Kako si nabrati izkušnje?

Izkušnje (delovne, ali kakšne drugačne) so danes tisto, kar največ šteje. So tisto, kar preklinjaš v skoraj vsakem razpisu za delovna mesta. Preklinjaš zato, ker je izkušenj premalo. In potem sledi tisti vsem poznan stavek: “pa od kje naj dobim izkušnje, če mi nihče ne da prve priložnosti”? S tem stavkom se strinjam samo deloma. Izkušnje si lahko v veliko primerih namreč ustvariš sam/a.

Kako do izkušenj, če nimam službe?

Veš, ko si doma in brez službe, imaš na voljo dvoje. Lahko se smiliš samemu sebi, objavljaš obupane statuse na Facebooku in pogledaš vseh 1547 delov najljubših nadaljevank. Lahko pa čas pametneje izkoristiš. Se naučiš nekaj novega, izpopolniš svoje znanje in napolniš svoj portfolio.

Seveda to žal ni možno pri vsakem delu. A pri marsikaterem je. Ne verjameš?

Primeri služb, kjer si lahko sam gospodar svoje usode

Programer, grafični oblikovalec, tekstopisec

Vse to so poklici, ki ne potrebujejo izgovorov. In ne potrebujejo delovnega mesta, da pokažeš kaj znaš. Na novo oblikuj spletno stran, ki ti ni všeč ali sprogramiraj aplikacijo, ki je ne najdeš na trgu. Piši blog. Ali knjigo. Ali pa kampanjo za najljubši jabolčni kis, ki ga mama vsak dan zlije na solato. Nekaj tednov in mesecev bo potrebno, a na koncu je lahko portfolio kar zajeten in dober – če ni dober, potem ti manjka še nekaj izkušenj. Uspeh nikoli ne pride čez noč.

Prodajalec

Prosi starše, brate, sestre in prijatelje, da posnamete serijo prodajnih sestankov. Tako boš zlahka prepričal/a bodoče delodajalce, da znaš prodajati. Predvsem zato, ker te bodo bližnji še bolj privili in ti nastavljali pasti :).

Cvetličar

Spomladi in poleti je na travnikih ogromno rož, ki bi jih drugače vzela kosa. Naberi jih in aranžiraj. Nato poslikaj in sestavi portfolio.

Kuhar

Mislim, da ta ne potrebuje posebne razlage, a vseeno. Kuhaj čim več (nekaj tako ali tako moraš jesti, kajne?), jedi poslikaj, odpri blog in objavljaj. Verjemi, da bo z dobro žilico za kuhanje, zate kmalu vedelo pol Slovenije.

Tržni raziskovalec

Poišči zanimive teme in jih raziskuj. Vse, kar te stane, je čas (in morda nekaj malega bencina ter kakšna kava). Na voljo imaš spletne ankete, intervjuje … malo morje možnosti, da vseeno dokažeš, da obvladaš svoj posel.

Organizator dogodkov

V Sloveniji je ogromno priložnosti, ki potrebujejo dobrodelno noto. Za organizacijo teh potrebuješ ogromno časa in volje, ampak se da. Pa tudi če ne gre za dobrodelne dogodke, za organizacijo dogodka ne potrebuješ svojega denarja. Moraš pa prepričati nekoga drugega, da ti da svojega ;).

Marsikdo lahko svojo pot tlakuje sam

he-habit2Ogromno je poklicev, vem, in ne trdim, da lahko vsak v svojem prostem času ustvarja nove izkušnje točno za željeno delovno mesto. Ali vsaj malce težje kot pri zgoraj opisanih. Ampak se da. A seveda je lažje sedeti križem rok in se pizditi nad vsemi ostalimi. Edino ti, in samo ti, si odgovoren/a za svojo prihodnost. Če ti spodleti na enem področju, se loti drugega. Veš, v čem so drugačni tisti, ki trenutno služijo dovolj in so zadovoljni s svojim življenjem? V tem, da ne sedijo križem rok. Ves čas ustvarjajo, iščejo priložnosti in ko jim nihče drug ne da dela, si ga ustvarijo sami.

