Kako biti dober poslušalec

Saj veš, kako pravijo … no, je pravil Dalai Lama: “Če le govoriš, ponavljaš to, kar že veš. Če poslušaš, pa se lahko naučiš nekaj novega.”

Koliko od vas dejansko posluša sogovornika, ko govori? Ne samo navidez, ampak tako, da dejansko slišiš in razumeš, kaj pove? Tako poslušaš, da ga lahko na koncu argumentirano vprašaš, kar ne razumeš ali mu vrneš kontro in se vname strastna debata? Mu vmes ponudiš “piškotke”?

Tudi meni se včasih zgodi, da imam že od prej v glavi misel, ki jo na vsak način hočem povedati in posledično poslušam na pol. Ni lepa navada oziroma, če povem drugače, morda nisem lepo naučena.

Če pogledamo podrobneje, obstaja res mnogo knjig, kako biti dober govorec, ne pa tudi veliko knjig, kako biti dober poslušalec, čeprav je tudi to zelo pomembno. Zdi se mi, da ni tako zelo veliko ljudi, ki bi imeli tako karizmo, da jih poslušaš in slišiš ne glede na vse. Ne glede na to, kaj se ti je prej pletlo po glavi, ne glede na to, kakšne probleme imaš tisti trenutek v življenju.

Dober poslušalec mora govorečemu dati kakšno spodbudno besedo, s čimer pokaže, da je res vpleten v pogovor:

  • Nadaljuj …
  • A res?
  • Povej mi več …
  • Čakaj, kaj se je potem zgodilo?
  • Prosim, kaj ti je rekel?
  • Mhm.
  • Oooo, ja.
  • itd.

Zanimajo ga podrobnosti, zanima ga, zakaj si naredil določeno stvar, tako kot si jo, kaj se je zgodilo, kako si se počutil in tako naprej. Navezuje se na informacije, ki smo jih povedali že kdaj v preteklosti in nam da vedeti, da nas je dejansko poslušal in predvsem – da jim je mar. Če ti je mar, ker ti dejansko oseba nekaj pomeni, ali ker imaš od nje npr. poslovno korist, to pa je druga stvar. A še vseeno – najboljši so tisti poslovni partnerji, s katerimi se ujameš na različnih področjih, ne samo poslovnem.

Dober poslušalec tudi ne samo kima in se strinja z vsem. Saj nismo Nutella, da bi bil všeč vsem, pa še pri njej bi se dalo debatirati. Pove nam svojo perspektivo in tudi podrobnosti o svojem življenju.

Dober poslušalec prav tako dopušča različna mnenja in se nam, ko mu omenimo kakšno nerodno stvar iz našega življenja, ne posmehuje. Obsojanj je že tako ali tako preveč. To ne pomeni, da se mora z nami strinjati, daleč od tega. Če se kdaj ne strinjaš z nekom, še ne pomeni, da ne maraš osebe kot take.

Zato se trudimo biti dobri poslušalci. Predvsem v današnjem svetu, ko vse nori in ko nas obdaja nešteto informacij ter motenj. Odložimo telefon, ko smo z družino, sodelavci, prijatelji. Vzemimo si trenutek drug za drugega, od tega bomo tudi vsi vpleteni odnesli veliko več, kot če delamo stvari površinsko.

Na koncu ne štejejo stvari in govorice, ampak tiste besede ter življenjske izkušnje, ki ostanejo za vedno.

Zgoraj zapisane besede so nastale po vtisu ogleda tega videa:

Bi pa dodala še to, da obstajajo tudi govorci, ki jih enostavno ne moreš poslušati. Zato prosim, vprašaj se, če so informacije, ki jih posreduješ drugim, res tako zelo pomembne, ali so to le čenče, ki bi jih lahko zlahka zamenjal s pomembnejšimi temami?

Advertisements

Delo in zabava

Kaj pa vi mislite o tem, če je pametno mešati delo in zabavo?

