Turizem

Dragi lastniki jeznih emojijev

Letošnje leto je posebno in boleče za marsikatere poklice. Tudi turizem je doživel enega od svojih neverjetnih padcev in s precej težkim srcem iz dneva v dan gledam, kaj se dogaja. Razumem, da je širjenje okužb potrebno omejiti in če ljudem zapreš nastanitvene enote, to pomeni, da je manj prehajanja po državi. Pustimo ob strani, da se po Sloveniji sprehajajo tuji turisti. To prepuščam drugim odločevalcem, kako in zakaj je to možno, če jaz ne smem v sosednjo občino? Pa ne govorim o poslovnih gostih, govorim o backpackerjih!

Če se je turizem izven slovenskih mest letos vsaj malo naužil turistov, veliko enot je imelo celo boljšo sezono kot leto nazaj, smo v Ljubljani delali ne samo s precej nižjo zasedenostjo kot prejšnja leta, ampak tudi na ravni zimsko / pomladnih cen. Kar pomeni, da se nam ne piše nič dobrega. Mnogo enot se je zaprlo, mnogo stanovanj oddalo dolgoročno ipd.

Vem, kaj razmišljate. Ne vsi, a zagotovo je kar nekaj misli v smislu “prav vam je, ker jemljete stanovanja navadnim smrtnikom, ki ne morejo do stanovanja ali tega plačajo drago / itak je preveč turistov v Ljubljani / cene v Ljubljani so bile itak pretirane …”. Ne morem reči, da se do neke mere ne strinjam, ker tudi sama iščem stanovanje zase, ki mi je v tem trenutku žal nedosegljivo. Vsaj dokler živim sama.

Mnogo ponudnikov, tudi hotelskih, se je poslužilo oddajanja privatnih sob študentom in ostalim, ki se zanimajo za kratkoročni / mesečni najem. V tem primeru se lahko samo zahvalim Facebooku, da ima možnost “izklopi možnost komentiranja”, ker toliko govna, kot so ljudje sposobni izliti v te komentarje, nisem videla nikjer drugje. No, nekatere ne zaustavi niti to in pošljejo zasebno sporočilo.

Jasno mi je, da se komu cena ponujena za neko privatno sobo (ki ima sicer posteljo, mizo, stol, televizijo in zasebno kopalnico) zdi (pre)visoka, a žal je stvar taka – v turizmu so cene višje, tudi naših najemnin. Lastniki hiš, ki jo oddajo nekomu za namen turizma, ne postavijo cene kot za Luko in Mašo, ki jo bosta najela za 5 let in v njej živela sama, ampak jo postavijo xxx % višje, ker jim je jasno, kakšen denar se bo v enem letu obrnil. Zato tudi cena za takšno sobo ne more biti 150 eur, ampak je višja. Tudi stanovanje, v katerega je Marko eno leto nazaj vložil ogromna sredstva za prenovo, ne more stati 500 eur / mesec, ampak stane več.

Še bolj mi je jasno, da obstajajo ljudje, ki vse komentirajo z negativo, ne glede na to, kakšna cena se postavi, kaj je v sobah in stanovanjih, kje se te enote nahajajo. Nič. Samo: “predrago je.” Znajo povedati, da v stari luknji za tak denar pa že ne bodo, ne želijo pa dati 100 eur več za prenovljeno stanovanje. Vse je predrago.

Ampak dragi moji, t.i. lastniki jeznih emojijev in vsi ostali. Trudimo se preživeti. Nihče vas ne želi odreti, cena je kakršna je in za to ceno bo nekdo najel, nekdo pa ne bo. Vprašajte se, kakšne so zgodbe v ozadju, kakšni krediti, kakšne pogodbe in kakšne najemnine. Kakšni so stroški za podjetja, ki se ukvarjajo s turizmom. Lahko imate svoje mnenje, a naslednjič, ko udrihate po turizmu se vprašajte, kaj turizem prinaša državam? Si predstavljate, koliko ljudi bi letos ostalo brez službe, če ne bi ponovno odprli turističnih enot in porabili bonov? Se zavedate, koliko ljudi potuje, da jih je potrebno dat nekam spat in koliko denarja ti ljudje zapravijo v Sloveniji?

Da ne bo pomote, tudi sama mislim, da je v Ljubljani preveč hotelov, preveč Airbnb stanovanj in prevelika nasičenost turistov. Ampak to se je letos na mojo veliko žalost vsaj za nekaj časa “rešilo”. In kljub temu, da se s tem strinjam, to še ne pomeni, da ne razumem, kaj vse je v ozadju težkih zgodb, ki se v tem trenutku odvijajo po celem svetu.

Tu imaš ključe, hvala

Ljudje se spreminjamo celo življenje. Že sami po sebi, zaradi izkušenj, ki jih pridobimo. Nekaj pa k temu pripomore tehnologija zaradi katere smo se potegnili vase in postali socialni debili.

Še sploh znamo spiti kavo in v miru sedeti uro, dve tri, brez da bi vmes pogledali na telefon ali, ko morda za minuto zmanjka teme, odprli 24ur in pogledali, kam je eskalirala slovenska politična scena? Še sploh znamo iti na potovanje brez da bi ob tem razmišljali katera fotografija nam bo prinesla največ všečkov? Da ne govorim o ljudeh, ki se spravljajo v življenjsko nevarnost, da bi posneli najbolj hud video kadarkoli! Nima veze, če padeš s skale, mama bo ponosna, ker ti je ta padec prinesel 987 lajkov, ej!

