Brez muje se še čevelj ne obuje

Danes je verjetno eno od najboljših obdobij, ko je človek lahko živ. In da dejansko živi, iz dneva v dan. Ne da je le prisoten na tem planetu in ne izkorišča vseh priložnosti, ki nam jih življenje ponuja.

Pomisli, koliko več truda je bilo včasih potrebnega, da si zgradil svoje podjetje, da si vstopil v stik z nekom, ki bi lahko kupil tvoje izdelke ali storitve, koliko več časa, da si prepotoval iz točke A v točko B.

Danes nam na dlani leži praktično cel svet. Ni potrebno, da se omejuješ z mejami svoje vasi, mesta, države ali kontinenta. Potrebno je le, da premakneš tiste v svoji glavi.

A kljub temu, da imamo na voljo toliko več izzivov, to še ne pomeni, da lahko ležimo na kavču in čakamo, da nas bo priložnost lopnila po glavi. Delati moramo dan za dnem, brez pretiranega prestanka. Vsaj dokler ne uspemo.

Iskreno ne razumem posameznikov, ki želijo ustvariti nek posel, a kljub temu nimajo prave volje, iščejo izgovore in so kljub temu petkrat na teden na pijači s svojimi prijatelji. Jeb* ga, če želiš uspeti, se je treba vsaj za nekaj let odpovedati marsičemu in se tu in tam valjati po blatu.

Ne razumem tudi tistih, ki vedo, da imajo partnerje in prijatelje, ki jih vedno znova tiščijo nižje, namesto višje. Saj ne pravim, da moraš čez noč zamenjati celotno garnituro prijateljskega kroga, a vsekakor lahko vsaj enega zelo lenega prijatelja daš na stran in se družiš z nekom, ki je podobnih nazorov kot ti. To, da se poznata že od plenic naprej še ni izgovor in ni pravica, da te omejuje na tvoji poti … ki morda ni 100 % prava, a je zagotova takšna, ki si ji v danem trenutku želiš.

Nobenemu ni mar, če jamraš in se smiliš samemu sebi, jim pa bo mar, ko uspeš. Nihče ne pravi, da bo lahko, a saj veš … brez muje se še čevelj ne obuje.

Advertisements

Ali so spletni portali za primerjavo in ocenjevanje res tako slabi?

Mogoče ti je znano, da je pred časom (in to ni bil prvi primer) gospodič na TripAdvisorju ustvaril fiktivno restavracijo in jo s pomočjo lažnih ocen spravil med najbolj zaželene restavracije v Londonu. S tem je želel pokazati, da je TripAdvisor po domače povedano – beden in se nanj ne moremo zanašati.

Pomanjkljivost TripAdvisorja je, da lahko na tem portalu oceniš restavracijo, hotel, turistično znamenitost itd. tudi, če je nikoli v življenju nisi videl od blizu. Kar pomeni, da lahko zlahka podaš slabo oceno konkurentu ali odlično sebi ali komu, ki te za to prosi. Na drugi strani so komentarji, ki jih lahko preberemo na Bookingu ali katerem drugem rezervacijskem portalu, pristni (pustimo ob strani subjektivno oceno in pričakovanja, o čemer sem že pisala tukaj), saj lahko oceno podajo le tisti, ki so v nastanitvenem objektu dejansko spali.

Posledično se je že zgodilo, da je nekdo, ki je komaj odprl stran na TripAdvisorju in poskrbel za nekaj odlličnih komentarjev, zlezel na prvo mesto med predlogi, čeprav to še ni zagotovilo, da je npr. restavracija zares tako odlična.

Sama pravim, da je tudi tukaj, kot povsod drugje v življenju, potrebna zdrava pamet. 

