Leta 2005 sem prvič prestopila prag Ekonomske fakultete v Ljubljani. Še danes iskreno rečeno ne vem, zakaj sem jo izbrala. Vem, da sem vse tja iz osnovne šole pa do nekje tretjega letnika srednje, želela postati pravnica. To se je slišalo blazno zanimivo, dokler me ni nekega dne minilo. Brez posebnega razloga. Potem pa se je v zadnjem letniku začelo zanimivo in na trenutke malce čudno razmišljanje o tem, kaj bom, ko bom velika. Ena ideja je bila psihologija, ker sem jo imela od vedno rada, a sem vedela, da so omejitve previsoke za moje povprečje. Druga ideja so bile varnostne vede – ja kriminalistika in podobno. Vse ok, dokler mi ni oče nekega dne rekel, da me sicer podpira, ne glede na to, kaj bom izbrala, da pa je mogoče dobro, da razmislim, če mi bo užitek gledati trupla, nasilneže in podobno. Ta stavek je bil dovolj, da sem črtala ta poklic iz mojega seznama. Potem je bila tukaj še uprava, za katero sem nekako potem razmišljala, da niti ne vem dobro, čemu služi ta faks, čeprav je fino, ker je mešanica ekonomije in prava. Nekaj tednov pa je bila na prvem mestu celo matematika. Ja, tudi to se zgodi, ko iz enk in dvojk, v zadnjih dveh letnikih prideš do štirk in petk ter ti vsa stvar postane celo zabavna. A po vsem tem sem se vpisala na ekonomijo. Zakaj? Pojma nimam. Spomnim se vseh izbir in zakaj sem želela tja, sam tega se niti približno ne spomnim. Verjetno pa sem jo izbrala zato, ker se mi ni sanjalo, kaj želim postati. Bila sem seveda sprejeta (ne, nisem pretirano samozavestna, ampak tja res ni težko priti) in ko so mi domov poslali vpisne liste, se meni niti sanjalo ni, da moram izbrati še smer. ‘A ekonomija ima še toliko smeri ali kaj’, sam se vprašala. No, po temeljitem pregledu, sem izbrala trženje, ker se je slišalo še najbolj zabavno. Oglaševanje in te zadeve, to se mi je od vedno zdelo ok, čeprav reklame … kdo pa mara reklame?

Torej leta 2005 sem prvič prestopila prag Ekonomske fakultete. Prva bolonjska generacija. Generacija, ki so ji obljubljali spremembe, krajši čas študija, zanimivejši, boljšo možnost zaposlitve, krasne predmete, stotine in stotine izbire. Po prvih predavanjih, so nas pred predavalnico čakali novinarji, da bi povprašali, kako se ta nadebudna generacija počuti. Takrat še dokaj optimistično, verjetno. Kaj pa veš, ko si star 19? Prvi cmok v grlu in odpor se je začel, ko smo ugotovili, da se nas je na smeri kot so trženje in management, prijavilo največ, preveč kot je mest. Predstavniki kateder so nas obiskali na enem izmed predavanj in dobesedno popljuvali te smeri, češ, da sta računovodstvo in finance mnogo boljši smeri. Nekateri so podlegli in se prepisali, jaz se k sreči nisem. Do diplome, se mi bolonjski sistem še niti ni zdel toliko zgrešen, čeprav je res čudno, da sem ponavljala tretji letnik, da mi ne bi bilo potrebno vpisati absolventa. Kako lahko ponavljaš, če imaš neopravljen le še en izpit?

Tako kot pri 19, ko se mi sanjalo ni, kam se pravzaprav vpisujem in sploh ne dvomim, da se večini pri teh letih prav tako ne sanja o študiju, se mi je štiri leta kasneje k sreči malo bolj odprlo obzorje. Ekonomija je namreč takšne vrste fakulteta, ki ti ne da nobenega specializiranega znanja, da ti pa veliko splošnega, ki ga moraš nekako uporabiti in sam ugotoviti, kaj boš z njim počel. Verjetno je zato med ekonomisti največ tavanja sem in tja, predno najdeš tisto pravo. Včeraj sem se recimo vpisovala na Zavod za zaposlovanje, kjer moraš med drugim označiti tudi, kakšno delo želiš opravljati. Mojega seveda ni bilo med navedenimi, tudi tistimi, ki so se začeli z Ekonomski/Ekonomist, ne. Popravek: tudi moj (željeni) poklic je med navedenimi, ampak je očitno moja navdušenost nad pregledom prehitro splahnela, da bi prišla do njega oz. je poimenovan drugače, kot sem pričakovala. Zdaj vem :).

Podiplomski študij je še večja katastrofa. Še enkrat čez splošne predmete, ob katerih se ti dobesedno obrača želodec in se mi še danes, prvič zato, ker delam magisterij dlje kot dodiplomski študij, kar ni niti malo smiselno, drugič pa zato, ker mi jemljejo vso prepotrebno energijo, ki bi jo lahko izkoristila za kaj bolj pametnega. Tudi na tej stopnji so na fakulteti ugotovili, da je premalo denarja/podpore za izbirne predmete in da jih bodo morali nekaj ukiniti. Ne vem sicer zakaj se potem smeri trženje reče sploh trženje, če večina predmetov ni povezana s tem?  Predno zabredem, kolikor že nisem – bolonjski študij niti približno ni tisto, kar se je od njega pričakovalo, a biti prvi pri koritu je vedno tako fino, a ne?