Vse te spremembe se odražajo tudi v turizmu, kjer je od vedno bil in vedno bo najbolj pomemben človek. Kaj si posameznik želi, kaj pričakuje, kako se bo počutil, ko prepotuje pol sveta in v kakšne izkušnje se bo na tej poti podal. Včasih je bila ta človeška interakcija veliko bolj pomembna. Kamorkoli si prišel, te je nekdo sprejel, pozdravil, ti natočil vsaj kozarec vode, te vprašal, kako si in naredil vse, da se boš počutil domače. Tudi danes je temu tako. Seveda obstaja še nešteto namestitev in ljudi, ki točno to počnejo. A kaj, ko obstaja toliko drugih, kjer je človeško interakcijo zamenjala tehnologija in škatlice, ki so s ključavnicami priklenjene na ograje.

Lastniki stanovanj v Ljubljani se spreminjajo v turistične eksperte. Neumorno obnavljajo svoja stanovanja, da bodo lahko vanje namestili popotnike s celega sveta. Stanovanja prej, ko je v njem živela štiričlanska družina s pokvarjenim pralnim strojem, razpadajočo kuhinjo in izrabljenim parketom, ni zmogel prenoviti, ker ni imel denarja. Ali pa, ker je zgodba prenove za podnajemnike veliko manj zanimiva za družbo kot prenova za Airbnb?

Na spletu se za kratkoročne najeme oddajajo huda stanovanja. Huda kot poper. Vsak bi si želel bivati v takem stanovanju, če bi le imel možnost. Polna so oblikovalskih pridihov in presežkov. Vsak detalj je premišljen do potankosti. Slike so krasne, opisi so le v presežnikih. Tudi komentarji so dobri, večina turistov hvali odlično estetiko, noro lokacijo in hitre odgovore lastnikov. Takoj, v parih minutah mi je preko sporočil povedal vse, kar potrebujem. Način prijave v stanovanje? “Samoprijava”. Na vratih najdete črno škatlo, kodo vas sporočimo dan pred prihodom. Ključi so v tej škatli, hvala!

Človeško interakcijo in zdrav razum je zamenjala tehnologija. Pa ne pravim, da je s tem karkoli narobe, očitno ni, ker vse skupaj pije vodo, ljudje prodajajo in na drugi strani ljudje kupujejo. Zdi se mi le, da zelo primerljivo uspešnost dosegajo tudi bolj preprosto opremljena stanovanja, ki imajo malce več človeškega pridiha in stika. A s takšnim stanovanjem se ne moreš hvaliti na nedeljski kavi. Tam lahko le rečeš, da ti je uspelo drago oddati tisto luknjo, ki jo boš enkrat prenovil za svojega sina.

Bojim se le, da bo ta navidezni Instagram balonček enkrat počil. Da bodo na koncu ostali ljudje, ki bodo bleda senca sebe in se bo pokazala tista prava resnica, kot se je marsikdaj že. Vplivneži, ki so tako vplivni, da jim njihove nore avanture plačujejo starši. S krediti in zadolženostjo do vratu.

Nikoli ne bom pozabila punce, ki je na vsak način želela obiskati Predjamski grad. Če nimaš avtomobila je obisk tega izven sezone malce otežen, ker drugega prevoza, razen taksija, od Postojnske jame do gradu ni. Rekla sem, da dejansko grad od znotraj ni nič posebnega in da se mi ne zdi konec sveta, če ga ne obišče. Odgovorila mi je, je pa od zunaj, saj druga ni važno … le ena slika, za Instagram. Čudi me le, da pri vsem tem ni spala v Instagram stanovanju.

Ali so spletni portali za primerjavo in ocenjevanje res tako slabi?

Mogoče ti je znano, da je pred časom (in to ni bil prvi primer) gospodič na TripAdvisorju ustvaril fiktivno restavracijo in jo s pomočjo lažnih ocen spravil med najbolj zaželene restavracije v Londonu. S tem je želel pokazati, da je TripAdvisor po domače povedano – beden in se nanj ne moremo zanašati.

Pomanjkljivost TripAdvisorja je, da lahko na tem portalu oceniš restavracijo, hotel, turistično znamenitost itd. tudi, če je nikoli v življenju nisi videl od blizu. Kar pomeni, da lahko zlahka podaš slabo oceno konkurentu ali odlično sebi ali komu, ki te za to prosi. Na drugi strani so komentarji, ki jih lahko preberemo na Bookingu ali katerem drugem rezervacijskem portalu, pristni (pustimo ob strani subjektivno oceno in pričakovanja, o čemer sem že pisala tukaj), saj lahko oceno podajo le tisti, ki so v nastanitvenem objektu dejansko spali.

Posledično se je že zgodilo, da je nekdo, ki je komaj odprl stran na TripAdvisorju in poskrbel za nekaj odlličnih komentarjev, zlezel na prvo mesto med predlogi, čeprav to še ni zagotovilo, da je npr. restavracija zares tako odlična.

Sama pravim, da je tudi tukaj, kot povsod drugje v življenju, potrebna zdrava pamet. 

Če odpreš TripAdvisor in je med najboljšimi predlogi hotel, ki ima zgolj 15 ocen in so vse odlične, med njimi pa je večina domačih komentarjev (slovenski hotel – komentarji slovencev), potem je kristalno jasno, da niso vsi pristni. Enako velja za Booking, kjer so pogoji sicer zelo striktni, ali Airbnb, kjer se prav tako da ustvariti lažne komentarje (ampak te dražje stanejo, a o tem kdaj drugič). Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da je lažno ocenjevanje prepovedano?
NAMIG: sama nikoli, razen, če bi bila to zadnja možnost, ne bom rezervirala povsem nove nastanitve ali takšne, ki nima nobene ocene, ker si na podlagi tega, ne morem ustvariti niti približnega mnenja. Dejstvo je tudi, da nihče na svetu ni tako zelo popoln, da bi dobil res same petice. Če drugega ne, je bil gost tečen in si mu stopil na žulj že samo zato, ker obstajaš.

