(P)ostani srčen, ostani doma

Tako lep je razgled z grajskega hriba v Ljubljani, predvsem na sončen dan. Tišina prepletena z žvrgolenjem ptičkov. Nekaj sprehajalcev, s katerimi smo drug mimo drugega hodili na varni razdalji. Za trenutek se zdi, da je vse, kot mora biti, da je to le še ena od prečudovitih nedelj, ki jih preživljam v naši prestolnici. Za trenutek se je zdelo, da to ne bo moj zadnji sprehod v prihodnjih tednih (grajski grič je narava, ampak vseeno preveč ljudi). Za trenutek se je zdelo, da tam spodaj na desno (UKC Ljubljana) ne divja obsedeno stanje.

Danes sedim na postelji in zbiram misli, ki se mi podijo po glavi nekaj zadnjih dni. Tesnoba, na trenutke žalost, ki jo skušam čim večkrat razbiti s pozitivnimi mislimi in opravili. Poskušam najti smisel v vsem tem, kar se dogaja in ohraniti trezno glavo, predvsem, ko pomislim na starša.  Ki sta seveda morala dvakrat v trgovino kljub opozorilom in moji skrbi. Ah.

Po eni strani mi je iskreno žal, da nisem več imela možnosti iti domov. Delo v turizmu in izpostavljenost v Ljubljani sta se mi zdela preveliko tveganje. Tako da je življenje v naravi, zamenjalo življenje v betonu do nadaljnjega. Ampak bomo že. K sreči, čeprav bi si tudi ona želela biti doma, je tu še cimra Ana, s katero si krajšava čas in uživava v kavi na naši terasi. Na tej terasi sem prej sedela premalokrat.

Svet, ki ga poznamo, se je obrnil na glavo. Situacija se nam je še pred tedni zdela tako daleč. Ah, saj je na Kitajskem, saj ni čudno, s tistimi njihovimi tržnicami, higieno in poseljenostjo prebivalstva. Ah, sej je v Italiji, saj ni čudno, tudi oni so pri higieni bolj tako, pa ves čas se objemajo, pa starejši so. Pa kaos, itak. Skratka, zdelo se nam je, da je nekje tam in ni tu ter da da se to nam pa že ne more zgoditi. Pa se je.

Sedaj ni čas, da se posmehujemo, ampak da vzamemo stvari še kako resno. Bodimo doma, razen, če res ni nujno. Čeprav imam občutek, da so predvsem obrtniki tole izkoristili, da bojo podelali stvari tam, kjer lahko. Tu ne mislim na nujne stvari kot so počena cev. Na Trubarjevi, ki se je ovila v tišino zaradi zaprtja lokalov, namreč že od jutra pojejo motorke in kladiva, seveda s pogovori med delavci.  Tudi kar nekaj skupinic je videti, ki veselo kramljajo, turisti, nihče namreč ni govoril slovensko, kar sem uspela ujeti z okna. Mar ni dovolj, da so na prvi bojni črti tisti, ki res morajo biti? Zato:

Hvala vsem zdravstvenim delavcem, trgovcem, taksistom, bančnikom, poštnim uslužbencem, farmacevtom, dostavljalcem in vsem, ki v teh trenutkih zagotavljajo, da življenje v osnovni meri poteka normalno. Hvala, da ste na prvi bojni liniji. Potrošnike pa prijazno prosim, da vse nenujne stvari preložite, ker ne bo konec sveta in ne obremenjujte ljudi, ki so že tako ali tako pod gromozanskim stresom in strahom, kaj bo z njihovim zdravjem in zdravjem bližnjih.

