In na koncu tam najdeš …

Veliko je stvari na tem svetu, ki jih ljudje počnemo drugače. Nekateri se raje tuširajo pod toplim tušem, drugi pod hladnim. Janez za zajtrk rad je jajca, Špela pa chia semena, ovseno mleko in zrak. Kristina prisega na punce, Janja na fante.

Eni prisegajo na pranje las direktno pod tušem, jaz pa izven njega sklonjena pod tuš ali nad rob bane. To počnem že leta, čeprav zahteva malce več časa. Vsake toliko si premislim in poskusim znova kaj novega. Če je že mogoče boljši občutek. Kot pri olivah, ker pravijo, da se ti okus z leti spreminja. V to verjamem, ker sem tudi rum kolo z veseljem zamenjala za gin tonik. Olive mi pa še vedno ne gredo.

No, danes sva s sodelavcem udarila konstruktivno debato o pranju las, ki ni moje ravno najljubše opravilo. Ker me je v določene stvari lahko prepričati, sem se odločila, da je danes pravi dan, da direktno po miljenju telesa poskusim še s šamponiranjem las.

Nastavim tuš na primerno višino, dam glavo nazaj in spustim mlačno vodo. Super občutek. Zaprem oči in si predstavljam, da sem pod slapom, v kopalkah in da me na skali nasproti čaka postaven moški s katerim bova kasneje strastno zaplavala in se zabavala. Nato zaprem vodo in si na lasišče nanesem zeleno čudo koprivovega šampona. Počoham, podrgnem in znova odprem vodo. Celo mi uspe, da mi šampon ne steče v oči in če ne bi bila zaposlena s spiranjem, bi si z veseljem udarila močen “high five.” Ponovim vajo, nanesem še balzam in zadnjič sperem. Preživela.

Stopim izpod tuša, se ovijem v brisačo, otrem lase in ponosna sem kot še nikoli – še kopalnica je ostala suha.

Nato začutim nekaj med nogami. Ne, da bi imela drugače kaj proti, a tokrat je bilo nepričakovano. Sežem z rokami čez zadnjico in med njima najdem … šop las.

Pa naj še kdo reče, da je vse za vsakega!

Naš resničnostni šov

Meni so kar všeč resničnostni šovi, a nobeden od njih ni tako pristen kot – življenje.

Vstopila je na recepcijo in brez da bi jo pogledala v obraz, sem po glasu prepoznala kdo je. Tisto sezono sem resničnostni šov, v katerem je nastopala, pogledala od prvega do zadnjega dela. Zanimiva druščina so bili, ona pa že takrat kontroverzna.

Plača za posteljo v večposteljni sobi, jo odide pogledat in se kmalu vrne. Dlje časa sedi na recepciji in se pogovarja po telefonu: “Ma ja, sedaj sem tu v enem drugem hostlu. Tam v prvem so mi rekli, da imajo prosto samo še eno ful dražjo privat sobo. Itak, da nisem ostala.” Blink, blink … samo en nasvet vam dam. V veliko primerih, ko vam v nastanitvenem objektu to rečejo, vi pa se zavedate, da je z vami vsaj nekaj malega narobe, so se vas želeli samo na res eleganten način znebiti. Tak vljudnostni f* off. A, evo … oni so se je znebili, sedaj pa bomo še mi ugotovili, kaj bo ušpičila.

Že ko sem zvečer odhajala, sem jo našla na dvorišču s steklenico vina v roki, ko se je poslavljala od nekega fanta. Ok, če se poslavlja, ga očitno ne bo vabila v sobo. V njeno večposteljno sobo, kar ne pomeni, da lahko na prostih posteljah spijo tvoji frendi, ampak da te postelje čakajo na ljudi, ki so za to plačali.