Živimo v svetu, kjer je ogromno jamranja, po drugi strani pa čisto premalo samoiniciative. Čeprav so nam priložnosti za vsakodnevne izzive dane na pladnju.

Ne verjameš, da lahko ustvariš nove izkušnje brez pogodbe za zaposlitev? Piši mi in našla jih bova skupaj!

Advertisements

6 stvari, ki jih moraš nujno vedeti, preden dopolniš naslednji rojstni dan

e2a361da0e5e481e0d962f76aa93f394Najhujša stvar, ki si jo lahko rečeš je, da si prestar/a, da bi začel početi to, kar imaš rad/a. Ko sem nazadnje pogledala na koledar, se je izpisalo leto 2014 in ne 1800. Kaj pa danes pomenijo leta? Pri mojih 28-ih me še vedno sprašujejo za osebno. In če že zgledam tako mlada, ne vem zakaj ne bi še na drugih področjih življenja začela kakšno zgodbo čisto znova, kot pri rosnih 18-ih. Nimam partnerja in nimam otrok (in ne, to ni ženitveni oglas). Lahko sem v Sloveniji, ali pa na Maldivih – to drugo sicer zahteva malenkost več truda, ni pa neizvedljivo. In ne, ne selim se na Maldive, čeprav mi v tej mrzli jeseni res ne bi škodili.

1. V življenju lahko počneš kar hočeš

Sliši se klišejsko in  prežvečeno, ampak drži. Namesto, da iz dneva v dan jamraš, kako ti gre vse narobe in kako bi šefa utopil/a v žlici vode, raje spremeni svoje življenje. Posveti se tistim stvarem, ki jih rad/a počneš in iz njih potegni največ. A za dosego cilja je potrebno ogromno odrekanja – ravno to pa odvrne mnoge. Saj veš, da se brez muje še čevelj ne obuje?

2. Pošteno zaračunaj

Mnogo nas dela (na pol) zastonj. Z izgovori (v naši glavi), da se itak še učimo, da je to izhodišče za mastno plačano delo v nadaljevanju in podobno. Ampak kruta resnica je, da verjetno ne obstaja veliko ljudi, ki te bodo po poceni prvem projektu, naslednjič pošteno plačali. Ne glede na to, s čim se ukvarjaš, pošteno zaračunaj (v skladu s tvojimi izkušnjami in znanji). Ti slučajno mesar vedno da 60 % popusta na krvavice? Ti mehanik zastonj pošraufa avtomobil? Ne. Zakaj bi bilo potem tvoje delo manj vredno?

3. Šola te ne nauči vsega (in ni nujno, da imaš visoko izobrazbo)

Zadnje čase mi je dobesedno slabo, ko poslušam različne zgodbe – od tega, da naj pri prošnjah za delo zamolčimo višjo stopnjo (recimo magisterij), do tega, da je bolje, če nekdo sploh ne diplomira. Če se je nekoč smatralo, da si brez izobrazbe slabše zaposljiv, v nekaterih primerih danes velja obratno. Vsekakor pa drži, da te šola ne nauči vsega. Zato se sam nauči vsega, kar želiš – danes je to popolnoma izvedljivo. In če bere to kak bruc – vpiši se v čim več obštudijskih dejavnosti.

4. Avtoriteta nima vedno prav

S tem imam v mislih šefe in direktorje, ki vodijo svoja podjetja po načelu diktature. Če je nekdo tvoj šef, še ne pomeni, da moraš požreti vsako stvar, ki pride iz njegovih ust. Sicer je to od nas Slovencev, ki veljamo za izredno hlapčevski narod, težko pričakovati. Vsak se boji za svoj stolček (ali prostor v kotu) in do določene mere razumem to ponižnost. Dokler ne začne trpeti še vse ostalo, ker sem prepričana, da zgodbe, ki jih tvoj šef ne sliši, zelo dobro poznajo tvoji prijatelji in partner.

