Čakam

Čakam je verjetno ena najbolj pogosto uporabljenih besed na svetu.

Čakam na boljše čase. Čakam na partnerja. Čakam na službo. Čakam, da me pokliče. Čakam, da zavre. Čakam, da se stemni. Čakam, da se zbudi. Čakam, da se spremeni. Čakam, da bo boljše. Čakam. Čakam, no, da umrem.

Čas je relativna stvar. Včasih vemo, da imamo na voljo določeno število minut ali ur, da nekaj opravimo. Včasih smo v to prisiljeni – na primer, ko smo zmenjeni s prijateljem, a ta zamuja in moramo nekako prebroditi ta čas do trenutka, ko prijatelj pride. Včasih imamo občutek, da čas leti zelo hitro, včasih pa se nam vleče in vleče, čeprav vemo, da ima vsaka minuta 60 sekund. Nič več, nič manj.

Zelo kruto dejstvo je, da imamo vsi na voljo omejen čas. Vsi bomo enkrat umrli, a ne vemo kdaj. Zato je pomembno, da vsako uro, pa kaj uro, minuto, izkoristimo kar se da polno. Klišejsko, vem. Verjetno si bo kdo rekel, da zvenim kot guru, ki po 1000 eur / lekcijo prodaja svoja predavanja. Ampak je res, če si priznaš ali ne. To sicer ne pomeni, da moraš hoditi po robu vsak dan in se spravljati v nemogoče položaje, ker … nikoli ne veš. Veliko je ljudi, ki živijo na polno, vsak dan, ker ljubijo življenje in ker se zavedajo, kaj pomeni. Na žalost pa je na drugi strani polno ljudi, ki zabušavamo in se smilimo sami sebi, ker ne najdemo prave poti.

Ja, tudi jaz sem med njimi. Tudi jaz sem tista, ki sem včasih znala večino svojih čustev, tako ali drugače, izliti na papir in skozi ta medij, po navadi zelo subtilno, povedati, kaj čutim. A danes temu ni tako. Zdi se mi, da se mi skozi možgane pretaka sto in ena misel, ki jih ne želim dati na papir, ker preveč bolijo, ker so preveč resnične.

Dejstvo je, da se je moje razmilšljanje v zadnjih dveh letih obrnilo na glavo. Kar se tiče dela, življenja, varčevanja, potovanji in tako dalje. Moja glava razmišlja veliko bolj odprto, a se je po drugi strani zaprla. Vem, kaj me osrečuje, a tega ne počnem. Vem, da moram povedati na glas, a to počnem dosti manj. Včasih se prav pozitivno čudim ljudem, ki povedo vse in ki so srečni tudi, ko gre vse narobe. Občudujem tiste, ki s pozitivo korakajo v vsak nov dan, ker je to edina prava pot. Klanjam se tistim, ki se smejijo v obraz vsem kretenom, ki nam narekujejo, kako moramo delati in živeti.

Verjetno je tudi zato ta blog malce zamrl. Ampak ne skrbi, to ni eden od tistih zapisov, kjer jokajoče obljubim, da bo od danes naprej vse boljše in da bo zapisov več. Morda ja, morda ne.

Vem samo to, da zelo sede dati delček sebe v svet.

Šla sem po rože

Lansko leto je bilo eno od najlepših, a hkrati tudi najtežjih let v mojem življenju. Kako je to mogoče? Dajmo skupaj ugotoviti.

Naj za začetek napišem, da je tudi tole eden od najtežjih zapisov, ki sem jih kdaj napisala. Pa ne, da vam moram izdati kakršnokoli posebno skrivnost, ampak besede nikakor ne tečejo. Včasih s tem nisem imela težav … vsedla sem se za računalnik in pisala o čemerkoli že. O sebi, o drugih, o veselju, o dramah. Danes mislim, da je vsak kanček mene tako zelo poseben in nekako skrit, da ga težko dam na plano.

Verjetno zato, ker sem imela v zadnjih mesecih veliko več povedati o drugih kot pa o sebi. Tečna, zagrenjena in pod stresom … na prvi pogled brez pravega razloga.