Če odpreš TripAdvisor in je med najboljšimi predlogi hotel, ki ima zgolj 15 ocen in so vse odlične, med njimi pa je večina domačih komentarjev (slovenski hotel – komentarji slovencev), potem je kristalno jasno, da niso vsi pristni. Enako velja za Booking, kjer so pogoji sicer zelo striktni, ali Airbnb, kjer se prav tako da ustvariti lažne komentarje (ampak te dražje stanejo, a o tem kdaj drugič). Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da je lažno ocenjevanje prepovedano?
NAMIG: sama nikoli, razen, če bi bila to zadnja možnost, ne bom rezervirala povsem nove nastanitve ali takšne, ki nima nobene ocene, ker si na podlagi tega, ne morem ustvariti niti približnega mnenja. Dejstvo je tudi, da nihče na svetu ni tako zelo popoln, da bi dobil res same petice. Če drugega ne, je bil gost tečen in si mu stopil na žulj že samo zato, ker obstajaš.

Komentarjev ne smeš nikoli vzeti za sveto stvar. In vse je stvar okusa. Če je stotim ljudem nekaj všeč, še ne pomeni, da bo tudi tebi.

Realno gledano, se da predvsem na TripAdvisorju veliko zmanipulirati. A nikakor ne na dolgi rok. Ko se tam nabere na stotine ali tisoče komentarjev, je nemogoče, da se ustvari tako zelo lažno mnenje. Mislim, da je tudi nemogoče, da ljudi na vratih tako zelo zmanipuliraš (z denarjem / zastonj kosilom / podarjeno pijačo), da bodo podali dobro oceno, če je bila tvoja večerja zanič. Mogoče je res, da so ocene malce stran od resnice, a neko povprečje, neko zlato sredino, se s tem vsekakor da ugotoviti. Res je tudi, da ocene večkrat podajo turisti in ne toliko domačini – kar lahko pomeni, da turistom, ki take hrane niso navajeni, “Gostilna Krvavica” ne bo tako zelo všeč, kar ustvari slabo mnenje pri domačinih. A zopet – poglej jezik, v katerem je komentar zapisan.

Naj razložim na primeru. Prejšnji teden smo se tri punce, lačne kot volk, podale na lov za dobro večerjo v Kataniji (Sicilija). Namenjene smo bile v restavracijo, ki nam jo je priporočila lastnica stanovanja, a smo na poti naletele na drugo, ki je imela po meniju sodeč dobro ponudbo, na vratih pa nas je pozdravil simpatičen Italijan. Kljub temu, da smo vedno ravnale v smislu: “Simona, daj poglej na TripAdvisor kakšne imajo ocene”, v tem primeru nismo. Večerja se je končala tako, da sem jaz dobila najbolj ogabne lignje v mojem življenju, druga punca pa las v pici. Dobile nismo nobenega popusta, kaj šele, da bi bilo kaj zastonj, čeprav nisva pojedli praktično nič. Že vmes sem odprla TripAdvisor. Ocena 2,5 (od 5). Ne rečem, nekaterim je bilo všeč, a večina komentarjev se je nanašala na slabo hrano, dolgo čakanje, boge natakarje, ki se klanjajo noremu in nasilnemu šefu. Ja, tudi focni so že leteli proti gostom in klicala se je policija. Še dobro, da se me v tem primeru nismo želele kregati, a predvsem zato, ker tako ali tako nihče v restavraciji ni govoril angleško. Kot kaže, bi lahko bile še tepene, ker nekaj metrov stran sedel lastnik.

Ni vse perfektno, a mislim, da takšni portali vsekakor pripomorejo vsaj k neki okvirni sliki, ki pomaga turistom – predvsem, da se izognejo res res slabim izkušnjam.

Delo in zabava

Kaj pa vi mislite o tem, če je pametno mešati delo in zabavo?

Poznam oboje ljudi. Takšne, katerim so sodelavci striktno sodelavci in tudi takšne, ki mešajo poslovno in zasebno življenje. Poznam tudi takšne – kjer sta žena in mož, fant in punca, ki sta skupaj ustvarila posel in pretičita skupaj praktično cele dneve.