5. Vozi svojo špuro

Prevečkrat iščemo potrditev od drugih. Verjetno zato, ker hočemo biti res prepričani v svoje odločitve. Sedaj pa si predstavljaj, koliko izumov in briljantnih idej še danes ne bi videli, če bi vsi ti ljudje iskali potrditev? Koliko so jih označili za norce, pa so vseeno uspeli? Verjetno so uspeli ravno zato, ker so bili norci. Če želiš nekaj početi – počni to, čeprav ti bodo pod noge metali polena. In če ti ne uspe? Imaš vsaj izkušnje, ki jih nekdo drug, ki nikoli ničesar ne poskusi, nima.

6. Ceni ljudi, ki si jih v življenju spoznal/a

Vsak človek, ki ga spoznaš, ti hočeš nočeš da nekaj, kar ti v življenju zelo koristi. Tudi zoprni šefi in prijatelji, ki so ti zasadili nož v hrbet. Vsem smo lahko hvaležni. Ker nas nekaj naučijo, ker nas naredijo močnejše in ker smo zaradi njih danes tam, kjer smo. Samo od tebe pa je odvisno, če si na boljšem ali slabšem. Še najbolj pa ceni tiste, ki vztrajajo ob tebi ne glede na to, kaj si izmisliš in kam greš. In te vedno znova podpirajo – in plačajo pivo, ko imaš le za vodo.

KDO SEM IN KAJ POČNEM? KLIKNI TUKAJ.

Sindrom jutrišnjega dne in človeška minljivost

danes_je_dan_za_zacetekVeste, kaj je najlepši del dneva? Ko se zvečer, rahlo utrujeno, ampak z nadvse prijetnimi mislimi, uležeš v posteljo z nasmehom na obrazu, ker si čez dan naredil nekaj dobrega. Saj ni važno kaj, važno, da si pri tem užival ali pa naredil nekaj, kar te je težilo že dalj časa, pa si temu končno dal kljukico. Še lepše je, če te tako razganja od navdušenja, da se spraviš opraviti še kakšno stvar, pa tudi če končno pospraviš oprane gate v omaro.

Ko tole pišem, je ura že skoraj enajst zvečer in zapis bom dokončala jutri. Pa ne zato, ker ga ne bi želela danes, ampak zato, ker vse zapise, če je le možno, še enkrat preberem naslednji dan, popravim kakšno spregledano napako in morda obrnem kakšen stavek, ki je prehitro zdivjal na ekran. Pa tudi rahlo se mi že spi in kljub temu, da mi možgani, ko so utrujeni, delujejo malo nagajivo, to ne bo ravno pripomoglo h kakovosti tega zapisa. In če sem čisto iskrena, sem danes spremenila vse od naslednjega naslova naprej. Tako da ko to berete, je v bistvu že jutri.

Jutri je vse lažje. Končno se bomo zgodaj vstali, pojedli zdrav zajtrk, peljali psa na sprehod, potem pa zavihali rokave in naredili vse, kar smo si zadali včeraj, predvčerajšnjim, prejšnji mesec, mogoče celo preteklo leto. Jutri je dejansko zelo blizu, ampak ko se odločamo o nadaljnjih korakih, sploh tistih, ki se jim malce izogibamo, se nam zdi, da je zelo daleč. Tako daleč, da vse izgleda zelo lahko. Pa saj vsi vemo, da ne smemo narediti nekaj danes, če lahko preložimo na jutri, kajne?

Kaj, če jutri ne pride?

Minljivost je globoka in neprijetna tema, ampak vsi vemo, da se smrti ne moremo izogniti. In vedno, kadar je govora o njej, pridemo do zaključka, da bi morali vsi živeti, kot da je danes naš zadnji dan na zemlji. Pa vsi vemo, da to ni mogoče, ker je potrebno vzeti v roke tudi zdravo mero razuma, strinjam pa se, da ne smemo metati časa čez okno, ampak vsako uro izkoristiti kar se da produktivno.

