Moj krog prijateljev, kolegov in znancev je kar širok. Doma ste praktično iz vseh koncev Slovenije, nekateri celo živite v tujini. Ampak vseeno imate nekaj skupnega. Velika večina me je v zadnjih mesecih vprašala: “Simona, kaj pa blog, nič več ne pišeš?”. Ja, res je. Spet  je moj kotiček, kjer zbiram svoje občutke, nestrinjanja s svetom in ljudmi, pohvale, znanja in predloge, sameval. In vedno znova dobim navdih za pisanje, ko za sabo pustim del življenja, ki mi je dal toliko novega – nova poznanstva, znanja in izzive, a me je po drugi strani po malem opominjal, da spet izgubljam sebe.

Preveč globoko?

Ko poslušam različne zgodbe, se včasih vprašam, kako daleč smo ljudje pripravljeni iti za cilj, ki ga želimo doseči? Čeprav včasih vemo, da to realno počnemo zaradi nekih čisto tretjih vzgibov. Kot npr. – našla si bom službo v Ljubljani, ker se tam več dogaja in ker je tam večina moje družbe. Dober razlog, sicer, ampak v resnici zaradi tega mogoče še težje zaspiš, ker veš, da po drugi strani zamujaš čisto tretje stvari. Ki te v resnici naredijo bolj srečnega.

In res … kdaj pride tisti trenutek, ko se ustrašiš, da nisi več ti? Ali pa da sploh ne veš točno, kdo si in kaj si? Je to pri določeni starosti, je to, ko se ti zgodi nekaj, kar nisi pričakoval? Ko imaš vsega poln kufer in si obrneš celo življenje na glavo? Verjetno vsega po malem.

Vem, da vsaj pri meni, velikokrat premaga strah. Ravno včeraj sem razmišljala, zakaj se je pred dvema letoma (neslavno) končala moja fotografska pot. Dolgo časa sem za vajo slikala vse okoli mene – travo, psa, drevesa. Prešla na slikanje prijateljev, tudi dogodkov in koncertov. Moje slike niso bile top, so pa bile solidne in vsekakor bi bile še bolj, če bi to pridno počela še naprej. Ampak prišel je trenutek, ko je bilo treba mojo introvertirano osebnost postaviti pred izziv – povabiti kup novih ljudi, jih pofotkati in narediti korak naprej. In to se seveda ni nikoli zgodilo. Čeprav je še danes moja zelo velika želja slikati poroke.

In enako bi lahko napisala še o parih drugih idejah, pri katerih je prevladal strah. In finance. Mogoče na trenutke bolj finance, kot kaj drugega – sebi v bran :). Pa ne bom pisala o njih. Predvsem zato, ker so te ideje tako razdrobljene, da jih ne morem v tem trenutku sestaviti v eno smiselno celoto.

Dragi moji – eno je, če si len, drugo pa je, če si bedak in ne slediš svojim željam in sanjam. Seveda ni lahko in te je strah, ampak ne pravijo zastonj, da izstopi iz svoje cone udobja, ker se drugje več dogaja!

p.s. Ne vem čisto točno, kaj je tista najbolj čista pikica bistva, ki bi ga lahko izpostavila pri tem zapisu. Zagotovo pa velja dvoje – zapisi bodo spet bolj pogosti in jutri vzamem s sabo svoj fotoaparat!

Kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.