Veliko je stvari na tem svetu, ki jih ljudje počnemo drugače. Nekateri se raje tuširajo pod toplim tušem, drugi pod hladnim. Janez za zajtrk rad je jajca, Špela pa chia semena, ovseno mleko in zrak. Kristina prisega na punce, Janja na fante.

Eni prisegajo na pranje las direktno pod tušem, jaz pa izven njega sklonjena pod tuš ali nad rob bane. To počnem že leta, čeprav zahteva malce več časa. Vsake toliko si premislim in poskusim znova kaj novega. Če je že mogoče boljši občutek. Kot pri olivah, ker pravijo, da se ti okus z leti spreminja. V to verjamem, ker sem tudi rum kolo z veseljem zamenjala za gin tonik. Olive mi pa še vedno ne gredo.

No, danes sva s sodelavcem udarila konstruktivno debato o pranju las, ki ni moje ravno najljubše opravilo. Ker me je v določene stvari lahko prepričati, sem se odločila, da je danes pravi dan, da direktno po miljenju telesa poskusim še s šamponiranjem las.

Nastavim tuš na primerno višino, dam glavo nazaj in spustim mlačno vodo. Super občutek. Zaprem oči in si predstavljam, da sem pod slapom, v kopalkah in da me na skali nasproti čaka postaven moški s katerim bova kasneje strastno zaplavala in se zabavala. Nato zaprem vodo in si na lasišče nanesem zeleno čudo koprivovega šampona. Počoham, podrgnem in znova odprem vodo. Celo mi uspe, da mi šampon ne steče v oči in če ne bi bila zaposlena s spiranjem, bi si z veseljem udarila močen “high five.” Ponovim vajo, nanesem še balzam in zadnjič sperem. Preživela.

Stopim izpod tuša, se ovijem v brisačo, otrem lase in ponosna sem kot še nikoli – še kopalnica je ostala suha.

Nato začutim nekaj med nogami. Ne, da bi imela drugače kaj proti, a tokrat je bilo nepričakovano. Sežem z rokami čez zadnjico in med njima najdem … šop las.

Pa naj še kdo reče, da je vse za vsakega!

Sneg je po malem naletaval skozi dan in tako kot so se snežinke počasi oprijemale utrujenih tlakovcev v mestu, so se v mojih mislih nabirale besede ter besede v zgodbo.

“Ni časa za lenobo,” sem si rekla in obula čevlje. Visoke piščančke brez zadrge. Pa saj se človek navadi. Le muditi se mu ne sme.

Stopila sem na hodnik, zaklenila vrata in si nadela rokavice. Že od nakupa verjetno številko prevelike in ker prsti po tridesetih ne rastejo več, so še danes malo predolge v prstih, če lahko tako rečem. S počasno hojo sem nadaljevala svoj sprehod od hiše skozi mesto. Po Ljubljanici niso plule ladjice, so se pa z golimi gležnji sprehajali določeni mimoidoči. Brr, brr, a ena od trditev je, da v gležnje ne zebe. Bi blo za preverit, samo ne na lastni koži. Včasih me kar prime, da bi koga ustavila in ga vprašala: “zakaj?” Pa se zadržim, ker dejansko res ni moja stvar, je pa fascinantna. Čeprav še vedno mislim, da mora pri -10 z golimi gležnji enako boleti, kot če bi si z lupilcem za krompir malo postrgal po koži.

Po približno petnajstih minutah hoje se ustavim ob Ljubljanici in se zazrem v hiše nasproti. V večih stanovanjih gori luč, a skozi eno okno vidim mlado žensko, ki se sprehaja gor in dol. Le kaj dela? Mogoče stoje bere? Razmišlja? Je živčna? Nabira korake, ker ji do današnjega cilja manjka le še 323 le teh?

Za mojih hrbtom zaslišim tiste znane, a popolnoma nerazumljive besede brezdomca in si v glavi štejem vse evre, ki jih zasluži več od mene. Ta stavek si ne zasluži prav nobenega linčanja. Vsak vsaj malo iznajdljiv brezdomec lahko zasluži precej več kot za povprečno plačo. Ampak mora imeti vsaj približno pospravljeno podstrešje. Enkrat sem sedela na stopnicah pred cerkvijo na Prešernovem trgu, ko je do mene prišel tisti znani “kralj ulice”, ki se malo dere na mimoidoče od časa do časa.
“Imaš kak evro?” me je vprašal.
“Imam,” sem mu rekla. “Samo da pojem do konca, prav, pa pogledam v denarnico.”
“Ok” je odvrnil. In pet minut za tem bruhal v kanto za smeti.