Včeraj sem prebrala knjigo Randyja Pauscha in Jeffreya Zaslowa – Zadnje predavanje. Na številnih univerzah je namreč praksa, da si profesorji zamislijo, da jim je ostalo le še nekaj mesecev življenja in pripravijo predavanje o tem, kaj jim največ pomeni. Randy žal ni imel težkega dela s svojo domišljijo, ker je vedel, da ima neozdravljivega raka na trebušni slinavki in le še nekaj mesecev življenja. Ker je imel tri majhne otroke, sta tako predavanje kot knjiga služila med drugim tudi temu, da svojim otrokom zapusti čim več lepih spominov in življenjskih modrosti. In katere so se meni najbolj zasidrale v spomin?

Uresničite otroške sanje in sanjajte na veliko. Ta mi je verjetno najbolj blizu, čeprav sem kot otrok sanjala o drugih stvareh, ki jih počnem danes (k sreči). Vseeno pa opažam, da iz leta v leto počnem več stvari, ki sem jih tudi, ko sem bila mlajša. V osnovni šoli sem namreč ves čas nekaj ustvarjala in kracala ter skakala po stanovanju s svinčnikom in barvicami v roki. Očitno sem samo vmes zatavala na druge poti, ki, glede na to, da ne stopam več po njih, niso bile prave. Če si nekaj res močno želimo, lahko to uresničimo, ali vsaj poskusimo uresničiti, pa čeprav se sliši še tako neverjetno. In nikoli ne dovolite, da vam nekdo drug reče, da nečesa ne morete. Če pa že, naj bo to dodatna spodbuda za dosego cilja. Kot pravi Randy: “Kamniti zidovi ustavijo tiste, ki si nečesa ne želijo dovolj močno.”

Povejte, kar mislite. Ja, ta je kar precej težka, ker se tolikokrat bojimo, da bomo nekoga užalili ali se osmešili, pa čeprav nas razžira odznotraj navzven. Pa je vredno? Vsi vemo, da bi, če bi vedeli, da nas jutri več ne bo, povedali koga ljubimo, kdo nam gre na živce, odpustili tistim, ki smo jim zamerili in dali iz sebe vse, kar se bojimo izreči. Čeprav včasih boli, spoštujem ljudi, ki mi povejo po resnici in naravnost. Tako se lahko največ naučim. Ampak ne blebetati brez kančka premisleka. Bog nam je z namenom ustvaril dvoje ušes in le ena usta. “Če delaš nekaj narobe in ti nihče nič ne reče, pomeni, da so obupali nad tabo.” (Randy Pausch). Velja seveda tudi obratno, zato bodimo hvaležni, ko nam nekdo pove svoje mnenje, čeprav po drugi strani večkrat pravimo, da se ne smemo ozirati na druge. Jaz mislim tako, da je dobro poslušati ter premisliti in če nekaj res drži, se nas bo dotaknilo.

Stvari so le stvari. Kolikokrat se obremenjujemo z materialnimi stvarmi. Ogenj v strehi, ko se razbije kozarec, opraska avto ali izgubi telefon. Pa res ni vredno. Najbolj so vredni odnosi, teh ne moremo kupiti. Ta je zelo dobra za vse fante, ki ste tako navezani na svoje jeklene konjičke.

‘Rešitev je v petkovih večerih.’ Ko so Randyja spraševali, kako je lahko tako hitro postal redni profesor, jim je odgovoril, naj ga ob petkih zvečer pokličejo na fakulteto in jim bo povedal skrivnost. Jaz se sicer ne strinjam s tem, da moramo petke in svetke garati, da dosežemo, kar želimo, moramo pa se truditi bolj kot tisti, od katerih želimo biti boljši ali pa si ustvariti neko čisto svojo pot. Trud je še vedno prinesel dobre rezultate.

