K današnjemu razmišljanju me je spodbudila kolumna Lenarta J. Kučića, ki piše o tem, kako zelo smo, kljub vsej ‘elektronski’ prisotnosti, osamljeni. In o tem, kako je bivša Playboyeva zajčica Yvette Vickers pol leta mrtva ležala v svojem stanovanju, predno se je njena soseda končno odločila razbiti okno in vstopiti vanj.

Čeprav bi dandanes težko (že zaradi poklicne plati) preživela dan brez računalnika, pametnega telefona in interneta, včasih res pogrešam čase, ko še tega ni bilo. Ko smo se poklicali po navadnem telefonu in potiho govorili v slušalko, da nas starši ne bi slišali in ko smo se usedli na kolo in prekolesari uro ali več do sosednjega kraja, da smo se lahko dobili s fantom ali punco, ki nam je bil/a všeč. Danes pa raje prepogosto sedimo za računalnikom, ker nimamo časa iti na pijačo, potem pa se nekaj ur pogovarjamo po gtalku in na koncu ugotovimo, da bi bilo veliko pametneje, če bi ta čas presedeli za mizo v kafiču. A potem je že prepozno.

Kot pravi Kučić, nam nenehna elektronska dejavnost jemlje sposobnost za opravila, ki zahtevajo dolgotrajnejšo zbranost. S tem se popolnoma strinjam – kljub temu, da so zame družbena omrežja in spletne strani vir inspiracije ter mnogih idej, mi vsakih nekaj (deset) minut odpeljejo miško spet na vse te strani, kjer pogledam kaj je novega, zato med vsako bolj zapleteno nalogo po navadi vse ostale strani zaprem. Prav tako je res, da nam vse to tipkanje, ‘lajkanje’ in branje jemlje dar pogovarjanja z ljudmi iz oči v oči. Če ne zaradi drugega, že zato, ker preko vseh omrežij izvemo toliko drug o drugem, da si imamo v živo za povedati dosti manj.

In k naslovu – kako zelo osamljeni smo? Nekateri zelo. Pa ne, da ne bi bili sposobni v živo navezati stikov, ampak takole preko ekrana je enostavno lažje, bolj praktično, odpišeš, ko se ti ljubi, napišeš, kar želiš in ne napišeš, če nočeš. Glede na to, da sem sama totalna zasvojenka, kar se tiče spleta in vseh možnih naprav (razen na dopustu, to se moram pohvalit :)), je očitno, da tovrstno, internetno komunikacijo vzpodbujam, ampak le v kombinaciji s pristnimi, osebnimi stiki. Težko imaš prave prijatelje le preko spleta, vseeno je pomembno, da se čim večkrat usedemo in skupaj popijemo kavo ali sok ali mleko. In enako velja za vse – posameznike in podjetja.

Če bi sama živela le na spletu, brez pravih prijateljev, sorodnikov, sodelavcev in sosedov, verjamem, da verjetno kar en lep čas ne bi nihče ugotovil, da me ni več na tem svetu. Verjetno bi si vsi mislili, da sem se le malo ‘odklopila’, mogoče bi čez čas kdo kam napisal ‘ej, kje se skrivaš’, to pa bi bilo verjetno to.

Zato ne pozabite na osebne stike – vabite prijatelje na kavo in izlete, sodelavce na kosila, sorodnike na praznovanje rojstnih dni in ličkanje koruze ter fante in punce na dolge počitnice na samotnih otokih. Čeprav se roboti pridno razvijajo, je še vseeno edina prava stvar pristen človeški objem, pohvala, ko te nekdo gleda v oči in topla roka v tvoji.

(Kolumno Lenarta J. Kučića si lahko preberete TUKAJ).