Zjutraj pridem v službo in v programu, ki ga uporabljamo za medsebojno komunikacijo vidim sporočilo, naj ji ne podaljšamo nočitve. Sodelavka je namreč, preden je zaključila smeno, iz sobe metala njenega prijatelja, naša draga gostja pa je to pospremila z: “Slab komentar vam bom dala na Bookingu, ker ne pustite mojim prijateljem, da prespijo pri meni.” Draga moja, najprej spij kakšen kozarček manj, da boš vedela, da rezervacije nisi naredila prek Bookinga, ampak na pultu.

Kmalu za tem v recepcijo vstopita gosta, ki sta na njuno žalost to noč spala v sobi zraven nje. Seveda se pritožita, da je bila galama in da so bili v sobi ljudje, ki nimajo tam kaj početi. Zagotovimo jima, da bo naslednja noč mirna in da punce zagotovo ne bo nazaj. Meni v glavi že malo gori in takoj, ko ura odbije 10.00, kar je čas odjave, vstopim v sobo, da jo zbudim. Trkam na vso moč po postelji in se derem njeno ime, a ona nič. Čez eno uro ponovim opravilo, a še kar nič. Na žalost se nisem spomnila, kar mi je kasneje omenila sodelavka, da kozarec vode vse reši. Nekaj minut čez dvanajsto ponovno vstopim in opazim neko premikanje. Evo, super.

Jaz: “Dobro jutro, vstat bo treba. Ura je dvanajst, odjava je bila ob desetih.”
Ona: “Zakaj me pa niste zbudili?”
Jaz: “Ammmmmmmmmmmm, poskušala dvakrat, pa nisi bila ravno odzivna.”
Ona: “Joj, se opravičujem, takoj bom šla.”
Jaz: “Pa še en nasvet ti dam. Tako, če boš želela še kje kdaj spat. Skupinske sobe so za ljudi, ki za to plačajo. Ne pa za tvoje frende, ki jih voziš v sobo sredi noči.”
Ona: “Kaj, mene niti tu ni bilo ponoči.”
Jaz: “Ammmmm, pritožbo smo dobili od tvojih cimrov in sodelavka je tvojega frenda metala iz sobe že pred tem.”
Ona: “Ok, ok, se opravičujem. Grem takoj.”

Seveda smo izvedeli, da se je enaka zgodba odvijala tudi drugje, ne glede na to, kje spi, enaka galama.

Dragi moji. Slava je že mogoče ok. A te ne opravičuje kretenizma!

Konec zveze s Portugalcem

Dan se je začel podobno kot mnogi dnevi v mesecih poprej. Prva stvar, pardon, človek, ki ga vidim, ko vstopim v službo, je naš portugalski biser. Gost, ki ne dela (pre)velike škode  (razen psihične, ko sem ga nekega dne videla v samih spodnjicah sedeti na stolu in brati knjigo), redno prinaša denar, a zoprn je bolj kot vsi najbolj tečni sorodniki od levega do desnega kolena. Takšne so zime, ne prinesejo vedno snega, prinesejo pa takšne in drugačne sumljive goste.

Ko končno ugasne svoj francoski program na televiziji in za silo pobriše kuhinjo, odkoraka svojim dnevnim izzivom naproti. On namreč zelo gara za svoj dnevni zaslužek. Po mesecih ugibanja mi je namreč ptička končno prišepnila, da že tam od poletja prosjači po Ljubljani z besedami: “kako sem bogi, ker ne vem, kje bom dane spal”. Jaz na žalost vem, kje.

Čez par minut se vrne in razjarjen pove, da njegov cimer meče pepelnike po sobi. Po kratkem stiku, ko se vprašam: “zakaj za vraga so pepelniki v sobi in ne zunaj pred njo,” mu pripomnim, da mogoče je pa on kriv. Kolikor se sliši nesramno, verjemite mi, on je človek, ki te pripelje do roba, ko gledaš vse njegove kuhinjske packarije in ga poslušaš iz dneva v dan. Neverjetno koliko drobtin je on proizvedel v petih minutah prehranjevanja za mizo.