Dejstvo je, da sem se v lanskem letu vpela v nek proces skakanja med službo, potovanji in druženjem z nekaj izbranimi ljudmi. Še kanček športanja sem spet dodala na urnik. Še celo na nakej zmenkov sem šla. Prava uživancija, bi človek rekel. In je tudi bila. Dokler nisem na koncu leta ostala prazna. Brez pravih ciljev in vsak dan z grenkim priokusom. Tečno mi je bilo biti doma, tečno, ko sem kam šla, tečno, ko sem bila sama, tečno, ko sem bila z drugimi … veliko več sem se osredotočala na negativne kot na pozitivne stvari … kaj se dogaja???

Moje življenje je imelo vedno nek cilj. Nikoli sicer nisem bila pretirano ambiciozna kar se tiče šole in službe, a vseeno sem se za nečem gnala. Do lani, ko sem po mojem mnenju dejansko začela uživati. Ni me več preganjala misel, da moram za vsako silo varčevati, zato sem večino svojega denarja vložila v bolj pametno naložbo – potovanja. Pa tudi nekaj gina in tonica. V službi še vedno uživam in vem, da je turizem področje na katerem moram ostati. A vsa ta kombinacija kvazi uživanja ne pelje nikamor, ker brez ciljev dejansko postaneš tečen in zagrenjen. Danes bi mi lahko nekdo rekel, da me v tem momentu pelje na Karibe, pa ne vem, če bi me to dejstvo kaj dosti navdušilo. Mater. Prenehala sem pisati, vse manj sem brala, vse manj se mi je dalo v družbo (razen določenih izbranih ljudi), dokler ni sodu izbilo dno. Dejansko imam na dlani čudovito življenje, ki ga ne znam ceniti in se nad njim pritožujem. Ni treba … si bom kar sama stisnila en šamar.

Sedaj se trudim dan za dnem, zadnje dni pa kar skrbno uro za uro, da zapolnim čas s stvarmi, ki mi veliko pomenijo. Trenutno sedim za mizo in s sproščujočo glasbo v ušesih pišem ta zapis, ki mogoče za koga od vas nima ne repa ne glave. Ampak pomaga. Kot je včasih. Še prej sem si kupila rože, po moje prvič v življenju, da sem si jih kupila sama. Morda tudi zato, ker me je včeraj blazno navdušilo dejstvo, da končno ene orhideje nisem spravila ob življenje, ampak da dejansko poganja nove cvetove. Kako jih ne bi, če ima pa ves čas razgled na Ljubljanski grad. Razmišljam o sebi in o tem, kako bom šla naprej s precej več entuziazma. Katere so tiste vrednote s katerimi še stokrat bolj čakaš jutri?

Skratka … do naslednjič, ko upam, da vas čaka spet kaka bolj navihana objava ;).

Kako biti dober poslušalec

Saj veš, kako pravijo … no, je pravil Dalai Lama: “Če le govoriš, ponavljaš to, kar že veš. Če poslušaš, pa se lahko naučiš nekaj novega.”

Koliko od vas dejansko posluša sogovornika, ko govori? Ne samo navidez, ampak tako, da dejansko slišiš in razumeš, kaj pove? Tako poslušaš, da ga lahko na koncu argumentirano vprašaš, kar ne razumeš ali mu vrneš kontro in se vname strastna debata? Mu vmes ponudiš “piškotke”?

Tudi meni se včasih zgodi, da imam že od prej v glavi misel, ki jo na vsak način hočem povedati in posledično poslušam na pol. Ni lepa navada oziroma, če povem drugače, morda nisem lepo naučena.

Če pogledamo podrobneje, obstaja res mnogo knjig, kako biti dober govorec, ne pa tudi veliko knjig, kako biti dober poslušalec, čeprav je tudi to zelo pomembno. Zdi se mi, da ni tako zelo veliko ljudi, ki bi imeli tako karizmo, da jih poslušaš in slišiš ne glede na vse. Ne glede na to, kaj se ti je prej pletlo po glavi, ne glede na to, kakšne probleme imaš tisti trenutek v življenju.

