Kako biti dober poslušalec

Saj veš, kako pravijo … no, je pravil Dalai Lama: “Če le govoriš, ponavljaš to, kar že veš. Če poslušaš, pa se lahko naučiš nekaj novega.”

Koliko od vas dejansko posluša sogovornika, ko govori? Ne samo navidez, ampak tako, da dejansko slišiš in razumeš, kaj pove? Tako poslušaš, da ga lahko na koncu argumentirano vprašaš, kar ne razumeš ali mu vrneš kontro in se vname strastna debata? Mu vmes ponudiš “piškotke”?

Tudi meni se včasih zgodi, da imam že od prej v glavi misel, ki jo na vsak način hočem povedati in posledično poslušam na pol. Ni lepa navada oziroma, če povem drugače, morda nisem lepo naučena.

Če pogledamo podrobneje, obstaja res mnogo knjig, kako biti dober govorec, ne pa tudi veliko knjig, kako biti dober poslušalec, čeprav je tudi to zelo pomembno. Zdi se mi, da ni tako zelo veliko ljudi, ki bi imeli tako karizmo, da jih poslušaš in slišiš ne glede na vse. Ne glede na to, kaj se ti je prej pletlo po glavi, ne glede na to, kakšne probleme imaš tisti trenutek v življenju.

Dober poslušalec mora govorečemu dati kakšno spodbudno besedo, s čimer pokaže, da je res vpleten v pogovor:

  • Nadaljuj …
  • A res?
  • Povej mi več …
  • Čakaj, kaj se je potem zgodilo?
  • Prosim, kaj ti je rekel?
  • Mhm.
  • Oooo, ja.
  • itd.

Zanimajo ga podrobnosti, zanima ga, zakaj si naredil določeno stvar, tako kot si jo, kaj se je zgodilo, kako si se počutil in tako naprej. Navezuje se na informacije, ki smo jih povedali že kdaj v preteklosti in nam da vedeti, da nas je dejansko poslušal in predvsem – da jim je mar. Če ti je mar, ker ti dejansko oseba nekaj pomeni, ali ker imaš od nje npr. poslovno korist, to pa je druga stvar. A še vseeno – najboljši so tisti poslovni partnerji, s katerimi se ujameš na različnih področjih, ne samo poslovnem.

Dober poslušalec tudi ne samo kima in se strinja z vsem. Saj nismo Nutella, da bi bil všeč vsem, pa še pri njej bi se dalo debatirati. Pove nam svojo perspektivo in tudi podrobnosti o svojem življenju.

Dober poslušalec prav tako dopušča različna mnenja in se nam, ko mu omenimo kakšno nerodno stvar iz našega življenja, ne posmehuje. Obsojanj je že tako ali tako preveč. To ne pomeni, da se mora z nami strinjati, daleč od tega. Če se kdaj ne strinjaš z nekom, še ne pomeni, da ne maraš osebe kot take.

Zato se trudimo biti dobri poslušalci. Predvsem v današnjem svetu, ko vse nori in ko nas obdaja nešteto informacij ter motenj. Odložimo telefon, ko smo z družino, sodelavci, prijatelji. Vzemimo si trenutek drug za drugega, od tega bomo tudi vsi vpleteni odnesli veliko več, kot če delamo stvari površinsko.

Na koncu ne štejejo stvari in govorice, ampak tiste besede ter življenjske izkušnje, ki ostanejo za vedno.

Zgoraj zapisane besede so nastale po vtisu ogleda tega videa:

Bi pa dodala še to, da obstajajo tudi govorci, ki jih enostavno ne moreš poslušati. Zato prosim, vprašaj se, če so informacije, ki jih posreduješ drugim, res tako zelo pomembne, ali so to le čenče, ki bi jih lahko zlahka zamenjal s pomembnejšimi temami?