Tudi sama preveč ur vržem v prazno. In včasih mi je žal, da kdaj nisem šla na sprehod v lepem sončnem popoldnevu, nisem poklicala prijateljice za kavo, čeprav sem imela čas, nisem naredila nečesa bolje, kljub temu da bi lahko, a sem odlašala z delom na zadnji trenutek, da nisem prebrala več knjig, ki čakajo, da jih vzamem v roke. Ljudje smo takšni, da se vedno zanašamo na jutri, zato nadvse občudujem tiste, ki postorijo vse takoj. Veliko je tudi v dobri organizaciji, kljub vsemu, pa si moramo vzeti tudi čas za lenarjenje.

Vseeno pa zaboli, ko se spomnim, kaj če mene ali koga, ki mi je blizu, jutri več ne bo?

Zakaj ne bi delala v pisarni, ki mi da vse in še več, kar imam doma

Saj vem, da vas je veliko takih, ki orgazmirate nad, na primer, Googlovimi  pisarnami. Mize za biljard, fitnes, pralnica, sušilnica, vrtec za otroke, igranje video igric, različni vrhunsko oblikovani delovni kotički  in še in še. Kdo bi se branil takšnega delavcem prijaznega okolja, kjer lahko počnete praktično vse, kar vam srce poželi? Konec koncev, kdo  bi ob takih pogojih sploh želel domov?

Koliko udobja je pravzaprav preveč?

Ravno v tej kopici razvajanja na delovnem mestu, osebno, vidim problem. Ko delaš v takih pisarnah, si, sploh, če te doma nihče ne čaka, včasih sploh ne želiš iti iz službe. In to je filozofija delodajalcev, ki gredo, v vnemi, da bi se delavci počutili dobro, pogosto predaleč. Vsekakor je moja želja, da se v službi počutim dobro. Da imam prijazne sodelavce, s katerimi se razumem, lepo, udobno pisarno, delujoč računalnik, ki ne zašteka vsake pol ure, prostor, kamor se lahko umaknem, če res potrebujem mir in morda manjšo kuhinjo, da si lahko pripravim čaj ali na hitro pogrejem kosilo. To pa mislim, da je tudi vse, kar jaz ali kdorkoli drug resnično potrebuje.

Čeprav v službah preživimo v povprečju najmanj tretjino dneva, mora biti cilj, tako naš osebni, kot naših delodajalcev, da si želimo iti domov, v fitnes na drugi strani mesta, k fantu v sosednjo ulico, na večerjo s prijateljem, delat otroke, skratka, nekam drugam, kjer se odklopimo od službenih izzivov in si napolnimo baterije za nov delovni dan ter sledimo tudi drugim življenjskim ciljem. A veliko delodajalcev dela ravno nasprotno – delavce želijo za čim več časa prikleniti v pisarne, čeprav to v svojih koreninah nima prav nobenega smisla, ker vsi vemo, da lahko delamo zares učinkovito le nekaj ur na dan, vse ostalo je bluzenje, ki pa je tudi zdrav del vsakega delovnega procesa.

sprostitev_med_delovnim_casom

So agencije, ki delajo drugače

Pred časom sem naletela na Tedxov govor Jasona Frieda, ustanovitelja agencije 37signals, ki ima precej zanimivo delovno okolje, zato sem pričela raziskovati o sami agenciji in njihovem načinu dela.

