Ta čas ti je podarjen

V zadnjih tednih smo se posamezniki znašli v zelo različnih situcijah. Od tistih, ki delajo še več kot pred pandemijo, do tistih, ki so ostali brez službe in tistih, ki se jih bom dotaknila danes. Tisti, ki doma čakamo na delo.

Bolj kot razmišljam, bolj mi je jasno, da je teh nekaj tednov ali mogoče celo mesecev, edinstvenih in nenadomestljivih. Jasno mi je tudi, da imate nekateri otroke, velike družine in druge obveznosti, ki vam prav tako zapolnijo čas, a na drugi strani smo tu tisti, ki tega nimamo. Jaz na primer imam 24 ur na dan le zase. 24 ur na dan imamo zase in za to bomo upam da plačani z 80 % naše plače. Seveda je v pogojih takšnega čakanja na delo to, da se izobražuješ in da vseeno polagaš pozornost na delo. Prav tega bi se želela malo bolj dotakniti.

Meni moje misli večkrat na dan uidejo k službi. Kot si že lahko opazil/a, je moja služba že zdavnaj prerasla v moj način življenja. Zato je še toliko bolj hudo, ko pomislim, da se je turizem in da so se potovanja v tako kratkem času spremenila iz enega najbolj čudovitih ter navdihujočih početij na svetu, v enega najmanj varnih ta trenutek. In kljub temu, da se turizem pobere tako hitro kot je padel, se bo po tej pandemiji pobral med zadnjimi. Zato ves čas razmišljam o tem, kaj bo in kako bo, čeprav nihče zares ne ve. Kaj se lahko iz tega naučim, da bomo lahko gostom ponudili to, kar potrebujejo, ko se bodo vrnili. Kaj so tiste malenkosti, ki največ štejejo? Hkrati lahko tudi opravim vse tisto, kar sem prej odlašala ali za kar nisem imela časa.

Upam, da ti delaš podobno. Pa ne samo v povezavi z delom, na katerega čakaš, ampak v povezavi s tvojim življenjem. Nikoli več (resnično upam, da ne bo več take podobne situacije) verjetno ne boš imel/a možnosti, da imaš toliko prostega časa (za katerega si plačan/a!) in ga izkoristiš, da iz tega prideš boljši človek.

Ker imamo tudi to srečo, da smo v karanteni v letu 2020, lahko na spletu najdeš praktično vse. Ogromno e-knjig, člankov, webinarjev, spletnih učilnic in ne vem še kateri vse izraz za vse, kar nam internet ponuja. Si se želela naučiti programirati? Ni problema. Želiš vedeti, kako deluje Google? Pojdi na njihov Skills shop, kjer lahko pridobiš certifikat za uporabo njihovih produktov in si ga pripneš celo na Linkedin profil. Si že leto želel/a posodobiti svoj življenjepis ali portfolio? Sedaj je idealna priložnost. Te na polici čakajo knjige, da jih prebereš? Vzemi jih v roke. Želiš menjati službo? Naj te kriza ne ustavi. Razmisli, kaj želiš, pripravi vse potrebno in se prijavi. V najslabšem primeru bo tako kot je v tem trenutku: torej, ko ne delaš nič! Po drugi strani pa lahko ogromno pridobiš.

Ta čas nam je podarjen in samo na nas je, kako ga bomo izkoristili. Dragi moji, prosim ne bodimo lenuhi, ki se iz udobja svojih domov pritožujemo, da moramo biti doma, ampak izkoristimo to edinstveno priložnost in iz tega izstopimo boljši! Tudi delodajalec ti bo hvaležen, da si v tem času mislil na to, kako bo, ko bo tega konec in bomo stopili morda na čisto novo pot.

(P)ostani srčen, ostani doma

Tako lep je razgled z grajskega hriba v Ljubljani, predvsem na sončen dan. Tišina prepletena z žvrgolenjem ptičkov. Nekaj sprehajalcev, s katerimi smo drug mimo drugega hodili na varni razdalji. Za trenutek se zdi, da je vse, kot mora biti, da je to le še ena od prečudovitih nedelj, ki jih preživljam v naši prestolnici. Za trenutek se je zdelo, da to ne bo moj zadnji sprehod v prihodnjih tednih (grajski grič je narava, ampak vseeno preveč ljudi). Za trenutek se je zdelo, da tam spodaj na desno (UKC Ljubljana) ne divja obsedeno stanje.

Danes sedim na postelji in zbiram misli, ki se mi podijo po glavi nekaj zadnjih dni. Tesnoba, na trenutke žalost, ki jo skušam čim večkrat razbiti s pozitivnimi mislimi in opravili. Poskušam najti smisel v vsem tem, kar se dogaja in ohraniti trezno glavo, predvsem, ko pomislim na starša.  Ki sta seveda morala dvakrat v trgovino kljub opozorilom in moji skrbi. Ah.