Komentarjev ne smeš nikoli vzeti za sveto stvar. In vse je stvar okusa. Če je stotim ljudem nekaj všeč, še ne pomeni, da bo tudi tebi.

Realno gledano, se da predvsem na TripAdvisorju veliko zmanipulirati. A nikakor ne na dolgi rok. Ko se tam nabere na stotine ali tisoče komentarjev, je nemogoče, da se ustvari tako zelo lažno mnenje. Mislim, da je tudi nemogoče, da ljudi na vratih tako zelo zmanipuliraš (z denarjem / zastonj kosilom / podarjeno pijačo), da bodo podali dobro oceno, če je bila tvoja večerja zanič. Mogoče je res, da so ocene malce stran od resnice, a neko povprečje, neko zlato sredino, se s tem vsekakor da ugotoviti. Res je tudi, da ocene večkrat podajo turisti in ne toliko domačini – kar lahko pomeni, da turistom, ki take hrane niso navajeni, “Gostilna Krvavica” ne bo tako zelo všeč, kar ustvari slabo mnenje pri domačinih. A zopet – poglej jezik, v katerem je komentar zapisan.

Naj razložim na primeru. Prejšnji teden smo se tri punce, lačne kot volk, podale na lov za dobro večerjo v Kataniji (Sicilija). Namenjene smo bile v restavracijo, ki nam jo je priporočila lastnica stanovanja, a smo na poti naletele na drugo, ki je imela po meniju sodeč dobro ponudbo, na vratih pa nas je pozdravil simpatičen Italijan. Kljub temu, da smo vedno ravnale v smislu: “Simona, daj poglej na TripAdvisor kakšne imajo ocene”, v tem primeru nismo. Večerja se je končala tako, da sem jaz dobila najbolj ogabne lignje v mojem življenju, druga punca pa las v pici. Dobile nismo nobenega popusta, kaj šele, da bi bilo kaj zastonj, čeprav nisva pojedli praktično nič. Že vmes sem odprla TripAdvisor. Ocena 2,5 (od 5). Ne rečem, nekaterim je bilo všeč, a večina komentarjev se je nanašala na slabo hrano, dolgo čakanje, boge natakarje, ki se klanjajo noremu in nasilnemu šefu. Ja, tudi focni so že leteli proti gostom in klicala se je policija. Še dobro, da se me v tem primeru nismo želele kregati, a predvsem zato, ker tako ali tako nihče v restavraciji ni govoril angleško. Kot kaže, bi lahko bile še tepene, ker nekaj metrov stran sedel lastnik.

Ni vse perfektno, a mislim, da takšni portali vsekakor pripomorejo vsaj k neki okvirni sliki, ki pomaga turistom – predvsem, da se izognejo res res slabim izkušnjam.

Ali hostel potrebuje dober skupni prostor

Če bi sledila “navodilu”, ki sem ga dobila na začetku svoje poti v turizmu, bi danes zapisala: “Ne, ne potrebuje ga, ljudje se ne družijo tako zelo radi, kot si mislimo”. A zgodba je popolnoma drugačna in nanjo je potrebno gledati iz dveh vidikov.

Ko na skupni prostor gledamo iz vidika lastnika, ki slepo sledi poti do dobička, potem mu vsak prostor, v katerega ne more vtakniti postelje, pomeni neke vrste izgubo. Zakaj bi ljudem dal prostor, kjer se lahko sprostijo in s tem ne zaslužil nič, če lahko namesto tega tam doda še eno sobo in proda več? Dejansko (večji) skupni prostor ne pomeni izgube, ker večina hostlov nima zasedenih kapacitet 365 dni v letu, prav tako pa lahko v skupnem prostoru, ki pomeni izhodiščno točko za zbiranje ljudi, marsikaj počnemo in tudi s tem zaslužimo. A slednje je poglavje zase in o tem bomo debatirali kdaj drugič.

Dober skupni prostor pa veliko (kar ne morem poudariti, kako zelo veliko) doda k vzdušju in zadovoljstvu gostov, kar pa danes šteje največ. Hostel je, vsaj včasih, pomenil nastanitev v večposteljnih sobah, ki so jo turisti izbrali zato, ker je poceni in zato, da bi tam spoznali druge popotnike. Danes lahko po svetu najdemo poceni in drage hostle, preproste ter luksuzne, praktično vsakega s svojo zgodbo. Za hostel tudi niso več tipične zgolj večposteljne sobe, ampak večina hostlov danes nudi tudi zasebne sobe. A kakorkoli, skupni prostor je pomemben. Si predstavljaš hišo ali stanovanje brez dnevne sobe, brez tistega občutka topline? Da ne bi imel/a prostora, kjer se srečaš z ljudmi, ki so ti podobni, ki jih želiš imeti v svoji bližini?

Zakaj je skupni prostor pomemben?