Da ne bom samo pregovarjala, fakulteta mi je dala ogromno znanj in idejo, kaj želim delati, čeprav se je ta kasneje razvila v drugo smer v službah, ne na faksu. Ekonomiste rabimo, ampak ne na način masovne proizvodnje diplomantov. Smer, na katero se vpišeš, ti omogoča nekaj predmetov iz te smeri, ne pa specializiranega znanja. Po drugi strani pa nekatere fakultete samevajo, soseda pa ne more zamenjati ploščic v kopalnici, ker so vsi keramičarji prezasedeni. Ekonomisti (in še mariskatere druge smeri študija) pa smo zasedeni z gledanjem v zrak in čakanjem na boljše čase. Služb za ekonomiste ni. Zakaj jih ni? Ker jih moramo izbrskati sami in ker jih moramo ustvariti sami. Ne čakajo nas na rdeči preprogi, ker te preproge že zdavnaj ni več. Ostala pa je razvajenost, ki je še vedno ni nihče izbil iz naših glav. Jebat ga, po faksu te služba načeloma ne čaka več. Boriti se moraš zanjo, a nekje je.

Želela bi si samo, da bi fakultete diplomante na pravi način pripravile na ta kruti trg dela. Ne nas pošiljati v svet z obljubami, kako bo vse krasno, čeprav ste nas vi izučili. Povejte nam, da bo težko. Povejte nam, kaj lahko počnemo s smerjo, ki smo jo dokončali. Naštejte poklice, ki jih lahko opravljamo z diplomo iz posamezne smeri, ker se marsikomu ne sanja. Povejte nam, da ni narobe, da delaš nekaj let kot asistent, šele kasneje pa mogoče kot manager, pravzaprav, ne moreš drugače, ker nimaš primernih znanj. Povejte nam, da je tudi študentom priznane fakultete z najbolj znanimi certifikati, potrebno kdaj preložiti kakšno škatlo in švicati v umazanih hlačah, da pridemo do tistega, kar hočemo. Ker marsikdo živi v oblakih. Do cilja pa se ne pride vedno zlahka. Razen, če imaš srečo.

Glasba rešuje življenja. Ko smo veseli in ko smo na tleh, sami ali v družbi, so naši najljubši izvajalci tisti, ki nas dvignejo še višje. Vsaka glasba je nekomu všeč, čeprav se včasih vprašam, zakaj pri hudiču nekdo piše takšna besedila –  kako gledaš tv in imaš v popku drobtine, kako si tako pucala, da si se znucala. To je daleč od presežka, ampak če to koga spravi v dobro voljo, zakaj pa ne.

Bolj kot glasba originalnih izvajalcev, predvsem tujih, pa me vedno znova presenečajo cover priredbe, velikokrat skupin ali posameznikov, ki so čisto iz fore objavili svoje petje in igranje na You Tubeu (medij, brez katerega ne bi vzklila marsikatera zvezda) in postali pravi zvezdniki. Zopet, ne bom zapisala, da so priredbe boljše ali slabše, predvsem so drugačne in samosvoje. Ravno to pa prepriča, vsaj mene. Najlažje je zapeti original in posnemati glasbenike, veliko težje je dodati svoj pridih, ki prepriča. Nekaj takega se velikokrat dogaja na talent šovih – naših in tujih; večina nastopajočih glasbenikov po liniji najmanjšega odpora odpoje pesem; lahko jo odlično, a najbolj se nas dotaknejo tisti, ki dodajo svojo energijo in nas odnesejo v čisto nov svet.

Moji najljubši?

Žal šele danes odkriti (hvala, Urška) Boyce Avenue. Skupina, ki jo sestavljajo trije bratje – Alejandro, Daniel in Fabian Manzano, je svojo prvo priredbo na YouTubeu objavila leta 2007, danes pa tako s svojo glasbo kot priredbami več kot uspešno nastopajo po turnejah po celem svetu. Na njihovem seznamu najdemo pesmi izvajalcev kot so Beyonce, Justin Timberlake, Adele, Imagine Dragons in še in še.

Priporočam: Justin Timberlake – Mirrors (Boyce Avenue ft. Fifth Harmony Cover)

Seveda ne morem mimo odličnih 2 Cellos. Luka Šulić in Stjepan Hauser, ki sta svoj začetek slave doživela, ko sta objavila priredbo Jacksonovega Smooth Criminal. Tudi ona dva žanjeta uspehe po celem svetu in to precej zasluženo. Strune niso edina stvar, ki se ‘utrga’ na njujem koncertu :).

