Ali hostel potrebuje dober skupni prostor

Če bi sledila “navodilu”, ki sem ga dobila na začetku svoje poti v turizmu, bi danes zapisala: “Ne, ne potrebuje ga, ljudje se ne družijo tako zelo radi, kot si mislimo”. A zgodba je popolnoma drugačna in nanjo je potrebno gledati iz dveh vidikov.

Ko na skupni prostor gledamo iz vidika lastnika, ki slepo sledi poti do dobička, potem mu vsak prostor, v katerega ne more vtakniti postelje, pomeni neke vrste izgubo. Zakaj bi ljudem dal prostor, kjer se lahko sprostijo in s tem ne zaslužil nič, če lahko namesto tega tam doda še eno sobo in proda več? Dejansko (večji) skupni prostor ne pomeni izgube, ker večina hostlov nima zasedenih kapacitet 365 dni v letu, prav tako pa lahko v skupnem prostoru, ki pomeni izhodiščno točko za zbiranje ljudi, marsikaj počnemo in tudi s tem zaslužimo. A slednje je poglavje zase in o tem bomo debatirali kdaj drugič.

Dober skupni prostor pa veliko (kar ne morem poudariti, kako zelo veliko) doda k vzdušju in zadovoljstvu gostov, kar pa danes šteje največ. Hostel je, vsaj včasih, pomenil nastanitev v večposteljnih sobah, ki so jo turisti izbrali zato, ker je poceni in zato, da bi tam spoznali druge popotnike. Danes lahko po svetu najdemo poceni in drage hostle, preproste ter luksuzne, praktično vsakega s svojo zgodbo. Za hostel tudi niso več tipične zgolj večposteljne sobe, ampak večina hostlov danes nudi tudi zasebne sobe. A kakorkoli, skupni prostor je pomemben. Si predstavljaš hišo ali stanovanje brez dnevne sobe, brez tistega občutka topline? Da ne bi imel/a prostora, kjer se srečaš z ljudmi, ki so ti podobni, ki jih želiš imeti v svoji bližini?

Zakaj je skupni prostor pomemben?

  1. Je prostor, kje se umakneš od po navadi precej natrpanih večposteljnih sob in si vzameš trenutek zase. Kaj točno v tem skupnem prostoru je – ali je to velika kuhinja z veliko mizo, kavč, mize, stoli, družabne igre, televizija, knjige itd. – je odvisno od vsakega posameznega hostla. Vse je odvisno od zgodbe in od tipa gostov, ki jih želiš imeti za goste. Kar daš, to privlačiš, bi lahko rekli.
  2. Je prostor, kjer se lahko podružiš z ostalimi gosti. Če je hostel velik, je priložnosti za spoznavanje ogromno. Če tudi hostel ne organizira nekih posebnih dogodkov, se da že s prostorom kot takim narediti ogromno pri socializaciji – a s tem ne mislim, da manjši kot je, bolje je.
  3. Je prostor, kjer se ob določenih urah lahko nekaj dogaja. Ali so to kosila, večerna druženja, koncerti, turnir v pokru … vse to je priložnost, da goste spravimo na en kup in z njimi nekaj počnemo. Tako si bodo izkušnjo v našem hostlu veliko bolj zapomnili, prav tako pa je to priložnost, da ustvarimo dodaten prihodek.
  4. Je prostor, ki ima dušo in je srce vsakega hostla. Je prostor po katerem vidiš, kaj lastnik da osebi, ki je pripotovala iz drugega konca sveta … je priložnost, da vzpostaviš stik mimo tistega hladnega odnosa – check in – denar – ključi – adijo.
  5. Hostel lahko ima tudi lokal in če ni namenjen zgolj in samo gostom to pomeni, da se bodo tam zadrževali tudi lokalci, ki jim je tako okolje všeč – to pa pomeni priložnost, da se povežejo z gosti, ki cenijo lokalno perspektivo.

Veliko je zgodb in ogromno perspektiv. Vsak ima svojo. Dejstvo pa je, da turizem smo ljudje. In če v osnovi slediš temu, da se postaviš v čevlje gosta, bo domačnost vsekakor prisotna. Razen, če si brezobrazen kreten.