Poznam oboje ljudi. Takšne, katerim so sodelavci striktno sodelavci in tudi takšne, ki mešajo poslovno in zasebno življenje. Poznam tudi takšne – kjer sta žena in mož, fant in punca, ki sta skupaj ustvarila posel in pretičita skupaj praktično cele dneve.

Sama nisem nikoli imela striktno ločenih poslovnih in zasebnih odnosov. Mogoče, ker delam na bolj sproščenem področju, ali pa mogoče zato, ker temu ne nasprotujem. Pri tej celotni zadevi imam samo eno vodilo: dokler me spoštuješ v poslovnem svetu, sva lahko prijatelja tudi v zasebnem. In karkoli narediva v zasebnem, ne vpliva na poslovnega ter obratno. Poslovni je na prvem mestu. Tako da ne vidim razloga, zakaj se ne bi družili izven delovnih mest, skupaj spili kakšno pijačo, pogledali film ali postali tesni prijatelji.

Večji problem so tisti, ki mešajo med sabo oboje in ne poznajo nobene meje. Veliko raje bi se seveda družili ob pivu kot pa za pisalno mizo. Veliko raje bi na dolgo in na široko razglabljali o svojih življenjskih zgodbicah kot pa načrtovali poslovno prihodnost. Pri takšnih sama raje potegnem mejo – če so takšni moji sodelavci jih “porinem” v škatlo striktnih sodelavcev, ki nimajo vstopa v moje zasebno življenje, če so takšni moji prijatelji, jih obdržim v coni prijateljstva in vem, da v poslovnem svetu, vsaj v sodelovanju z mano, nimajo kaj početi.

Po mojem mnenju je vse odvisno od vsakega posameznika. Različni smo si. Vse je odvisno od tebe in od ljudi, ki te obdajajo. Nevarna kombinacija, kajne?

A kljub vsemu sem mnenja, da če želiš delati vrhunske zgodbe, se moraš povezati na večih področjih življenja. Tam se pokaže strast in resnična ljubezen do dela, ki se ne izraža samo v številkah in v sedenju preko mize, ko vemo zelo malo drug o drugem. Mislim, da se vrhunski rezultati pokažejo takrat, ko se združita 100 % poslovna predanost in vsaj kanček tiste sproščenosti, ko daš v posel sebe. Ne sebe kot zategnjenega poslovneža, ampak sebe kot vse, kar si. To pa zahteva celega človeka.

 

Ali hostel potrebuje dober skupni prostor

Če bi sledila “navodilu”, ki sem ga dobila na začetku svoje poti v turizmu, bi danes zapisala: “Ne, ne potrebuje ga, ljudje se ne družijo tako zelo radi, kot si mislimo”. A zgodba je popolnoma drugačna in nanjo je potrebno gledati iz dveh vidikov.

Ko na skupni prostor gledamo iz vidika lastnika, ki slepo sledi poti do dobička, potem mu vsak prostor, v katerega ne more vtakniti postelje, pomeni neke vrste izgubo. Zakaj bi ljudem dal prostor, kjer se lahko sprostijo in s tem ne zaslužil nič, če lahko namesto tega tam doda še eno sobo in proda več? Dejansko (večji) skupni prostor ne pomeni izgube, ker večina hostlov nima zasedenih kapacitet 365 dni v letu, prav tako pa lahko v skupnem prostoru, ki pomeni izhodiščno točko za zbiranje ljudi, marsikaj počnemo in tudi s tem zaslužimo. A slednje je poglavje zase in o tem bomo debatirali kdaj drugič.

Dober skupni prostor pa veliko (kar ne morem poudariti, kako zelo veliko) doda k vzdušju in zadovoljstvu gostov, kar pa danes šteje največ. Hostel je, vsaj včasih, pomenil nastanitev v večposteljnih sobah, ki so jo turisti izbrali zato, ker je poceni in zato, da bi tam spoznali druge popotnike. Danes lahko po svetu najdemo poceni in drage hostle, preproste ter luksuzne, praktično vsakega s svojo zgodbo. Za hostel tudi niso več tipične zgolj večposteljne sobe, ampak večina hostlov danes nudi tudi zasebne sobe. A kakorkoli, skupni prostor je pomemben. Si predstavljaš hišo ali stanovanje brez dnevne sobe, brez tistega občutka topline? Da ne bi imel/a prostora, kjer se srečaš z ljudmi, ki so ti podobni, ki jih želiš imeti v svoji bližini?