Priporočam: 2 Cellos – Highway to Hell

Tiffany Alvord, dvajsetletna punca, ki navdušuje s priredbami Pink, Robin Thicke, One Republic in ja, tudi pesmi Justina Bieberja iz njenih ust zvenijo veliko boljše. Tiffany sodi v vrh petdesetih kanalov na YouTube z največ naročniki. Ima že dva izdana albuma in tudi ona ne nastopa več le na domačih odrih.

Priporočam: Pink – Just Give Me a Reason (Tiffany Alvord ft. Trevor)

The Piano Guys. Štirje fantje, klavir in čelo. Nasmejani in strastni. Včasih prav paše, da se iz pesmi odstrani glas, čeprav je tudi ta v originalu vrhunski.

Priporočam: Adele – Rolling in the Deep (Piano Guys – Cello/Piano cover)

Vsekakor se lahko glasbenikom, ki so ustvarili originale zahvalimo, da so tako dobri, da jih drugi posnemajo. A ne gre le za posnemanje. Kot sem že zapisala, so nekatere priredbe tako drugačne, da lahko pesem, ki smo se je morda že naveličali, zopet poslušamo znova in znova. Ali pa pesem, ki je v originalu hitra in s trdimi ritmi, postane počasnejša in umirjena.

Mislim, da bi vsak, ki želi postati glasbenik, moral začeti s takšnimi priredbami, preden se poda v svoj svet. Nekje je treba vaditi in začeti je treba pri malih stvareh. Najprej zapoj in zaigraj tako kot drugi, počasi dodaj svoj ritem in kasneje se bodo razvile tudi lastne pesmi. Mnogo glasbenikov je, ki so prekleto dobri, a se prodajo poceni in pojejo pesmi, ki so pod nivojem, morda bolj kot s samo glasbo, to počnejo z besedili. Kot npr. tale gospod – Taher Shah, ki je baje svojo ‘uspešnico’ Eye to Eye pisal kar 15 let.

Veliko ljudi umre, brez da bi nam pokazali, kaj zares znajo. Žal prevečkrat velja miselnost, da talenti, s katerimi se rodimo, kar bruhajo iz nas in da pride uspeh čez noč. Da so slikarji s prebliskom naslikali najboljša dela, pesniki sredi noči v nekaj minutah izlili svojo dušo na papir, arhitekti med tekom dobili idejo za najlepšo stavbo na svetu, glasbeniki med sprehodom po Provansi skomponirali največjo uspešnico. Ja? Niti približno.

Mnogi se že dosti zgodaj zavejo svojih talentov – sami ali pa ob pomoči staršev, učiteljev, prijateljev, ki jih spodbujajo v eno ali drugo smer. Kaj pa če pri štiridesetih obsediš doma na stolu, pred prazno steno in se sprašuješ, če sploh imaš kakšen talent? Jaz verjamem, da ga vsak ima, pa ne samo enega. Samo najti jih je treba, zbezati iz najbolj skritih in temnih lukenj, če je treba. Ampak nekje so.

Ker smo ljudje lena bitja, seveda pričakujemo že tisto zgoraj napisano – da bodo talenti kar bruhali iz nas in bomo sami od sebe želi uspehe. To verjetno loči tiste manj od tistih bolj in najbolj uspešnih. Trdo delo in zagnanost. Vedenje, da vsak uspeh zahteva ogromno prelitega pota, dobre navade, vztrajnost in disciplino. Ko ugotoviš, kaj te veseli, je treba to gojiti. Tudi jaz sem k sreči nekaj let nazaj odkrila dva talenta – pisanje in fotografiranje. Nekaj časa sem pisala zelo pogosto in ko berem za nazaj, se včasih držim za glavo, kakšne vse bedarije sem zlila na ekran, da ne govorim o vejicah, ki kar niso in niso našle pravih pozicij. Potem sem vmes pisala manj ali skoraj nič, ker se mi ni dalo, pa češ, ker ni bilo časa (čas seveda vedno je) in seveda, ker te potre kakšna negativna kritika. Danes mi ni žal za niti en zapis, tudi, če je bil najslabši na svetu. Ker vem, da sem danes veliko boljša, kot sem bila takrat in sem se iz vsake napake nekaj naučila. Dostikrat sem fotografirala kamne, travo, drevesa in kapljice. Pa kaj. S tem sem se naučila osnov, kompozicije in nastavitev, pa čeprav se morda komu zdi, da je brezvezno objavljati takšne fotografije.

