Včeraj sem pri pospravljanju stare šare našla glasilo iz petega razreda. Poleg črnobelih slik vseh treh razredov (mimogrede – pri eni je bil izrezan en del, zato predvidevam, da sem izrezala takratno simpatijo :)), nas je takrat nekaj pogumnežev napisalo tudi svoje želje oz. odgovore na vprašanje: ‘Kaj boš, ko boš velik/a?’. In pri meni piše tole:

Glede na to, da sem skozi vsa leta do konca srednje šole šla čez različne faze – od tega, da sem želela biti pravnica, pa študirati psihologijo in varnostne vede, do tega, da sem se na koncu odločila za ekonomijo, me je tale moja izjava presenetila. Zakaj? Zato, ker sem v petem razredu sicer res imela računalnik, ampak na njem, kaj več od tetrisa in prepisovanja besedil iz knjig (bom razložila) nisem niti mogla početi. Ja, prepisovanje besedil iz knjig. Če je človeku dolgčas in računalnik ne služi drugim namenom, počneš tudi to. Če ne drugega, danes bojda kar hitro tipkam :).

Zgleda, da sem 16 let nazaj zadela, kaj bom v življenju počela. Že nekaj let večino ne samo prostega časa, ampak tudi službenega, preživim za računalnikom. In čeprav me na vsake toliko prime, da bi raje gojila paradižnik in bila malo bolj v stiku z materjo naravo, je vseeno to, kar počnem v zadnjih nekaj letih, kar približno tisto, kar želim. Zakaj približno tisto? Ker iz službe v službo in iz hobija v hobi bolj ugotavljam, kaj mi je všeč in kaj mi ni. In glede na to, da nam je danes ogromno znanja na voljo zastonj, bom verjetno tudi jaz celo življenje iskala nove izzive.

O drugem delu – otrocih, prijaznosti in razumevanju, pa vam povem čez nekaj let ;).