Zakaj je skupni prostor pomemben?

  1. Je prostor, kje se umakneš od po navadi precej natrpanih večposteljnih sob in si vzameš trenutek zase. Kaj točno v tem skupnem prostoru je – ali je to velika kuhinja z veliko mizo, kavč, mize, stoli, družabne igre, televizija, knjige itd. – je odvisno od vsakega posameznega hostla. Vse je odvisno od zgodbe in od tipa gostov, ki jih želiš imeti za goste. Kar daš, to privlačiš, bi lahko rekli.
  2. Je prostor, kjer se lahko podružiš z ostalimi gosti. Če je hostel velik, je priložnosti za spoznavanje ogromno. Če tudi hostel ne organizira nekih posebnih dogodkov, se da že s prostorom kot takim narediti ogromno pri socializaciji – a s tem ne mislim, da manjši kot je, bolje je.
  3. Je prostor, kjer se ob določenih urah lahko nekaj dogaja. Ali so to kosila, večerna druženja, koncerti, turnir v pokru … vse to je priložnost, da goste spravimo na en kup in z njimi nekaj počnemo. Tako si bodo izkušnjo v našem hostlu veliko bolj zapomnili, prav tako pa je to priložnost, da ustvarimo dodaten prihodek.
  4. Je prostor, ki ima dušo in je srce vsakega hostla. Je prostor po katerem vidiš, kaj lastnik da osebi, ki je pripotovala iz drugega konca sveta … je priložnost, da vzpostaviš stik mimo tistega hladnega odnosa – check in – denar – ključi – adijo.
  5. Hostel lahko ima tudi lokal in če ni namenjen zgolj in samo gostom to pomeni, da se bodo tam zadrževali tudi lokalci, ki jim je tako okolje všeč – to pa pomeni priložnost, da se povežejo z gosti, ki cenijo lokalno perspektivo.

Veliko je zgodb in ogromno perspektiv. Vsak ima svojo. Dejstvo pa je, da turizem smo ljudje. In če v osnovi slediš temu, da se postaviš v čevlje gosta, bo domačnost vsekakor prisotna. Razen, če si brezobrazen kreten.

Za konec pa še meni nekaj zelo dobrih primerov skupnih prostorov:

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Happynest Hostel; tale mi je še posebej pri srcu, ker je v dveh nadstropjih. Kot so zapisali avtorji, lastniki hostla posebej ne organizirajo dogodkov, a gostje kar hitro navežejo stik, ker je že prostor sam po sebi dobro zasnovan, prav tako pa k temu prispevajo zaposleni.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Superbude Hamburg in St Pauli; ta že sam po sebi dobi plus točke, ker vsebuje veliko rumene barve (moja najljubša) in – a so to neke vrste samokolnice? Veliko lastnikov zasleduje fensi kavče in stole iz trgovin, a nekaj takega, kar lahko vidimo tu, je tisto, kar si zapomni sleherni gost, ki prestopi prag takšnega hostla.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / We_Bologna Hostel; prostor za dogodke, kjer lahko kakšnim nadebudnim glasbenikom v zameno za koncert ponudijo prenočišče. Win-win.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Valencia Lounge hostel; hostel, ki je odstranil mejo med klasično recepcijo in gostom. Recepcije dejansko ni, sprejmejo te v njihovi “dnevni sobi”. To je ena od meni najbolj privlačnih stvari in sicer, da gost nima občutka, da je tam samo zato, da ti na njegov račun zaslužiš, ampak da se počuti dobrodošlega in da tvoja nastanitev postane njegov dom, če tudi le za kratek čas.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Montacute Boutique Bunkhouse; meni takšna miza takoj da občutek domačnosti in je prostor za srečevanje in za povezovanje med ljudmi. Kot doma.