Advertisements

Vsi nekaj čakamo

Zimski dan. Tak, ki meji že na pomlad. Malo je še snega, a ob jutrih je še vseeno mrzlo, čez dan pa pribije sonce, ki začne topiti sneg. Zebe te, a to je normalno za zimo, mar ne? Že mesece si govoriš, da je danes res tisti dan, ko boš začel/a z dnevnimi sprehodi, mogoče rahlim tekom, če bo dan res dober. Samo, mrzlo je. Ampak, saj bo kmalu pomlad. Takrat pa res. Ko bo zunaj topleje, ko bo pobeljen sneg zamenjala zelena preproga in ko boš lahko bundo pospravil/a v omaro. Ja, pomlad je res pravi letni čas za nove začetke. Jebeš novoletne zaobljube.

Ponedeljek. Dan, ki ga večina ljudi sovraži. Spet ta ponedeljek. Nebodigatreba, ki ti uniči tak lep spomin na vikend, ko nisi počel/a nič. Ko si bil/a sam/a svoj šef in ti ni nihče narekoval ničesar. Ampak ta ponedeljek je drugačen kot vsi drugi ponedeljki. Ta ponedeljek je tisti, ko boš samozavestno stopil/a v pisarno in naredila toliko kot že dolgo ne. Šefu boš predstavil/a vse tiste predloge, ki jih že mesece in leta skrivaš v rokavu in v strastnem kotičku svojega srca. Ta ponedeljek je res tisti pravi za takšno potezo. Za korak naprej. Ampak odpreš email, kjer vidiš tri e-maile v katerem vsi nekaj težijo. Ta bi to, drugi bi tisto. Ma jebeš korak naprej. Vsi ti gredo na živce. Kako si drznejo prebivati v tvojem nabiralniku v ponedeljek, ko si imel/a tako visoke cilje? Naslednji ponedeljek pa res, danes so ga že zasrali.

Sredi tedna, zvečer. Cel dan na papriki in korenčku. Malo juhe, pa še ta je bila zelenjavna, eko, bio, vegi, brez vseh dodatkov. Kot da bi jo babica skuhala. Danes je pa res tisti dan, ko se bom cel dan držal/a in začel/a s to dieto. Cel dan. Res cel dan. Ura je že 19.00 in danes mi bo uspelo. Mama potrka na vrata s polnim krožnikom sveže pečenih muffinov.
“A boš, sveže pečeni?”
“Ne, hvala.”
“Čokoladni so, tvoji najljubši.”
“Vem, mama, hvala. Vem, da so moji najljubši, ampak ne bom. Dieta, saj veš.”
“Pa Tinka, eden ni noben, samo zate sem jih spekla. Moraš jesti, danes nisi še nič”. (op. a. prišla domov pred petimi minutami)
“MAMA, NE BOM, HVALA.”
“Saj, karkoli naredim ni dovolj dobro. Cel dan sem v službi, hitim domov, da naredim nekaj, kar je tebi najbolj dobro, ti mi pa vračaš takole. A naj pes požre?”
“Ok, no, enega, oprosti, nisem tako mislila.”
Poješ tisti muffin. Saj je še veliko dni, jutri pa res. Ok, pojutrišnjem, ker jih je spekla ful in nekdo mora to pojesti.

Jutro. Spet ni bilo njegovega smsa za lahko noč. Čutila si, da ga ne bo. A ravno zato si šla spat že ob 9ih, dala telefon potiho in ga obrnila okoli, da ne boš videla, če se bo lučka prižgala. Že nekaj časa veš, da nekaj ne štima. Ampak tudi pri tebi ne štima. Ni, da bi ga ti ljubila bolj kot vse na svetu, samo paše ti pozornost in nočeš končati tega … karkoli že to je. Samo danes še počakam, če danes ne piše, mu jutri res napišem, da se moreva čez vikendi dobiti in podebatirati, če je sploh še smiselno, da sva še dva meseca skupaj skupaj. Ker julija je poroka od dobre prijateljice. Naj grem tja sama?