No, pa da preklopim na pozitivo. Kljub temu, da lahko delam od doma in pripravim kar nekaj stvari in idej, da bodo naše namestitvene enote po odprtju funkcionirale normalno in z najmanjšim možnim vložkom doprinesle največ – tako za goste kot za nas, imam tudi ogromno prostega časa za pozitivno smešne projekte:

1 Flamingo Ljubljana
Ko smo z Nino in Damirjem februarja potovali po Španiji in Portugalskem, smo v trgovini Ale hop odkrili plišaste živali, ki ponavljajo za tabo. Priznam, da sem se na prvi pogled zaljubila v Flamingota, ki se je seveda po parih popitih pijačah zdel noro zabaven. In točno to je, če mu daš karakter! V Farotu je padla ideja, Flami je odšel z nami in direktno v H2O Hostel. Po prvih dneh sem se iskreno spraševala, če je bil nakup smiselen, ker po parih ponovljenih stavkih iskreno izgubi foro, ampak nato je padla ideja: Flami bo promotor dobre volje v naših nastanitvenih enotah v Ljubljani in izposoje koles. Če želite, ga lahko vsak dan spremljate tukaj. Tudi on dela od doma do nadaljnjega, ampak obljubiva, da se takoj, ko bo to 100 % varno podava na nore dogodivščine.

2 Pozitivna pesem na dan
Včasih je bil moj blog veliko bolj ažurno napolnjen z novimi zapisi, Facebook poln pesmic, ki sicer ne sodijo v top vrh poetike, vsekakor pa prinesejo nekaj dobre volje vsem udeleženim. Ker te dni vsi potrebujemo obilo spodbud in dobre volje, sem se odločila, da vsak dan napišem eno in jih na koncu združim v “Pesniško zbirko Kovid”. Smeh je pol zdravja, pravijo. Če bi jih želeli spremljati, jih vsak dan objavim na Facebooku, Instagramu in Twiterju.

Dragi moji, ostanite zdravi in ostanite doma, če je to le možno. Zgodbe iz ostalih držav so več kot zgovorne in iz njih se lahko naučimo marsikaj, če ukrepamo TAKOJ. Vsak pri sebi ve, kaj lahko naredi zase in za druge – zaščitimo tiste, ki so najbolj ogroženi in jim pomagajmo, če le lahko. Z obiskom trgovine ali klicem.

In ne, korona ni teorija zarote in ni igra. Če ne bomo preudarno ravnali, je neizbežno dejstvo, da bodo bolnice prepolne in ne bodo zmogle obravnavati vseh obolelih. Zato, če lahko prepričaš samo eno osebo več, da se obnaša odgovorno, ne odlašaj. Dejstvo je, da verjetno bo ogromno ljudi zbolelo, naša naloga pa je, da ne zbolijo vsi naenkrat, ampak v čim daljšem časovnem obdobju, da lahko naš zdravstveni sistem to sprejme. 

(P)OSTANI SRČEN, OSTANI DOMA!

 

Tu imaš ključe, hvala

Ljudje se spreminjamo celo življenje. Že sami po sebi, zaradi izkušenj, ki jih pridobimo. Nekaj pa k temu pripomore tehnologija zaradi katere smo se potegnili vase in postali socialni debili.

Še sploh znamo spiti kavo in v miru sedeti uro, dve tri, brez da bi vmes pogledali na telefon ali, ko morda za minuto zmanjka teme, odprli 24ur in pogledali, kam je eskalirala slovenska politična scena? Še sploh znamo iti na potovanje brez da bi ob tem razmišljali katera fotografija nam bo prinesla največ všečkov? Da ne govorim o ljudeh, ki se spravljajo v življenjsko nevarnost, da bi posneli najbolj hud video kadarkoli! Nima veze, če padeš s skale, mama bo ponosna, ker ti je ta padec prinesel 987 lajkov, ej!

Vse te spremembe se odražajo tudi v turizmu, kjer je od vedno bil in vedno bo najbolj pomemben človek. Kaj si posameznik želi, kaj pričakuje, kako se bo počutil, ko prepotuje pol sveta in v kakšne izkušnje se bo na tej poti podal. Včasih je bila ta človeška interakcija veliko bolj pomembna. Kamorkoli si prišel, te je nekdo sprejel, pozdravil, ti natočil vsaj kozarec vode, te vprašal, kako si in naredil vse, da se boš počutil domače. Tudi danes je temu tako. Seveda obstaja še nešteto namestitev in ljudi, ki točno to počnejo. A kaj, ko obstaja toliko drugih, kjer je človeško interakcijo zamenjala tehnologija in škatlice, ki so s ključavnicami priklenjene na ograje.