 

Vsi nekaj čakamo

Zimski dan. Tak, ki meji že na pomlad. Malo je še snega, a ob jutrih je še vseeno mrzlo, čez dan pa pribije sonce, ki začne topiti sneg. Zebe te, a to je normalno za zimo, mar ne? Že mesece si govoriš, da je danes res tisti dan, ko boš začel/a z dnevnimi sprehodi, mogoče rahlim tekom, če bo dan res dober. Samo, mrzlo je. Ampak, saj bo kmalu pomlad. Takrat pa res. Ko bo zunaj topleje, ko bo pobeljen sneg zamenjala zelena preproga in ko boš lahko bundo pospravil/a v omaro. Ja, pomlad je res pravi letni čas za nove začetke. Jebeš novoletne zaobljube.

Ponedeljek. Dan, ki ga večina ljudi sovraži. Spet ta ponedeljek. Nebodigatreba, ki ti uniči tak lep spomin na vikend, ko nisi počel/a nič. Ko si bil/a sam/a svoj šef in ti ni nihče narekoval ničesar. Ampak ta ponedeljek je drugačen kot vsi drugi ponedeljki. Ta ponedeljek je tisti, ko boš samozavestno stopil/a v pisarno in naredila toliko kot že dolgo ne. Šefu boš predstavil/a vse tiste predloge, ki jih že mesece in leta skrivaš v rokavu in v strastnem kotičku svojega srca. Ta ponedeljek je res tisti pravi za takšno potezo. Za korak naprej. Ampak odpreš email, kjer vidiš tri e-maile v katerem vsi nekaj težijo. Ta bi to, drugi bi tisto. Ma jebeš korak naprej. Vsi ti gredo na živce. Kako si drznejo prebivati v tvojem nabiralniku v ponedeljek, ko si imel/a tako visoke cilje? Naslednji ponedeljek pa res, danes so ga že zasrali.

Sredi tedna, zvečer. Cel dan na papriki in korenčku. Malo juhe, pa še ta je bila zelenjavna, eko, bio, vegi, brez vseh dodatkov. Kot da bi jo babica skuhala. Danes je pa res tisti dan, ko se bom cel dan držal/a in začel/a s to dieto. Cel dan. Res cel dan. Ura je že 19.00 in danes mi bo uspelo. Mama potrka na vrata s polnim krožnikom sveže pečenih muffinov.
“A boš, sveže pečeni?”
“Ne, hvala.”
“Čokoladni so, tvoji najljubši.”
“Vem, mama, hvala. Vem, da so moji najljubši, ampak ne bom. Dieta, saj veš.”
“Pa Tinka, eden ni noben, samo zate sem jih spekla. Moraš jesti, danes nisi še nič”. (op. a. prišla domov pred petimi minutami)
“MAMA, NE BOM, HVALA.”
“Saj, karkoli naredim ni dovolj dobro. Cel dan sem v službi, hitim domov, da naredim nekaj, kar je tebi najbolj dobro, ti mi pa vračaš takole. A naj pes požre?”
“Ok, no, enega, oprosti, nisem tako mislila.”
Poješ tisti muffin. Saj je še veliko dni, jutri pa res. Ok, pojutrišnjem, ker jih je spekla ful in nekdo mora to pojesti.

Jutro. Spet ni bilo njegovega smsa za lahko noč. Čutila si, da ga ne bo. A ravno zato si šla spat že ob 9ih, dala telefon potiho in ga obrnila okoli, da ne boš videla, če se bo lučka prižgala. Že nekaj časa veš, da nekaj ne štima. Ampak tudi pri tebi ne štima. Ni, da bi ga ti ljubila bolj kot vse na svetu, samo paše ti pozornost in nočeš končati tega … karkoli že to je. Samo danes še počakam, če danes ne piše, mu jutri res napišem, da se moreva čez vikendi dobiti in podebatirati, če je sploh še smiselno, da sva še dva meseca skupaj skupaj. Ker julija je poroka od dobre prijateljice. Naj grem tja sama?