Čakam. Čakaš. Čakamo vsi.

Na naslednjo uro, na naslednji dan, na prijatelje, na sodelavce, na starše. Vsi nekaj čakamo. Ves čas čakamo. Namesto, da bi si prisolili klofuto in se zavedali, da je vse točno v tem trenutku. V tem trenutku se lahko odločimo, ali bo naprej po naše ali po volji nekoga drugega.

Čakaš pomlad? Super. Ona mogoče ne čaka nate.
Čakaš naslednji ponedeljek? Super. On mogoče ne čaka nate. Ker vsak ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sobota, nedelja, so pravi dnevi za začetek.
Čakaš, da bo mamo minilo, da ti peče sladice? Ona defenitivno čaka, tvoje zdravje pa ne.
Čakaš, da ti bo pisal? On verjetno ne, drugače bi že. Te je strah, da boš sama? Verjamem.

Čakam, da bo jutri, da bo tisti perrfekten večer, da začnem s tistim, kar si obljubljam že mesece. Pa nikoli ni pravi dan. Danes je toliko serij za pogledati, ki ležijo na internetu že 10 let. Danes je toliko družbe, ki me čaka. Danes je toliko drugih stvari, ki mi stojijo na poti.

Vedno si na poti stojiš le sam. Ker čakaš. Čakaš, da bo bolje. A nič ne pride od zunaj.

Tudi ta zapis ni prefekten. Verjetno daleč od tega. A če bi čakala, da bo, ga nikoli ne bi zapisala. In bi v sebi zadržala tisto, kar me v tem trenutku najbolj boli.

Kritika na kratek rok?

Moj karakter zelo težko sprejema kritiko. Na kratek rok. Priznam, da moj obrambni mehanizem skoči najmanj do Triglava, se po poti ustavi še na enodnevnem oddihu na Bledu in pride nazaj do tja, kjer je začel. Morda malo bolj ogret kot prej, a nič ne de.

Se še učim, da se umirim, a vsaj priznam … dobim vsaj za to kakšne + točke?

Saj ne vem, kaj je hujše … ali da bi kritiko sprejela takoj in se nekako podredila besedi drugih ali da skočim v mini kreg, premislim in čez čas povem, če se strinjam z nasprotno stranjo? Pa ni važno ali je dobro ali slabonamerna. Kritika po navadi vedno izove neka negativna čustva, ne glede na to s kakšnim namenom jo podaš. Čeprav niti ni potrebe po tem, da bi se nanjo odzvala vedno negativno.

Ampak, to ne pomeni, da mi je ne smeš podati. Daleč od tega. Čez nekaj časa, ko bom razmislila, ti bom že povedala … da tudi jaz mislim, da bolj slabo kuham.

In, kako je življenje, ko si trideset?

Ej, čisto nič drugače kot pri 29, 28, 27 …

Poznam veliko ljudi, ki se obremenjujejo z leti. Eni bi se celo radi na svojo tridesetko skrili v omaro z zalogo sladoleda in jokastimi serijami ter tako preživeli ta mračen, črn, temen dan.

Ne razumem vseh teh nasvetov, ki so vezani na številko 30:

  • Kaj mora vedeti ženska po tridesetem?
  • 12 stvari, s katerimi se ženske po 30-ki ne obremenjujejo več
  • Krize, ki pestijo ženske pri 30-ih
  • Po 30-em je seks za ženske še boljši
  • So ženske res najbolj privlačne pri 30-ih?
  • Zakaj so ženske 30+ samske

Joj, ta zadnji je dejansko naslov vprašanja na forumu MedOverNet. To bo še zabavno. Najde se nekaj pozitivnih odgovorov, da je biti samski čisto normalno. S tem se strinjam. Pomembna je ljubezen, ni toliko važno od koga je ta ljubezen. Potem pa so tukaj seveda cvetke:

  • Ženska, ki do petindvajsetega leta ni v partnerskem razmerju je zrela za psihiatrično obravnavo. / (op. a. Pokličite Vojnik, da mi posteljejo).
  • Brezposelnost … kje se naj mladi intelektualci najdejo, če nimajo kaj za delat in sredstev za preživetje? / (op. a. Ne vem, na sprehodu v naravi? Na Zavodu za zaposlovanje? Pravi pa seveda v službi, ki se jo da najti, če hočeš).
  • Dečko ajde oladi. / (op. a. se strinjam :D).