  1. Je prostor, kje se umakneš od po navadi precej natrpanih večposteljnih sob in si vzameš trenutek zase. Kaj točno v tem skupnem prostoru je – ali je to velika kuhinja z veliko mizo, kavč, mize, stoli, družabne igre, televizija, knjige itd. – je odvisno od vsakega posameznega hostla. Vse je odvisno od zgodbe in od tipa gostov, ki jih želiš imeti za goste. Kar daš, to privlačiš, bi lahko rekli.
  2. Je prostor, kjer se lahko podružiš z ostalimi gosti. Če je hostel velik, je priložnosti za spoznavanje ogromno. Če tudi hostel ne organizira nekih posebnih dogodkov, se da že s prostorom kot takim narediti ogromno pri socializaciji – a s tem ne mislim, da manjši kot je, bolje je.
  3. Je prostor, kjer se ob določenih urah lahko nekaj dogaja. Ali so to kosila, večerna druženja, koncerti, turnir v pokru … vse to je priložnost, da goste spravimo na en kup in z njimi nekaj počnemo. Tako si bodo izkušnjo v našem hostlu veliko bolj zapomnili, prav tako pa je to priložnost, da ustvarimo dodaten prihodek.
  4. Je prostor, ki ima dušo in je srce vsakega hostla. Je prostor po katerem vidiš, kaj lastnik da osebi, ki je pripotovala iz drugega konca sveta … je priložnost, da vzpostaviš stik mimo tistega hladnega odnosa – check in – denar – ključi – adijo.
  5. Hostel lahko ima tudi lokal in če ni namenjen zgolj in samo gostom to pomeni, da se bodo tam zadrževali tudi lokalci, ki jim je tako okolje všeč – to pa pomeni priložnost, da se povežejo z gosti, ki cenijo lokalno perspektivo.

Veliko je zgodb in ogromno perspektiv. Vsak ima svojo. Dejstvo pa je, da turizem smo ljudje. In če v osnovi slediš temu, da se postaviš v čevlje gosta, bo domačnost vsekakor prisotna. Razen, če si brezobrazen kreten.

Za konec pa še meni nekaj zelo dobrih primerov skupnih prostorov:

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Happynest Hostel; tale mi je še posebej pri srcu, ker je v dveh nadstropjih. Kot so zapisali avtorji, lastniki hostla posebej ne organizirajo dogodkov, a gostje kar hitro navežejo stik, ker je že prostor sam po sebi dobro zasnovan, prav tako pa k temu prispevajo zaposleni.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Superbude Hamburg in St Pauli; ta že sam po sebi dobi plus točke, ker vsebuje veliko rumene barve (moja najljubša) in – a so to neke vrste samokolnice? Veliko lastnikov zasleduje fensi kavče in stole iz trgovin, a nekaj takega, kar lahko vidimo tu, je tisto, kar si zapomni sleherni gost, ki prestopi prag takšnega hostla.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / We_Bologna Hostel; prostor za dogodke, kjer lahko kakšnim nadebudnim glasbenikom v zameno za koncert ponudijo prenočišče. Win-win.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Valencia Lounge hostel; hostel, ki je odstranil mejo med klasično recepcijo in gostom. Recepcije dejansko ni, sprejmejo te v njihovi “dnevni sobi”. To je ena od meni najbolj privlačnih stvari in sicer, da gost nima občutka, da je tam samo zato, da ti na njegov račun zaslužiš, ampak da se počuti dobrodošlega in da tvoja nastanitev postane njegov dom, če tudi le za kratek čas.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Montacute Boutique Bunkhouse; meni takšna miza takoj da občutek domačnosti in je prostor za srečevanje in za povezovanje med ljudmi. Kot doma.

 

So turisti res reveži?

Da lahko razumeš, o čem bom pisala v nadaljevanju, moraš najprej prebrati TALE ČLANEK. Brez skrbi, ni iz Slovenskih novic. Je osnovan na kančku več resnice. Kančku.

Turisti po eni strani so reveži. A ne po srcu ali kar se tiče denarnih sredstev, reveži so, ker velikokrat prepustijo odločitve v roke turističnih delavcev. Ljudem, ki jih ne poznajo. In jim morajo zaupati, da je kombinacija Bled, Postojna, Piran najboljša, kar lahko od Slovenije dobijo. Vsaj tako mislijo.

Dejstvo je, da gre veliko turistov od doma nepripravljenih. Vem, ker se z njimi srečujem dnevno. Poleti sta zvečer k nam prišla dva fanta, Italijana. Nista imela rezervacije. Pol ure sta na trnih sedela na našem kavču in čakala, če bosta lahko spala v zadnjih dveh posteljah, ki smo jih kasneje imeli na voljo. Če jih ne bi, bi verjetno spala v avtu. Ker od ostalih nastanitev so bili prosti le še hoteli. Ko sem jih vprašala, zakaj nista nič rezervirala v naprej, konec koncev smo le sredi sezone, sta mi odgovorila, da si nista predstavljala, da bo v Ljubljani toliko ljudi … kdo pa sploh hodi v Ljubljano?

In nista edina. Ljudje so slišali za Slovenijo, za Ljubljano, a mnogim se niti sanja ne, kaj vse ponujamo. Na žalost se niti nam ne sanja, kakšne zaklade vse lahko ponudimo. Sanja se Bledu in Postojnski jami, ker zanje vedo skoraj vsi, seveda zaradi dobre promocije. Ko kdo pri nas ostane vsaj dve noči in reče, da bo šel malo izven Ljubljane, mu že v naprej rečem … Bled, kajne? In v 95 % imam prav.