Po eni strani mi je iskreno žal, da nisem več imela možnosti iti domov. Delo v turizmu in izpostavljenost v Ljubljani sta se mi zdela preveliko tveganje. Tako da je življenje v naravi, zamenjalo življenje v betonu do nadaljnjega. Ampak bomo že. K sreči, čeprav bi si tudi ona želela biti doma, je tu še cimra Ana, s katero si krajšava čas in uživava v kavi na naši terasi. Na tej terasi sem prej sedela premalokrat.

Svet, ki ga poznamo, se je obrnil na glavo. Situacija se nam je še pred tedni zdela tako daleč. Ah, saj je na Kitajskem, saj ni čudno, s tistimi njihovimi tržnicami, higieno in poseljenostjo prebivalstva. Ah, sej je v Italiji, saj ni čudno, tudi oni so pri higieni bolj tako, pa ves čas se objemajo, pa starejši so. Pa kaos, itak. Skratka, zdelo se nam je, da je nekje tam in ni tu ter da da se to nam pa že ne more zgoditi. Pa se je.

Sedaj ni čas, da se posmehujemo, ampak da vzamemo stvari še kako resno. Bodimo doma, razen, če res ni nujno. Čeprav imam občutek, da so predvsem obrtniki tole izkoristili, da bojo podelali stvari tam, kjer lahko. Tu ne mislim na nujne stvari kot so počena cev. Na Trubarjevi, ki se je ovila v tišino zaradi zaprtja lokalov, namreč že od jutra pojejo motorke in kladiva, seveda s pogovori med delavci.  Tudi kar nekaj skupinic je videti, ki veselo kramljajo, turisti, nihče namreč ni govoril slovensko, kar sem uspela ujeti z okna. Mar ni dovolj, da so na prvi bojni črti tisti, ki res morajo biti? Zato:

Hvala vsem zdravstvenim delavcem, trgovcem, taksistom, bančnikom, poštnim uslužbencem, farmacevtom, dostavljalcem in vsem, ki v teh trenutkih zagotavljajo, da življenje v osnovni meri poteka normalno. Hvala, da ste na prvi bojni liniji. Potrošnike pa prijazno prosim, da vse nenujne stvari preložite, ker ne bo konec sveta in ne obremenjujte ljudi, ki so že tako ali tako pod gromozanskim stresom in strahom, kaj bo z njihovim zdravjem in zdravjem bližnjih.

No, pa da preklopim na pozitivo. Kljub temu, da lahko delam od doma in pripravim kar nekaj stvari in idej, da bodo naše namestitvene enote po odprtju funkcionirale normalno in z najmanjšim možnim vložkom doprinesle največ – tako za goste kot za nas, imam tudi ogromno prostega časa za pozitivno smešne projekte:

1 Flamingo Ljubljana
Ko smo z Nino in Damirjem februarja potovali po Španiji in Portugalskem, smo v trgovini Ale hop odkrili plišaste živali, ki ponavljajo za tabo. Priznam, da sem se na prvi pogled zaljubila v Flamingota, ki se je seveda po parih popitih pijačah zdel noro zabaven. In točno to je, če mu daš karakter! V Farotu je padla ideja, Flami je odšel z nami in direktno v H2O Hostel. Po prvih dneh sem se iskreno spraševala, če je bil nakup smiselen, ker po parih ponovljenih stavkih iskreno izgubi foro, ampak nato je padla ideja: Flami bo promotor dobre volje v naših nastanitvenih enotah v Ljubljani in izposoje koles. Če želite, ga lahko vsak dan spremljate tukaj. Tudi on dela od doma do nadaljnjega, ampak obljubiva, da se takoj, ko bo to 100 % varno podava na nore dogodivščine.

2 Pozitivna pesem na dan
Včasih je bil moj blog veliko bolj ažurno napolnjen z novimi zapisi, Facebook poln pesmic, ki sicer ne sodijo v top vrh poetike, vsekakor pa prinesejo nekaj dobre volje vsem udeleženim. Ker te dni vsi potrebujemo obilo spodbud in dobre volje, sem se odločila, da vsak dan napišem eno in jih na koncu združim v “Pesniško zbirko Kovid”. Smeh je pol zdravja, pravijo. Če bi jih želeli spremljati, jih vsak dan objavim na Facebooku, Instagramu in Twiterju.