Lastniki stanovanj v Ljubljani se spreminjajo v turistične eksperte. Neumorno obnavljajo svoja stanovanja, da bodo lahko vanje namestili popotnike s celega sveta. Stanovanja prej, ko je v njem živela štiričlanska družina s pokvarjenim pralnim strojem, razpadajočo kuhinjo in izrabljenim parketom, ni zmogel prenoviti, ker ni imel denarja. Ali pa, ker je zgodba prenove za podnajemnike veliko manj zanimiva za družbo kot prenova za Airbnb?

Na spletu se za kratkoročne najeme oddajajo huda stanovanja. Huda kot poper. Vsak bi si želel bivati v takem stanovanju, če bi le imel možnost. Polna so oblikovalskih pridihov in presežkov. Vsak detalj je premišljen do potankosti. Slike so krasne, opisi so le v presežnikih. Tudi komentarji so dobri, večina turistov hvali odlično estetiko, noro lokacijo in hitre odgovore lastnikov. Takoj, v parih minutah mi je preko sporočil povedal vse, kar potrebujem. Način prijave v stanovanje? “Samoprijava”. Na vratih najdete črno škatlo, kodo vas sporočimo dan pred prihodom. Ključi so v tej škatli, hvala!

Človeško interakcijo in zdrav razum je zamenjala tehnologija. Pa ne pravim, da je s tem karkoli narobe, očitno ni, ker vse skupaj pije vodo, ljudje prodajajo in na drugi strani ljudje kupujejo. Zdi se mi le, da zelo primerljivo uspešnost dosegajo tudi bolj preprosto opremljena stanovanja, ki imajo malce več človeškega pridiha in stika. A s takšnim stanovanjem se ne moreš hvaliti na nedeljski kavi. Tam lahko le rečeš, da ti je uspelo drago oddati tisto luknjo, ki jo boš enkrat prenovil za svojega sina.

Bojim se le, da bo ta navidezni Instagram balonček enkrat počil. Da bodo na koncu ostali ljudje, ki bodo bleda senca sebe in se bo pokazala tista prava resnica, kot se je marsikdaj že. Vplivneži, ki so tako vplivni, da jim njihove nore avanture plačujejo starši. S krediti in zadolženostjo do vratu.

Nikoli ne bom pozabila punce, ki je na vsak način želela obiskati Predjamski grad. Če nimaš avtomobila je obisk tega izven sezone malce otežen, ker drugega prevoza, razen taksija, od Postojnske jame do gradu ni. Rekla sem, da dejansko grad od znotraj ni nič posebnega in da se mi ne zdi konec sveta, če ga ne obišče. Odgovorila mi je, je pa od zunaj, saj druga ni važno … le ena slika, za Instagram. Čudi me le, da pri vsem tem ni spala v Instagram stanovanju.

Ali so spletni portali za primerjavo in ocenjevanje res tako slabi?

Mogoče ti je znano, da je pred časom (in to ni bil prvi primer) gospodič na TripAdvisorju ustvaril fiktivno restavracijo in jo s pomočjo lažnih ocen spravil med najbolj zaželene restavracije v Londonu. S tem je želel pokazati, da je TripAdvisor po domače povedano – beden in se nanj ne moremo zanašati.

Pomanjkljivost TripAdvisorja je, da lahko na tem portalu oceniš restavracijo, hotel, turistično znamenitost itd. tudi, če je nikoli v življenju nisi videl od blizu. Kar pomeni, da lahko zlahka podaš slabo oceno konkurentu ali odlično sebi ali komu, ki te za to prosi. Na drugi strani so komentarji, ki jih lahko preberemo na Bookingu ali katerem drugem rezervacijskem portalu, pristni (pustimo ob strani subjektivno oceno in pričakovanja, o čemer sem že pisala tukaj), saj lahko oceno podajo le tisti, ki so v nastanitvenem objektu dejansko spali.