Sama nisem nikoli imela striktno ločenih poslovnih in zasebnih odnosov. Mogoče, ker delam na bolj sproščenem področju, ali pa mogoče zato, ker temu ne nasprotujem. Pri tej celotni zadevi imam samo eno vodilo: dokler me spoštuješ v poslovnem svetu, sva lahko prijatelja tudi v zasebnem. In karkoli narediva v zasebnem, ne vpliva na poslovnega ter obratno. Poslovni je na prvem mestu. Tako da ne vidim razloga, zakaj se ne bi družili izven delovnih mest, skupaj spili kakšno pijačo, pogledali film ali postali tesni prijatelji.

Večji problem so tisti, ki mešajo med sabo oboje in ne poznajo nobene meje. Veliko raje bi se seveda družili ob pivu kot pa za pisalno mizo. Veliko raje bi na dolgo in na široko razglabljali o svojih življenjskih zgodbicah kot pa načrtovali poslovno prihodnost. Pri takšnih sama raje potegnem mejo – če so takšni moji sodelavci jih “porinem” v škatlo striktnih sodelavcev, ki nimajo vstopa v moje zasebno življenje, če so takšni moji prijatelji, jih obdržim v coni prijateljstva in vem, da v poslovnem svetu, vsaj v sodelovanju z mano, nimajo kaj početi.

Po mojem mnenju je vse odvisno od vsakega posameznika. Različni smo si. Vse je odvisno od tebe in od ljudi, ki te obdajajo. Nevarna kombinacija, kajne?

A kljub vsemu sem mnenja, da če želiš delati vrhunske zgodbe, se moraš povezati na večih področjih življenja. Tam se pokaže strast in resnična ljubezen do dela, ki se ne izraža samo v številkah in v sedenju preko mize, ko vemo zelo malo drug o drugem. Mislim, da se vrhunski rezultati pokažejo takrat, ko se združita 100 % poslovna predanost in vsaj kanček tiste sproščenosti, ko daš v posel sebe. Ne sebe kot zategnjenega poslovneža, ampak sebe kot vse, kar si. To pa zahteva celega človeka.

 

Slovenci v hostlih

Kdo bi si mislil, da so domači gostje včasih najslabši gostje. Ne vsi, da ne bo pomote.

Slovence, ki bivajo v hostlih, ali drugih vrstah nastanitev, lahko razdelim na tri vrste.

  1. Nekateri v drugem kraju prespijo, ker imajo tam določeno obveznost. Službeno zabavo, koncert, obletnico, podelitev diplome in podobno. S temi načeloma ni nobenih težav. Niti s tistimi, ki niti ne prespijo, ampak sobo uporabijo le za nekaj ur … ali pa uro. Odvisno, kako hitro končajo. Z “dnevnim počitkom”.
  2. Drugi so tisti, ki imajo zdravniške obveznosti. Meni je zelo žal, ampak samo zato, ker ima nekdo težave z zdravjem, zato še ni upravičen do popusta. Poleg tega jih tu in tam zdravnik prestavi in ne vedo, če bodo morali ostati še eno noč (in to po navadi ne vedo zjutraj, ko se je o takih stvareh potrebno odločiti).
  3. Tretji pa so tisti, ki bi se jih morali vsi v velikem loku izogibati in njim namenjam kar nadaljevanje tega zapisa.