  • Od maja do oktobra delajo le štiri dni na teden. To ne pomeni, da tiste štiri dni delajo po več kot osem ur na dan, ampak vsi vemo, da lahko v krajšem času naredimo ravno toliko, če ne celo več, kot v daljšem. Bluzenje v tem primeru odpade, kar je edino pravilno.
  • V pisarni se ne pogovarjajo. Vsa sporočila si predajo preko internega sistema za komuniciranje ali elektronske pošte, tako tisti, ki ga naslavljajo, pogleda sporočilo, ko je sam pripravljen na to, ne pa da ga egoistično zmotijo ostali sodelavci – to roko na srce počnemo vsi, Jason pa pravi, da s tem dajemu drugemu vedeti, da je naš čas/opravilo pomembnejše kot njegovo, čeprav v resnici najverjetneje ni in lahko zlahka počaka za nekaj ur. Če je nekaj res nujno, se pri pogovoru umaknejo v drugo sobo, da ne motijo ostalih. Tudi sestanke načrtujejo zelo skrbno in kar se da poredko. Osebno si to težko predstavljam, a če zares dobro pomislimo – sigurno je večina sestankov, ki jih imamo, nepotrebnih, če ne nepotrebnih pa vsekakor predolgih. Tako da naslednjič, ko ga boste načrtovali, se raje vprašajte, če je res smiselno odtrgati od dela toliko in toliko zaposlenih, da boste uro ali več debatirali o stvareh, ki bi jih lahko rešili tudi drugače.
  • Skrbno skrbijo za to, da delavce spravijo iz pisarne in se trudijo, da so zadovoljni na dolgi rok, zato v pisarni ni nobenih posebnih ‘prednosti’ zaradi katerih bi delavci želeli ostati tam do večera. Vodstvo skupaj z zaposlenimi načrtuje počitnice/izlet za celotno družino, ki je seveda plačan s strani podjetja. Ko je nekdo v podjetju zaposlen že tri leta, dobi en mesec prosto, brez kakršnega koli sledu o službi. V pisarni ni fitnesa, ampak ker je zdravje vseeno na prvem mestu, podjetje prispeva pri karti za fitnes, pri nakupu novega kolesa in podobno.

Prav ali narobe?

Popolnoma odvisno od vsakega posameznika, kaj mu bolj ustreza. Se pa vsekakor strinjam s tem, da je v službah vse preveč ‘luftanja’. Res je, da se sliši zelo privlačno, da lahko na primer med delovnim časom, da se malce odklopiš, odigraš eno igro biljarda s svojimi sodelavci, odvoziš par krogov v noro hudem Porscheju na računalniškem zaslonu ali pa na mizo vržeš karte. Ampak, a to res potrebujemo? Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da se najbolj odklopimo, ko smo daleč stran od službenih sten, klicev z vseh strani, pogovorov o projektih in tako naprej. Noben sprostitveni kotiček v službi nas ne more sprostiti tako zelo, kot pijača s prijateljem v starem delu mesta, ki nima vonja po službi. Predpostavljam, da bi tudi v petih urah v službi, brez prekinitev telefonskih klicev in sestankov, naredili veliko več, kot v osmih. Tako pa se dogaja, da nas včasih tolikokrat zmotijo, da v delovnem času ne naredimo predvidenega in zato delamo še doma ali ostanemo dlje. Posledično to privede do slabe volje in manjše učinkovitosti.

Vse tole je le kanček mojega razmišljanja, ki je trenutno še precej razdrobljeno, mi pa že nekaj tednov ne gre iz glave. Ker je skrajni čas, da se lotim tudi moje magistrske naloge, je tale tema moja prva izbira.

Veste za kakšno slovensko podjetje, ki ima noro odbite pisarne? Mnenja, pohvale in kritike dobrodošle!

Ko te čaka Zavod

Delovna knjižicaKo ti tekom študija ne uspe dobiti redne zaposlitve, si star skoraj že 27 let, ti z oktobrom poteče status in pravijo, da situacija na trgu dela ni rožnata, obsediš na stolu in se vprašaš ‘kaj pa sedaj’?

Kot sem omenila že večkrat, sem mnenja, da vseeno ni tolikšne potrebe po jamranju in da se za iznajdljive službe vedno najdejo, a vseeno ni prijetno, ko ne veš, kakšna bo tvoja prihodnost in če boš imel v žepu dovolj denarja, da plačaš položnice in najemnino za stanovanje, sploh, če ob tem ne želiš ali še huje – ne moreš obremenjevati staršev.

Kaj ti preostane?