Posledično se je že zgodilo, da je nekdo, ki je komaj odprl stran na TripAdvisorju in poskrbel za nekaj odlličnih komentarjev, zlezel na prvo mesto med predlogi, čeprav to še ni zagotovilo, da je npr. restavracija zares tako odlična.

Sama pravim, da je tudi tukaj, kot povsod drugje v življenju, potrebna zdrava pamet. 

Če odpreš TripAdvisor in je med najboljšimi predlogi hotel, ki ima zgolj 15 ocen in so vse odlične, med njimi pa je večina domačih komentarjev (slovenski hotel – komentarji slovencev), potem je kristalno jasno, da niso vsi pristni. Enako velja za Booking, kjer so pogoji sicer zelo striktni, ali Airbnb, kjer se prav tako da ustvariti lažne komentarje (ampak te dražje stanejo, a o tem kdaj drugič). Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da je lažno ocenjevanje prepovedano?
NAMIG: sama nikoli, razen, če bi bila to zadnja možnost, ne bom rezervirala povsem nove nastanitve ali takšne, ki nima nobene ocene, ker si na podlagi tega, ne morem ustvariti niti približnega mnenja. Dejstvo je tudi, da nihče na svetu ni tako zelo popoln, da bi dobil res same petice. Če drugega ne, je bil gost tečen in si mu stopil na žulj že samo zato, ker obstajaš.

Komentarjev ne smeš nikoli vzeti za sveto stvar. In vse je stvar okusa. Če je stotim ljudem nekaj všeč, še ne pomeni, da bo tudi tebi.

Realno gledano, se da predvsem na TripAdvisorju veliko zmanipulirati. A nikakor ne na dolgi rok. Ko se tam nabere na stotine ali tisoče komentarjev, je nemogoče, da se ustvari tako zelo lažno mnenje. Mislim, da je tudi nemogoče, da ljudi na vratih tako zelo zmanipuliraš (z denarjem / zastonj kosilom / podarjeno pijačo), da bodo podali dobro oceno, če je bila tvoja večerja zanič. Mogoče je res, da so ocene malce stran od resnice, a neko povprečje, neko zlato sredino, se s tem vsekakor da ugotoviti. Res je tudi, da ocene večkrat podajo turisti in ne toliko domačini – kar lahko pomeni, da turistom, ki take hrane niso navajeni, “Gostilna Krvavica” ne bo tako zelo všeč, kar ustvari slabo mnenje pri domačinih. A zopet – poglej jezik, v katerem je komentar zapisan.

Naj razložim na primeru. Prejšnji teden smo se tri punce, lačne kot volk, podale na lov za dobro večerjo v Kataniji (Sicilija). Namenjene smo bile v restavracijo, ki nam jo je priporočila lastnica stanovanja, a smo na poti naletele na drugo, ki je imela po meniju sodeč dobro ponudbo, na vratih pa nas je pozdravil simpatičen Italijan. Kljub temu, da smo vedno ravnale v smislu: “Simona, daj poglej na TripAdvisor kakšne imajo ocene”, v tem primeru nismo. Večerja se je končala tako, da sem jaz dobila najbolj ogabne lignje v mojem življenju, druga punca pa las v pici. Dobile nismo nobenega popusta, kaj šele, da bi bilo kaj zastonj, čeprav nisva pojedli praktično nič. Že vmes sem odprla TripAdvisor. Ocena 2,5 (od 5). Ne rečem, nekaterim je bilo všeč, a večina komentarjev se je nanašala na slabo hrano, dolgo čakanje, boge natakarje, ki se klanjajo noremu in nasilnemu šefu. Ja, tudi focni so že leteli proti gostom in klicala se je policija. Še dobro, da se me v tem primeru nismo želele kregati, a predvsem zato, ker tako ali tako nihče v restavraciji ni govoril angleško. Kot kaže, bi lahko bile še tepene, ker nekaj metrov stran sedel lastnik.