Dober poslušalec mora govorečemu dati kakšno spodbudno besedo, s čimer pokaže, da je res vpleten v pogovor:

  • Nadaljuj …
  • A res?
  • Povej mi več …
  • Čakaj, kaj se je potem zgodilo?
  • Prosim, kaj ti je rekel?
  • Mhm.
  • Oooo, ja.
  • itd.

Zanimajo ga podrobnosti, zanima ga, zakaj si naredil določeno stvar, tako kot si jo, kaj se je zgodilo, kako si se počutil in tako naprej. Navezuje se na informacije, ki smo jih povedali že kdaj v preteklosti in nam da vedeti, da nas je dejansko poslušal in predvsem – da jim je mar. Če ti je mar, ker ti dejansko oseba nekaj pomeni, ali ker imaš od nje npr. poslovno korist, to pa je druga stvar. A še vseeno – najboljši so tisti poslovni partnerji, s katerimi se ujameš na različnih področjih, ne samo poslovnem.

Dober poslušalec tudi ne samo kima in se strinja z vsem. Saj nismo Nutella, da bi bil všeč vsem, pa še pri njej bi se dalo debatirati. Pove nam svojo perspektivo in tudi podrobnosti o svojem življenju.

Dober poslušalec prav tako dopušča različna mnenja in se nam, ko mu omenimo kakšno nerodno stvar iz našega življenja, ne posmehuje. Obsojanj je že tako ali tako preveč. To ne pomeni, da se mora z nami strinjati, daleč od tega. Če se kdaj ne strinjaš z nekom, še ne pomeni, da ne maraš osebe kot take.

Zato se trudimo biti dobri poslušalci. Predvsem v današnjem svetu, ko vse nori in ko nas obdaja nešteto informacij ter motenj. Odložimo telefon, ko smo z družino, sodelavci, prijatelji. Vzemimo si trenutek drug za drugega, od tega bomo tudi vsi vpleteni odnesli veliko več, kot če delamo stvari površinsko.

Na koncu ne štejejo stvari in govorice, ampak tiste besede ter življenjske izkušnje, ki ostanejo za vedno.

Zgoraj zapisane besede so nastale po vtisu ogleda tega videa:

Bi pa dodala še to, da obstajajo tudi govorci, ki jih enostavno ne moreš poslušati. Zato prosim, vprašaj se, če so informacije, ki jih posreduješ drugim, res tako zelo pomembne, ali so to le čenče, ki bi jih lahko zlahka zamenjal s pomembnejšimi temami?

Vsi nekaj čakamo

Zimski dan. Tak, ki meji že na pomlad. Malo je še snega, a ob jutrih je še vseeno mrzlo, čez dan pa pribije sonce, ki začne topiti sneg. Zebe te, a to je normalno za zimo, mar ne? Že mesece si govoriš, da je danes res tisti dan, ko boš začel/a z dnevnimi sprehodi, mogoče rahlim tekom, če bo dan res dober. Samo, mrzlo je. Ampak, saj bo kmalu pomlad. Takrat pa res. Ko bo zunaj topleje, ko bo pobeljen sneg zamenjala zelena preproga in ko boš lahko bundo pospravil/a v omaro. Ja, pomlad je res pravi letni čas za nove začetke. Jebeš novoletne zaobljube.

Ponedeljek. Dan, ki ga večina ljudi sovraži. Spet ta ponedeljek. Nebodigatreba, ki ti uniči tak lep spomin na vikend, ko nisi počel/a nič. Ko si bil/a sam/a svoj šef in ti ni nihče narekoval ničesar. Ampak ta ponedeljek je drugačen kot vsi drugi ponedeljki. Ta ponedeljek je tisti, ko boš samozavestno stopil/a v pisarno in naredila toliko kot že dolgo ne. Šefu boš predstavil/a vse tiste predloge, ki jih že mesece in leta skrivaš v rokavu in v strastnem kotičku svojega srca. Ta ponedeljek je res tisti pravi za takšno potezo. Za korak naprej. Ampak odpreš email, kjer vidiš tri e-maile v katerem vsi nekaj težijo. Ta bi to, drugi bi tisto. Ma jebeš korak naprej. Vsi ti gredo na živce. Kako si drznejo prebivati v tvojem nabiralniku v ponedeljek, ko si imel/a tako visoke cilje? Naslednji ponedeljek pa res, danes so ga že zasrali.