Obrnila sem pete in nadaljevala pot proti domu. Snega ni dovolj, da bi škripal pod nogami, a vseeno je nekaj magičnega v teh belih zimskih večerih, ko vsi hodijo po ulicah malo zasanjani. Tisoč zgodb lahko napleteš.

Moja je danes nasmejana.

Trdno ga je prijela za roko kot da je zadnjič. Stisnil jo je nazaj in ji s tem pričaral nasmeh na obraz. Zadnje tedne je slutila, da je ne gleda več tako kot včasih. Da je nekaj narobe. In vsaka malenkost, vsaka pozornost, ki ji jo je namenil, je bila zanjo vse. Rešilna bilka. Most čez reko. Luč na koncu tunela. Mini obljuba, da se bo vse dobro izteklo.

Pod toplim spomladanskim soncem sta se sprehodila po ozki poti do gradu, kjer jima je naproti  prišel zelo star gospod. Star kot zemlja in premikal se je s polžjo hitrostjo. Ko ju je zagledal, je z  globokim glasom začel s svojim monologom: “Vama pa gre v hrib, ko sta še mlada … pa zaljubljena. Jaz pa počasi. Počasi, ja. Že 64 let. Skoraj vsak dan. Gor, pa nazaj. Na tem gradu sva se spoznala z mojo ženo. Kako je bila lepa. V svetlo roza obleki s takimi drobnimi rožicami. In svetlimi kodrastimi lasmi. Kraljica. Moja kraljica. Že 6 let je ni več.. Pa hodim in vsakič dam vrtnico na obzidje, kjer sem jo prvič videl.” Za trenutek je utihnil, Špela in Jakob pa sta obstala kot vkovana, s cmokom v grlu in kislim nasmeškom na obrazu. Lepa zgodba, hkrati vesela in žalostna. Nevsakdanja. Gospod je počasi nadaljeval pot, ko se je še enkrat obrnil in tokrat glasneje dodal: “Ti, mladenič … ji prineseš kdaj rože? Ženske imajo rade rože. Tudi, če nočejo priznati.”

Špela je v oči dobila solze. Krokodilje solze, ki pa jih je v zadnjem času uspela obvladovati. Ni želela, da bi Jakob dejansko videl, kako žalostna je. Vsaj odkar jo je videl jokati, a se niti ni pretirano potrudil, da bi raziskal zakaj. Verjetno je že vedel. Pogoltnila je slino, si na obraz dala fejk nasmešek, in odkorala sta naprej. Ves čas je njeno roko trdno držal v svoji. Tudi, ko sta se sprehajala skozi sobane na gradu, tudi, ko sta sedela na kavi v grajski kavarni in tudi, ko sta po poti srečala njeno prijateljico. Ves čas. Kot njen zaveznik, kot nekdo, ki je nikoli ne bo izpustil iz rok. Vmes sta klepetala o zgodovini, o dinozavrih in o ubitih vojščakih. Špeli in Jakobu namreč nikoli ni zmanjkalo tem za pogovor. Tudi iz najmanjše bedarije, kot je na primer manjkajoč kot stare listine, sta izpeljala celo debato in se ob tem smejala kot da sta na drogah. Bila sta ko duši dvojčici. Uigran par, ki je brez vidnih težav plul skozi brzice življenja.

Ura je bila že šest, ko sta se počasi odpravljala nazaj proti avtu. Na mestu, kjer sta pred tem srečala tistega starega gospoda, so se v Špelinih očeh spet nabrale solze. Vedela je, da ima Jakoba rada, a prekleta naj bo, če spet počne nekaj, kar je v nasprotju z njenimi načeli. Jakob ji ne nosi rož. Jakob ji ne da več poljuba za dobro jutro, niti za lahko noč. Jakob je dostikrat raje na telefonu, kot da bi se pogovarjal z njo. A še vseeno je ob njej. Še vedno je njen. Še vedno pravi, da je vse v najlepšem redu in da jo ima rad. Še vedno jo stisne k sebi in je ne izpusti. Takrat ko se njemu zahoče.