Ok, gremo dalje. Trideset je verjetno privlačna številka, ker je okrogla. Nikakor pa ni mejnik za karkoli pomembnega:

  • Do tridesetega bom poročen/a in imel/a dva otroka.
  • Pri tridesetih bom imel/a službo za nedoločen čas.
  • Pri tridesetih bom bolj telovadil/a, ker se kile bolj nabirajo …

Čeprav ta zadnja, moram priznat … pa ne da to povezujem z leti, no, samo res se mi je šele po tridesetem uspelo zrediti za tistih mojih ljubih 5 kilogramov.

No, šu šu s temi nasveti kaj pri tridesetih ja in kaj ne. Dejstvo je da odraščamo in da vsako leto bolj vemo, kaj si želimo. Če ugotoviš tebi pomembne stvari ravno pri tridesetih, ok. Če to ugotoviš tri leta prej ali pa petnajst kasneje, tudi prav.

Ampak, da bo tvoj trideseti rojstni dan razlog za neko paniko? Bog pomagaj. Trideset je zgolj in samo številka. Ali dve lepi številki skupaj. Moje trideseto leto je bilo pravzaprav najboljše leto v mojem življenju in čez slab mesec bom enaintrideset. O, marija, kaj bo šele to prineslo.

Kakšen siv las več. Mačke s slike pa ne. Imam raje pse.

Je vloganje res zame?

Vse bolj popularno vloganje je marca zajelo tudi mene. Po tednih gledanja Komotar Minute, Caseya Neistata, Mihe Žvižeja itd. sem rekla, zakaj ne bi poskusila tudi jaz posneti kak video. Pa ne zato, da bi se pridružila modni muhi, ampak zato, ker sem bila mnenja, da lahko z vlogom, še bolj kot z blogom, združim moje interese in znanja.

Ampak tu nastane ena težava. Meni se to ne da in priznam, malo me je sram. Poleg tega nočem pokazati toliko, kot bi večina drugih želela videti.

Sram? Ja, sram. Meni ni fora, da vedno sedim v svoji dnevni sobi ali pa na travniku, ko peljem psa na sprehod in govorim v kamero. Jaz hočem, da se dogaja. Ampak to pomeni, da moraš tudi kdaj stati sredi Prešernovega trga in govoriti v kamero. No, verjetno bi to bil problem samo prvič, drugič, mogoče še tretjič, nakar bi ugotovila, da se s tem obremenjujem bolj jaz kot pa drugi. Drugim verjetno dol visi zato, kaj jaz delam pred kamero. Potem je tukaj še dejstvo, da v videe ne želim vključevati sodelavcev, prijateljev, družine. Pa ne zato, da bi imela kaj proti, da so v posnetkih, ampak zato, ker jih ne želim obremenjevati s tem. Vedno spraševati, če lahko, postane naporno in marsikomu znaš iti na živce. Seveda lahko posnameš marsikaj tudi brez tega, da so drugi ljudje vključeni, a potem spet … je to sploh še tako zanimivo?

