Da lahko razumeš, o čem bom pisala v nadaljevanju, moraš najprej prebrati TALE ČLANEK. Brez skrbi, ni iz Slovenskih novic. Je osnovan na kančku več resnice. Kančku.

Turisti po eni strani so reveži. A ne po srcu ali kar se tiče denarnih sredstev, reveži so, ker velikokrat prepustijo odločitve v roke turističnih delavcev. Ljudem, ki jih ne poznajo. In jim morajo zaupati, da je kombinacija Bled, Postojna, Piran najboljša, kar lahko od Slovenije dobijo. Vsaj tako mislijo.

Dejstvo je, da gre veliko turistov od doma nepripravljenih. Vem, ker se z njimi srečujem dnevno. Poleti sta zvečer k nam prišla dva fanta, Italijana. Nista imela rezervacije. Pol ure sta na trnih sedela na našem kavču in čakala, če bosta lahko spala v zadnjih dveh posteljah, ki smo jih kasneje imeli na voljo. Če jih ne bi, bi verjetno spala v avtu. Ker od ostalih nastanitev so bili prosti le še hoteli. Ko sem jih vprašala, zakaj nista nič rezervirala v naprej, konec koncev smo le sredi sezone, sta mi odgovorila, da si nista predstavljala, da bo v Ljubljani toliko ljudi … kdo pa sploh hodi v Ljubljano?

In nista edina. Ljudje so slišali za Slovenijo, za Ljubljano, a mnogim se niti sanja ne, kaj vse ponujamo. Na žalost se niti nam ne sanja, kakšne zaklade vse lahko ponudimo. Sanja se Bledu in Postojnski jami, ker zanje vedo skoraj vsi, seveda zaradi dobre promocije. Ko kdo pri nas ostane vsaj dve noči in reče, da bo šel malo izven Ljubljane, mu že v naprej rečem … Bled, kajne? In v 95 % imam prav.

Mogoče se niti ne zavedamo, da imamo turistični delavci, sploh tisti, ki turistom ponujamo nastanitvene kapacitete, že mesece pred prihodom turistov v sam kraj, v rokah pravi zaklad. Na tisoče ljudi, s katerimi lahko stopimo v kontakt že isti dan, ko pri nas rezervirajo bivanje. Na dosegu tipkovnice imamo turiste, ki še nimajo izoblikovanega dopusta, roko na srce, verjetno smo eni izmed mnogih v katerih so rezervirali svoje bivanje – večina jih bo odpadla, eden bo ostal.

In tudi naša odgovornost je, da turisti ne hodijo po Sloveniji kot kura brez glave. Da jim sicer rečemo, da je Bled vsekakor vreden ogleda, a da je tudi Bohinj lep, da ni tako daleč in da je tam po navadi malenkost manj turistov. Da sicer Postojnska jama, krasna, a veliko se jih pritožuje, da po taki ceni in takšni gneči, ostane grenak priokus. Morda bi pa šli do Škocjanskih jam ali pa do Križne jame? V mestu je vroče, 35 stopinj, kaj če bi se zapeljali do Velike planine? Ali pa zlezli na kakšen drug hrib? Morda šli pogledat v Logarsko dolino?

Ampak za take stvari jim moramo povedati v naprej. Ne, ko zvečer stojijo na pultu in rečejo, da imajo naslednji dan do večera čas, da nekaj vidijo. Ker takrat mu ne moreš ponuditi izleta na Veliko planino, če turist nima avta, lahko pa ponudiš izlet na Bled, ker tja avtobus vozi vsako uro. Ne bom jim rekla “pojdite do Soče”, ker vem, da tam rabiš dni, ne ure, da lahko zaužiješ vso lepoto. Ljudje cenijo oseben pristop. In prepričana sem, da ne moreš zgrešiti, če jim poveš iskreno mnenje – da prihajajo v Slovenijo v višku sezone, da bo gneča ekstra, da si vsekakor prepričan, da si želijo videti najbolj znane turistične točke, a da po tvojem mnenju, pa je nekaj takih, ki so manj znane, a čudovite. In jih našteješ, poveš iz srca zakaj bi ti šel tja in kaj je tebi tam všeč.

V 24ur inšpektor so raziskovali, kako gostoljubne so slovenske izletniške točke. Obiskali so tudi KSEVT Vitanje, ki je seveda bolj slabo obiskan. Priznam, da tudi v mojem izboru niso med prvimi, pa ne zato, ker bi bili slabi ali nezanimivi, ampak enostavno zato, ker mi nihče ni predstavil njihove ponudbe, ker niso v ospredju. Zato se niti ne spomnim nanje.

Da ne bom predolga, če si še vedno z mano, hvala … bistvo je, da mora Slovenija kot taka, združiti turistično ponudbo. Ker le tako bodo ljudje še prihajali nazaj. Ker ne bodo imeli več občutka, da so Bled, Postojna in Piran vse, kar morajo videti. In ko to opravijo v dveh do treh dneh, je to to. Zavedati se morajo, da so lahko v Sloveniji teden, dva, tri in da se bodo imeli noro. Ne bo jim dolgčas. Kljub temu, da smo majhni, smo raznoliki.

Zato je članek gospoda Borisa sicer resničen, a zelo posplošen. Zdi se mi, da krivdo vali na turiste. In kljub temu, da mnogi so čisto nepripravljeni, in zaradi tega mi dostikrat slabe volje, se moramo zavedati, da imamo v rokah zaklad. Mi jim lahko svetujemo kam naj gredo, kje naj jedo, kaj si naj ogledajo. Če gost ne ve, bo pri sprehajanju po Trubarjevi zavil v Šeherezado, kjer sem jedla enega najslabših hamburgerjev v življenju. Če ve, bo pa izbiral med vrhunskimi burgerji, ki jih je Ljubljana polna. Če ne ve, bo izgubljen, ko bo v Sloveniji deževalo, ker on je imel v glavi, da bo le en dan v Postojnski jami, vse ostalo je pa na prostem?!

Prepričana sem, da se bodo turisti vračali v Slovenijo še bolj, a ponovno – ko bodo prepričani, da imajo tukaj kaj početi. Za to pa smo zadolženi vsi. In pomembno je, da je vsak od nas, ki s turisti pride v stik, zadolžen, ali bo ta prišel nazaj ali ne.

In kljub temu, da gredo večini turisti na živce … potovanja so ena od najlepših stvari v življenju. Dajmo to spoštovat. Predvsem danes, ko je svetovni dan turizma.