Dragi moji, ostanite zdravi in ostanite doma, če je to le možno. Zgodbe iz ostalih držav so več kot zgovorne in iz njih se lahko naučimo marsikaj, če ukrepamo TAKOJ. Vsak pri sebi ve, kaj lahko naredi zase in za druge – zaščitimo tiste, ki so najbolj ogroženi in jim pomagajmo, če le lahko. Z obiskom trgovine ali klicem.

In ne, korona ni teorija zarote in ni igra. Če ne bomo preudarno ravnali, je neizbežno dejstvo, da bodo bolnice prepolne in ne bodo zmogle obravnavati vseh obolelih. Zato, če lahko prepričaš samo eno osebo več, da se obnaša odgovorno, ne odlašaj. Dejstvo je, da verjetno bo ogromno ljudi zbolelo, naša naloga pa je, da ne zbolijo vsi naenkrat, ampak v čim daljšem časovnem obdobju, da lahko naš zdravstveni sistem to sprejme. 

(P)OSTANI SRČEN, OSTANI DOMA!

 

Tu imaš ključe, hvala

Ljudje se spreminjamo celo življenje. Že sami po sebi, zaradi izkušenj, ki jih pridobimo. Nekaj pa k temu pripomore tehnologija zaradi katere smo se potegnili vase in postali socialni debili.

Še sploh znamo spiti kavo in v miru sedeti uro, dve tri, brez da bi vmes pogledali na telefon ali, ko morda za minuto zmanjka teme, odprli 24ur in pogledali, kam je eskalirala slovenska politična scena? Še sploh znamo iti na potovanje brez da bi ob tem razmišljali katera fotografija nam bo prinesla največ všečkov? Da ne govorim o ljudeh, ki se spravljajo v življenjsko nevarnost, da bi posneli najbolj hud video kadarkoli! Nima veze, če padeš s skale, mama bo ponosna, ker ti je ta padec prinesel 987 lajkov, ej!

Vse te spremembe se odražajo tudi v turizmu, kjer je od vedno bil in vedno bo najbolj pomemben človek. Kaj si posameznik želi, kaj pričakuje, kako se bo počutil, ko prepotuje pol sveta in v kakšne izkušnje se bo na tej poti podal. Včasih je bila ta človeška interakcija veliko bolj pomembna. Kamorkoli si prišel, te je nekdo sprejel, pozdravil, ti natočil vsaj kozarec vode, te vprašal, kako si in naredil vse, da se boš počutil domače. Tudi danes je temu tako. Seveda obstaja še nešteto namestitev in ljudi, ki točno to počnejo. A kaj, ko obstaja toliko drugih, kjer je človeško interakcijo zamenjala tehnologija in škatlice, ki so s ključavnicami priklenjene na ograje.

Lastniki stanovanj v Ljubljani se spreminjajo v turistične eksperte. Neumorno obnavljajo svoja stanovanja, da bodo lahko vanje namestili popotnike s celega sveta. Stanovanja prej, ko je v njem živela štiričlanska družina s pokvarjenim pralnim strojem, razpadajočo kuhinjo in izrabljenim parketom, ni zmogel prenoviti, ker ni imel denarja. Ali pa, ker je zgodba prenove za podnajemnike veliko manj zanimiva za družbo kot prenova za Airbnb?

Na spletu se za kratkoročne najeme oddajajo huda stanovanja. Huda kot poper. Vsak bi si želel bivati v takem stanovanju, če bi le imel možnost. Polna so oblikovalskih pridihov in presežkov. Vsak detalj je premišljen do potankosti. Slike so krasne, opisi so le v presežnikih. Tudi komentarji so dobri, večina turistov hvali odlično estetiko, noro lokacijo in hitre odgovore lastnikov. Takoj, v parih minutah mi je preko sporočil povedal vse, kar potrebujem. Način prijave v stanovanje? “Samoprijava”. Na vratih najdete črno škatlo, kodo vas sporočimo dan pred prihodom. Ključi so v tej škatli, hvala!

Človeško interakcijo in zdrav razum je zamenjala tehnologija. Pa ne pravim, da je s tem karkoli narobe, očitno ni, ker vse skupaj pije vodo, ljudje prodajajo in na drugi strani ljudje kupujejo. Zdi se mi le, da zelo primerljivo uspešnost dosegajo tudi bolj preprosto opremljena stanovanja, ki imajo malce več človeškega pridiha in stika. A s takšnim stanovanjem se ne moreš hvaliti na nedeljski kavi. Tam lahko le rečeš, da ti je uspelo drago oddati tisto luknjo, ki jo boš enkrat prenovil za svojega sina.