Mogoče se niti ne zavedamo, da imamo turistični delavci, sploh tisti, ki turistom ponujamo nastanitvene kapacitete, že mesece pred prihodom turistov v sam kraj, v rokah pravi zaklad. Na tisoče ljudi, s katerimi lahko stopimo v kontakt že isti dan, ko pri nas rezervirajo bivanje. Na dosegu tipkovnice imamo turiste, ki še nimajo izoblikovanega dopusta, roko na srce, verjetno smo eni izmed mnogih v katerih so rezervirali svoje bivanje – večina jih bo odpadla, eden bo ostal.

In tudi naša odgovornost je, da turisti ne hodijo po Sloveniji kot kura brez glave. Da jim sicer rečemo, da je Bled vsekakor vreden ogleda, a da je tudi Bohinj lep, da ni tako daleč in da je tam po navadi malenkost manj turistov. Da sicer Postojnska jama, krasna, a veliko se jih pritožuje, da po taki ceni in takšni gneči, ostane grenak priokus. Morda bi pa šli do Škocjanskih jam ali pa do Križne jame? V mestu je vroče, 35 stopinj, kaj če bi se zapeljali do Velike planine? Ali pa zlezli na kakšen drug hrib? Morda šli pogledat v Logarsko dolino?

Ampak za take stvari jim moramo povedati v naprej. Ne, ko zvečer stojijo na pultu in rečejo, da imajo naslednji dan do večera čas, da nekaj vidijo. Ker takrat mu ne moreš ponuditi izleta na Veliko planino, če turist nima avta, lahko pa ponudiš izlet na Bled, ker tja avtobus vozi vsako uro. Ne bom jim rekla “pojdite do Soče”, ker vem, da tam rabiš dni, ne ure, da lahko zaužiješ vso lepoto. Ljudje cenijo oseben pristop. In prepričana sem, da ne moreš zgrešiti, če jim poveš iskreno mnenje – da prihajajo v Slovenijo v višku sezone, da bo gneča ekstra, da si vsekakor prepričan, da si želijo videti najbolj znane turistične točke, a da po tvojem mnenju, pa je nekaj takih, ki so manj znane, a čudovite. In jih našteješ, poveš iz srca zakaj bi ti šel tja in kaj je tebi tam všeč.

V 24ur inšpektor so raziskovali, kako gostoljubne so slovenske izletniške točke. Obiskali so tudi KSEVT Vitanje, ki je seveda bolj slabo obiskan. Priznam, da tudi v mojem izboru niso med prvimi, pa ne zato, ker bi bili slabi ali nezanimivi, ampak enostavno zato, ker mi nihče ni predstavil njihove ponudbe, ker niso v ospredju. Zato se niti ne spomnim nanje.

Da ne bom predolga, če si še vedno z mano, hvala … bistvo je, da mora Slovenija kot taka, združiti turistično ponudbo. Ker le tako bodo ljudje še prihajali nazaj. Ker ne bodo imeli več občutka, da so Bled, Postojna in Piran vse, kar morajo videti. In ko to opravijo v dveh do treh dneh, je to to. Zavedati se morajo, da so lahko v Sloveniji teden, dva, tri in da se bodo imeli noro. Ne bo jim dolgčas. Kljub temu, da smo majhni, smo raznoliki.

Zato je članek gospoda Borisa sicer resničen, a zelo posplošen. Zdi se mi, da krivdo vali na turiste. In kljub temu, da mnogi so čisto nepripravljeni, in zaradi tega mi dostikrat slabe volje, se moramo zavedati, da imamo v rokah zaklad. Mi jim lahko svetujemo kam naj gredo, kje naj jedo, kaj si naj ogledajo. Če gost ne ve, bo pri sprehajanju po Trubarjevi zavil v Šeherezado, kjer sem jedla enega najslabših hamburgerjev v življenju. Če ve, bo pa izbiral med vrhunskimi burgerji, ki jih je Ljubljana polna. Če ne ve, bo izgubljen, ko bo v Sloveniji deževalo, ker on je imel v glavi, da bo le en dan v Postojnski jami, vse ostalo je pa na prostem?!

Prepričana sem, da se bodo turisti vračali v Slovenijo še bolj, a ponovno – ko bodo prepričani, da imajo tukaj kaj početi. Za to pa smo zadolženi vsi. In pomembno je, da je vsak od nas, ki s turisti pride v stik, zadolžen, ali bo ta prišel nazaj ali ne.

In kljub temu, da gredo večini turisti na živce … potovanja so ena od najlepših stvari v življenju. Dajmo to spoštovat. Predvsem danes, ko je svetovni dan turizma.

Slovenci v hostlih

Kdo bi si mislil, da so domači gostje včasih najslabši gostje. Ne vsi, da ne bo pomote.

Slovence, ki bivajo v hostlih, ali drugih vrstah nastanitev, lahko razdelim na tri vrste.

  1. Nekateri v drugem kraju prespijo, ker imajo tam določeno obveznost. Službeno zabavo, koncert, obletnico, podelitev diplome in podobno. S temi načeloma ni nobenih težav. Niti s tistimi, ki niti ne prespijo, ampak sobo uporabijo le za nekaj ur … ali pa uro. Odvisno, kako hitro končajo. Z “dnevnim počitkom”.
  2. Drugi so tisti, ki imajo zdravniške obveznosti. Meni je zelo žal, ampak samo zato, ker ima nekdo težave z zdravjem, zato še ni upravičen do popusta. Poleg tega jih tu in tam zdravnik prestavi in ne vedo, če bodo morali ostati še eno noč (in to po navadi ne vedo zjutraj, ko se je o takih stvareh potrebno odločiti).
  3. Tretji pa so tisti, ki bi se jih morali vsi v velikem loku izogibati in njim namenjam kar nadaljevanje tega zapisa.