To so tisti, ki imajo takšne in drugačne težave. Govorim o brezdomcih, odvisnikih od drog in alkohola ter določenih, ki imajo psihične težave. Če pogledam primere, ko pride do težav z gosti, so po večini krivi Slovenci. Od takih, ki zadrogirani zamašijo stranišče in s cigareto zažgejo jogi. Ali pa se tresejo sredi sobe in plašijo ostale goste. Do takih, ki imajo fobijo, da jih bo nekdo ugrabil ali poškodoval. Iz tega ali kakšnega drugega razloga zato ponoči hodijo gor in dol po sobi ter druge goste osvetljujejo s svetilko dokler se ne prebudijo. Ne zmišljujem si, ravno slednje se je zgodilo včeraj ponoči. Takšni gosti mečejo slabo luč na celoten objekt in na nas, zaposlene, ki smo konec konec takšnega gosta tudi sprejeli. Predvsem, če se “spravljajo” na mlade punce, ki nato prestrašene tavajo po mestu in na koncu prespijo na kavču.  A veš, ko imaš občutek, da ni vajen spati v večposteljnih sobah in potrebuje samo toplo besedo, da to ni nič takšnega ter da bo vse ok. Na koncu rabijo vsi ostali pomoč, on pa se veselo smeji.

Zato se ne čudim, da imajo nekateri hostli striktno politiko, da domačinov ne sprejemajo. Seveda se najdejo izjeme, kot so na primer mladi, ki so v Ljubljani dobili zaposlitev in potrebujejo začasni bivalni prostor dokler si ne najdejo stanovanja. Različni smo si, a še vseeno, največ težav je ravno z domačini. Sploh pozimi, ko so cene nižje in mu cena postelje v večposteljni sobi ne predstavlja takšne ovire.

Seveda je odločitev na nas, katerega gosta sprejeti in katerega ne. A dostikrat je tako, da so tistih prvih 5-10 min na receptorskem pultu popolnoma … no, normalni. Pravi obraz se pokaže kasneje – ko te kličejo ostali gostje, ko začne poplavljati kopalnico ali ko odkriješ odejo, s katero je tako “dobro” prekril ožganino od cigarete. Ali pa ko te obišče policija in koga odpelje.

Vse zgoraj zapisano velja za Ljubljano. Kako je po drugih krajih, ne vem. Če pride Slovenec v Piran, Bovec, Veliko planino, je, vsaj mislim si, drugače, ker to so kraji, ki so že v osnovi počitniški. Seveda lahko na problematičnega gosta naletiš tudi pri tujcih, to ne pozabljam.

Verjetno komu delam krivico, večini zgoraj opisanih pa ne.

Mogoče ja pa res čas, da začnem pisati knjigo ;).

Jamranje

Danes sem zasledila kup člankov, da povprečen Slovenec za dopust zapravi 212,61 EUR. Kako je to možno, mi še ni jasno … če kdo najde, kako je bila ta raziskava speljana, naj javi. Edina možna razlaga na hitro je, da vanjo niso vključili stroškov bivanja ali pa da so vključili tudi tiste, ki na dopust ne gredo, torej je njihov strošek 0 EUR.

A kar me še bolj preseneča kot članki sami (številke so le številke in kot take držijo, odvisno je samo, kako si jih razlagamo), so komentarji pod njimi. Res je, da sem jih brala na strani Slovenskih novic in o tem mediju imam svoje mnenje, ki ni ravno cvetoče, a vseeno me žalosti, ko berem takšne stvari. Spodaj zapisano je povzeto iz komentarjev …

Kaj pomaga dober avto in dopust, če nimaš potem za hrano?” Se strinjam s prvim delom. Raje star avtomobil ali pa z avtobusom na dopust. No, če bi morala izbirati med avtomobilom in dopustom, bi vsekakor izbrala slednjega. V življenju štejejo le izkušnje. Če se z avtomobilom ne moreš voziti po našem prelepem svetu, ti doma parkiran čisto nič ne koristi. Kvečjemu tepe po denarnici. Ampak sosed … sosed bo pa ljubosumen, če imaš dober avtomobil in to pri nekaterih žal šteje največ.