Bojim se le, da bo ta navidezni Instagram balonček enkrat počil. Da bodo na koncu ostali ljudje, ki bodo bleda senca sebe in se bo pokazala tista prava resnica, kot se je marsikdaj že. Vplivneži, ki so tako vplivni, da jim njihove nore avanture plačujejo starši. S krediti in zadolženostjo do vratu.

Nikoli ne bom pozabila punce, ki je na vsak način želela obiskati Predjamski grad. Če nimaš avtomobila je obisk tega izven sezone malce otežen, ker drugega prevoza, razen taksija, od Postojnske jame do gradu ni. Rekla sem, da dejansko grad od znotraj ni nič posebnega in da se mi ne zdi konec sveta, če ga ne obišče. Odgovorila mi je, je pa od zunaj, saj druga ni važno … le ena slika, za Instagram. Čudi me le, da pri vsem tem ni spala v Instagram stanovanju.

Ključne besede, ki so vas pripeljale na moj blog (2017 / 2018 / 2019)

Lep pozdrav vsem zbranim. Pred leti je bil tole eden od najljubših zapisov. Vsako leto sem se usedla za računalnik in zbrala tiste ključne besede, ki so me najbolj nasmejale ali mi najbolj prebudile domišljijo. V zadnjih dveh, treh letih je bilo teh ključnih besed manj, ker je bilo tudi manj obiska bloga (moja krivda, vem). A vseeno mislim, da se jih je do danes zopet nabralo toliko, da se lahko zopet nasmejimo.

  • bi poskusili človeško meso / Ne, ne, ne in ne vem zakaj se ti to sprašuješ, ker ne. Razen, če bi bilo to edino, kar bi blo za jest. Čeprav ne vem, kak bi to zgledalo, ker bi jedla, bruhala, jedla, bruhala … pol pa, al bi me končno prišel nekdo rešit, al bi pa umrla.
  • najstnik leži cele dneve / Pa to ne morš verjet. Vzgajala sem ga, vse sem mu dala, nič mu ni blo treba delat, zdej mi pa takle vrača?
  • nastavila sem mu rit / Da te našeška, da te v rit, da kaj? Ne nas pustit v dvomih in vprašanjih drugič, hvala.
  • analni čep izkušnje / Mogoče je to ista kot v prejšnjem odstavku? Ja fajn fajn, je za probat.
  • po seksu si ga na konca na roke / Ja, ni blo fajn al kaj naj rečem. Zato sta dva, da nekak to porihtata. Lahk bi mu ga ti na roke? Al mu kaj ne paše? Vpraš ga luba gela no!
  • kaj moti pri vzvišenosti / Am, vzvišenost?
  • kdo je blog  / Sem 1000 % prepričana, da je nekomu na svetu tako ime, ampak vseeno naj ostane kar pri tem, da je blog stvar in ne oseba. Ali si mogoče mislil/a: kdo je bog? Tudi to ne vemo čisto sigurno ;).
  • domača žal prašič / Zakaj žal? Če je fino, če je domač, veš kaka razlika v okusu je to od tistih na hitro vzrejenih?
  • kako vprašati zaposlovalca o odločitvi / Imaš več možnosti – po mailu, telefonu, osebno? Kar pogumno, več kot ne zaposliti te tako ne morejo in verjetno te ne bodo, če že dolgo čakaš na odgovor, žal.
  • obleka za k bulerjem / Odvisno kaki so bulerji, ampak mislim, da imaš tu kar veliko možnosti? Ne obremenjuj se, če tebi paše, je ok. Veš kakšni vse ljudje hodijo po svetu pa ni nič strašnega. Se vsaj nasmejimo.
  • simona rebolj, nekoč se je pisala / Simona Gobec, Simona Gobec, Simona Gobec. A moramo res vsako leto imeti na tapeti Simono Rebolj? Bom postala ljubosumna počasi.
  • izkušnje s psom bernardincem / Konkretno s čistokrvnim nimam izkušenj, imam pa izkušnje s primesjo bernardinca in je samo srce. Čoha čoha, boža boža.
  • zasedena a me osvaja / A je to problem ali ne? Priznaj, da tudi tebi paše, da je malo nedosegljiva, a ne? Packa zasedena.
  • ej ti si / Lepa? Pametna? Hvala.
  • kdaj lahko zacnemo kaditi / NIKOLI mater vola! Še danes se spomnim tistega osnovnošolskega izleta na Bled …
  • tihi ljudje / So nasprotje od glasnih. Včasih so tko fajn.

Pa lep preostanek leta :)!

Starejše objave ključnih besed si lahko ogledate s klikom na:
2016
2015
2014
2013
2012
2011

Čakam

Čakam je verjetno ena najbolj pogosto uporabljenih besed na svetu.