Zaloputne z vrati, se zopet vrne, preklinja in renči. Vsekakor ni ljubo, da se nekdo verbalno spravi nate, kot se je nekdo nanj, a vsaka zgodba ima dve plati. Malo kasneje se oglasi njegov cimer, “zlovešči” gospodič, ki meče pepelnike po sobi.

Jaz: “Šta je bilo?”
On: “Ništa.”
Jaz: “Šta ništa, ajde, v čemu je problem?”
On: “Pa tražio on rizlu od srba, probudio me.”
Jaz: “Pa dobro, ne meči stvari po sobi, šta ti je.”
On: “Pa nisam u sobi, vani sam. Da ga vidiš, kako on trči ko mala beba po ulici.”

No, priznam, vsaj nasmejali smo se.

Portugalca včeraj ni bilo nazaj. Tudi danes ne. Očitno smo se poslovili. Dolgoročni gostje so v hostlu problem, ker se enostavno počutijo preveč domače. In on se vsekakor je. Smo pa dobili nazaj svojo kuhinjo, televizijo in kanček svobode. Podrepen kot on je, bo tako ali tako vedno našel prostor pod soncem.

Naj še komu drugemu v Sloveniji obleke smrdijo po njegovem praženem česnu.

Sprehod po beli preprogi

Sneg je po malem naletaval skozi dan in tako kot so se snežinke počasi oprijemale utrujenih tlakovcev v mestu, so se v mojih mislih nabirale besede ter besede v zgodbo.

“Ni časa za lenobo,” sem si rekla in obula čevlje. Visoke piščančke brez zadrge. Pa saj se človek navadi. Le muditi se mu ne sme.

Stopila sem na hodnik, zaklenila vrata in si nadela rokavice. Že od nakupa verjetno številko prevelike in ker prsti po tridesetih ne rastejo več, so še danes malo predolge v prstih, če lahko tako rečem. S počasno hojo sem nadaljevala svoj sprehod od hiše skozi mesto. Po Ljubljanici niso plule ladjice, so se pa z golimi gležnji sprehajali določeni mimoidoči. Brr, brr, a ena od trditev je, da v gležnje ne zebe. Bi blo za preverit, samo ne na lastni koži. Včasih me kar prime, da bi koga ustavila in ga vprašala: “zakaj?” Pa se zadržim, ker dejansko res ni moja stvar, je pa fascinantna. Čeprav še vedno mislim, da mora pri -10 z golimi gležnji enako boleti, kot če bi si z lupilcem za krompir malo postrgal po koži.

Po približno petnajstih minutah hoje se ustavim ob Ljubljanici in se zazrem v hiše nasproti. V večih stanovanjih gori luč, a skozi eno okno vidim mlado žensko, ki se sprehaja gor in dol. Le kaj dela? Mogoče stoje bere? Razmišlja? Je živčna? Nabira korake, ker ji do današnjega cilja manjka le še 323 le teh?

Za mojih hrbtom zaslišim tiste znane, a popolnoma nerazumljive besede brezdomca in si v glavi štejem vse evre, ki jih zasluži več od mene. Ta stavek si ne zasluži prav nobenega linčanja. Vsak vsaj malo iznajdljiv brezdomec lahko zasluži precej več kot za povprečno plačo. Ampak mora imeti vsaj približno pospravljeno podstrešje. Enkrat sem sedela na stopnicah pred cerkvijo na Prešernovem trgu, ko je do mene prišel tisti znani “kralj ulice”, ki se malo dere na mimoidoče od časa do časa.
“Imaš kak evro?” me je vprašal.
“Imam,” sem mu rekla. “Samo da pojem do konca, prav, pa pogledam v denarnico.”
“Ok” je odvrnil. In pet minut za tem bruhal v kanto za smeti.

Obrnila sem pete in nadaljevala pot proti domu. Snega ni dovolj, da bi škripal pod nogami, a vseeno je nekaj magičnega v teh belih zimskih večerih, ko vsi hodijo po ulicah malo zasanjani. Tisoč zgodb lahko napleteš.