Čakam. Čakaš. Čakamo vsi.

Na naslednjo uro, na naslednji dan, na prijatelje, na sodelavce, na starše. Vsi nekaj čakamo. Ves čas čakamo. Namesto, da bi si prisolili klofuto in se zavedali, da je vse točno v tem trenutku. V tem trenutku se lahko odločimo, ali bo naprej po naše ali po volji nekoga drugega.

Čakaš pomlad? Super. Ona mogoče ne čaka nate.
Čakaš naslednji ponedeljek? Super. On mogoče ne čaka nate. Ker vsak ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sobota, nedelja, so pravi dnevi za začetek.
Čakaš, da bo mamo minilo, da ti peče sladice? Ona defenitivno čaka, tvoje zdravje pa ne.
Čakaš, da ti bo pisal? On verjetno ne, drugače bi že. Te je strah, da boš sama? Verjamem.

Čakam, da bo jutri, da bo tisti perrfekten večer, da začnem s tistim, kar si obljubljam že mesece. Pa nikoli ni pravi dan. Danes je toliko serij za pogledati, ki ležijo na internetu že 10 let. Danes je toliko družbe, ki me čaka. Danes je toliko drugih stvari, ki mi stojijo na poti.

Vedno si na poti stojiš le sam. Ker čakaš. Čakaš, da bo bolje. A nič ne pride od zunaj.

Tudi ta zapis ni prefekten. Verjetno daleč od tega. A če bi čakala, da bo, ga nikoli ne bi zapisala. In bi v sebi zadržala tisto, kar me v tem trenutku najbolj boli.

So turisti res reveži?

Da lahko razumeš, o čem bom pisala v nadaljevanju, moraš najprej prebrati TALE ČLANEK. Brez skrbi, ni iz Slovenskih novic. Je osnovan na kančku več resnice. Kančku.

Turisti po eni strani so reveži. A ne po srcu ali kar se tiče denarnih sredstev, reveži so, ker velikokrat prepustijo odločitve v roke turističnih delavcev. Ljudem, ki jih ne poznajo. In jim morajo zaupati, da je kombinacija Bled, Postojna, Piran najboljša, kar lahko od Slovenije dobijo. Vsaj tako mislijo.

Dejstvo je, da gre veliko turistov od doma nepripravljenih. Vem, ker se z njimi srečujem dnevno. Poleti sta zvečer k nam prišla dva fanta, Italijana. Nista imela rezervacije. Pol ure sta na trnih sedela na našem kavču in čakala, če bosta lahko spala v zadnjih dveh posteljah, ki smo jih kasneje imeli na voljo. Če jih ne bi, bi verjetno spala v avtu. Ker od ostalih nastanitev so bili prosti le še hoteli. Ko sem jih vprašala, zakaj nista nič rezervirala v naprej, konec koncev smo le sredi sezone, sta mi odgovorila, da si nista predstavljala, da bo v Ljubljani toliko ljudi … kdo pa sploh hodi v Ljubljano?

In nista edina. Ljudje so slišali za Slovenijo, za Ljubljano, a mnogim se niti sanja ne, kaj vse ponujamo. Na žalost se niti nam ne sanja, kakšne zaklade vse lahko ponudimo. Sanja se Bledu in Postojnski jami, ker zanje vedo skoraj vsi, seveda zaradi dobre promocije. Ko kdo pri nas ostane vsaj dve noči in reče, da bo šel malo izven Ljubljane, mu že v naprej rečem … Bled, kajne? In v 95 % imam prav.

Mogoče se niti ne zavedamo, da imamo turistični delavci, sploh tisti, ki turistom ponujamo nastanitvene kapacitete, že mesece pred prihodom turistov v sam kraj, v rokah pravi zaklad. Na tisoče ljudi, s katerimi lahko stopimo v kontakt že isti dan, ko pri nas rezervirajo bivanje. Na dosegu tipkovnice imamo turiste, ki še nimajo izoblikovanega dopusta, roko na srce, verjetno smo eni izmed mnogih v katerih so rezervirali svoje bivanje – večina jih bo odpadla, eden bo ostal.