Sredi tedna, zvečer. Cel dan na papriki in korenčku. Malo juhe, pa še ta je bila zelenjavna, eko, bio, vegi, brez vseh dodatkov. Kot da bi jo babica skuhala. Danes je pa res tisti dan, ko se bom cel dan držal/a in začel/a s to dieto. Cel dan. Res cel dan. Ura je že 19.00 in danes mi bo uspelo. Mama potrka na vrata s polnim krožnikom sveže pečenih muffinov.
“A boš, sveže pečeni?”
“Ne, hvala.”
“Čokoladni so, tvoji najljubši.”
“Vem, mama, hvala. Vem, da so moji najljubši, ampak ne bom. Dieta, saj veš.”
“Pa Tinka, eden ni noben, samo zate sem jih spekla. Moraš jesti, danes nisi še nič”. (op. a. prišla domov pred petimi minutami)
“MAMA, NE BOM, HVALA.”
“Saj, karkoli naredim ni dovolj dobro. Cel dan sem v službi, hitim domov, da naredim nekaj, kar je tebi najbolj dobro, ti mi pa vračaš takole. A naj pes požre?”
“Ok, no, enega, oprosti, nisem tako mislila.”
Poješ tisti muffin. Saj je še veliko dni, jutri pa res. Ok, pojutrišnjem, ker jih je spekla ful in nekdo mora to pojesti.

Jutro. Spet ni bilo njegovega smsa za lahko noč. Čutila si, da ga ne bo. A ravno zato si šla spat že ob 9ih, dala telefon potiho in ga obrnila okoli, da ne boš videla, če se bo lučka prižgala. Že nekaj časa veš, da nekaj ne štima. Ampak tudi pri tebi ne štima. Ni, da bi ga ti ljubila bolj kot vse na svetu, samo paše ti pozornost in nočeš končati tega … karkoli že to je. Samo danes še počakam, če danes ne piše, mu jutri res napišem, da se moreva čez vikendi dobiti in podebatirati, če je sploh še smiselno, da sva še dva meseca skupaj skupaj. Ker julija je poroka od dobre prijateljice. Naj grem tja sama?

Čakam. Čakaš. Čakamo vsi.

Na naslednjo uro, na naslednji dan, na prijatelje, na sodelavce, na starše. Vsi nekaj čakamo. Ves čas čakamo. Namesto, da bi si prisolili klofuto in se zavedali, da je vse točno v tem trenutku. V tem trenutku se lahko odločimo, ali bo naprej po naše ali po volji nekoga drugega.

Čakaš pomlad? Super. Ona mogoče ne čaka nate.
Čakaš naslednji ponedeljek? Super. On mogoče ne čaka nate. Ker vsak ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sobota, nedelja, so pravi dnevi za začetek.
Čakaš, da bo mamo minilo, da ti peče sladice? Ona defenitivno čaka, tvoje zdravje pa ne.
Čakaš, da ti bo pisal? On verjetno ne, drugače bi že. Te je strah, da boš sama? Verjamem.

Čakam, da bo jutri, da bo tisti perrfekten večer, da začnem s tistim, kar si obljubljam že mesece. Pa nikoli ni pravi dan. Danes je toliko serij za pogledati, ki ležijo na internetu že 10 let. Danes je toliko družbe, ki me čaka. Danes je toliko drugih stvari, ki mi stojijo na poti.

Vedno si na poti stojiš le sam. Ker čakaš. Čakaš, da bo bolje. A nič ne pride od zunaj.

Tudi ta zapis ni prefekten. Verjetno daleč od tega. A če bi čakala, da bo, ga nikoli ne bi zapisala. In bi v sebi zadržala tisto, kar me v tem trenutku najbolj boli.

Kritika na kratek rok?