Čakam na boljše čase. Čakam na partnerja. Čakam na službo. Čakam, da me pokliče. Čakam, da zavre. Čakam, da se stemni. Čakam, da se zbudi. Čakam, da se spremeni. Čakam, da bo boljše. Čakam. Čakam, no, da umrem.

Čas je relativna stvar. Včasih vemo, da imamo na voljo določeno število minut ali ur, da nekaj opravimo. Včasih smo v to prisiljeni – na primer, ko smo zmenjeni s prijateljem, a ta zamuja in moramo nekako prebroditi ta čas do trenutka, ko prijatelj pride. Včasih imamo občutek, da čas leti zelo hitro, včasih pa se nam vleče in vleče, čeprav vemo, da ima vsaka minuta 60 sekund. Nič več, nič manj.

Zelo kruto dejstvo je, da imamo vsi na voljo omejen čas. Vsi bomo enkrat umrli, a ne vemo kdaj. Zato je pomembno, da vsako uro, pa kaj uro, minuto, izkoristimo kar se da polno. Klišejsko, vem. Verjetno si bo kdo rekel, da zvenim kot guru, ki po 1000 eur / lekcijo prodaja svoja predavanja. Ampak je res, če si priznaš ali ne. To sicer ne pomeni, da moraš hoditi po robu vsak dan in se spravljati v nemogoče položaje, ker … nikoli ne veš. Veliko je ljudi, ki živijo na polno, vsak dan, ker ljubijo življenje in ker se zavedajo, kaj pomeni. Na žalost pa je na drugi strani polno ljudi, ki zabušavamo in se smilimo sami sebi, ker ne najdemo prave poti.

Ja, tudi jaz sem med njimi. Tudi jaz sem tista, ki sem včasih znala večino svojih čustev, tako ali drugače, izliti na papir in skozi ta medij, po navadi zelo subtilno, povedati, kaj čutim. A danes temu ni tako. Zdi se mi, da se mi skozi možgane pretaka sto in ena misel, ki jih ne želim dati na papir, ker preveč bolijo, ker so preveč resnične.

Dejstvo je, da se je moje razmilšljanje v zadnjih dveh letih obrnilo na glavo. Kar se tiče dela, življenja, varčevanja, potovanji in tako dalje. Moja glava razmišlja veliko bolj odprto, a se je po drugi strani zaprla. Vem, kaj me osrečuje, a tega ne počnem. Vem, da moram povedati na glas, a to počnem dosti manj. Včasih se prav pozitivno čudim ljudem, ki povedo vse in ki so srečni tudi, ko gre vse narobe. Občudujem tiste, ki s pozitivo korakajo v vsak nov dan, ker je to edina prava pot. Klanjam se tistim, ki se smejijo v obraz vsem kretenom, ki nam narekujejo, kako moramo delati in živeti.

Verjetno je tudi zato ta blog malce zamrl. Ampak ne skrbi, to ni eden od tistih zapisov, kjer jokajoče obljubim, da bo od danes naprej vse boljše in da bo zapisov več. Morda ja, morda ne.

Vem samo to, da zelo sede dati delček sebe v svet.

In na koncu tam najdeš …

Veliko je stvari na tem svetu, ki jih ljudje počnemo drugače. Nekateri se raje tuširajo pod toplim tušem, drugi pod hladnim. Janez za zajtrk rad je jajca, Špela pa chia semena, ovseno mleko in zrak. Kristina prisega na punce, Janja na fante.

Eni prisegajo na pranje las direktno pod tušem, jaz pa izven njega sklonjena pod tuš ali nad rob bane. To počnem že leta, čeprav zahteva malce več časa. Vsake toliko si premislim in poskusim znova kaj novega. Če je že mogoče boljši občutek. Kot pri olivah, ker pravijo, da se ti okus z leti spreminja. V to verjamem, ker sem tudi rum kolo z veseljem zamenjala za gin tonik. Olive mi pa še vedno ne gredo.

No, danes sva s sodelavcem udarila konstruktivno debato o pranju las, ki ni moje ravno najljubše opravilo. Ker me je v določene stvari lahko prepričati, sem se odločila, da je danes pravi dan, da direktno po miljenju telesa poskusim še s šamponiranjem las.

Nastavim tuš na primerno višino, dam glavo nazaj in spustim mlačno vodo. Super občutek. Zaprem oči in si predstavljam, da sem pod slapom, v kopalkah in da me na skali nasproti čaka postaven moški s katerim bova kasneje strastno zaplavala in se zabavala. Nato zaprem vodo in si na lasišče nanesem zeleno čudo koprivovega šampona. Počoham, podrgnem in znova odprem vodo. Celo mi uspe, da mi šampon ne steče v oči in če ne bi bila zaposlena s spiranjem, bi si z veseljem udarila močen “high five.” Ponovim vajo, nanesem še balzam in zadnjič sperem. Preživela.