Ni vse perfektno, a mislim, da takšni portali vsekakor pripomorejo vsaj k neki okvirni sliki, ki pomaga turistom – predvsem, da se izognejo res res slabim izkušnjam.

Je vloganje res zame?

Vse bolj popularno vloganje je marca zajelo tudi mene. Po tednih gledanja Komotar Minute, Caseya Neistata, Mihe Žvižeja itd. sem rekla, zakaj ne bi poskusila tudi jaz posneti kak video. Pa ne zato, da bi se pridružila modni muhi, ampak zato, ker sem bila mnenja, da lahko z vlogom, še bolj kot z blogom, združim moje interese in znanja.

Ampak tu nastane ena težava. Meni se to ne da in priznam, malo me je sram. Poleg tega nočem pokazati toliko, kot bi večina drugih želela videti.

Sram? Ja, sram. Meni ni fora, da vedno sedim v svoji dnevni sobi ali pa na travniku, ko peljem psa na sprehod in govorim v kamero. Jaz hočem, da se dogaja. Ampak to pomeni, da moraš tudi kdaj stati sredi Prešernovega trga in govoriti v kamero. No, verjetno bi to bil problem samo prvič, drugič, mogoče še tretjič, nakar bi ugotovila, da se s tem obremenjujem bolj jaz kot pa drugi. Drugim verjetno dol visi zato, kaj jaz delam pred kamero. Potem je tukaj še dejstvo, da v videe ne želim vključevati sodelavcev, prijateljev, družine. Pa ne zato, da bi imela kaj proti, da so v posnetkih, ampak zato, ker jih ne želim obremenjevati s tem. Vedno spraševati, če lahko, postane naporno in marsikomu znaš iti na živce. Seveda lahko posnameš marsikaj tudi brez tega, da so drugi ljudje vključeni, a potem spet … je to sploh še tako zanimivo?

Jaz menim, da je pri vsaki stvari, v kateri želiš zares uspeti, pomembno, da objavljaš veliko in redno. Ne enkrat na teden, ampak nekajkrat na teden ali po možnosti celo vsak dan. Pa ne da govoriš bedarije in izrabljaš novice, zato da udrihaš po njih in po drugih, ampak da ustvarjaš kvalitetno vsebino. In vloganje je naporno. V času, ko jaz napišem en blog, bi mogoče posnela le en insert vloga. Vloganje pomeni, da snemaš včasih tudi nekaj ur, da dobiš za nekaj minut materiala in to je potem potrebno še zmontirati. To delati poleg tega, da imaš redno službo? Ja, naporno. Veliko neprespanih noči.

Vlogi, vsaj taki, ki jih jaz rada gledam, so dostikrat velik poseg v zasebnost. In kljub temu da mi pozornost dostikrat sede, je zopet ne iščem tako zelo, da bi se spuščala v take podrobnosti.

Mogoče pa je bil tip vlogov, ki sem jih delala všečen. Vsaj nekaj ljudi mi je reklo, zakaj sem nehala in kdaj bo spet kakšen na sporedu. Pa ne vem, če sem pripravljena na hektiko, ki jo to s sabo prinese. Čeprav vem, da tovrstnega vloga, kot bi ga jaz dejansko želela snemati, pri nas ni.

Še vedno pa drži to, da je vloganje format, ki mi vsebinsko najbolj sede. Kaj pa vem, mogoče si premislim :).

Sem pa dala na kup tudi naše, domače vloge. Seznam najdeš TUKAJ. Če sem koga spregledala, javi in ga bom dodala. Bi pa vso zadevo z vloganjem razširila še na eno misel. Res si želim več realnih vlogov in malo manj lepotnih. Ko vidiš, da ima en vlog z noro dobro in poučno vsebino toliko manj podpore kot en, ki govori o tem, ali izbrati lak z bleščicami ali brez. Ampak … vsakemu svoje.