Nekaj vse bolj in bolj ugotavljam iz dneva v dan (seveda svetovno gledano nisem ugotovila ničesar novega) – da si vse prevečkrat zastavim preveč optimistične cilje, ki jih nikoli ne uresničim, ker se mi velikokrat ne ljubi. Kot na primer, da bom blog pisala vsak dan. Več kot en mesec sem ga, ampak seveda pridejo dnevi, ko me včasih tudi ni za računalnikom in ker rada filozofiram, se blog kar tako ne napiše :). Zato sem si zastavila nov cilj in sicer, da bom blog pisala dvakrat na teden – ne več, ne manj. Pet dni pa bo pomojem mnenju dovolj, da kljub vsem obveznostim, dam v svet nekaj odstavkov. Vsak dan si tudi rečem, da bi bilo dobro začeti redno telovaditi, a seveda je vsak začetek težak. Ena ura telovadbe dnevno je tako zame previsok cilj, ki vem, da ga ne bom vsak dan izpolnila. Lahko pa si vzamem čas, si naredim plan in začnem z majhnimi koraki – prvi dan le nekaj počepov, trebušnjakov, teka, drugi dan malo več, tretji dan počitek, četrti dan še malo več in tako naprej. Ker k sreči nimam redne službe, tudi to ne bo težava, da ne bi vsak dan, zjutraj ali zvečer, našla nekaj časa. Mogoče se zdi, da mi nekaj počepov in trebušnjakov dnevno ne bo pomagalo, a se ne strinjam čisto – res je, da bo moja kondicija napredovala počasi, a kar je glavno je, da ustvarim navado, ki se je čez nekaj mesecev ne bom mogla znebiti.

In ravno to, je verjetno največja težava večina nas, mladih in starih. Uspehe pričakujemo prehitro in bojimo se neuspeha. Rečemo si, da nismo dovolj dobri, ampak, a smo storili dovolj, da bi bili? Prebrali dovolj knjig, naredili dovolj vaj, oddelali dovolj ur? Seveda je druga varianta veliko lažja – sedeti in čakati, da nas kot strela z jasnega doleti ideja, ampak to se zgodi verjetno tako redko, da je na to možnost nesmiselno čakati.

Če bomo večno skrivali svoje ideje, pa tudi, če so najbolj butaste, nas bodo tudi pokopali z njimi.

Nekje do 40 % vseh (po)govorov, ki jih imamo dnevno, je namenjeno temu, da govorimo o osebnih izkušnjah in odnosih. Še leta nazaj, smo zato morali dvigniti telefon, iti na obisk ali pa sloneti ob šanku, danes odpremo enega izmed družbenih omrežij in naša osebna mišljenja delimo z drugimi. Tako lahko je. Vsi statusi o (nesrečni) zaljubljenosti, dogodivščinah, zarokah, nosečnosti in rojstvih, pa seveda tisti, pri katerih nimamo pojma kaj se dogaja in se začnejo s ‘tako sem nesrečna’, končajo pa s komentarji ‘na Facebooku pa res ne bom razlagala podrobnosti’. Nekje 80 % vseh objav v družbenih medijih je povezanih z osebnimi izlivi. Pisanje o osebnih stvareh pa naj bi celo prineslo določene stopnje zadovoljstva, kot jih čutimo ob prehranjevanju, spolnosti ali če dobimo denar. Normalno, orgazem ni enak zadovoljstvu, ki ga začutimo, ko na Facebook objavimo, da smo v razmerju z novim fantom, a v vsakem primeru nas na koncu čaka ‘nagrada’  (Vir).

To razloži marsikaj. Včasih se resnično sprašujem, zakaj pri vragu delimo vse z našimi ‘prijatelji’, ki to sploh niso. Mnogo jih sploh ne poznamo. Zakaj morajo ‘vsi’ vedeti, s kom smo bili včeraj zvečer na zabavi ali da nam je dragi pripravil zajtrk v postelji, če nam že vsa ta doživetja sama po sebi pomenijo ogromno? A očitno ne dovolj, ker nam morejo z lajki in komentarji to potrditi še drugi. Tudi porode, zaroke in poroke, smrti, jezo ter skrivnosti, vse tiste stvari, ki so po svoje intimne. Čemu so namenjene objave v smislu ‘krasno je bilo’, če se ljudem, ki niso bili z vami, ne sanja o čem govorite, tisti, ki so bili, pa so to izkušnjo tako ali tako doživeli. Mogoče pa ste samo preveč sramežljivi in jim preden greste vsak na svojo stran, enostavno ne zmorete povedati, da ste uživali v njihovi družbi.

Po eni strani torej govorimo o tem, da se z deljenjem informacij na internetu počutimo bolje. A verjetno le do trenutka, ko za kakšno stvar vsem ostalim dol visi. Takrat se potem ponavadi objave brišejo ali čez nekaj ur ponovno objavijo, češ ‘mogoče pa prej nihče ni videl.’ Kam smo prišli ljudje, če moramo za vsako stvar, ki jo naredimo, dobiti potrditev. En kurčev lajk nam včasih pomeni več, kot da bi več časa preživeli ob ljudeh ali stvareh, ki jih imamo najraje. Deljenje statusa ‘poročila sva se’, nekaj minut  po poroki. Slika, kako vaš otrok prvič lula v kahlico ali ko prvič ostane doma – ‘naš Janez bo danes prvič ostal sam doma, midva greva pa na zasluženo večerjo.’ A ste normalni? Ne samo, da z nami delite največje intime vašega zasebnega življenja, po drugi strani tudi ogrožate svoje bližnje. Nismo Amerika, a vseeno ne moremo biti nikoli čisto varni. Mislite, da se v Sloveniji ne more zgoditi, da ravno skozi vaša vrata, takrat, ko je vaš otrok prvič sam doma, vkoraka pacient, ki vam pobere vse dragocenosti v hiši in v najboljšem primeru pusti otroka pri miru?

