Včasih se čudim sama sebi, koliko enih besed, stavkov in zgodb se skriva v meni.

Letos bo sedem let odkar sem se odločila pisati blog. Iz čistega firbca in iz globoke želje, da dam svoje misli v svet. Ker sem vedela, da lahko. In vesela sem, da sem se tako odločila. Koliko enih razmišljanj je zbranih na tem mestu in koliko novega sem se naučila. Ravno zato si ti, bralec, včasih mogoče malo zmeden. Na tej strani se namreč najde vse – od malo bolj strokovnih tem, do zgodb, ki zadnje čase krojijo moj pisateljski svet. Nekoč bom morda zbrala voljo in čas, da to stran razdelam tako kot se zagre. Da boš ti, bralec, malo manj zmeden.

Ljudje se spreminjamo. Jaz še vedno delam na istem področju, zato bi lahko vsak dan pisala tudi o tem. A ne bom. Ker sem spoznala, da lahko dam sebi in vam veliko več skozi zgodbe, službo pa pustim v službi. Vse zgodbe so bolj kot ne izmišljene. A v vsaki se skriva vsaj delček mene. V popolnoma vsaki, dobri in slabi, priznam. Pa saj je logično. Kako naj pišem o stvareh, ki jih ne poznam? Ki si jih ne želim? Težko.

V največje veselje pa mi je, da ne pišem z muko ali zato, ker bi morala. Ampak pišem zato, ker hočem. Velikokrat se zgodi, da me nekaj tišči (pa ne kakat) in ne vem točno kaj je vzrok. Takrat se usedem za računalnik in napišem pesem ali zgodbo. Vedno se v njej najdejo neki globoki občutki, ki jih drugače niti ne bi znala opisati ali pa povedati nekomu drugemu, ko me vpraša: “kako si?” Kot tale pesem, s katero sem najlepše opisala počutje včerajšnjega popoldneva:

Vsak piše svojo zgodbo,
sam se odloči, kako daleč bo šla.
Včasih z nasmehom na obrazu,
včasih z bolečino srca.