O tem, da so nekateri sposobni sproducirati celoten video ali blog zapis o podarjeni čokoladi ali parfumu in seveda o tem govoriti v presežnikih, pa bolje da nadaljujem v kakšnem drugem zapisu, ker je vsega preveč. Če ti podjetje diktira, da mora biti zapis pozitiven, potem nimaš z njimi kaj početi. Pika.

 

Slovenci v hostlih

Kdo bi si mislil, da so domači gostje včasih najslabši gostje. Ne vsi, da ne bo pomote.

Slovence, ki bivajo v hostlih, ali drugih vrstah nastanitev, lahko razdelim na tri vrste.

  1. Nekateri v drugem kraju prespijo, ker imajo tam določeno obveznost. Službeno zabavo, koncert, obletnico, podelitev diplome in podobno. S temi načeloma ni nobenih težav. Niti s tistimi, ki niti ne prespijo, ampak sobo uporabijo le za nekaj ur … ali pa uro. Odvisno, kako hitro končajo. Z “dnevnim počitkom”.
  2. Drugi so tisti, ki imajo zdravniške obveznosti. Meni je zelo žal, ampak samo zato, ker ima nekdo težave z zdravjem, zato še ni upravičen do popusta. Poleg tega jih tu in tam zdravnik prestavi in ne vedo, če bodo morali ostati še eno noč (in to po navadi ne vedo zjutraj, ko se je o takih stvareh potrebno odločiti).
  3. Tretji pa so tisti, ki bi se jih morali vsi v velikem loku izogibati in njim namenjam kar nadaljevanje tega zapisa.

To so tisti, ki imajo takšne in drugačne težave. Govorim o brezdomcih, odvisnikih od drog in alkohola ter določenih, ki imajo psihične težave. Če pogledam primere, ko pride do težav z gosti, so po večini krivi Slovenci. Od takih, ki zadrogirani zamašijo stranišče in s cigareto zažgejo jogi. Ali pa se tresejo sredi sobe in plašijo ostale goste. Do takih, ki imajo fobijo, da jih bo nekdo ugrabil ali poškodoval. Iz tega ali kakšnega drugega razloga zato ponoči hodijo gor in dol po sobi ter druge goste osvetljujejo s svetilko dokler se ne prebudijo. Ne zmišljujem si, ravno slednje se je zgodilo včeraj ponoči. Takšni gosti mečejo slabo luč na celoten objekt in na nas, zaposlene, ki smo konec konec takšnega gosta tudi sprejeli. Predvsem, če se “spravljajo” na mlade punce, ki nato prestrašene tavajo po mestu in na koncu prespijo na kavču.  A veš, ko imaš občutek, da ni vajen spati v večposteljnih sobah in potrebuje samo toplo besedo, da to ni nič takšnega ter da bo vse ok. Na koncu rabijo vsi ostali pomoč, on pa se veselo smeji.

Zato se ne čudim, da imajo nekateri hostli striktno politiko, da domačinov ne sprejemajo. Seveda se najdejo izjeme, kot so na primer mladi, ki so v Ljubljani dobili zaposlitev in potrebujejo začasni bivalni prostor dokler si ne najdejo stanovanja. Različni smo si, a še vseeno, največ težav je ravno z domačini. Sploh pozimi, ko so cene nižje in mu cena postelje v večposteljni sobi ne predstavlja takšne ovire.

Seveda je odločitev na nas, katerega gosta sprejeti in katerega ne. A dostikrat je tako, da so tistih prvih 5-10 min na receptorskem pultu popolnoma … no, normalni. Pravi obraz se pokaže kasneje – ko te kličejo ostali gostje, ko začne poplavljati kopalnico ali ko odkriješ odejo, s katero je tako “dobro” prekril ožganino od cigarete. Ali pa ko te obišče policija in koga odpelje.

Vse zgoraj zapisano velja za Ljubljano. Kako je po drugih krajih, ne vem. Če pride Slovenec v Piran, Bovec, Veliko planino, je, vsaj mislim si, drugače, ker to so kraji, ki so že v osnovi počitniški. Seveda lahko na problematičnega gosta naletiš tudi pri tujcih, to ne pozabljam.