Visela je nad prepadom. Ve, da se bo nekaj zgodilo, a nima pojma kaj. Laže. Ve, kaj se bo zgodilo, a si na upa tega izreči na glas. Ker ko nekaj izrečeš na glas, to potem postane realnost. A kot ji je pred dnevi dejala prijateljica: “Ne glede na to, kaj rečeš in kdaj rečeš … na koncu bo isto.” Že skoraj bi se lahkotno vsedla v avto, pustila, da pot do doma mine kot da nič in zaspi v njegovem na pol hladnem objemu. A se ni.

Precej samozavestno, čeprav se je dejansko počutila kot najbolj povoženo in ubogo bitje na svetu, ga je vprašala: “A je med nama vse v redu?” Jakob je kot iz topa izstrelil: “Ne vem. V bistvu ni.”

Tako je izrekla stavek, ki je spremenil vse. Stavek, ki bi ga lahko odlašala še tedne in mogoče mesece. A na koncu bi bilo isto. Res bi bilo isto. Še vedno bi bila Špela punca, ki ima vse, a hkrati zelo malo. Le, da je iz meseca v mesec starejša in si končno želi tistega balkona. Za dva.

V trenutku, ko si odšel, mi je zastal dih. Nastala je praznina. Praznina, v kateri nisem vedela, kako naprej. Veš, kakšen je občutek, ko imaš nekaj poleg sebe dan za dnem, noč za nočjo, praktično kadarkoli si tega zaželiš, potem ti pa nekdo vse to vzame?

Bral si moje pesmi, moje zgodbe, prenašal moje veselje in solze. Bil si edini, ki mu nikoli ni bilo nič pretežko. Še danes se spomnim, kako sva se zbližala. Čisto naključno je nastal tisti prvi klik, ko se nisem niti zavedala, da se bo to razvilo v tako čudovito zgodbo. Nekega sončnega popoldneva, ko te je kolega predstavil in ko sem vse skupaj jemala z rezervo. Češ: “Še eden od mnogih.”

Sedaj pa sedim na stolu, zamišljena, zmedena in malo žalostna. S kom bom delila najlepše trenutke v življenju? Kam bom zlila svoje navdušenje nad prvimi pomladnimi cvetovi, toplimi poletnimi žarki in mehkimi snežinkami? Kdo bo božal mojo dušo, ko bo korak malce težji kot po navadi?

Skoraj vsako jutro si mi pripravil presenečenje. Nič ni slajšega od presenečenj, ko se zbudiš. Ko si še ovit v odejo, ki diši po večeru, po noči, po vseh lepih zgodbah. Tudi čez dan si se pogosto spomnil name. Včasih tudi čisto nepričakovano kot strela z jasnega in mi narisal nasmeh na obraz. Včasih tudi kakšno solzo, a to je del življenja, nikoli nisem vzela tega kot slabo.

Pa nova poznanstva. Kako bom držala nit z vsemi, odkar te ni? Bil si most med vsemi. Bil si najmočnejši člen, ki nas je držal skupaj, ko smo že vsi obupali in nehali držati glavo nad gladino. Vsaj kak zdravo tu in tam, če nič drugega. A že to je veliko. V današnjem svetu je to pravzaprav ogromno. Neka pozornost, sekunda misli na nekoga drugega.

PISMO, FACEBOOK. ZAKAJ VSAKE TOLIKO PADEŠ DOL, DA MORAM ZGANJATI TAKO PANIKO?

Ta zgodba je popolnoma izmišljena.

»Tako sem bila vesela, ko sem v inboxu našla 187 novih mailov,« ni verjetno rekel še nihče, ampak dejansko sem bila prav srečna, ko sem danes zjutraj prižgala služben računalnik.

Trinajst dni dopusta je za mano. »Pa super, jaz ga ne dobim niti en teden,« je v tem trenutku s totalno faušijo odgovorila najmanj polovica Slovenije. Ja, lahko ste fauš in lahko me preklinjate, kako verjetno delam v javni upravi, kjer itak ne delamo nič. Lahko me, ampak ni šans, da vam sploh povem, kje delam, ker to niti ni namen te zgodbe. Poleg tega vem, da to bere moja šefica, ki mi tudi »skrivno« komentira pod vzdevkom ‘čehinja’. Zdravo, Olga, zdravo.