Moja je danes nasmejana.

Šla sem po rože

Lansko leto je bilo eno od najlepših, a hkrati tudi najtežjih let v mojem življenju. Kako je to mogoče? Dajmo skupaj ugotoviti.

Naj za začetek napišem, da je tudi tole eden od najtežjih zapisov, ki sem jih kdaj napisala. Pa ne, da vam moram izdati kakršnokoli posebno skrivnost, ampak besede nikakor ne tečejo. Včasih s tem nisem imela težav … vsedla sem se za računalnik in pisala o čemerkoli že. O sebi, o drugih, o veselju, o dramah. Danes mislim, da je vsak kanček mene tako zelo poseben in nekako skrit, da ga težko dam na plano.

Verjetno zato, ker sem imela v zadnjih mesecih veliko več povedati o drugih kot pa o sebi. Tečna, zagrenjena in pod stresom … na prvi pogled brez pravega razloga.

Dejstvo je, da sem se v lanskem letu vpela v nek proces skakanja med službo, potovanji in druženjem z nekaj izbranimi ljudmi. Še kanček športanja sem spet dodala na urnik. Še celo na nakej zmenkov sem šla. Prava uživancija, bi človek rekel. In je tudi bila. Dokler nisem na koncu leta ostala prazna. Brez pravih ciljev in vsak dan z grenkim priokusom. Tečno mi je bilo biti doma, tečno, ko sem kam šla, tečno, ko sem bila sama, tečno, ko sem bila z drugimi … veliko več sem se osredotočala na negativne kot na pozitivne stvari … kaj se dogaja???

Moje življenje je imelo vedno nek cilj. Nikoli sicer nisem bila pretirano ambiciozna kar se tiče šole in službe, a vseeno sem se za nečem gnala. Do lani, ko sem po mojem mnenju dejansko začela uživati. Ni me več preganjala misel, da moram za vsako silo varčevati, zato sem večino svojega denarja vložila v bolj pametno naložbo – potovanja. Pa tudi nekaj gina in tonica. V službi še vedno uživam in vem, da je turizem področje na katerem moram ostati. A vsa ta kombinacija kvazi uživanja ne pelje nikamor, ker brez ciljev dejansko postaneš tečen in zagrenjen. Danes bi mi lahko nekdo rekel, da me v tem momentu pelje na Karibe, pa ne vem, če bi me to dejstvo kaj dosti navdušilo. Mater. Prenehala sem pisati, vse manj sem brala, vse manj se mi je dalo v družbo (razen določenih izbranih ljudi), dokler ni sodu izbilo dno. Dejansko imam na dlani čudovito življenje, ki ga ne znam ceniti in se nad njim pritožujem. Ni treba … si bom kar sama stisnila en šamar.

Sedaj se trudim dan za dnem, zadnje dni pa kar skrbno uro za uro, da zapolnim čas s stvarmi, ki mi veliko pomenijo. Trenutno sedim za mizo in s sproščujočo glasbo v ušesih pišem ta zapis, ki mogoče za koga od vas nima ne repa ne glave. Ampak pomaga. Kot je včasih. Še prej sem si kupila rože, po moje prvič v življenju, da sem si jih kupila sama. Morda tudi zato, ker me je včeraj blazno navdušilo dejstvo, da končno ene orhideje nisem spravila ob življenje, ampak da dejansko poganja nove cvetove. Kako jih ne bi, če ima pa ves čas razgled na Ljubljanski grad. Razmišljam o sebi in o tem, kako bom šla naprej s precej več entuziazma. Katere so tiste vrednote s katerimi še stokrat bolj čakaš jutri?

Skratka … do naslednjič, ko upam, da vas čaka spet kaka bolj navihana objava ;).

Z golo sliko do kave

Ah, Tinder. To magično orodje, ki ti v petih minutah “svajpanja” v levo in v desno prinese več sreče ter občutkov presenečenja kot Kinder jajčka. Včasih si vesel (kot pri jajčku, ko naletiš na tistega enega od treh smrkcev, ki jih ponujajo v Hoferju v paketu treh), a včasih žalosten (kot pri jajčku, ko naletiš na tistega, ki ima res bedno igračko).