Za konec pa še meni nekaj zelo dobrih primerov skupnih prostorov:

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Happynest Hostel; tale mi je še posebej pri srcu, ker je v dveh nadstropjih. Kot so zapisali avtorji, lastniki hostla posebej ne organizirajo dogodkov, a gostje kar hitro navežejo stik, ker je že prostor sam po sebi dobro zasnovan, prav tako pa k temu prispevajo zaposleni.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Superbude Hamburg in St Pauli; ta že sam po sebi dobi plus točke, ker vsebuje veliko rumene barve (moja najljubša) in – a so to neke vrste samokolnice? Veliko lastnikov zasleduje fensi kavče in stole iz trgovin, a nekaj takega, kar lahko vidimo tu, je tisto, kar si zapomni sleherni gost, ki prestopi prag takšnega hostla.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / We_Bologna Hostel; prostor za dogodke, kjer lahko kakšnim nadebudnim glasbenikom v zameno za koncert ponudijo prenočišče. Win-win.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Valencia Lounge hostel; hostel, ki je odstranil mejo med klasično recepcijo in gostom. Recepcije dejansko ni, sprejmejo te v njihovi “dnevni sobi”. To je ena od meni najbolj privlačnih stvari in sicer, da gost nima občutka, da je tam samo zato, da ti na njegov račun zaslužiš, ampak da se počuti dobrodošlega in da tvoja nastanitev postane njegov dom, če tudi le za kratek čas.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Montacute Boutique Bunkhouse; meni takšna miza takoj da občutek domačnosti in je prostor za srečevanje in za povezovanje med ljudmi. Kot doma.

 

Advertisements

Kako zelo osamljeni smo?

K današnjemu razmišljanju me je spodbudila kolumna Lenarta J. Kučića, ki piše o tem, kako zelo smo, kljub vsej ‘elektronski’ prisotnosti, osamljeni. In o tem, kako je bivša Playboyeva zajčica Yvette Vickers pol leta mrtva ležala v svojem stanovanju, predno se je njena soseda končno odločila razbiti okno in vstopiti vanj.

Čeprav bi dandanes težko (že zaradi poklicne plati) preživela dan brez računalnika, pametnega telefona in interneta, včasih res pogrešam čase, ko še tega ni bilo. Ko smo se poklicali po navadnem telefonu in potiho govorili v slušalko, da nas starši ne bi slišali in ko smo se usedli na kolo in prekolesari uro ali več do sosednjega kraja, da smo se lahko dobili s fantom ali punco, ki nam je bil/a všeč. Danes pa raje prepogosto sedimo za računalnikom, ker nimamo časa iti na pijačo, potem pa se nekaj ur pogovarjamo po gtalku in na koncu ugotovimo, da bi bilo veliko pametneje, če bi ta čas presedeli za mizo v kafiču. A potem je že prepozno.

Kot pravi Kučić, nam nenehna elektronska dejavnost jemlje sposobnost za opravila, ki zahtevajo dolgotrajnejšo zbranost. S tem se popolnoma strinjam – kljub temu, da so zame družbena omrežja in spletne strani vir inspiracije ter mnogih idej, mi vsakih nekaj (deset) minut odpeljejo miško spet na vse te strani, kjer pogledam kaj je novega, zato med vsako bolj zapleteno nalogo po navadi vse ostale strani zaprem. Prav tako je res, da nam vse to tipkanje, ‘lajkanje’ in branje jemlje dar pogovarjanja z ljudmi iz oči v oči. Če ne zaradi drugega, že zato, ker preko vseh omrežij izvemo toliko drug o drugem, da si imamo v živo za povedati dosti manj.

In k naslovu – kako zelo osamljeni smo? Nekateri zelo. Pa ne, da ne bi bili sposobni v živo navezati stikov, ampak takole preko ekrana je enostavno lažje, bolj praktično, odpišeš, ko se ti ljubi, napišeš, kar želiš in ne napišeš, če nočeš. Glede na to, da sem sama totalna zasvojenka, kar se tiče spleta in vseh možnih naprav (razen na dopustu, to se moram pohvalit :)), je očitno, da tovrstno, internetno komunikacijo vzpodbujam, ampak le v kombinaciji s pristnimi, osebnimi stiki. Težko imaš prave prijatelje le preko spleta, vseeno je pomembno, da se čim večkrat usedemo in skupaj popijemo kavo ali sok ali mleko. In enako velja za vse – posameznike in podjetja.

Če bi sama živela le na spletu, brez pravih prijateljev, sorodnikov, sodelavcev in sosedov, verjamem, da verjetno kar en lep čas ne bi nihče ugotovil, da me ni več na tem svetu. Verjetno bi si vsi mislili, da sem se le malo ‘odklopila’, mogoče bi čez čas kdo kam napisal ‘ej, kje se skrivaš’, to pa bi bilo verjetno to.

Zato ne pozabite na osebne stike – vabite prijatelje na kavo in izlete, sodelavce na kosila, sorodnike na praznovanje rojstnih dni in ličkanje koruze ter fante in punce na dolge počitnice na samotnih otokih. Čeprav se roboti pridno razvijajo, je še vseeno edina prava stvar pristen človeški objem, pohvala, ko te nekdo gleda v oči in topla roka v tvoji.

(Kolumno Lenarta J. Kučića si lahko preberete TUKAJ).