To so tisti, ki imajo takšne in drugačne težave. Govorim o brezdomcih, odvisnikih od drog in alkohola ter določenih, ki imajo psihične težave. Če pogledam primere, ko pride do težav z gosti, so po večini krivi Slovenci. Od takih, ki zadrogirani zamašijo stranišče in s cigareto zažgejo jogi. Ali pa se tresejo sredi sobe in plašijo ostale goste. Do takih, ki imajo fobijo, da jih bo nekdo ugrabil ali poškodoval. Iz tega ali kakšnega drugega razloga zato ponoči hodijo gor in dol po sobi ter druge goste osvetljujejo s svetilko dokler se ne prebudijo. Ne zmišljujem si, ravno slednje se je zgodilo včeraj ponoči. Takšni gosti mečejo slabo luč na celoten objekt in na nas, zaposlene, ki smo konec konec takšnega gosta tudi sprejeli. Predvsem, če se “spravljajo” na mlade punce, ki nato prestrašene tavajo po mestu in na koncu prespijo na kavču.  A veš, ko imaš občutek, da ni vajen spati v večposteljnih sobah in potrebuje samo toplo besedo, da to ni nič takšnega ter da bo vse ok. Na koncu rabijo vsi ostali pomoč, on pa se veselo smeji.

Zato se ne čudim, da imajo nekateri hostli striktno politiko, da domačinov ne sprejemajo. Seveda se najdejo izjeme, kot so na primer mladi, ki so v Ljubljani dobili zaposlitev in potrebujejo začasni bivalni prostor dokler si ne najdejo stanovanja. Različni smo si, a še vseeno, največ težav je ravno z domačini. Sploh pozimi, ko so cene nižje in mu cena postelje v večposteljni sobi ne predstavlja takšne ovire.

Seveda je odločitev na nas, katerega gosta sprejeti in katerega ne. A dostikrat je tako, da so tistih prvih 5-10 min na receptorskem pultu popolnoma … no, normalni. Pravi obraz se pokaže kasneje – ko te kličejo ostali gostje, ko začne poplavljati kopalnico ali ko odkriješ odejo, s katero je tako “dobro” prekril ožganino od cigarete. Ali pa ko te obišče policija in koga odpelje.

Vse zgoraj zapisano velja za Ljubljano. Kako je po drugih krajih, ne vem. Če pride Slovenec v Piran, Bovec, Veliko planino, je, vsaj mislim si, drugače, ker to so kraji, ki so že v osnovi počitniški. Seveda lahko na problematičnega gosta naletiš tudi pri tujcih, to ne pozabljam.

Verjetno komu delam krivico, večini zgoraj opisanih pa ne.

Mogoče ja pa res čas, da začnem pisati knjigo ;).

Pismo turistom

V enem izmed preteklih zapisov sem se obrnila na turistične delavce, danes (in vsak drug dan) pa mi glava ne da miru, da ne bi nekaj predlagala tudi turistom.

Popolnoma razumem, da različni nastanitveni objekti obljubljajo marsikaj, a tega vedno ne dostavijo. Vem, da se zgodi, da rezerviraš nekaj, dobiš pa nekaj drugega zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Včasih so lastniki nateguni, včasih se zgodi kakšna rezervacija preveč in moraš nekoga prestaviti. Včasih kdo kaj spremeni, pa se ne potrudi opisa popraviti na spletu.

A v večini je tako, da nastanitveni objekt točno opiše in določi, kaj soba / apartma / hiša vsebuje ter težava nastane, ker gost, ki to rezervira, ne prebere opisov. Kasneje se zgodi, da se pritožuje, ker:

  • v sobi ni televizije,
  • ni minibara,
  • ni kuhinje,
  • ni sušilca za lase,
  • …

Če je lastnik to obljubil, potem imaš vso pravico, da se nad tem pritožiš in tudi napišeš komentar kamorkoli ti srce poželi. Če lastnik tega ni obljubil, potem se nad tem ne pritožuj, ker si dobil to, kar si rezerviral.

Pa da bo lažje, naj to demonstriram na konkretnih primerih in sicer, kaj pogledati na spletnem rezervacijskem portalu booking.com.

Najprej na prvi strani označiš kraj, kamor želiš, željeni datum, število oseb in število sob. Ne boš verjel/a, ampak tudi pri kraju se ljudje zmotijo (dobesedeno zmotijo in rezervirajo nastanitev v kraju, kamor sploh ne grejo. Slovaška, Slovenija in ti problemi). 

V naslednjem koraku se ti na desni strani pokažejo proste nastanitve za izbrani termin. Na levi strani imaš ogromno možnosti, ki ti zmanjšajo izbor – cena, tip nastanitve, parking itd. Torej, če ima nastanitev parking, po navadi to piše! Piše tudi, če je brezplačen ali z doplačilom.

Nato na desni strani izbereš točno določeno nastanitev, ki te zanima (če konkretno ene nisi vpisal/a že prej). Odpre se ti stran z opisom, slikami in spodaj najdeš seznam s prostimi sobami v željenem terminu. Vidiš tiste zelene vrstice? Tam piše, kaj soba vsebuje. Torej, če na seznamu ni televizije, se kasneje ne pritožuj, da je ni. Če je, pa ni pisalo, pa toliko bolje, kajne? Tu najdeš tudi vse podatke o tem, do kdaj lahko brezplačno odpoveš, o tem ali nastanitev vključuje zajtrk ali ga moraš doplačati ali pa ga sploh nima. Tudi pogled na grad ti ne bo omogočen, če piše, da ima soba pogled na dvorišče. Tudi to, če soba vključuje eno zakonsko ali dve ločeni postelji, jasno piše. Zato razburjanje, da moraš s kolegom spati na isti postelji, če sta to rezervirala, ni potrebno.