Ne da delam kakšno posebno kategorizacijo fantov, ki so na tam velecenjenem omrežju, ampak, ko sem razmišljala, kako vam razložiti to moje mnenje, se neke “škatle” v katere bi lahko fante zložila, vsekakor pojavljajo.

  1. Imaš samo eno sliko, pa še ta ni ravno reprezentativna. Kako naj te ocenim na podlagi ene slike? Saj veš, mogoče si frontalno ok, ampak v eni drugi pozi mi pa nikakor ne potegneš. Ja ja, šteje srce, a vseeno … če bi štelo najprej samo srce, potem Tinder sploh ne bi omogočal profilnih slik.
  2. Imaš nekaj slik, a nobenega opisa. Saj ni treba napisati, kje si se rodil, kakšna je tvoja številka noge in katere vse knjige si prebral v lanskem letu, a vsaj kakšna malenkost, po možnosti s kančkom humorja, je dobrodošla. Da prebiješ led.
  3. Nimaš nobene slike. In nobenega opisa. Verjetno ste to tisti, ki samo gledate. Kot bi rekla moja prijateljica: seksal bi, ne bi ga pa noter dal.
  4. Imaš nekaj slik, kakšen simpatičen opis, a najin skupni interes je stran na Facebooku: “Iščem zaposlitev”. Kljub temu, da očitno to stran všečkava oba in da jaz imam službo, se ne morem znebiti občutka, da kaj si eden tistih, ki je brezposeln. Saj ne, da je konec sveta, če si, a roko na srce, bolje je, če nisi. V prihodnjih letih bi rada videla še nekaj sveta, moja plača pa ni tako visoka, da bi pokrila karte za oba.
  5. Imaš napol golo sliko, po možnosti iz fitnesa. Ali na pol golo sliko iz banje. Z mehurčki, cel namiljen in s poudarki na six packih, ki verjetno pri dnevni svetlobi niso tako izraziti.
  6. Imaš slike, kjer si pokril čisto vse športne ativnosti, ki si se jih v življenju udeležil, pa čeprav samo enkrat. Srfanje, kajtanje, plezanje, supanje, plavanje, planinarjenje, skok s padalom … absolvent na Krfu.

A konec koncev, vsi smo samo ljudje in vsi smo si različni, tako da prosto po Prešernu. Kot mi je rekel zadnji znanec s tega omrežja: maš ti to. Prej ko slej se najde nekdo, ki ti sede. Vsaj toliko, da ga želiš spoznati v živo.

Da začnem bolj na začetku …

Bil je simpatičen. Toliko, da sem mu stisnila srček. Znal se je pogovarjati in imel je dejansko kaj pametnega za povedati. In tudi za pokazati. Zato se je nekega dne, še predno sva se spoznala v živo odločil, da mi bo poslal sliko sebe v boksarcah. Seveda z odrezano glavo, če bi se slučajno odločila komu to pokazati. Kar seveda sem, prijateljice res ne smejo biti prikrajšane. Situacija ni bila idealna (postava sicer ja), a konec koncev, ni mi poslal slike svojega spolnega uda. Kar je danes tudi svojevrsten dosežek. Od kod tipom ideja, da ženske padamo na takšne slike, če ga nisem prej še nikoli videla, ne vem. Skratka, zgodba se nadaljuje, beseda da besedo, dečko tudi tu in tam omeni kakšno bolj seksi temo … nič konkretnega, a človek bi rekel, da ne išče ravno samo  prijateljstva. Kakorkoli, zmeniva se za kavo, pivo, sok … nekaj od tega. Pila sem Cockto. Lagala bi, če bi rekla, da v njegovi družbi nisem uživala. Ker sem. A vsekakor mi ni bilo do blaznih zmenkarij in že po prvem zmenku sem vedela, da se z njim v kakšno resno zgodbo ne bi spuščala. No, po pijači nadaljujeva s pogovorom preko Tinderja, nakar kmalu sledi nova slika … tokrat gola, pri čemer je imel spolni ud pokrit z roko. Tudi tokrat z odrezano glavo (tisto zgornjo).