Verjetno komu delam krivico, večini zgoraj opisanih pa ne.

Mogoče ja pa res čas, da začnem pisati knjigo ;).

Pismo turistom

V enem izmed preteklih zapisov sem se obrnila na turistične delavce, danes (in vsak drug dan) pa mi glava ne da miru, da ne bi nekaj predlagala tudi turistom.

Popolnoma razumem, da različni nastanitveni objekti obljubljajo marsikaj, a tega vedno ne dostavijo. Vem, da se zgodi, da rezerviraš nekaj, dobiš pa nekaj drugega zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Včasih so lastniki nateguni, včasih se zgodi kakšna rezervacija preveč in moraš nekoga prestaviti. Včasih kdo kaj spremeni, pa se ne potrudi opisa popraviti na spletu.

A v večini je tako, da nastanitveni objekt točno opiše in določi, kaj soba / apartma / hiša vsebuje ter težava nastane, ker gost, ki to rezervira, ne prebere opisov. Kasneje se zgodi, da se pritožuje, ker:

  • v sobi ni televizije,
  • ni minibara,
  • ni kuhinje,
  • ni sušilca za lase,

Če je lastnik to obljubil, potem imaš vso pravico, da se nad tem pritožiš in tudi napišeš komentar kamorkoli ti srce poželi. Če lastnik tega ni obljubil, potem se nad tem ne pritožuj, ker si dobil to, kar si rezerviral.

Pa da bo lažje, naj to demonstriram na konkretnih primerih in sicer, kaj pogledati na spletnem rezervacijskem portalu booking.com.

Najprej na prvi strani označiš kraj, kamor želiš, željeni datum, število oseb in število sob. Ne boš verjel/a, ampak tudi pri kraju se ljudje zmotijo (dobesedeno zmotijo in rezervirajo nastanitev v kraju, kamor sploh ne grejo. Slovaška, Slovenija in ti problemi). 

V naslednjem koraku se ti na desni strani pokažejo proste nastanitve za izbrani termin. Na levi strani imaš ogromno možnosti, ki ti zmanjšajo izbor – cena, tip nastanitve, parking itd. Torej, če ima nastanitev parking, po navadi to piše! Piše tudi, če je brezplačen ali z doplačilom.

Nato na desni strani izbereš točno določeno nastanitev, ki te zanima (če konkretno ene nisi vpisal/a že prej). Odpre se ti stran z opisom, slikami in spodaj najdeš seznam s prostimi sobami v željenem terminu. Vidiš tiste zelene vrstice? Tam piše, kaj soba vsebuje. Torej, če na seznamu ni televizije, se kasneje ne pritožuj, da je ni. Če je, pa ni pisalo, pa toliko bolje, kajne? Tu najdeš tudi vse podatke o tem, do kdaj lahko brezplačno odpoveš, o tem ali nastanitev vključuje zajtrk ali ga moraš doplačati ali pa ga sploh nima. Tudi pogled na grad ti ne bo omogočen, če piše, da ima soba pogled na dvorišče. Tudi to, če soba vključuje eno zakonsko ali dve ločeni postelji, jasno piše. Zato razburjanje, da moraš s kolegom spati na isti postelji, če sta to rezervirala, ni potrebno.

Na posamezno sobo lahko tudi klikneš, s čimer odpreš še podrobnejši opis.

 

 

Še enkrat poudarjam, vem, da lastniki lažejo in obljubljajo nekaj, kar kasneje ne dobiš, samo zato, da bi lažje dobili rezervacije. A niso vsi taki. Dostikrat pride do nesporazumov, ker bodoči gostje ne preberejo, kaj rezervirajo. In rahlo imam dovolj, da dobivamo slabe ocene na račun tega, ker v sobi ni televizije. A ti je slučajno kdo obljubil, da je? Če jo želiš, si rezerviraj sobo, ki jo ima.