“Dve mali plači za petčlansko družino.” Še vedno verjamem, da si si za malo plačo kriv sam. Vedno imaš izbiro, tu se ne bom več ponavljala. A najlažje je kriviti državo in delodajalce, namesto, da bi ukrepal sam in poiskal načine, da lahko zaslužiš več. Vsak “genij” ali pa uspešen poslovnež na tem svetu ni nič več od tebe – nne razpravljaj o tem, kako bi lahko bilo in kako ti je hudo, razmišljaj o idejah in kako jih uresničiti. Če že v štartu veš, da imaš nizko plačo in nisi pripravljen narediti tisti korak naprej, da bi imel višjo, mogoče imeti več otrok tudi ni najbolj pametna izbira … a vem, da se tudi z malo da narediti veliko.

“Za dopust sem dal letos krepko prek 4000 EUR.” … in podkomentar “To je lahko za vas, ko vam starši za hrbtom stojijo.” Če niso starši, so pa tajkuni, a ne? Res smo neprivoščljiv narod. In 4000 EUR za konkreten dopust nekje na drugem koncu sveta sploh ni nič čudnega.

“Če bo šlo tako naprej, bomo imeli še manj, ker nam bodo strici vse pojedli.” To, da nekdo nima, ni kriv noben stric. Res je, da bi lahko celotno zadevo z davki drugače zapeljali ali pa bi lahko vsi delodajalci vsaj ne na črno zaposlovali.

“Ne morem si privoščiti dopusta, ker je vse tako drago.” Ne razumem. Če delaš, se trudiš, vztrajaš, kako nimaš denarja za oddih? Poleg tega pa ni povsod tako drago in ni vse drago.

Ni moj namen, da zmerjam zgoraj omenjene ljudi, le ne razumem, kako je lahko naš šport, da samo jamramo in jamramo in jamramo. A se vi sploh zavedate, koliko bi lahko ustvarili, če bi namesto jamranja pomislili, da nam je pravzaprav lepo in da je vsakemu od nas dano, da ustvari nekaj več? Nihče vam ne stoji s pištolo na glavi in vas sili, da po 10, 20, 30 ali 40 let delate za minimalca. Tudi, če ste iz najbolj zabačene vasi v Sloveniji. Vedno lahko greste drugam.  Tudi moja starša sta bolj kot ne celo življenje delala za malo več kot minimalca in tudi jaz bi lahko, če ne bi že leta in leta hodila po svetu z odprto glavo in želela nekaj več. Pa ne samo v smislu denarja, ampak tudi sreče in da nimam niti en dan občutka, da delam nekaj narobe. Pa da lahko nekam grem, ko se mi zahoče. Na izlet, na dopust, na kavo, na tortico. Pa to ni nobeno preseravanje, ampak uživanje v izkušnjah, ki nam jih ponuja življenje, če jih le znamo izkoristiti.

Živimo od skrbi

Zdi se mi, da me danes obkrožata dve vrsti informacij. Z ene strani šum vsega, čemur smo priča … od napredka tehnologij in posledično izpostavljenosti informacijam 24/7, od česar se ti lahko dobesedno zmeša. Predvsem, če ne filtriraš, kaj boš spravil vase – če to počneš, pa je živeti danes naravnost super, ker se lahko naučiš karkoli želiš. Po drugi strani me obkroža toliko nasvetov, kako živeti, kako spremeniti način mišljenja, kako ostati zdrav jada jada jada. Jada jada jada ne pravim zato, ker tem nasvetom ne bi verjela, ampak zato, ker jih govori že toliko “strokovnjakov”, da je to absurdno. Ampak, nič zato. Kot že rečeno, mora imeti vsak posameznik lasten filter, kaj spusti vase in kaj ne.

Jasno je, da vsak živi po nekih pravilih in vzgoji, ki so nam jo podali od plenic naprej. In vsak od nas lahko to krši. Morda bo s tem razjezil druge ljudi, a nič ti ne pomaga, da so drugi srečni, če sam nisi. Zato se na to ne oziraj. Bo boleče, ampak še bolj je, če pri XY letih na svoji smrtni postelji ugotoviš, da bi moral/a živeti drugače.