Moj karakter zelo težko sprejema kritiko. Na kratek rok. Priznam, da moj obrambni mehanizem skoči najmanj do Triglava, se po poti ustavi še na enodnevnem oddihu na Bledu in pride nazaj do tja, kjer je začel. Morda malo bolj ogret kot prej, a nič ne de.

Se še učim, da se umirim, a vsaj priznam … dobim vsaj za to kakšne + točke?

Saj ne vem, kaj je hujše … ali da bi kritiko sprejela takoj in se nekako podredila besedi drugih ali da skočim v mini kreg, premislim in čez čas povem, če se strinjam z nasprotno stranjo? Pa ni važno ali je dobro ali slabonamerna. Kritika po navadi vedno izove neka negativna čustva, ne glede na to s kakšnim namenom jo podaš. Čeprav niti ni potrebe po tem, da bi se nanjo odzvala vedno negativno.

Ampak, to ne pomeni, da mi je ne smeš podati. Daleč od tega. Čez nekaj časa, ko bom razmislila, ti bom že povedala … da tudi jaz mislim, da bolj slabo kuham.

In, kako je življenje, ko si trideset?

Ej, čisto nič drugače kot pri 29, 28, 27 …

Poznam veliko ljudi, ki se obremenjujejo z leti. Eni bi se celo radi na svojo tridesetko skrili v omaro z zalogo sladoleda in jokastimi serijami ter tako preživeli ta mračen, črn, temen dan.

Ne razumem vseh teh nasvetov, ki so vezani na številko 30:

  • Kaj mora vedeti ženska po tridesetem?
  • 12 stvari, s katerimi se ženske po 30-ki ne obremenjujejo več
  • Krize, ki pestijo ženske pri 30-ih
  • Po 30-em je seks za ženske še boljši
  • So ženske res najbolj privlačne pri 30-ih?
  • Zakaj so ženske 30+ samske

Joj, ta zadnji je dejansko naslov vprašanja na forumu MedOverNet. To bo še zabavno. Najde se nekaj pozitivnih odgovorov, da je biti samski čisto normalno. S tem se strinjam. Pomembna je ljubezen, ni toliko važno od koga je ta ljubezen. Potem pa so tukaj seveda cvetke:

  • Ženska, ki do petindvajsetega leta ni v partnerskem razmerju je zrela za psihiatrično obravnavo. / (op. a. Pokličite Vojnik, da mi posteljejo).
  • Brezposelnost … kje se naj mladi intelektualci najdejo, če nimajo kaj za delat in sredstev za preživetje? / (op. a. Ne vem, na sprehodu v naravi? Na Zavodu za zaposlovanje? Pravi pa seveda v službi, ki se jo da najti, če hočeš).
  • Dečko ajde oladi. / (op. a. se strinjam :D).

Ok, gremo dalje. Trideset je verjetno privlačna številka, ker je okrogla. Nikakor pa ni mejnik za karkoli pomembnega:

  • Do tridesetega bom poročen/a in imel/a dva otroka.
  • Pri tridesetih bom imel/a službo za nedoločen čas.
  • Pri tridesetih bom bolj telovadil/a, ker se kile bolj nabirajo …

Čeprav ta zadnja, moram priznat … pa ne da to povezujem z leti, no, samo res se mi je šele po tridesetem uspelo zrediti za tistih mojih ljubih 5 kilogramov.

No, šu šu s temi nasveti kaj pri tridesetih ja in kaj ne. Dejstvo je da odraščamo in da vsako leto bolj vemo, kaj si želimo. Če ugotoviš tebi pomembne stvari ravno pri tridesetih, ok. Če to ugotoviš tri leta prej ali pa petnajst kasneje, tudi prav.

Ampak, da bo tvoj trideseti rojstni dan razlog za neko paniko? Bog pomagaj. Trideset je zgolj in samo številka. Ali dve lepi številki skupaj. Moje trideseto leto je bilo pravzaprav najboljše leto v mojem življenju in čez slab mesec bom enaintrideset. O, marija, kaj bo šele to prineslo.