Stopim izpod tuša, se ovijem v brisačo, otrem lase in ponosna sem kot še nikoli – še kopalnica je ostala suha.

Nato začutim nekaj med nogami. Ne, da bi imela drugače kaj proti, a tokrat je bilo nepričakovano. Sežem z rokami čez zadnjico in med njima najdem … šop las.

Pa naj še kdo reče, da je vse za vsakega!

Naš resničnostni šov

Meni so kar všeč resničnostni šovi, a nobeden od njih ni tako pristen kot – življenje.

Vstopila je na recepcijo in brez da bi jo pogledala v obraz, sem po glasu prepoznala kdo je. Tisto sezono sem resničnostni šov, v katerem je nastopala, pogledala od prvega do zadnjega dela. Zanimiva druščina so bili, ona pa že takrat kontroverzna.

Plača za posteljo v večposteljni sobi, jo odide pogledat in se kmalu vrne. Dlje časa sedi na recepciji in se pogovarja po telefonu: “Ma ja, sedaj sem tu v enem drugem hostlu. Tam v prvem so mi rekli, da imajo prosto samo še eno ful dražjo privat sobo. Itak, da nisem ostala.” Blink, blink … samo en nasvet vam dam. V veliko primerih, ko vam v nastanitvenem objektu to rečejo, vi pa se zavedate, da je z vami vsaj nekaj malega narobe, so se vas želeli samo na res eleganten način znebiti. Tak vljudnostni f* off. A, evo … oni so se je znebili, sedaj pa bomo še mi ugotovili, kaj bo ušpičila.

Že ko sem zvečer odhajala, sem jo našla na dvorišču s steklenico vina v roki, ko se je poslavljala od nekega fanta. Ok, če se poslavlja, ga očitno ne bo vabila v sobo. V njeno večposteljno sobo, kar ne pomeni, da lahko na prostih posteljah spijo tvoji frendi, ampak da te postelje čakajo na ljudi, ki so za to plačali.

Zjutraj pridem v službo in v programu, ki ga uporabljamo za medsebojno komunikacijo vidim sporočilo, naj ji ne podaljšamo nočitve. Sodelavka je namreč, preden je zaključila smeno, iz sobe metala njenega prijatelja, naša draga gostja pa je to pospremila z: “Slab komentar vam bom dala na Bookingu, ker ne pustite mojim prijateljem, da prespijo pri meni.” Draga moja, najprej spij kakšen kozarček manj, da boš vedela, da rezervacije nisi naredila prek Bookinga, ampak na pultu.

Kmalu za tem v recepcijo vstopita gosta, ki sta na njuno žalost to noč spala v sobi zraven nje. Seveda se pritožita, da je bila galama in da so bili v sobi ljudje, ki nimajo tam kaj početi. Zagotovimo jima, da bo naslednja noč mirna in da punce zagotovo ne bo nazaj. Meni v glavi že malo gori in takoj, ko ura odbije 10.00, kar je čas odjave, vstopim v sobo, da jo zbudim. Trkam na vso moč po postelji in se derem njeno ime, a ona nič. Čez eno uro ponovim opravilo, a še kar nič. Na žalost se nisem spomnila, kar mi je kasneje omenila sodelavka, da kozarec vode vse reši. Nekaj minut čez dvanajsto ponovno vstopim in opazim neko premikanje. Evo, super.

Jaz: “Dobro jutro, vstat bo treba. Ura je dvanajst, odjava je bila ob desetih.”
Ona: “Zakaj me pa niste zbudili?”
Jaz: “Ammmmmmmmmmmm, poskušala dvakrat, pa nisi bila ravno odzivna.”
Ona: “Joj, se opravičujem, takoj bom šla.”
Jaz: “Pa še en nasvet ti dam. Tako, če boš želela še kje kdaj spat. Skupinske sobe so za ljudi, ki za to plačajo. Ne pa za tvoje frende, ki jih voziš v sobo sredi noči.”
Ona: “Kaj, mene niti tu ni bilo ponoči.”
Jaz: “Ammmmm, pritožbo smo dobili od tvojih cimrov in sodelavka je tvojega frenda metala iz sobe že pred tem.”
Ona: “Ok, ok, se opravičujem. Grem takoj.”

Seveda smo izvedeli, da se je enaka zgodba odvijala tudi drugje, ne glede na to, kje spi, enaka galama.

Dragi moji. Slava je že mogoče ok. A te ne opravičuje kretenizma!