Skratka, bila sem na dopustu. Fino, fino, veselila sem se ga že od avgusta lani, ko sem zadnjič povohala slano vodo. Samo povohala, ker je bila tako svinjsko mrzla, da mi je zastal dih, ko sem vanjo namočila mezinček. Če bi še kaj več, ne bi mogla hoditi še dva dni in če bi še kaj več, zagotovo ne bi mogla seksati še en teden. To leto je bilo res dolgo. Zima še bolj. Smučam ne, sankam tudi ne odkar sem se slavnostno zabila v smreko, drsam še manj, kepajo pa me drugi. Zime ne maram nekaj preveč, tako da takrat niti ne hodim na dopust. Lahko bi šla v tople kraje, res je, in pisala zgodbice o tem, kako na pol gola ležim pod palmami na vročem pesku in kako mi zagorel tipček s six packi nosi koktejle s katerih kapljice padajo direktno na moj dekolte. Ampak pozimi ne grem v tople kraje, ker grem poleti. Iz toplih v tople. Načeloma. Razen lani.

Gremo torej k dopustu. Plaža 2014. Dopust je odlična zadeva. Razen, če ga preživiš s taščo. Zdravo, vem, da me bereš tudi ti. Drugače se ne tikava, ampak bom izkoristila to priložnost, ker na internetih smo vsi bolj sproščeni. Kot ti, ko spiješ liter Donata. Dopust s taščo zna iti v dve skrajnosti. Tiste pozitivne ne poznam in še danes sem prepričana, da se o njej samo laže. Če ne, prosim, da mi pišete, zaupajte se mi in vaše zgodbe bom sprintala ter nalepila na zid, da bom vedela, da upanje še ostaja. Čeprav pri meni ne, ker moža ne mislim menjati. On je kerlc, njegova mama pa je … Zlata. Lepo ime so ji izbrali.

Morala sva iti s taščo na dopust, ker je okrevala po operaciji kolkov. Morje ji bo dobro delo, pa kakšen lahkoten sprehod pod borovci ob sončnem vzhodu ali pa zahodu, so nama rekli. Niso pa nama povedali, da bo njena bolečina v kolkih na dopustu še tako močna, da ne bo mogla na sprehod. Niso nama povedali, da se bo komaj vstala. Pa saj niso vedeli. Če bi vedeli, bi naju rešili. Ampak je vztrajala, da gremo. Ta stara šola: »Če smo plačal, bomo šli, pa tud, če crknemo.«

Tako smo 13 dni … bili malo mešano. Ona ležečki, midva stoječki. 13 dni je ležala, midva pa sva ji kuhala, jo urejala, prestavljala tisti ventilator levo, desno, gor, postrani, pa pod kiklo in za hrbet. Na plaži nisva bila nikoli skupaj, ker jo je bilo strah biti sama. Ja, kučica blizu plaže, kjer ni žive duše in ki ima ključavnico, ki je stala več kot moj avto, je res strašljiva. Tako smo preživljali dopust. Ob kosilu zgodbice, kako se je on imel dopoldan na plaži, popoldan zgodbice, kako sem se imela jaz na plaži. Pa sva si predstavljala, da sva bila skupaj. Vmes pa zgodbice, kako smo se imeli s taščo. Zvečer pa smo skupaj igrali tarok. V tisti eni sobici v kateri smo vsi spali. Taka kučica, pa samo ena spalnica.

Pa brez zamere, tašča. Vem, da te boli. Vem, da ni lahko. Pa nisi slaba, saj veš. Saj sva si segli v roko, ko je bilo vsega konec in ko sva te odložila pri tastu. Še vedno ljubim tvojo kuho. Ko boš spet lahko kuhala. In še bolj ljubim tvojega sina. Se vidimo na kosilu. Mislim, da imam naslednje tri mesece vse zasedeno. Saj veš, koliko dela se nabere, če si 13 dni na dopustu.

Včasih se čudim sama sebi, koliko enih besed, stavkov in zgodb se skriva v meni.

Letos bo sedem let odkar sem se odločila pisati blog. Iz čistega firbca in iz globoke želje, da dam svoje misli v svet. Ker sem vedela, da lahko. In vesela sem, da sem se tako odločila. Koliko enih razmišljanj je zbranih na tem mestu in koliko novega sem se naučila. Ravno zato si ti, bralec, včasih mogoče malo zmeden. Na tej strani se namreč najde vse – od malo bolj strokovnih tem, do zgodb, ki zadnje čase krojijo moj pisateljski svet. Nekoč bom morda zbrala voljo in čas, da to stran razdelam tako kot se zagre. Da boš ti, bralec, malo manj zmeden.