Predno zopet zatavam, gremo raje k bistvu. Danes živimo od skrbi. Živimo od skrbi za zdravje – tukaj po eni strani lahko poskrbimo za to, po drugi spet ne moremo. Tudi, če živiš zdravo, se lahko zgodi, da boš zbolel. Živimo od skrbi za bližnje. Starše skrbi za otroke, ker ne živijo, tako kot bi starši hoteli (narobe že od začetka). Mene skrbi za starše, ker mislim, da bi morala bolj uživati v penzionu. Ampak konec koncev uživata v tem, da cele dneve prčkata po vrtu in okoli hiše. Vem, da bi verjetno oba zbolela, če bi se ustavila, ker enostavno nista navajena počivati. Živimo tudi od skrbi za denar. Na grbo si nakopljemo kredit – za avto, za stanovanje, za računalnik, za j* parni sesalec itd.

Če bi mène kdo vprašal še tri leta nazaj, bi verjetno odgovorila enako – želim si stabilne službe, da si bom lahko nekaj privoščila, kupila avto, mogoče nekoč stanovanje itd. Itak bom imela partnerja in mogoče pri tridesetih že otroke. Veliko večji cilj kot danes mi je bila neka pozicija – pa ne toliko zaradi denarja ali zaradi tega, da lahko rečem, da je naziv mojega delovnega mesta to in to … bolj iz vidika rasti, nadgradnje, potrditve, da sem šla v pravo smer.

No, v pravo smer sem vsekakor šla. Danes mi je popolnoma vseeno, kako se reče mojemu delovnemu mestu. Hvaležna sem, da imam službo, ki me izpopolnjuje. Da imam sodelavce, ki mi pomenijo ogromno in s katerimi lahko združujem tako zasebno kot službeno življenje. Da imam solidno plačo, ki mi omogoča udoben način življenja. Hvaležna sem, da lahko nekaj vrnem nazaj ljudem, čeprav me vedno znova nekdo pri tem ovira.

Predvsem pa sem hvaležna, da se vsak dan učim. Da sem našla tisto, kar me žene naprej in to pri tridesetih. Jasno mi je, da nekateri še pri 50, 60ih ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo. Hvaležna sem, da živim sama zase. Grem sicer vsak drugi vikend k staršem, kjer me brezpogojno sprejmeta in nahranita, ampak v vseh drugih pogledih sem samostojna in stremim k temu, da gre denar od mene k njima in ne več obratno. Ker vsi tisti, ki se še pri mojih letih naslanjate na svoje starše, ker ne veste, kaj bi počeli sami s sabo, vas je lahko sram.

In v tem trenutku res nimam skrbi in si jih niti ne želim nakopati na glavo. Jasno mi je, da skrbi pridejo – predvsem s strani zunanjih dejavnikov na katere ne morem vplivati. A vse ostalo … ne, ne bom imela avta dokler to ne bo nujno potrebno. Niti pod točko razno nočem kupiti stanovanja (saj ne, da ga lahko, ampak ok), ker nimam pojma kje bom živela čez nekaj časa. Veliko ljudi mi pravi naj že koga spoznam oz. naj se potrudim, da ga bom, a se nočem. Ker mi je super tako kot je. Ko mi več ne bo, se bomo drugače pogovarjali. V tem trenutku si niti ne predstavljam, da bi kdaj imela otroke, čeprav je bila še dobro leto nazaj slika povsem drugačna. Ne vem zakaj bi se morala sekirati, da sem pri trisedetih samska in brez otrok, če mi je popolnoma super? Ker sem bila naučena, da tako mora biti? Lepo vas prosim …

In ljudje skrbimo. Na obroke. Za v naprej. Še preden sploh vemo, kaj se bo zgodilo, skrbimo. Kako bom to, kako bom ono. Ženemo se za denarjem, za uspehom, za zvezami, veliko ljudi pa pri vsem tem sploh ni srečnih. In kar me najbolj preseneča je, da si vse te skrbi na glavo nakopljemo sami. Zato sta okoli nas dva pola – eni, ki cele dneve garajo in kupčkajo svoj denar in po drugi strani tisti, ki živijo minimalnistično v svojih nekaj kvadratov velikih prikolicah in potujejo po svetu.