In tudi naša odgovornost je, da turisti ne hodijo po Sloveniji kot kura brez glave. Da jim sicer rečemo, da je Bled vsekakor vreden ogleda, a da je tudi Bohinj lep, da ni tako daleč in da je tam po navadi malenkost manj turistov. Da sicer Postojnska jama, krasna, a veliko se jih pritožuje, da po taki ceni in takšni gneči, ostane grenak priokus. Morda bi pa šli do Škocjanskih jam ali pa do Križne jame? V mestu je vroče, 35 stopinj, kaj če bi se zapeljali do Velike planine? Ali pa zlezli na kakšen drug hrib? Morda šli pogledat v Logarsko dolino?

Ampak za take stvari jim moramo povedati v naprej. Ne, ko zvečer stojijo na pultu in rečejo, da imajo naslednji dan do večera čas, da nekaj vidijo. Ker takrat mu ne moreš ponuditi izleta na Veliko planino, če turist nima avta, lahko pa ponudiš izlet na Bled, ker tja avtobus vozi vsako uro. Ne bom jim rekla “pojdite do Soče”, ker vem, da tam rabiš dni, ne ure, da lahko zaužiješ vso lepoto. Ljudje cenijo oseben pristop. In prepričana sem, da ne moreš zgrešiti, če jim poveš iskreno mnenje – da prihajajo v Slovenijo v višku sezone, da bo gneča ekstra, da si vsekakor prepričan, da si želijo videti najbolj znane turistične točke, a da po tvojem mnenju, pa je nekaj takih, ki so manj znane, a čudovite. In jih našteješ, poveš iz srca zakaj bi ti šel tja in kaj je tebi tam všeč.

V 24ur inšpektor so raziskovali, kako gostoljubne so slovenske izletniške točke. Obiskali so tudi KSEVT Vitanje, ki je seveda bolj slabo obiskan. Priznam, da tudi v mojem izboru niso med prvimi, pa ne zato, ker bi bili slabi ali nezanimivi, ampak enostavno zato, ker mi nihče ni predstavil njihove ponudbe, ker niso v ospredju. Zato se niti ne spomnim nanje.

Da ne bom predolga, če si še vedno z mano, hvala … bistvo je, da mora Slovenija kot taka, združiti turistično ponudbo. Ker le tako bodo ljudje še prihajali nazaj. Ker ne bodo imeli več občutka, da so Bled, Postojna in Piran vse, kar morajo videti. In ko to opravijo v dveh do treh dneh, je to to. Zavedati se morajo, da so lahko v Sloveniji teden, dva, tri in da se bodo imeli noro. Ne bo jim dolgčas. Kljub temu, da smo majhni, smo raznoliki.

Zato je članek gospoda Borisa sicer resničen, a zelo posplošen. Zdi se mi, da krivdo vali na turiste. In kljub temu, da mnogi so čisto nepripravljeni, in zaradi tega mi dostikrat slabe volje, se moramo zavedati, da imamo v rokah zaklad. Mi jim lahko svetujemo kam naj gredo, kje naj jedo, kaj si naj ogledajo. Če gost ne ve, bo pri sprehajanju po Trubarjevi zavil v Šeherezado, kjer sem jedla enega najslabših hamburgerjev v življenju. Če ve, bo pa izbiral med vrhunskimi burgerji, ki jih je Ljubljana polna. Če ne ve, bo izgubljen, ko bo v Sloveniji deževalo, ker on je imel v glavi, da bo le en dan v Postojnski jami, vse ostalo je pa na prostem?!

Prepričana sem, da se bodo turisti vračali v Slovenijo še bolj, a ponovno – ko bodo prepričani, da imajo tukaj kaj početi. Za to pa smo zadolženi vsi. In pomembno je, da je vsak od nas, ki s turisti pride v stik, zadolžen, ali bo ta prišel nazaj ali ne.