Jaz menim, da je pri vsaki stvari, v kateri želiš zares uspeti, pomembno, da objavljaš veliko in redno. Ne enkrat na teden, ampak nekajkrat na teden ali po možnosti celo vsak dan. Pa ne da govoriš bedarije in izrabljaš novice, zato da udrihaš po njih in po drugih, ampak da ustvarjaš kvalitetno vsebino. In vloganje je naporno. V času, ko jaz napišem en blog, bi mogoče posnela le en insert vloga. Vloganje pomeni, da snemaš včasih tudi nekaj ur, da dobiš za nekaj minut materiala in to je potem potrebno še zmontirati. To delati poleg tega, da imaš redno službo? Ja, naporno. Veliko neprespanih noči.

Vlogi, vsaj taki, ki jih jaz rada gledam, so dostikrat velik poseg v zasebnost. In kljub temu da mi pozornost dostikrat sede, je zopet ne iščem tako zelo, da bi se spuščala v take podrobnosti.

Mogoče pa je bil tip vlogov, ki sem jih delala všečen. Vsaj nekaj ljudi mi je reklo, zakaj sem nehala in kdaj bo spet kakšen na sporedu. Pa ne vem, če sem pripravljena na hektiko, ki jo to s sabo prinese. Čeprav vem, da tovrstnega vloga, kot bi ga jaz dejansko želela snemati, pri nas ni.

Še vedno pa drži to, da je vloganje format, ki mi vsebinsko najbolj sede. Kaj pa vem, mogoče si premislim :).

Sem pa dala na kup tudi naše, domače vloge. Seznam najdeš TUKAJ. Če sem koga spregledala, javi in ga bom dodala. Bi pa vso zadevo z vloganjem razširila še na eno misel. Res si želim več realnih vlogov in malo manj lepotnih. Ko vidiš, da ima en vlog z noro dobro in poučno vsebino toliko manj podpore kot en, ki govori o tem, ali izbrati lak z bleščicami ali brez. Ampak … vsakemu svoje.

O tem, da so nekateri sposobni sproducirati celoten video ali blog zapis o podarjeni čokoladi ali parfumu in seveda o tem govoriti v presežnikih, pa bolje da nadaljujem v kakšnem drugem zapisu, ker je vsega preveč. Če ti podjetje diktira, da mora biti zapis pozitiven, potem nimaš z njimi kaj početi. Pika.

 

Deževno popoldne

Ležim na postelji (in ne, to ne bo zapis, ki bi ga zlahka uporabili za Playboy) in zunaj dežuje. Hvala bogu. Nekaj dni se že bojujem z neke vrste … pa niti ni prehlad, rahlo povišana vročina, ki me po navadi totalno povozi. Tisti, ki me poznate, že veste. “Spet je bolana.” Spet sem bolana, ja. PIješ vitamine? Pijem, jem, gledam in voham vitamine. Ješ zelenjavo? Jem zelenjavo. Najraje papriko z domačega balkona, za katero nikoli nismo sigurni, če jo je pes poscal ali ne. Ješ sadje? Najraje ga popijem, če se le da, a tokrat ga tudi jem.

Skratka, deževno vreme je idealno, da si lahko bolan brez slabe vesti. Ležiš na postelji, pogledaš mnogo delov “How to get away with murder” (mimogrede – psiho noro dobra nadaljevanka) in na tviterju spremljaš komentarje, kako je na sporedu nov del Game of thrones. Kdor še ni pogledal niti enega dela, naj dvigne roko? Jaz ne morem, ker pišem z obema. Ampak ja, sem med njimi.

Enako sem delala v soboto in nedeljo. S tem, da je čez vikend zunaj sijalo močno sonce, kot si morda opazil/a in je bila slaba vest zato toliko večja.

Ampak nisem samo lenarila. Vsak dan se potrudim, da sem malce bližje cilju, ki sem si ga zastavila. Pa tudi če za 0,0001 %. Ob tem niti ne pozabljam težiti ljudem okoli mene, da se naj že enkrat prestavijo tja, kjer želijo biti. To neko jamranje in kako  se ne da … na ušesih mi ven gleda. Idemo!