Jaz nisem nobena izjema in glede na to, da že na blogu (in na vseh drugih družbenih omrežjih) delim z vami marsikaj, kar drugi ne, spadam točno v to kategorijo – veste kako izgleda moja dnevna soba, kaj občasno jem za večerjo, kje sem bila na morju, kdo so moji najboljši prijatelji, katere knjige berem, da sem ostala brez službe in kakšno iščem, kaj me veseli in kaj me jezi, kam hodim žurat, da se vozim z vlakom in da nimam avtomobila … vse to, a še vseeno daleč, da bi bilo karkoli od tega tako zelo osebno. Z vami ne delam mojih intimnih trenutkov – ne povem, ko sem zaljubljena, ker se to tiče tistega, v katerega sem, ne veste, kdaj me ljudje okoli mene prizadanejo, ker se tiče mene in njih, ne šimfam šefa, ker se o tem pogovorim z njim ali pa z ljudmi, ki jim lahko zaupam. Čeprav veliko ljudi, tudi jaz, s širnim svetom delimo marsikatero informacijo, se mi zdi, da ne delimo tistih, ki jih najbolj cenimo v danem trenutku. Zato je nesmiselno, da si krademo dragocene trenutke, da pišemo o teh trenutkih in nobena jeza, ki jo čutimo, ne bo izginila, pa če tudi se z nami strinja celotna tvitosfera. Je pa res, če tudi si nočemo priznati, da nam deljenje osebnih informacij in še bolj strinjanje z njimi prija. Zato pa to počnemo in bomo še naprej.

Vsi poznamo portale, ki ponujajo precej visoke popuste, seveda pod pogojem, da kupone kupi zadostno število ljudi (BigDeal, 1nadan, Kuponko in podobni). Na vsakem izmed omenjenih portalov se zbirajo ponudbe v različnih krajih (tudi ponudbe za tujino – npr. bivanje v apartmajih, izleti …) z določeno višino popusta, ki se glede na ‘redno ceno’ (veliki narekovaji) giba tudi do 93 % (to je trenutno najvišji popust, ki sem ga zasledila ob pregledu). Vstopnice, masaže, čiščenje avtomobila, kosila, nega obraza, orodja … skratka, ni je stvari, ki je ne bi našli med ponudbo, sploh, če spremljamo vse portale skupaj.

BigDeal je bil prvi slovenski spletni servis za skupinsko nakupovanje, ustanovljen leta 2010 (po vzoru Groupona), pridno pa so mu sledili tudi ostali, saj se je model v Sloveniji neverjetno prijel ter podjetjem prinesel lepe uspehe, potrošnikom pa cenejšo ponudbo.

Vsekakor se strinjam, da po eni strani s takšnimi ponudbami potrošniki lahko ogromno prihranimo – kako pač ne, če lahko s kuponom običajno kosilo plačaš polovico ceneje. Seveda prihranimo, če kupujemo res tiste stvari, ki bi jih tudi drugače, kar pa se ob poplavi takšnih ponudb dejansko ne dogaja. Tako namesto kupona za eno palačinko, kupimo štiri in povabimo še prijatelje, gremo še za en vikend v terme, pa drugače ne bi, ali pa kupimo kozmetične izdelke, ki se običajno ne bi znašli na naših policah. A tako pridemo do izdelkov, s katerimi si razvajamo dušo in so drugače nedosegljivi ali pa zanje enostavno ne želimo odšteti toliko denarja. Vsekakor pa generalno gledano težko rečemo, da s kuponi prihranimo.

Priložnost za podjetja

Podjetja, ki popuste ponujajo, tako seveda dobijo manjši kos pogače, kot bi ga sicer ali si ustvarijo celo izgubo; a seveda pri tovrstnih portalih ne smemo gledati na dobiček, ampak kot na obliko oglaševanja in možnosti vzpostavitve dolgoročnega odnosa s kupci. Naših osebnih podatkov portali ne dajejo tretjim osebam, vseeno pa imajo podjetja možnost, da od nas poberejo več, kot le denar za kupon. To seveda zaradi grabežljivosti enih in drugih, verjetno, skoraj sigurno, ok sigurno, ne počno vsi – vem, ker sem že kupila kupon in z mano ni nihče komuniciral več kot je potrebno. Nočem posploševati, ker nimam izkušnje z vsemi vrstami storitev, ki jih lahko tako kupimo ceneje, a naj nanizam nekaj idej …

Ob nakupu cenejšega apartmaja, torej storitve, ki je še vseeno vredna nekaj deset evrov, nam lahko izročijo še en bon za popust za recimo masažo, ki ga lahko izkoristimo takoj ali pa kasneje. Tako bomo preizkusili ne le samo sobo in zajtrk v restavraciji, ampak tudi druge storitve, ki jih najdemo v ponudbi. Če ne kaj drugega, lahko ponudniki predložijo vsaj katalog ostalih ponudb. Ob odhodu nas lahko prosijo, če izpolnimo anketo o zadovoljstvu in dodajo prostor za e-naslov ter lahko tako z nami komunicirajo še na dolgi rok.