In kljub temu, da gredo večini turisti na živce … potovanja so ena od najlepših stvari v življenju. Dajmo to spoštovat. Predvsem danes, ko je svetovni dan turizma.

Med dobrim in zlim

V življenju imaš vedno dve možnosti: lahko izbereš, da nekoga zafrkneš, lahko pa izbereš, da nekomu pomagaš.

Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, zakaj je druga možnost veliko bolj primerna, dobra, sprejemljiva in tako naprej. Največkrat, ko ljudje izberejo tisto prvo možnost pa je, ko je v igri denar. Zaslužek. Čim več. Takoj.

Ne zatiskam si oči. Vem, da je v Sloveniji in vse drugje po svetu toliko podlih situacij in podjetnikov. Razen morda v nekaterih koščkih sveta, ki še poznajo srečo in živijo dobro. Ne dobro, v smislu, da imajo vse bedarije, ki jih ceni potrošniški svet, ampak dobro, da znajo ceniti drug drugega.

Tam, kjer ne vedo za zlobo,
tam še vedno rože cvetijo,
tam luna sveti rumeno,
ko pod njo se ljubimci dobijo.

Tam, kjer pesek prekriva poti,
tam drugače živijo,
tam ljudje vidijo smisel
in se z nasmehom zbudijo.

Tja pojdimo, točno tja,
da nas naučijo,
da ni vse v denarju in slavi,
da le naše sanje bledijo.

Sanje, ki jih imaš kot otrok,
ko vse zdi se mogoče,
pojdi tja z mano, da nas naučijo,
kar je njih učil že praoče.

Vedno je odločitev na vsakem posamezniku. Ni mi jasno, kako lahko nekdo žrtvuje življenje ostalih  samo zato, da njemu ostane več. Koliko prispevkov ni bilo plačanih, koliko ljudi zaposlenih na črno, koliko nizkih urnih postavk dodeljenih, koliko regresov vrnjenih samo zato, da je več denarja, ki gre v počitnice, nove hiše, nov avto, vikend na morju in mogoče tudi kurbe.

Dejansko niti ne razumem, s kakšno pravico za svojo srečo žrtvuješ srečo nekoga drugega. Da daš sebi v žep, ko že imaš tako ali tako preveč in s tem odvzameš nekomu drugemu. Ne vem, a se vsi ti “podjetniki” z nasmehom na obrazu uležejo v posteljo zvečer in potrepljajo po rami?

Res je, da je podjetnikom marsikatera pot v Sloveniji otežena. Da so prispevki in davki visoki. A tako je, vedno imaš možnost oditi drugam. To, da je tukaj nekaj predrago, ti še ne daje pravice, da drugim odvzemaš njihove. Sploh, ker vsi vemo, da marsikateri podjetnik nekoga ne zaposli na črno, ker si prispevkov ne bi mogel privoščiti, ampak zato, da njemu enostavno ostane več.

Na koncu ne štejejo kupi denarja, ampak to, kar nosiš v srcu.

Kritika na kratek rok?

Moj karakter zelo težko sprejema kritiko. Na kratek rok. Priznam, da moj obrambni mehanizem skoči najmanj do Triglava, se po poti ustavi še na enodnevnem oddihu na Bledu in pride nazaj do tja, kjer je začel. Morda malo bolj ogret kot prej, a nič ne de.

Se še učim, da se umirim, a vsaj priznam … dobim vsaj za to kakšne + točke?

Saj ne vem, kaj je hujše … ali da bi kritiko sprejela takoj in se nekako podredila besedi drugih ali da skočim v mini kreg, premislim in čez čas povem, če se strinjam z nasprotno stranjo? Pa ni važno ali je dobro ali slabonamerna. Kritika po navadi vedno izove neka negativna čustva, ne glede na to s kakšnim namenom jo podaš. Čeprav niti ni potrebe po tem, da bi se nanjo odzvala vedno negativno.

Ampak, to ne pomeni, da mi je ne smeš podati. Daleč od tega. Čez nekaj časa, ko bom razmislila, ti bom že povedala … da tudi jaz mislim, da bolj slabo kuham.