Na posamezno sobo lahko tudi klikneš, s čimer odpreš še podrobnejši opis.

 

 

Še enkrat poudarjam, vem, da lastniki lažejo in obljubljajo nekaj, kar kasneje ne dobiš, samo zato, da bi lažje dobili rezervacije. A niso vsi taki. Dostikrat pride do nesporazumov, ker bodoči gostje ne preberejo, kaj rezervirajo. In rahlo imam dovolj, da dobivamo slabe ocene na račun tega, ker v sobi ni televizije. A ti je slučajno kdo obljubil, da je? Če jo želiš, si rezerviraj sobo, ki jo ima.

O tem, da ljudje raje napišejo, kot povejo v obraz, v trenutku, ko bi se problem še lahko rešil, pa sem tudi že pisala tukaj.

Kako rešiti, da bo vsak gost prebral vse, mi še do danes ni jasno, kljub temu, da se trudimo, da jim podamo čim več informacij pred prihodom.

Meja med resničnim in vljudnim

Kar je šlo včasih od ust do ust, gre danes bolj od ekrana do ekrana.

Skoraj vsak izdelek ali storitev so le klik stran, s tem pa tudi pravica vsakogar, da dotični izdelek ali storitev tudi pokomentira.

Enako velja za turizem. Večina rezervacij se danes opravi preko spletnih rezervacijskih portalov, ki omogočajo, da vsak gost storitev tudi oceni in pokomentira. Če svoje rezervacije ne opravi na spletu, pa mu je možnost ocenitve dana z na primer vsem poznanim Trip Advisorjem.

Vse lepo in prav. Nekatera podjetja plačujejo mastne denarje za to, da izvejo, kaj točno si o njihovi ponudbi ali zaposlenih mislijo kupci. Tudi mi, torej tisti, ki delamo v turizmu, seveda vsakemu spletnemu rezervacijskemu portalu plačamo provizijo (manjšo ali večjo, odvisno, kje si in kaj hočeš), a se, predvsem, če izpostavim booking.com, ta povrne v odličnih storitvah, ki jih ta portal nudi.

Nadvse smo hvaležni, da imamo možnost, da od gostov izvemo, kaj si o nas mislijo (če se o tem ne pogovorimo že ob receptorskem pultu). Ne skrivamo napak in ob mnogih komentarjih izvemo tudi za kakšno napako ali pomanjkljivost, ki je sami morda niti nismo zaznali, kar nam da priložnost izboljšanja. Veseli smo, ko so gostje zadovoljni – tako z nastanitvijo, kot z odnosom in raznimi vezmi, ki smo jih z nekaterimi spletli.

Pri meni velja striktno pravilo in sicer to, da na čisto vsak komentar, ki ga nekdo odda preko Bookinga, Hostelworlda ali Trip Advisorja, odgovorim-o. Ne glede na to, ali je nekdo napisal grajo, pohvalo ali pa le kakšno besedo, ki sama po sebi komu drugemu ne bi bila niti omembe vredna.

S temi odgovori se želimo vsakemu zahvaliti, da je bival pri nas, ne glede na to, ali je bil zadovoljen ali ne. Kam se v odgovorih zgodba razvije, pa je odvisno od vsakega posameznega komentarja. Včasih smo veseli … ko so ljudje zadovoljni z našimi objekti, z Ljubljano na splošno, z osebjem, ki se vsako minuto delovnega dne trudi, da ponudi gostom vse, kar potrebujejo (in veš, da delo z ljudmi ni ravno najlažje). Včasih smo razočarani … ker gostje izpostavijo naše pomanjkljivosti, ki se jih zavedamo (ali pa kot že rečeno odkrijemo kakšno novo), a se žal kljub željam zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne dajo odpraviti tako hitro kot bi si želeli. In tisti, ki me poznate, veste, da me najbolj boli to, da človek pripotuje z drugega konca sveta v čudovito mesto in je na koncu razočaran. Včasih pa smo tudi jezni … predvsem takrat, ko nam gostje delajo krivico in se držijo načela, da je lažje pisati kot pa govoriti.

Veš kolikokrat se zgodi, da gosta vprašaš, če je bilo vse ok, pa ti z največjim nasmeškom odgovori: “super”. Ali pa si z njimi več dni in ne dobiš nobenega komentarja iz oči v oči in vse poteka normalno. Včasih že sam veš, da si nekaj zafrknil, se opravičiš in ti gost odgovori: “ni panike, vse je v redu”. A ko bereš komentarje na internetu, se dostikrat ti zgoraj omenjeni spremenijo v Prešerna in izlijejo svoje mišljenje, ki je precej drugačno od tistega, katerega si pričakoval, ko je bil še nastanjen pri nas. Nekaj primerov:

