Ljudje se spreminjamo celo življenje. Že sami po sebi, zaradi izkušenj, ki jih pridobimo. Nekaj pa k temu pripomore tehnologija zaradi katere smo se potegnili vase in postali socialni debili.

Še sploh znamo spiti kavo in v miru sedeti uro, dve tri, brez da bi vmes pogledali na telefon ali, ko morda za minuto zmanjka teme, odprli 24ur in pogledali, kam je eskalirala slovenska politična scena? Še sploh znamo iti na potovanje brez da bi ob tem razmišljali katera fotografija nam bo prinesla največ všečkov? Da ne govorim o ljudeh, ki se spravljajo v življenjsko nevarnost, da bi posneli najbolj hud video kadarkoli! Nima veze, če padeš s skale, mama bo ponosna, ker ti je ta padec prinesel 987 lajkov, ej!

Vse te spremembe se odražajo tudi v turizmu, kjer je od vedno bil in vedno bo najbolj pomemben človek. Kaj si posameznik želi, kaj pričakuje, kako se bo počutil, ko prepotuje pol sveta in v kakšne izkušnje se bo na tej poti podal. Včasih je bila ta človeška interakcija veliko bolj pomembna. Kamorkoli si prišel, te je nekdo sprejel, pozdravil, ti natočil vsaj kozarec vode, te vprašal, kako si in naredil vse, da se boš počutil domače. Tudi danes je temu tako. Seveda obstaja še nešteto namestitev in ljudi, ki točno to počnejo. A kaj, ko obstaja toliko drugih, kjer je človeško interakcijo zamenjala tehnologija in škatlice, ki so s ključavnicami priklenjene na ograje.

Lastniki stanovanj v Ljubljani se spreminjajo v turistične eksperte. Neumorno obnavljajo svoja stanovanja, da bodo lahko vanje namestili popotnike s celega sveta. Stanovanja prej, ko je v njem živela štiričlanska družina s pokvarjenim pralnim strojem, razpadajočo kuhinjo in izrabljenim parketom, ni zmogel prenoviti, ker ni imel denarja. Ali pa, ker je zgodba prenove za podnajemnike veliko manj zanimiva za družbo kot prenova za Airbnb?

Na spletu se za kratkoročne najeme oddajajo huda stanovanja. Huda kot poper. Vsak bi si želel bivati v takem stanovanju, če bi le imel možnost. Polna so oblikovalskih pridihov in presežkov. Vsak detalj je premišljen do potankosti. Slike so krasne, opisi so le v presežnikih. Tudi komentarji so dobri, večina turistov hvali odlično estetiko, noro lokacijo in hitre odgovore lastnikov. Takoj, v parih minutah mi je preko sporočil povedal vse, kar potrebujem. Način prijave v stanovanje? “Samoprijava”. Na vratih najdete črno škatlo, kodo vas sporočimo dan pred prihodom. Ključi so v tej škatli, hvala!

Človeško interakcijo in zdrav razum je zamenjala tehnologija. Pa ne pravim, da je s tem karkoli narobe, očitno ni, ker vse skupaj pije vodo, ljudje prodajajo in na drugi strani ljudje kupujejo. Zdi se mi le, da zelo primerljivo uspešnost dosegajo tudi bolj preprosto opremljena stanovanja, ki imajo malce več človeškega pridiha in stika. A s takšnim stanovanjem se ne moreš hvaliti na nedeljski kavi. Tam lahko le rečeš, da ti je uspelo drago oddati tisto luknjo, ki jo boš enkrat prenovil za svojega sina.

Bojim se le, da bo ta navidezni Instagram balonček enkrat počil. Da bodo na koncu ostali ljudje, ki bodo bleda senca sebe in se bo pokazala tista prava resnica, kot se je marsikdaj že. Vplivneži, ki so tako vplivni, da jim njihove nore avanture plačujejo starši. S krediti in zadolženostjo do vratu.

Nikoli ne bom pozabila punce, ki je na vsak način želela obiskati Predjamski grad. Če nimaš avtomobila je obisk tega izven sezone malce otežen, ker drugega prevoza, razen taksija, od Postojnske jame do gradu ni. Rekla sem, da dejansko grad od znotraj ni nič posebnega in da se mi ne zdi konec sveta, če ga ne obišče. Odgovorila mi je, je pa od zunaj, saj druga ni važno … le ena slika, za Instagram. Čudi me le, da pri vsem tem ni spala v Instagram stanovanju.