Prva, sicer najbolj trapasta misel je, da se vpišeš nekam, kamor se še lahko, seveda zaradi statusa. Ok, eni dejansko končajo tudi potem ta faks, a večina je ‘fiktivnih’ vpisov. Fakultete to seveda vedo. Nekateri te dejansko vprašajo, če misliš hoditi na predavanja ali pa si se vpisal kar tako. Ja, tako daleč smo prišli. Seveda se ta možnost izniči, ko si star 26 let oz. si bil že v prejšnjem letu – to ne pomeni, da se ne moreš vpisati, pomeni le, da se od zneskov odvaja 25 % akontacija dohodnine, oz. 22,5 % glede na davčno osnovo (90 %). Aj sori država, ne bo šlo.

Druga rešitev je Zavod. Ok, to je tisti bav bav, ki se ga vsi tako zelo bojimo, čeprav naj bi bilo od novembra naprej bolje za iskalce prve zaposlitve (sredstva za podjetja namenjena plačilu prispevkov). Sliši se super, a mislim, da mi je kristalno jasno, da bodo imeli v mojem primeru zopet prednost vsi, ki so že na Zavodu. Če se tja vpišem oktobra (prej se ne morem zaradi veljavnega statusa), to pomeni, da bi moral moj bodoči delodajalec (če bom tistega nekdo našla) v najslabšem primeru name čakati dva meseca, vmes pa bi morala odnos urediti kako drugače, npr. preko avtorske pogodbe. Deloma se situacija morda bo izboljšala, a še vseeno, pohlepnost nekaterih delodajalcev je neizmerna.

Tretja možnost je odprtje S.P.-ja. Tudi to je na prvi pogled odlična rešitev. Če imaš srečo ujameš še subvencijo in naziv ‘Simona Gobec, direktorica’ se sliši prekleto privlačno, kajne? No seveda moraš imeti na tapeti en kup donosnih projektov, da se ti vse skupaj izplača. Delati za osemsto evrov in plačevati visoke prispevke? Jok brate, odpade.

Ostale možnosti so še razne pogodbe, ki pa seveda niso uporabne v vseh primerih, v mojih oz. glede na tip dela, ki ga želim početi, bi še verjetno bile, a spet – se mi to izplača? Ne.

Nategovanje absolventov

Ne želim stokati in jokati, a občutek imam, da večina pogovorov med prijatelji zadnje čase poteka ravno na to temo. Najbolj žalostno pri vsem tem pa je, da bi vsi radi delali, a nekako ne najdemo zelo dobre priložnosti. Ko jo, pa velikokrat izvisimo, ker so v prednosti študentje, ki še imajo status. Natančneje absolventje, ki nas  pridno na vsakem koraku zavajajo, da bomo imeli možnost kasnejše redne zaposlitve, a žal je prstov na obeh rokah premalo, če začnem šteti ljudi, ki so na tak način izviseli v zadnjem študijskem letu. Dragi delodajalci, vem, da je potrebno potegniti vse ase iz rokava in da tudi vi potrebujete dober in poceni kader, a vseeno … če nimate namena zaposlovati, prosim najdite drug način in ne kradite sanj študentom v zadnjem letu, ko je zadnja priložnost, da še vseeno na malenkost lažji način pridemo do zaposlitve, a seveda nasedamo vsem lepim besedam, ki potem izginejo. Potem je na pladnju na stotine izgovorov, a lepše bi bilo, če bi govorili odkrito. Resnično ne razumem – se res toliko podjetjem ljubi na nekaj mesecev ali enkrat na leto uvajati novega študenta? Ste si kdaj izračunali, koliko vas to stane, glede na vse ure, ki jih porabite za uvajanja? Seveda so tudi lepe zgodbe in obstajajo dobri delodajalci, ki te pošteno plačajo (v okviru študentskega dela sem imela vsaj s plačili dobre izkušnje), a dokler ne bom sama držala v rokah pogodbe o zaposlitvi, o tem ne morem pisati.

In potem se nekateri čudijo, da mladi izkoriščamo študentski status. Seveda ga ‘izkoriščamo’, ker nas toliko delodajalcev v to prisili. Pustimo ob strani, da moramo opravljati zadolžitve, ki niti pod točko razno ne spadajo v okvir študentskega dela in presegajo odgovornosti. Tudi razumem, da naša preljuba država delodajalce stiska na vseh straneh ter to na koncu odpade na delavca, a je veliko podjetij tudi takšnih, kjer lastniki preostanek raje bašejo v svoj žep, kot da bi marljive in ambiciozne mlade zaposlili in jim dali karto za boljšo prihodnost.