  • Hišnik opravi nujno opravilo v nekaj sobah. Tam, kjer so bili ta čas notri gostje, smo se jim opravičili in jih vprašali, če jih moti, da za minutko zadevo odpravimo, tam, kjer jih ni bilo, smo to vseeno storili (morda se to komu zdi sporno, a tudi čistilka vstopi v sobo). med tem do sobe, kamor je namenjen hišnik, hodita gosta. To jima povemo, se opravičimo in z nasmeškom odgovorita, da ni nobene panike. Komentar na internetu: v najini sobi je bil hišnik, le kaj bi se zgodilo, če ne bi prišla nazaj, to res ni ok.
  • Gostje pri nas bivajo 5 dni, brez kakršnega koli komentarja, da je kaj narobe. Ob odhodu naštejejo nekaj pomanjkljivosti in zaradi njih zahtevajo popust ali kakšno noč zastonj. S tem da bi lahko večino od teh pomanjkljivosti odpravili, če bi jih omenili takoj (kot je na primer ta, da luči ne delajo, a niso delale zato, ker jih je nekdo izklopil in dal polniti svoj telefon). Kot je rekla moja sodelavka – v gostilni tudi ne naročiš pice, celo poješ, nato pa rečeš, da ni bila dobra, kajne? Temu seveda tudi sledi spletni komentar, da je bilo vse narobe.

Naštela bi lahko še ogromno zgodb, a jih ne bom, ker to ni bistveno. Bistveno je to, da si ob slabem komentarju postavljen pred tisto znano načelo, da ima stranka vedno prav. A nima. Lahko bi bila ob odgovarjanju ves čas prijazna, se opravičila za vse, kar so omenili in gostom le “kimala”. Ampak ne morem. Ker s tem dam ostalim gostom vedeti, da je imel prav le tisti, ki je komentiral. Da smo mi krivi, da niso delale luči ali pa da ni delala klima (čeprav nismo vedeli, da ne dela, ker nam ni nihče povedal). Zato se seveda za vse napake vedno opravičimo (in to tudi resno mislimo), a ob tem tudi jasno in včasih osorno razložimo, kakšna je bila situacija, saj sta plati zgodbe vedno dve. Nismo nesramni, a včasih bolj kruto odkriti. Zato, ker želim, da ostali vedo, da stranka nima vedno prav, predvsem takrat, ko nam za določeno težavo, ki nastane sproti (kot je recimo nedelujoča klima, internet, ko zmanjka tople vode zaradi okvare na bojlerju) in žal na njih nimamo vpliva, ne povedo sproti.

Zavedam se, da je nekaterim ljudje lažje napisati kot govoriti, tudi sama dolgo nisem bila med tistimi, ki bi lahko zlahka v obraz povedala, kar si mislim. A jasno je, da smo vsi le ljudje. Vsekakor se lahko pritožiš nad vsako stvarjo, ki te zmoti, ker imaš to pravico, a po mojem mnenju nimaš pravice, da se naknadno pritožuješ nad stvarmi, ki bi jih lahko takoj rešili, če bi za njih vedeli. Še nobenemu nismo odrekli popusta, če smo utemeljeno zasrali. In vsak komentar sprejmemo, tudi zelo slabega, če je resničen.

Vsekakor me tudi včasih presenetijo tisti, ki so bili trn v peti ves čas, ko so pri nas, a podajo odličen komentar. Seveda je super, na papirju, a v resničnem življenju se težko spremeniš, če ne moreš operirati z realnimi podatki.

No, toliko. Človeški faktor je včasih res hudič :).

Pismo turističnim delavcem

Slovenci smo v letu 2015 preko Airbnbja ponujali 6.000 postelj in gostili skoraj 70.000 gostov (vir). Če v booking.com odtipkam “Ljubljana” dobim 369 zadetkov. OGROMNO!

In to je sporočilo vsem vam.

1 / Najprej se vprašaj, če delaš to samo zaradi denarja in ti je gladko vseeno, kako se tvoji gostje počutijo ali

2 / želiš izstopati iz množice in hkrati poskrbeti za ljudi, ki so pripotovali iz drugega konca sveta v našo prelepo deželo?

Naredi več.
Dostavi, kar si obljubil.
Bodi prijazen.
Ravnaj odgovorno.
Zabavaj.
Izobražuj.
Bodi praktičen.
Ne ustvarjaj problemov, išči rešitve.
Čisti.
Vprašaj, kaj gostje želijo. Če ne boš ti, bo nekdo drug in zaslužil namesto tebe.

Potrudi se. Iz malega prostora lahko narediš čudeže. Lahko pa iz velikega narediš luknjo.

Vprašaj se, kaj sam hočeš? Kaj sam potrebuješ? Bi se ti počutil udobno, če bi spal v takšni sobi, kot jo ponujaš turistom?

Zavedaj se, da je izkušnja turista sestavljena iz nešteto majhnih delčkov. In ti si velik del te njegove izkušnje. Potovanja so spremenila življenje že marsikateremu človeku. Bodi del tega. V dobrem smislu.

Vlagaj. Vedno vlagaj. Od tistega, kar dobiš, vedno vsaj del vloži nazaj. In verjemi, da se ti bo povrnilo še 100x bolj.

Spoštuj ljudi, ki pridejo k tebi. Eni so res bolj tečni kot drugi, a tudi ti nimaš vsak dan najboljšega dneva, kajne? Ne laži, 100 % happy happy ne obstaja.

Spoštuj druge turistične delavce. To med drugim pomeni, da postavi pošteno ceno.

Ne delaj tega samo zaradi denarja. To se nikoli dobro ne konča. In turisti bodo to začutili. Slaba beseda pa potuje še dlje kot dobra.

P.S. Mogoče je naslov malce žaljiv. Če oddajaš luknje, ki jim praviš “soba / apartma / stanovanje”, vsekakor nisi turistični delavec. Si le nekdo, ki je zavohal denar v času, ko gredo številke turistov v Sloveniji le strmo navzgor.