Ob nakupu raznih praškov/kapsul, ki se uporabljajo za treninge/hujšanje (pustimo ob strani koliko je in koliko ni to škodljivo) lahko ponudnik sodeluje npr. s fitnes trenerjem in kupcu ob dostavi priloži njegovo ponudbo/kupon za popust (zaradi sledljivosti) – v ozadju skleneta dogovor in tako imata oba nekaj od tega (trener zopet ponuja prehrano drugega ponudnika).

Pri nakupu karte za ogled filma/koncerta, lahko dobimo zopet še malenkost popusta za kokice, pijačo, ostale prigrizke …

V vsakem primeru je važno to, da ponudniki z nami ohranijo dolgoročni odnos in se potrudijo, da je izkušnja najboljša. Lahko samo poskusijo od nas (na nevsiljiv način) dobiti e-naslov, telefonsko, naše mnenje ali ponudijo le kak ‘bombonček’ –  karkoli več od tistega, kar vsi pričakujemo. Predlani sem kupila kupone za kuhano vino, čeprav jih drugače verjetno za tisti kafič nikoli ne bi. Vino pa ni bilo niti približno primerljivo s tistimi na ‘štantih’, žal ne v dobrem smislu. Bilo je pitno, a veliko manj okusno in konec koncev močno. Ne vem, ali so želeli prihraniti na kakovosti, ker so po drugi strani ‘izgubili’ pri popustu (čeprav vsi vemo, da so vseeno imeli verjetno dobiček, sploh na kuhanem vinu), skratka izkušnja ni bila najboljša. In kaj tak ponudnik stori s takšnim ‘dealom’? Nič. Vsaj ne dobrega. V tistem obdobju, čeprav je bilo prodanih nekaj sto kuponov, bi morali dati še več od sebe, da prepričajo kupce, da pridejo še kdaj k njim. Ampak žal se ne samo prodajalci, ki velikokrat niso motivirani, tega ne zavedajo, ampak ta logika ni jasna niti lastnikom, ki jih tovrstni spletni portali pridobijo v ponudbo, zato je tudi na njih, da delujejo v tej smeri, če želijo ohraniti dolgoročno pozicijo in ne bodo le muhe enodnevnice.

Imate kakšne izkušnje s kupovanjem kuponov ali pa na drugi strani ponudbo popustov? Delite jih z mano :)!

Kolikor je ljudi, toliko je zgodb, kako sta se spoznala. Od pravljic do smešnic, od posredovanj prijateljev do pogumnih pristopov za šankom. Vse verjetno sanjamo o simpatičnih pristopih, ob katerih se nam stopi srce, realnost pa je velikokrat drugačna in marsikdaj, kljub mogoče čudnemu prvemu kontaktu, damo premalo možnosti nasprotni strani, da bi se razvilo kaj več. ‘Halo, si vidla, kak je bil pjan … ta se me jutri še spomnu ne bo’ – a tudi ženske smo včasih čisto preveč zajebane in ne pomislimo, da je tudi moškim težko in da zato včasih naredijo kakšno neumnost.

Ena od oblik spoznavanja so tudi spletni portali, ki jih je danes že malo morje. Veliko ljudi je proti, ker je prva stvar na katero pomislijo ta, da so na internetu sami psihopati in res ne moreš imeti osnovne predstave s kom se pogovarjaš. Ampak, če dobro pomislimo – jo v realnem življenju lahko imamo? Če je nekdo psihopat, bo verjetno marsikdaj storil za to, da mu ljudje verjamejo, tako da ne glede na to, kje ga spoznamo in ni važno ali dobimo od njega le telefonsko številko preko spletnega portala ali pa vizitko, ki nam jo porine v roke na poti iz lokala, velja, da so ‘tveganja’ povsod. V vsakem primeru je potrebno dati pričakovanja na začetku v nižjo predstavo.

V Ameriki je tovrsten način spoznavanja celo na drugem mestu – takoj za spoznavanjem partnerjev preko prijateljev, poleg tega pa se pri tovrstnih portalih obrnejo zavidljive vsote denarja – tako od oglaševalcev, kot uporabnikov. Dejstvo namreč je, da je spoznavanje partnerjev vedno izziv, pri katerem smo po navadi veseli določene pomoči, verjetno pa smo vsi v naši kulturi veseli tudi tega, da se ne posložujemo dogovorjenih porok. Čeprav je internet po svoje strašljiv in nas oddaljuje, je po drugi strani bolj praktičen – včasih je moral fant prehoditi tri vasi, da je prišel do svoje simpatije in ji po tem še zapeti podoknico, danes jo klikne na Skypeu in ji prilepi zadnji hit One Republic. Včasih so morali izbirati tudi med znanci iz bližnje okolice, če dlje niso šli, danes nam je na dlani praktično ves svet – poklikamo nekaj parametrov in če nam nekdo, ki recimo posluša Heleno Blagne, ni všeč, ga niti nikoli ne bomo spoznali, razen, če to skriva … kar spet ni presenetljivo. Glede na vso statistiko in podatke, ki tečejo v ozadju teh portalov, naj bi bili nekateri celo boljša izbira kot spoznavanje v živo. Če a) govoriš čisto resnico in b) sploh zaupaš veliko podatkov. Ne strinjam se ravno, da je to boljša izbira, je pa res, da morda o človeku že takoj izveš več, kot v realnem življenju, kjer lahko traja malce dlje.