Saj ne rečem, študentska leta so bila super in včasih me stisne pri srcu, ko se spomnim, da je tega počasi konec, a še vseeno – želim si stabilne prihodnosti, stanovanje (brez skrbi, ne sanjam o nakupu), avto in enkrat letno vsaj približno spodoben dopust. Ne, nisem keš pička, sem samo človek, ki želi pri svojih skoraj 27 letih živeti tako, kot se spodobi.

Bomo videli, kaj bodo prinesli naslednji meseci.

Kje bom delal-a jutri?

No, jaz osebno k sreči vem kje. Jutri sicer ne, ker je nedelja :). Veliko ljudi pa žal ne ve. Brezposelnost se viša, niti študentje ne najdejo več primernega študentskega dela, obeta se nam malo delo, ki je baje veliko s* …

Ampak, a je problem samo v naših podjetjih? In res dela ni? Jaz pravim, da odvisno kaj hočeš početi in koliko se potrudiš, da delo dobiš. Ker prihajam iz trženjske stroke sem mnenja, da si lahko mi pri iskanju zaposlitve privoščimo ogromno. Hja, če ne znaš tržiti samega sebe, ti tudi pri drugih stvareh ne more iti ne vem kako dobro. Spomnim se, ko mi je nekdo rekel, da so se celo na delovna mesta kreativcev ljudje prijavljali z običajnimi prošnjami. Malce smešno.

V čisto vsakem poslu lahko narediš poseben vtis. Če si kuhar, skuhaj nekaj in pokaži to potencialnemu šefu, če si gradbenik naredi mini projekt in se dokaži, če si pravnik, utemelji kakšen primer na način, ki se tebi zdi najboljši, če si kelnar, naj te prijatelji posnamejo, ko jim strežeš.

Kam pa pridemo brez domišljije in sposobnosti?

Zakaj je bolje/slabše delati za tekočim trakom, kot pa hoditi v šolo?

V Sloveniji je po podatkih, ki sem jih dobila v knjižici Slovenija v številkah 2008 (dostopna na strani http://www.stat.si) bilo v l. 2002 (na žalost so ti podatki kar stari) 7% ljudi (starih nad 15 let, ki jih je bilo v letu 2002 1 692 898), ki nimajo izobrazbe oz. dokončane osnovne šole, 26,1% jih ima končano osnovno šolo, 54,1% srednjo šolo, 5,1% višjo šolo in 7,9% končano visoko šolo. Torej, ljudi z višjo in visoko izobrazbo ni prav veliko, če to primerjamo s številom ljudi, ki ima končano samo srednjo šolo.

Ne razumem mladih, ki se raje kot za študij, odločijo, da bodo raje hodili v službo, kjer delajo kot norci, za to pa so plačani slabo. No tudi taki morajo biti, drugače nekih preprostih, slabo plačanih del, ne bi nihče opravljal. Razumem tiste, ki si študija ne morejo privoščiti, takemu na žalost ne ostane veliko več kot to, da si najde čim boljšo službo, ki pa je še vseeno slaba. Seveda je to odvisno tudi od sposobnosti in samoinicativnosti, ker tudi nekdo, ki ima končano samo srednjo šolo, lahko doseže marsikaj, mogoče celo več kot nekdo, ki ima v žepu celo magisterij. Ne vem pa zakaj nekateri vržejo puško v koruzo, pa imajo čas, imajo denar in tudi sposobnosti, da naredijo nekaj iz sebe. Očitno se jim preprosto ne da, vprašanje je samo zakaj? So se sami tako odločili? Je kriva slaba vzgoja? Slaba družba?

Že Tito je rekel: ‘Učite se, učite se in še enkrat, učite se.’