Ljudje se spreminjamo. Jaz še vedno delam na istem področju, zato bi lahko vsak dan pisala tudi o tem. A ne bom. Ker sem spoznala, da lahko dam sebi in vam veliko več skozi zgodbe, službo pa pustim v službi. Vse zgodbe so bolj kot ne izmišljene. A v vsaki se skriva vsaj delček mene. V popolnoma vsaki, dobri in slabi, priznam. Pa saj je logično. Kako naj pišem o stvareh, ki jih ne poznam? Ki si jih ne želim? Težko.

V največje veselje pa mi je, da ne pišem z muko ali zato, ker bi morala. Ampak pišem zato, ker hočem. Velikokrat se zgodi, da me nekaj tišči (pa ne kakat) in ne vem točno kaj je vzrok. Takrat se usedem za računalnik in napišem pesem ali zgodbo. Vedno se v njej najdejo neki globoki občutki, ki jih drugače niti ne bi znala opisati ali pa povedati nekomu drugemu, ko me vpraša: “kako si?” Kot tale pesem, s katero sem najlepše opisala počutje včerajšnjega popoldneva:

Vsak piše svojo zgodbo,
sam se odloči, kako daleč bo šla.
Včasih z nasmehom na obrazu,
včasih z bolečino srca.

Zadnjo uro brez pravega premora prijemam telefon v roke in gledam, če je že prišlo sporočilo. Ne briga me, če imam telefon nastavljen na najvišjo glasnost, ki bi v grobu zbudila še Tita. Po navadi nisem taka. Po navadi vzamem telefon v roke le na vsakih deset minut, a danes je poseben dan. Ne spomnim se, da bi že kdaj bila tako živčna. Sploh ne vem, če razumem, kaj se dogaja. Kako mora biti, ko si v taki situaciji.

Že zjutraj me je Martina vrgla po konci. Ob sedmih. To je zame sredi noči. Priznam, niti pomislim ne, da si kopica delavcev ob tej uri zasluži že sendvič s salamo in kumaricami. Ali da trume zagnancev takrat že švicajo na Rožniku. Ne, jaz sem nočni tip. Skoraj se že ne bi oglasila, a je Martina vztrajala do konca. Razloga, da me kliče tako zgodaj, sta bila lahko samo dva. Ali je zopet zagreznila v enem izmed lokalov, kamor je šla že zvečer samo na eno pijačo, ali pa se je nekaj zgodilo. V obeh primerih je zgodba dovolj dobra, da je očitno imela jajca tako zgodaj težiti po telefonu.

»Ja? Kdo je pa tebe vstati učil?« sem rekla z zaspanim glasom. »Stara, ne zajebavaj se. Umrla bom. Umrla. Daj, morem te videt. Zdle, takoj. Umrla bom.«

»Pa ajde, če boš umrla iz zdle na pol, a ne moreš počakat vsaj še kako uro?«

»Pa ne zajebavaj se, a misliš, da bi te klicala tak zgodi, če ne bi blo resno? Čez petnajst minut na Tromostovju,« je rekla in odložila telefon.

Martina, Martina. Zmešana kot vedno.

Oblekla sem se in se odpravila do mesta srečanja. Itak sem zamujala, v petnajstih minutah se jaz niti iz postelje ne vstanem, kaj šele, da bi prehodila tisti kilometer. Že na daleč sem jo videla, kako živčno postopa iz enega mesta na drugo in divje vleče svoje Marlboro rdeče. Hrana za raka. Hrana za živce.

»Pa kje si, Martina, ljubica? Kaj te tare, da je bilo treba sredi noči iz postelje?« jo vprašam. Ko me je pogledala v oči, sem vedela, da je nekaj prekleto narobe. Predlagala je, da se sprehodiva ob Ljubljanici do prvega prostega mesta za čvek. Aja, ura je pol osmih zjutraj. Povsod so prosta mesta za čvek.