Konec zveze s Portugalcem

Dan se je začel podobno kot mnogi dnevi v mesecih poprej. Prva stvar, pardon, človek, ki ga vidim, ko vstopim v službo, je naš portugalski biser. Gost, ki ne dela (pre)velike škode  (razen psihične, ko sem ga nekega dne videla v samih spodnjicah sedeti na stolu in brati knjigo), redno prinaša denar, a zoprn je bolj kot vsi najbolj tečni sorodniki od levega do desnega kolena. Takšne so zime, ne prinesejo vedno snega, prinesejo pa takšne in drugačne sumljive goste.

Ko končno ugasne svoj francoski program na televiziji in za silo pobriše kuhinjo, odkoraka svojim dnevnim izzivom naproti. On namreč zelo gara za svoj dnevni zaslužek. Po mesecih ugibanja mi je namreč ptička končno prišepnila, da že tam od poletja prosjači po Ljubljani z besedami: “kako sem bogi, ker ne vem, kje bom dane spal”. Jaz na žalost vem, kje.

Čez par minut se vrne in razjarjen pove, da njegov cimer meče pepelnike po sobi. Po kratkem stiku, ko se vprašam: “zakaj za vraga so pepelniki v sobi in ne zunaj pred njo,” mu pripomnim, da mogoče je pa on kriv. Kolikor se sliši nesramno, verjemite mi, on je človek, ki te pripelje do roba, ko gledaš vse njegove kuhinjske packarije in ga poslušaš iz dneva v dan. Neverjetno koliko drobtin je on proizvedel v petih minutah prehranjevanja za mizo.

Zaloputne z vrati, se zopet vrne, preklinja in renči. Vsekakor ni ljubo, da se nekdo verbalno spravi nate, kot se je nekdo nanj, a vsaka zgodba ima dve plati. Malo kasneje se oglasi njegov cimer, “zlovešči” gospodič, ki meče pepelnike po sobi.

Jaz: “Šta je bilo?”
On: “Ništa.”
Jaz: “Šta ništa, ajde, v čemu je problem?”
On: “Pa tražio on rizlu od srba, probudio me.”
Jaz: “Pa dobro, ne meči stvari po sobi, šta ti je.”
On: “Pa nisam u sobi, vani sam. Da ga vidiš, kako on trči ko mala beba po ulici.”

No, priznam, vsaj nasmejali smo se.

Portugalca včeraj ni bilo nazaj. Tudi danes ne. Očitno smo se poslovili. Dolgoročni gostje so v hostlu problem, ker se enostavno počutijo preveč domače. In on se vsekakor je. Smo pa dobili nazaj svojo kuhinjo, televizijo in kanček svobode. Podrepen kot on je, bo tako ali tako vedno našel prostor pod soncem.

Naj še komu drugemu v Sloveniji obleke smrdijo po njegovem praženem česnu.

Sprehod po beli preprogi

Sneg je po malem naletaval skozi dan in tako kot so se snežinke počasi oprijemale utrujenih tlakovcev v mestu, so se v mojih mislih nabirale besede ter besede v zgodbo.

“Ni časa za lenobo,” sem si rekla in obula čevlje. Visoke piščančke brez zadrge. Pa saj se človek navadi. Le muditi se mu ne sme.

Stopila sem na hodnik, zaklenila vrata in si nadela rokavice. Že od nakupa verjetno številko prevelike in ker prsti po tridesetih ne rastejo več, so še danes malo predolge v prstih, če lahko tako rečem. S počasno hojo sem nadaljevala svoj sprehod od hiše skozi mesto. Po Ljubljanici niso plule ladjice, so se pa z golimi gležnji sprehajali določeni mimoidoči. Brr, brr, a ena od trditev je, da v gležnje ne zebe. Bi blo za preverit, samo ne na lastni koži. Včasih me kar prime, da bi koga ustavila in ga vprašala: “zakaj?” Pa se zadržim, ker dejansko res ni moja stvar, je pa fascinantna. Čeprav še vedno mislim, da mora pri -10 z golimi gležnji enako boleti, kot če bi si z lupilcem za krompir malo postrgal po koži.

Po približno petnajstih minutah hoje se ustavim ob Ljubljanici in se zazrem v hiše nasproti. V večih stanovanjih gori luč, a skozi eno okno vidim mlado žensko, ki se sprehaja gor in dol. Le kaj dela? Mogoče stoje bere? Razmišlja? Je živčna? Nabira korake, ker ji do današnjega cilja manjka le še 323 le teh?