A, pa ga imamo. Očitno dečko, ki bi se rad malo pozabaval. Pa ok, zakaj pa ne. Dogovarjava se za naslednji zmenek, ko omeni kino. Čakaj, kako kino, kino res ni primeren prostor za prve zmenke. Ne glede na to ali se hočeš pogovarjati ali seksati, ne enega ali drugega ne počneš v kinu. Beseda spet da besedo in ko mu kot direktna gospodična pojasnim, kaj si jaz predstavljam, sem ugotovila, da to niti ni približno tisto, kar si je predstavljal on.

Ne vem, res da sem stara 32, a nisem vedela, da so nage slike dandanes zgolj kompliment in vabilo na dejansko … kavo.

Na koncu si samo človek

Veš, da v življenju na koncu ne šteje nobena stvar? Ampak le spomini in doživetja?

Da ti prstan, ki ti ga je podarila babica in slika, ki jo je naslikal tvoj najboljši prijatelj sama po sebi ne pomenita NIČ? Da dejansko pomeni spomin, ki ga imaš ob tem na ti dve osebi? Na trenutek, ko sta ti to dala v roke s čistim in iskrenim namenom? Da je v ozadju zgodba, kako je babici dejansko prstan kupil dedek in to z denarjem, ki ga je trdo prigaral? Da je prijatelj sliko naslikal po še eni pijanski noči s tabo, ko sta do treh ponoči sedela na klopci v parku in debatirala o življenju?

Da je avto le avto? In se po vseh prevoženih kilometrih spomniš najbolj ljudi, ki so sedeli poleg tebe? In vseh komadov, ki so bobneli iz radia, vseh pozdravov na ulico in tistih z užitkom zaužitih kebabov sredi noči? Da ne glede na to ali voziš Mutlplo ali Mercedesa CLS, pleh na koncu ostane samo pleh?

Na koncu nobena stvar ne pomeni popolnoma nič. Denar, status, slava so samo iluzije, ki nam diktirajo življenje.

Moja plača je le nekajmestno število, ki mi da smisel, ko z njo ustvarim spomine. Da sem lahko zaradi tega, ker pridem vsak dan v službo z ljudmi, ki jih imam najraje na tem svetu in hkrati spoznam ljudi iz celega sveta. Od veselih, navdušenih, malo jeznih, utrujenih, hvaležnih, nadrkanih, radovednih, porednih …

Iti na sprehod …
izlet ….
potovanje ….
izkusiti nekaj novega …
sam, v družbi … kakorkoli ti je ljubše …
spoznati neko novo okolje …
nove ljudi ….
deliti z njimi svoje življenje in v svojega spustiti neke nove izkušnje …
ki niso vedno lahke in so po navadi prepletene vsaj s kančkom adrenalina …

to je nekaj, kar si zasluži vsak človek v tem norem in pokvarjenem svetu, kjer nam življenje krojijo budale, ki ne vidijo prek svojega praga.

Potovanja so nekaj najlepšega, kar lahko človek doživi. Ker v nas vzbudijo najlepša čustva, nas postavijo na mejo razumljivega in so dejansko edini pravi spomini, ki v življenju nekaj štejejo.

In vsak, ki se igra s temi čustvi in izkorišča pozitivno energijo nekoga, ki si želi samo vzeti nekaj trenutkov za pobeg iz norega tempa življenja, je zame zgolj nekdo, ki je pozabil živeti. In se bo spomnil na tisto najbolj pomembno, ko bo vse že prepozno.

Na koncu si samo človek. Brez kakršnih koli dodatkov. In to je nekaj najlepšega. In to je nekaj, kar najbolj boli.