Usedli sva se na lesena tla in ko je mimoplavajoča raca zobala travo v vodi in jo spretno izpljunila, je Martina padla v jok. »Pa stara, kaj ti je, ti nikoli ne jočeš?«

Po nekaj minutah hlipanja in dretja, se je končno umirila. »OK, moram ti nekaj povedati. Tega nisem povedala še nikomur. Nisem mogla, ker me je bilo preveč sram. Toliko enih težkih dogodkov, ki sem jih vsa ta leta držala v sebi. Se delala, da ni nič narobe. Ampak ne morem več.«

»Pa dobro, Martina, veš, da mi lahko zaupaš vse. Ni je stvari na svetu, ki bi se je mogla sramovati. Če smo preživeli tvoje golo poplesovanje sredi Kongresnega trga, potem mislim, da lahko brez obsojanja sprejmem tudi kakšno drugo stvar.«

»Ne razumeš. Tu se ne gre zame. V bistvu se gre, ampak … moj oče …«

»Ja, tvoj oče, Miro, človek, ki ga na vsake toliko srečam in crkujem od smeha od njegovih for?«

»Ja, ta Miro, ta oče, zabaven za ckrnit, res. Kar ne morem se nehat smejat, ko se spomnim,« Martina pripomni ironično. »Navzven že deluje zabaven, skrben, faca. Ampak ti ne veš. On že celo življenje pije. Pa prosim počakaj s komentarji, da povem do konca, preden borovničke popustijo.«

»Čakaj, čakaj, sori, ker te prekinjam, ampak, ti si danes že pila? Ob sedmih zjutraj? In razlagaš mi o pijanem fotru?«

»Pa, a sem ti rekla, da utihni? Če znaš bit tiho včasih ves čas, bodi še sedaj. Ja, spila sem dva deci borovničk in razlagam ti o pijanem fotru. Ampak jaz pijem iz istega razloga, kot piješ ti. Ker greš ven in se maš fajn. Ne piješ pa v zavetju svojega doma, zato, ker se ti sprdne sredi popoldneva. Čepravsem danes jaz storila isto. Mogoče pa res drži, da jabolko ne pade daleč od drevesa. On se ga napije, napije se ga, tako da se vstat ne more. Iz danes na jutri. Ne vem, kaj ga jebe. Drugače je res ok, saj veš. Skrbi zame, faca, ni da ni. Potem pa leži na pol mrtev v postelji še kak teden in se mu blede. Govori stvari, ki sploh ne obstajajo. O vesoljcih sredi spalnice in luknjah v parketu. Tako je grozno, res.« Martina je spet planila v jok.

»Ok, Martina pomiri se. Pa od kdaj se to dogaja? Ne morem verjeti, pa ne da te obsojam, ampak prijateljici sva že pet let. Najboljši prijateljici. Res je, da ne hodim velikokrat k tebi domov, ampak vseeno. Niti sanjalo se mi ni, da se kaj takega dogaja v tvojem življenju.«

»Ja, ker se to zgodi enkrat na leto. Mogoče dvakrat. In vsakič, ko se zgodi, mi v solzah obljublja, da se ne bo več ponovilo. Veš, kako je to grozno. Ko ne veš, kdaj ga bo prijelo in zakaj sploh to dela? Dogaja se pa že od vedno. Od vedno. No, verjetno od vedno, saj veš, ko si mali, se ne zavedaš ravno, da je tvoj foter pijanec. Včasih se ti zdi malo čuden, to je pa to. Se spomniš, ko sem ti razlagala o plesnem nastopu v osmem razredu? Nastop za katerega sem pol leta scala kri, da smo ga izpilili do onemoglosti?«

»Seveda se spomnim. Vesele račke, al kaj ste že bli? Ko se je tvoj soplesalec spotaknil in odletel k razdredničarki v naročje?«