Za mojih hrbtom zaslišim tiste znane, a popolnoma nerazumljive besede brezdomca in si v glavi štejem vse evre, ki jih zasluži več od mene. Ta stavek si ne zasluži prav nobenega linčanja. Vsak vsaj malo iznajdljiv brezdomec lahko zasluži precej več kot za povprečno plačo. Ampak mora imeti vsaj približno pospravljeno podstrešje. Enkrat sem sedela na stopnicah pred cerkvijo na Prešernovem trgu, ko je do mene prišel tisti znani “kralj ulice”, ki se malo dere na mimoidoče od časa do časa.
“Imaš kak evro?” me je vprašal.
“Imam,” sem mu rekla. “Samo da pojem do konca, prav, pa pogledam v denarnico.”
“Ok” je odvrnil. In pet minut za tem bruhal v kanto za smeti.

Obrnila sem pete in nadaljevala pot proti domu. Snega ni dovolj, da bi škripal pod nogami, a vseeno je nekaj magičnega v teh belih zimskih večerih, ko vsi hodijo po ulicah malo zasanjani. Tisoč zgodb lahko napleteš.

Moja je danes nasmejana.

Šla sem po rože

Lansko leto je bilo eno od najlepših, a hkrati tudi najtežjih let v mojem življenju. Kako je to mogoče? Dajmo skupaj ugotoviti.

Naj za začetek napišem, da je tudi tole eden od najtežjih zapisov, ki sem jih kdaj napisala. Pa ne, da vam moram izdati kakršnokoli posebno skrivnost, ampak besede nikakor ne tečejo. Včasih s tem nisem imela težav … vsedla sem se za računalnik in pisala o čemerkoli že. O sebi, o drugih, o veselju, o dramah. Danes mislim, da je vsak kanček mene tako zelo poseben in nekako skrit, da ga težko dam na plano.

Verjetno zato, ker sem imela v zadnjih mesecih veliko več povedati o drugih kot pa o sebi. Tečna, zagrenjena in pod stresom … na prvi pogled brez pravega razloga.

Dejstvo je, da sem se v lanskem letu vpela v nek proces skakanja med službo, potovanji in druženjem z nekaj izbranimi ljudmi. Še kanček športanja sem spet dodala na urnik. Še celo na nakej zmenkov sem šla. Prava uživancija, bi človek rekel. In je tudi bila. Dokler nisem na koncu leta ostala prazna. Brez pravih ciljev in vsak dan z grenkim priokusom. Tečno mi je bilo biti doma, tečno, ko sem kam šla, tečno, ko sem bila sama, tečno, ko sem bila z drugimi … veliko več sem se osredotočala na negativne kot na pozitivne stvari … kaj se dogaja???

Moje življenje je imelo vedno nek cilj. Nikoli sicer nisem bila pretirano ambiciozna kar se tiče šole in službe, a vseeno sem se za nečem gnala. Do lani, ko sem po mojem mnenju dejansko začela uživati. Ni me več preganjala misel, da moram za vsako silo varčevati, zato sem večino svojega denarja vložila v bolj pametno naložbo – potovanja. Pa tudi nekaj gina in tonica. V službi še vedno uživam in vem, da je turizem področje na katerem moram ostati. A vsa ta kombinacija kvazi uživanja ne pelje nikamor, ker brez ciljev dejansko postaneš tečen in zagrenjen. Danes bi mi lahko nekdo rekel, da me v tem momentu pelje na Karibe, pa ne vem, če bi me to dejstvo kaj dosti navdušilo. Mater. Prenehala sem pisati, vse manj sem brala, vse manj se mi je dalo v družbo (razen določenih izbranih ljudi), dokler ni sodu izbilo dno. Dejansko imam na dlani čudovito življenje, ki ga ne znam ceniti in se nad njim pritožujem. Ni treba … si bom kar sama stisnila en šamar.

Sedaj se trudim dan za dnem, zadnje dni pa kar skrbno uro za uro, da zapolnim čas s stvarmi, ki mi veliko pomenijo. Trenutno sedim za mizo in s sproščujočo glasbo v ušesih pišem ta zapis, ki mogoče za koga od vas nima ne repa ne glave. Ampak pomaga. Kot je včasih. Še prej sem si kupila rože, po moje prvič v življenju, da sem si jih kupila sama. Morda tudi zato, ker me je včeraj blazno navdušilo dejstvo, da končno ene orhideje nisem spravila ob življenje, ampak da dejansko poganja nove cvetove. Kako jih ne bi, če ima pa ves čas razgled na Ljubljanski grad. Razmišljam o sebi in o tem, kako bom šla naprej s precej več entuziazma. Katere so tiste vrednote s katerimi še stokrat bolj čakaš jutri?

Skratka … do naslednjič, ko upam, da vas čaka spet kaka bolj navihana objava ;).