Ali splet spreminja partnerstva?

Kar je včasih veljalo za tradicionalno, danes v večji meri ne obstaja. Seveda, tudi časi so se spremenili in trditve, da dedci ter babe nismo več to, kar smo bili, niso iz trte zvite. Kakorkoli, potreba po ljubezenskih odnosih je vedno bila in vedno bo prisotna. Če smo zaljubljeni in to seveda srečno zaljubljeni oz. bolje rečeno ljubljeni, ker zaljubljenost je po mnenju nekaterih le neka blazna faza, ki nima nobenega stika z realnostjo, smo tudi bolj srečni, živimo dlje in posledično smo manjši trn v peti vsem okoli nas. Že to, da s potencialnim partnerjem, vsaj na začetku, večino časa preživimo za ekranom, kaže na drugačen tip partnerstva, kot smo jih bili navajeni včasih, vsekakor pa takšno spoznavanje po eni strani ni daleč od tistega dogovorjenega, ki ga poznamo že od vekomaj – od vedno so obstajali ljudje, ki so drugim iskali partnerje, obstajali so in obstajajo še oglasi v časopisih in podobno, le da si včasih moral dvigniti telefon in poklicati, danes pa klikneš na sliko in začneš pogovor.

Ni važno kje

Osebno menim, da res ni važno, kje spoznamo znance, prijatelje ali življenjske partnerje. Kemijo lahko začutimo kjerkoli. Vsekakor pa je pri spoznavanju preko spleta potrebna določena mera previdnosti. A vseeno, verjetno, če se z nekom pogovarjamo dlje časa, ga lahko tako tudi dobro spoznamo, ne izključujem pa možnosti, da obstajajo posamezniki, ki so pripravljeni lagati tudi mesece ali celo leta in se pretvarjati, da so nekaj, kar niso, čeprav se njihova predstava zaključi v trenutku, ko osebo spoznajo v živo. Po drugi strani je v živo veliko manjša možnost, da spoznamo osebo, ki odgovarja našim pričakovanjem, razen po videzu.

Dejstvo je, da se je v zadnjih letih način življenja drastično spremenil. Že ob primerjavi nas in naših staršev lahko vidimo ogromne razlike, a to še ne pomeni, da je z enim ali drugim načinom karkoli narobe, čeprav večkrat pravimo in s tem se popolnoma strinjam, da so bili odnosi včasih veliko globlji kot so danes.

Ali pa si danes upamo položiti več kart na mizo?

Kar prevečkrat se zgodi, da se ujamemo v monotonost – če je to le za nekaj dni ali tednov (npr. pri izležavanju na dopustu), še lahko rečemo, da nam ne škodi, če pa se to dogaja dlje časa, recimo v službi, pa naši možgani pridno zaspijo. Zato je verjetno nekaj najslabšega, da se ljudje, od katerih se že po poklicni ali pa študijski ravni od njih ne zahteva pretirane kreativnosti ali kakšne druge oblike telovadbe možganov, zanjo ne trudijo samostojno. Hočeš, nočeš, če ne prej, jim bo za to žal, ko bodo starejši in bo spomin odšel hitreje, kot bi drugače. Že mladi imamo probleme s spominom, za kar lahko gladko krivimo tehnologijo in internet.

Kako lahko spodbudimo kreativnost

Ena od meni najlažjih in najljubših prijemov je, da se znajdem v drugačni situaciji kot po navadi. Da naredim nekaj vsaj malce izven tirov začrtanega. To ne pomeni, da moram splezati na Triglav, da bi se spomnila nečesa norega, včasih je dovolj že, da grem domov po drugi poti, se usedem sama v kafič ali pa le štirinajst dni spim v drugi postelji in v drugem kraju kot po navadi – letošnji štirinajstdnevni oddih je bil kriv, da sem blog začela pisati skoraj da vsak dan.

Dobro je tudi, če se družimo z ljudmi z drugih področij zanimanj, kot so naša. Tako vidimo še druge perspektive življenja in morda se kakšna njihova ideja začne muckati z našo. Če se družimo vedno z sebi enakimi ali zelo podobnimi in se vrtimo v isti sferi pogovorov, se verjetno kaj pretirano novega ne bo izcimilo, vsaj ne zlahka.