»Hahahahaha, to ja. To je bilo to. No, ta nastop mi je res pomenil vse na svetu. Rada sem plesala, ostali so bili super, koreografijo smo izpilili do onemoglosti. Še pet drugih skupin je prišlo, iz šol po Sloveniji. Še televizija nas je prišla snemat. Par tednov prej sem govorila samo o tem. Koliko mi pomeni in oba, foter in mama sta rekla, kako sta ponosna in da komaj čakata, da nas prideta pogledat. Foter je celo rekel, da bo končno kupil kamero, ki jo je sanjal že dolgo časa, in me posnel. No, kaj se je zgodilo … teden pred tem sem ga našla mrtvo pijanega, ko sem pršla iz šole. Pridem domov in ga najdem v postelji. V pižami. Z litrom viskija ob postelji. Takrat je imel ravno dopust. Ne vem ali je dopust planiral zato, da se ga napije ali? Prijela sem tisto steklenico in jo vrgla čez balkon. Takrat sem sklatila desno ogledalo sosedinega avta, ampak me nikoli ni dobila. Preden je mama prišla iz službe, sem obrnila vsak centimeter stanovanja in vrgla stran vsako kapljico alkohola. Pobrala sem mu ključe od stanovanja, avta, kolesa, vse. Mama je itak zdolgočaseno sprejela vse. Nikoli nisem vedela, še danes ne vem, kako sprejema vse skupaj. Ali ji dol visi, se sekira? Ne vem. Vem samo to, da sem ga takrat hotela streznit do petka. Do nastopa. Da bi res prišel. Nekako se je spravil k sebi čez vikend in res je že vse kazalo, da bo do petka tip top. Tudi rekel je, da si želi, da pride. No, nakar ga isti dan kličem dopoldan in se spet ne javi. Kličem enkrat, nič, kličem drugič, nič. Kar stemnilo se mi je pred očmi in vedela sem, kako je na stvari. Točno sem vedela. Šla sem domov, s tresočimi rokami odklenila vrata in pogledala v spalnico. Tam je ležal. Tokrat z literco ob postelji. Samo pobrala sem stvari in šla v šolo. Nastop je sicer uspel in je še vedno eden od najlepših dogodkov v mojem življenju, ampak tako boli. Tako prekleto boli, ko se spomnim na ta dan. Ene slike ali video posnetka ne morem pogledati od tistega dne. Nič. Kot da ne obstaja.«

»Fak, Martina. Tako mi je žal. Res, če bi vedela že prej, bi ti kako skušala pomagati. Ti stala ob strani. Ampak vem, težko je to spraviti iz sebe. Ampak ne sramuj se. To je on, to nisi ti. Nisi kriva, da je tako. Ampak povej mi … je tudi danes kaj narobe? Se je spet ponovilo?«

»Seveda se je.  Predvčerajšnjim. Na polno. Dva dni je na pol mrtev ležal na kavču. Včeraj zvečer pa pridem domov, mama je že spala, in najdem kri na vratih. Valda stečem v dnevno in ga najdem na tleh. Vrgla sem se na kolena, ker me noge niso več zdržale in samo molila, da je živ. Bil je. Zbudila sem mamo in takoj sva poklicali rešilca.«

»O moj bog. A je vse ok?«

»Ne vem. Jaz sem ostala doma. Ne dvigujem mami na telefon, čeprav je klicala samo enkrat. Prej je poslala SMS, da je baje hudo in da naj pridem. Ne morem. Videt ga ne morem. Naj se spravi k sebi, potem pa ga grem obiskat. Pa odselila se bom. Ne morem.«

»Pa daj. Vem, da je hudo. Ampak pojdi tja. Pokliči mamo. Karkoli. Tvoj foter je konec koncev. Ne predstavljam si, kaj moreš doživljat, ampak lej … kaj če je, bog ne daj, res kaj narobe? Kaj boš? Pojdi tja, da vidiš, kako je. Očitala si boš. Očitno ima res probleme, ki jih mora rešiti. Podpiram, da odrežeš, podpiram, da se odseliš, ampak pojdi tja in se prepričaj,da je ok.«

Martina je planila v jok. Po dvajsetih minutah, ko sva brez besed sedeli druga zraven druge in ko naju je že tretjič brezdomec vprašal, če imava kaj za pit, ironično kajne, se je končno pomirila. Niti dojamem ne, kaj se je pravkar zgodilo. Ampak sedaj ni čas, da razumem jaz. Glavno je, da se on postavi na noge in Martina razreši tole situacijo. Šla je. Šla je v bolnico. Jaz pa čakam na njen SMS. Že jebene tri ure.

»Eno željo ti izpolnim, samo eno, zato dobro premisli«, je rekel modrec in se usedel na skalo. Uprl je svoje zgarane roke na kolena in si mrmral staro pesem, ki mu jo je še kot otrok pel njegov oče. Vedel je, da bo trajalo. Vedno traja, da se spomnijo, kaj je tisto, kar bi radi počeli v drugem življenju.