A se še spomniš dneva … tam nekje spomladi je bilo … ko si v jopci trepetal/a na klopci in si govoril/a: “Kdaj bo poletje, da lahko hodim v šlapah okoli?” Poletje se je zgodilo in počasi gre mimo. Upam, da si si ga zapomnil/a za vedno. Pa ne še kar eno poletje. Ampak točno to poletje. Poletje 2017. Imaš nekaj slik v glavi, ki ti bodo za vedno ostale v spominu? Ne? Potem lahko samo upaš, da dobiš 2018 poletni popravni izpit.

Verbalna zloraba

Poznamo več vrst zlorab. Kaj imajo skupnega? O njih se veliko premalo govori.

Vem, to so težke teme. Včasih traja dolgo časa, da celotno zadevo predelaš sam/a, preden lahko poveš komu drugemu. Zavedam se, da veliko ljudi nikoli niti ne pove, da so bili zlorabljeni, ali pa povedo kasneje, ko je to na njih pustilo nepopravljive posledice.

Tudi verbalna je ena od zlorab. Pri njej imam večkrat občutek, da jo omenimo veliko lažje kot katero drugo, a da se nam zdi, da ni tako huda oz. jo lažje sprejmemo kot nekaj kar se pač zgodi. Govorim o situacijah, ko se mož dere na ženo (ali obratno), ko se dereš na prijatelja ali ga zmerjaš  z besedami, da je butast in beden ali ko se recimo nadrejeni dere na zaposlenega.

Jaz delim dretje na dve vrsti. Eno je tisto, ko ti malo poči film in povzdigneš glas, mogoče, ko gre nekaj res narobe ali pa ti je drugi storil krivico. Ali pa najdeš partnerja doma z drugim/drugo in ga pošlješ v tri p* m*. Ali pa ko se starejša gospa na Pošti dere, ker se je nekdo vštulil v vrsto, ker tisti prvi že 15 min plačuje položnice. Skratka, ne bom naštevala dalje, ker za nobeno situacijo ni opravičila in vsako stvar na tem svetu se da rešiti na čisto miren način.

Druga vrsta dretja pa je tista, ko se nekdo postavi pred tebe in v navalu besa s povzdignjenim glasom in žalitvami želi pokazati premoč. Ampak zgolj samo želi, ker zame je vsak, ki svojo moč izkazuje z dretjem in žalitvami, le oseba, ki ne zna komunicirati in je neizobražena ali pa ima resne psihične motnje.

Dretja ne toleriram. Na nobeni ravni. Mogoče bi še razumela, da bi se nekdo drl name, ker bi nekaj res totalno zaj* ali pa bi bila jebivetrska in bi ravnala brezbrižno. Potem bi si še mogoče zaslužila. A ne razumem, kako lahko določene osebe tako zelo popizdijo, a v resnici jim želiš samo dobro. Nič nisi naredil narobe, morda si podal samo predlog, a oni vedno znova povzdigujejo glas in prepričani v samo eno (svojo) resnico z dretjem dokazujejo svoj prav. Namesto, da bi se zamislili in premislili o svojih dejanjih in namerah ter končno doumeli, da je po vsej verjetnosti še neka druga pot.

Še enkrat: dretja ne toleriram, še manj poniževanja in izkazovanja moči s čisto napačnimi prijemi. Verbalna zloraba ni nič kaj manj vredna kot katera druga, čeprav se mogoče zdi, da je. Da je katera druga zloraba bolj boleča in pusti trajnejše posledice. A kdo smo mi, da sodimo, kaj koga bolj boli?

Zato vsi dragi šefi, ki se tako radi derete na svoje podrejene. Vse se da zmeniti na miren, človeški način. In upam, da je na svetu čim več takih zaposlenih, ki tega ne tolerirajo in odkorakajo stran takrat, ko se to prvič resneje zgodi. Enako velja pri kateri koli drugi verbalni zlorabi. Besede znajo boleti ravno tako močno kot udarec.