Kakšen siv las več. Mačke s slike pa ne. Imam raje pse.

Je vloganje res zame?

Vse bolj popularno vloganje je marca zajelo tudi mene. Po tednih gledanja Komotar Minute, Caseya Neistata, Mihe Žvižeja itd. sem rekla, zakaj ne bi poskusila tudi jaz posneti kak video. Pa ne zato, da bi se pridružila modni muhi, ampak zato, ker sem bila mnenja, da lahko z vlogom, še bolj kot z blogom, združim moje interese in znanja.

Ampak tu nastane ena težava. Meni se to ne da in priznam, malo me je sram. Poleg tega nočem pokazati toliko, kot bi večina drugih želela videti.

Sram? Ja, sram. Meni ni fora, da vedno sedim v svoji dnevni sobi ali pa na travniku, ko peljem psa na sprehod in govorim v kamero. Jaz hočem, da se dogaja. Ampak to pomeni, da moraš tudi kdaj stati sredi Prešernovega trga in govoriti v kamero. No, verjetno bi to bil problem samo prvič, drugič, mogoče še tretjič, nakar bi ugotovila, da se s tem obremenjujem bolj jaz kot pa drugi. Drugim verjetno dol visi zato, kaj jaz delam pred kamero. Potem je tukaj še dejstvo, da v videe ne želim vključevati sodelavcev, prijateljev, družine. Pa ne zato, da bi imela kaj proti, da so v posnetkih, ampak zato, ker jih ne želim obremenjevati s tem. Vedno spraševati, če lahko, postane naporno in marsikomu znaš iti na živce. Seveda lahko posnameš marsikaj tudi brez tega, da so drugi ljudje vključeni, a potem spet … je to sploh še tako zanimivo?

Jaz menim, da je pri vsaki stvari, v kateri želiš zares uspeti, pomembno, da objavljaš veliko in redno. Ne enkrat na teden, ampak nekajkrat na teden ali po možnosti celo vsak dan. Pa ne da govoriš bedarije in izrabljaš novice, zato da udrihaš po njih in po drugih, ampak da ustvarjaš kvalitetno vsebino. In vloganje je naporno. V času, ko jaz napišem en blog, bi mogoče posnela le en insert vloga. Vloganje pomeni, da snemaš včasih tudi nekaj ur, da dobiš za nekaj minut materiala in to je potem potrebno še zmontirati. To delati poleg tega, da imaš redno službo? Ja, naporno. Veliko neprespanih noči.

Vlogi, vsaj taki, ki jih jaz rada gledam, so dostikrat velik poseg v zasebnost. In kljub temu da mi pozornost dostikrat sede, je zopet ne iščem tako zelo, da bi se spuščala v take podrobnosti.

Mogoče pa je bil tip vlogov, ki sem jih delala všečen. Vsaj nekaj ljudi mi je reklo, zakaj sem nehala in kdaj bo spet kakšen na sporedu. Pa ne vem, če sem pripravljena na hektiko, ki jo to s sabo prinese. Čeprav vem, da tovrstnega vloga, kot bi ga jaz dejansko želela snemati, pri nas ni.

Še vedno pa drži to, da je vloganje format, ki mi vsebinsko najbolj sede. Kaj pa vem, mogoče si premislim :).

Sem pa dala na kup tudi naše, domače vloge. Seznam najdeš TUKAJ. Če sem koga spregledala, javi in ga bom dodala. Bi pa vso zadevo z vloganjem razširila še na eno misel. Res si želim več realnih vlogov in malo manj lepotnih. Ko vidiš, da ima en vlog z noro dobro in poučno vsebino toliko manj podpore kot en, ki govori o tem, ali izbrati lak z bleščicami ali brez. Ampak … vsakemu svoje.

O tem, da so nekateri sposobni sproducirati celoten video ali blog zapis o podarjeni čokoladi ali parfumu in seveda o tem govoriti v presežnikih, pa bolje da nadaljujem v kakšnem drugem zapisu, ker je vsega preveč. Če ti podjetje diktira, da mora biti zapis pozitiven, potem nimaš z njimi kaj početi. Pika.