O tem, da ljudje raje napišejo, kot povejo v obraz, v trenutku, ko bi se problem še lahko rešil, pa sem tudi že pisala tukaj.

Kako rešiti, da bo vsak gost prebral vse, mi še do danes ni jasno, kljub temu, da se trudimo, da jim podamo čim več informacij pred prihodom.

Pravila so zato, da se kršijo

Vsekakor moraš verjeti v to, da je voda mokra. Da je kamen trd. Da si boš opekel roko, če jo daš preblizu ognja. Da ne moreš leteti, če nimaš kril (ali kakšnih drugih pripomočkov). Da lepa beseda pomaga (tebi in tistemu, ki mu je namenjena).

To vse so neka pravila in dejstva, ki se jih naučimo ter v njih težko dvomimo. Voda dejansko je mokra, razen, če si za mokroto izmisliš kakšno drugo besedo.

A skozi odraščanje nas naučijo tudi nekih drugih pravil, ki so odvisna od okolja v katerem se rodimo – odvisna so od družine, države, religije in tako naprej. Tako te lahko starši recimo vzgojijo v duhu krščanstva.

Prav tako nas učijo, da moraš obvezno po osnovni šoli nadaljevati s srednjo, za tem si izbrati čim boljši možen faks in se zaposliti (po možnosti za nedoločen čas).

Enako velja z odnosi. Potrebno si je najti partnerja, se poročiti in imeti otroke.

Vsa zgoraj opisana pravila so še kako prisotna in te lahko marsikdaj spravijo v slabo voljo, ker jih je včasih težko izpolniti ali pa veš, da ti enostavno ne sedejo, a jim slediš, ker so te tako naučili. Zato lahko začneš brez problema v njih dvomiti in jih spreminjati po svoje.

Zakaj bi morala še vedno živeti v duhu krščanstva? Osebno sicer menim, da nekdo nad nami že obstaja, vsekakor pa ne verjamem v vse, kar piše v Svetem pismu. Niti ne zaupam organizaciji, ki se koplje v denarju, v kateri naj bi (poudarek na naj bi) duhovniki živeli v celibatu, ki zatira eno od glavnih človeških potreb in v v kateri ti isti duhovniki posiljujejo otroke, cerkev pa to skriva?

Zakaj bi morali vsi končati neko šolo ali fakulteto, če pa se lahko sami priučimo ogromno stvari? Moje mnenje je, da je vse v glavi in volji. Če si sam dovolj motiviran, da se boš nekaj naučil, se tudi boš in te pomanjkanje formalne izobrazbe ne bo zaznamovalo. Seveda pa se vedno najdejo primitivni posamezniki, a te najdemo v vseh slojih in ne glede na izobrazbo. Prav tako – zakaj bi morala imeti službo s pogodbo za nedoločen čas, če mi je pa veliko bolj razburljivo, da imam svoj s.p. in delam, kar me veseli, pa tudi, če se moram veliko bolj boriti kot bi se sicer?

Zakaj bi se morala nujno poročiti in imeti otroke? Sama sem stara 30 let, nisem poročena in nimam otrok. V tem trenutku niti nimam potrebe ne po enem ne po drugem. Mogoče si bom to želela čez čas, a tudi, če ne. Glavno je, da uživam v vsakem danem trenutku, ne glede na to kje sem in s kom sem.

Določena pravila so zato, da se kršijo. Res je, da pri teh kršitvah po navadi koga razjeziš, recimo starše. A to je tvoje življenje, ne njihovo. Predvsem, ko se osamosvojiš, je vse v tvojih rokah.

Zgoraj zapisano je nastalo na podlagi v tem trenutku na 3/4 prebrane knjige “The code of the extraordinary mind”, avtorja Vishena Lakhianija, ki je ena od boljših knjig, ki sem jo kadarkoli brala. Vsekakor me bo še spodbudila h kakšnemu zapisu, mogoče pa tebe ta, ki si ga ravnokar prebral/a spodbudi k temu, da tudi ti prebereš knjigo.

In ne, to ni plačana reklama :).