Če sem iskrena, niti točno ne vem, kaj je bistvo tega zapisa. Želela sem le spraviti na ekran, kar mi je ležalo na duši. Mogoče je bistvo ravno to, da se je boljše naslanjati na trenutke in doživetja kot pa na denar. Seveda rabiš denar, da lahko kasneje tudi uživaš. Torej, ko ga dobiš, ko ga imaš, se resno vprašaj, za kaj ga želiš zapraviti.

Zapravi ga za svobodo in ne za stvari, ki iz tebe delajo še večjega zapornika. 

 

Akcija!

Na tem svetu smo zato, da ustvarjamo. Ni važno kaj … lahko elektroinštalacije, knjige, sladice, stavbe, noro okusne klobase, odnose, lepe frizure itd.

Izbire imamo ogromno. Toliko kot je ljudi, toliko je lahko načinov in pogruntavščin, kako neko stvar zapakirati drugače, kako jo narediti še boljšo. Vedno lahko delamo še boljše. Zato me izgovori, da se ne da in da je že preveč vsega, nič kaj veliko ne ganejo. Izgovori, da se ne da zaslužiti denarja, so tudi odveč. Ni težava v tem, da se ga ne da, težava je v tem, da ga ti ne znaš. Če lahko Španec, ki pride v Slovenijo s svojim bobnom in žogicami zasluži več v enem dnevu, kot večina Slovencev s povprečno plačo … torej se da, ponovno, težava je le v tem, da ti nočeš.

Tisti, ki me spremljate dlje časa veste, da jaz nisem verjela v jamranje: “kako se ne da najti službe” že v času, ko je bila kriza, tako da v to danes, ko je krize baje konec, verjamem še manj.

Vsak od nas ima ogromen potencial, razlika med nami je le v tem, koliko ga posameznik izkoristi. In resnično ne vem ali me jezi ali žalosti, ko gledam tudi nekatere znance in prijatelje, kako dobesedno trpijo v svojih službah (trpljenje, ki ti vpliva ne samo na duševno, ampak tudi že na fizično zdravje), a hkrati ne najdejo moči, da bi si poiskali drugo službo. Ali pa toliko enih talentiranih ljudi, pri katerih vidiš, da obvladajo svoj posel, a se enostavno ne vržejo v morje in začnejo s tem tudi služiti denar – kljub temu, da jim tudi sam želiš pomagati, a se ne dajo ter mučkajo in meljejo leta in leta.

Pri tem verjetno nič kaj dobrega ne doprinesejo starši in partnerji, ki vse to predolgo podpirajo. Vsekakor sem za idejo, da če nekdo želi slediti svojim sanjam, naj to tudi stori. A vse ima svojo mejo in po nekaj letih, ko iz tvoje ideje še vedno ne kaplja nič ali bore malo evrov, to pomeni, da je vmes šlo nekaj narobe. Lagodno življenje na račun drugih ljudi si lahko privoščiš, ko si mlad, ko hodiš v šolo, če je seveda to mogoče. Ko si star 30 in več, ko imajo nekateri že za sabo toliko enih uspešnih in manj uspešnih zgodb, pa nikakor ne. In žalostno je, da si to privoščijo sami in to, da jim to dovolijo drugi.

Ampak to je razlika med tistimi, ki se kljub temu, da vedo, da niso popolni (saj kdo pa je), vržejo v morje, poskusijo, morda padejo, a se vedno znova poberejo. In imaš na drugi strani tiste, ki celo svoje življenje plavajo v nekem varnem zalivčku, ki jim ne da ne sreče, ne obupa.