Na podrtem deblu je sedela četrt stoletja mlada dama. »To je torej to«, si je mislila. Kot bi tlesknil s prsti. Trenutek in te več ni. Pa verjetno nima več smisla objokovati, ker je to počela že zadnje tri dni. Odkar ji je modrec povedal, da bo žal odšla na drugi svet, a da ji lahko da novo priložnost. Izbere si lahko katerokoli življenje hoče. Kjerkoli na svetu. Bogata ali revna. Črna ali bela. Visoka ali majhna. Marsikdo bi bil navdušen nad takšno priložnostjo, ona pa malo manj. Če pusti ob strani grozen občutek, ker zapušča vse na tej strani, je tudi takšna priložnost po svoje … strašna. Kaj izbrati? Kaj je res tisto, kar si želi? Kam? S kom? Kako? Ali si sploh želi? Bo lahko zaživela na novo, če ve, kaj zapušča v tem življenju?

»Vem, kaj razmišljaš. Ne boš se spomnila. Ničesar. Boš samo ti, v nekem danem trenutku. Tam, kjer boš želela. Počutila se boš domače. A od tam naprej je na tebi.« S temi besedami jo je modrec malo potolažil in se sam pri sebi nasmejal. »Vsi imajo isti pogled. Točno vem, o čem razmišljajo.«

Pol ure kasneje so počasi začele padati dežne kaplje. Ena. Dva. Tri. Nasmejala se je. Komaj je čakala, da dež spere z nje vse tisto, kar mora očitno pustiti za sabo in oditi v nov svet. Kam? Že od vedno je potihem sanjala … in zgodilo se je.

Jutranje sonce si je prebijalo pot skozi plasti zaves na ogromnem oknu. Našlo je točno eno linijo in posijalo na moj obraz. Rulete so se mi od vedno zdele precenjene. Sploh, ker so jutra moj najljubši del dneva. Škoda jih je prespati. Pa ogromna postelja, ki jo prekriva bela, sveže oprana posteljnina. Smuknem iz postelje, odgrnem zavese ter odhitim nazaj pod odejo. Ta razgled. Hribi in doline, drevesa in rože, vse odeto v čudovito zeleno barvo, ki je ne bi znal naslikati niti Bojan. Ozka cesta, ki se vije mimo hiše je na varnem, vsi domačini in turisti so vsaj nekaj sto metrov stran. Popoln mir, ko ga rabiš in velika terasa za obiske, ko jih hočeš. Res je, da so mi všeč tudi mesta. Kar je pravzaprav smešno, glede na to, kakšne krokodilje solze sem točila pred leti, ko je bilo treba ostati v mestu. A podeželje ima svoj čar. Sploh, če je nekaj minut vožnje stran še morje. Nisem vedela, da takšni kraji sploh obstajajo. Hvala, modrec.

S pogledom na desno vidim kuhinjo. Ravno prav velika za dva in obiske. Otok s šestimi stoli. In ponve, ki visijo nad njim. V življenju mora biti vedno prostor za dvoje – za sanje in dobro hrano. Dobra hrana je pot do srca in odprtega uma. Čeprav te včasih slaba hrana popelje še dlje. Pa rože. Takšne bolj zelene, ki krasijo kote mojega malega domovanja. Takšne, ki ne potrebujejo pozornosti ves čas. Sploh, ker obožujem prevetritev možgan tudi kje drugje. Bolj v trušču ali še bolj v miru. Kakor zapaše.

Dovolj bo. Vstanem se in se počasi odpravim v kopalnico. Obraz si umijem pod tušem, ker umivalnika ni. Ob vselitvi je bil tam tisti štirioglat. Kot vsaka prava ženska sem tudi jaz dovolj pametna, da vem, da je to grozota za čiščenje. In smo ga zamenjali. No, ga bomo zamenjali. Pogledam se v veliko ogledalo in si odenem kopalni plašč. Nekaj najlepšega pri življenju na samem je tudi to, da se lahko sprehajaš gol kjerkoli želiš. V hiši, ob hiši, celo na velikem vrtu pred hišo. Osvobaja. Odpravim se v kuhinjo in pristavim za čaj. Kave ne pijem več. Mogoče bi bila to še ena od želja za modreca, a nisem razmišljala, da bi na seznam dala tudi – zopet lahko pijem kavo, brez da me boli želodec. Vsega res ne morem imeti. Ura bo počasi osem in počasi bi se moral vrniti.

Saj niste mislili, da v tej postelji spim sama? In da to življenje živim sama? A nekaterih stvari se enostavno ne deli.