Vzemimo si čas za kreativnost. Marsikdo misli, da pride sama od sebe – ko gremo teč, pod tušem, ko poslušamo glasbo … seveda lahko, ampak kreativnosti, razmišljanja in nizanja idej se lahko tudi naučimo. Obstaja veliko metod – ena izmed njih je lateralno razmišljanje, ki pomeni razmišljanje izven ustaljenih poti. Ker sem bila na tovrstni delavnici, vam lahko priporočim, da si pogledate stran www.debono.si in preberete več o Nastji Mulej, ki je edina licencirana trenerka De Bonovih orodij pri nas. Ko od bližje spoznaš takšna orodja ugotoviš, da je razmišljanje sicer včasih zelo težko, a da lahko do idej prideš na tako drugačne načine, ki si jih včasih sploh ne znamo predstavljati.

Ne zadovoljimo se s prvim odgovorom, ki ga dobimo ali s prvo rešitvijo do katere pridemo, čeprav je to še najlažje. Sprašujmo in bodimo radovedni. Napaka mnogih ljudi, vključno z mano je, da premalo sprašujemo. Če nam nekdo pove o potovanju na katerem je bil, ga lahko vprašamo vse kar nas zanima. Dokler nas nima polno kapo in nas ne nažene domov, seveda. Če vemo, da nekdo obvlada področje, ki ga mi ne, nas pa zelo zanima, ga o tem sprašujmo. Samo ljudje smo tako butasti, da včasih ne ugotovimo, da lahko za ceno ene kave, dobimo ogromno koristnih informacij. (Mogoče napačno interpretiran stavek, ker druga živa bitja načeloma ne pijejo kave.)

Vedno pojdimo korak dlje, sploh korak proti stvarem, ki se jih bojimo. Če se bomo znašli v nepredvidljivih situacijah, bomo morali takoj razmišljati drugače kot po navadi. Poleg tega, da gremo kam, kjer še nismo bili (glej ‘odstavek ena’), lahko počnemo stvari, ki jih načeloma ne bi. Na primer gremo kampirat, čeprav niti približno nimamo pojma, kako se postavi šotor, skuhamo večerjo za deset ljudi, čeprav smo dosedaj nasitili vedno le maksimalno tri osebe, se z avtom peljemo v neznano (brez Garmina) in podobno.

Skratka, vedno in povsod moramo razmišljati kolikor se le da. Čeprav vemo, da smo velikokrat za kaj takega preleni. In že večkrat sem poudarila, da se zelo pozna po nekaj letih, ko si kar naenkrat ne moreš zapomniti stvari, ki si si jih včasih lahko zlahka. Še ena meni všečna metoda je izmišljevanje zgodbic. Napišite si na list ali pa v Word nekaj med seboj popolnoma nepovezanih besed in jih poskušajte spraviti v zgodbo. Ne samo, da je blazno smešno, še koristno je za vaše možgane. Ali pa da o čisto vsakdanjih stvareh razmišljamo z drugega zornega kota. Nekateri v lonec posadijo rože, nekateri pa lonec uporabijo za luč.

Pa še za hec demonstracija igrice naključnih besed in zgodbice. Vzemimo besede: zajec, vila, pištola, morje, lazanja, ploščice. Zgodbica pa gre nekako takole. Zajci veljajo za prestrašene živali, ampak v eni majhni vasi, pet minut iz mesta, je živel totalno neustrašen zajec. Vsak večer je pridno skakljal naokoli in pozdravljal mimoidoče – nekateri so ga potrepljali po zajčji rami, nekateri pa zavijali z očmi, saj je bil znan po tem ,da zna velikokrat storiti kakšno pizdarijo. Vedno, ko je šel mimo največje, khm, edine vile v vasi, za katero še danes niso vedeli v čigavi lasti je, ga je mikalo, da bi skočil pogledat, kako izgleda od znotraj. Kaj pa je to za poskočnega zajca, preskočit ograjo in splezat skozi okno. Pa se je nekega dne le opogumil in se z zadnjimi tacami pognal čez tisto na pol zlato ograjo okoli vile in seveda, kot zanalašč, čez odprto okno. Z nasmehom na gobčku se je sprehodil mimo muffinov na pultu, ko je na mizi v dnevni sobi zagledal pištolo. Malo je težko pogoltnil slino in v mislih premleval, kako bo že čez nekaj minut verjetno visel z glavo navzdol na kakšnem drevesu in koval plan za pobeg, ko je nekje iz zgornjega nadstropja zaslišal glas moškega in ženske, ki sta se pogovarjala o najboljšem morskem dopustu dosedaj. Ker je imela ženska prečudovit glas, se je zajček zopet malo zamislil in vmes seveda pozabil pobegniti, zato sta moški in ženska že nekako … stala pred njim in ga debelo gledala. Zajček se je pomikal nazaj in nazaj, dokler ni, malo štorast kot je, prevrgel mizice na kateri je bila lazanja, ki jo za omenjeni par pripravila njena mama. No, če je bila prej vsaj mala možnost, da zajček preživi, si je sedaj domišljal, da je konec z njim. No, v tej zgodbi ni prav nič kriminalnih dejanj, res ne, to je ugotovil tudi zajček, ko je po nekaj urnem pogovoru z njim in še bolj njo ugotovil, da je njuna najljubša žival prav zajček in da bo edina kazen, ki jo bo moral opraviti ta, da za sabo pomije ploščice, ki jih je umazal s prevrnjeno lazanjo.