In na koncu tam najdeš …

Veliko je stvari na tem svetu, ki jih ljudje počnemo drugače. Nekateri se raje tuširajo pod toplim tušem, drugi pod hladnim. Janez za zajtrk rad je jajca, Špela pa chia semena, ovseno mleko in zrak. Kristina prisega na punce, Janja na fante.

Eni prisegajo na pranje las direktno pod tušem, jaz pa izven njega sklonjena pod tuš ali nad rob bane. To počnem že leta, čeprav zahteva malce več časa. Vsake toliko si premislim in poskusim znova kaj novega. Če je že mogoče boljši občutek. Kot pri olivah, ker pravijo, da se ti okus z leti spreminja. V to verjamem, ker sem tudi rum kolo z veseljem zamenjala za gin tonik. Olive mi pa še vedno ne gredo.

No, danes sva s sodelavcem udarila konstruktivno debato o pranju las, ki ni moje ravno najljubše opravilo. Ker me je v določene stvari lahko prepričati, sem se odločila, da je danes pravi dan, da direktno po miljenju telesa poskusim še s šamponiranjem las.

Nastavim tuš na primerno višino, dam glavo nazaj in spustim mlačno vodo. Super občutek. Zaprem oči in si predstavljam, da sem pod slapom, v kopalkah in da me na skali nasproti čaka postaven moški s katerim bova kasneje strastno zaplavala in se zabavala. Nato zaprem vodo in si na lasišče nanesem zeleno čudo koprivovega šampona. Počoham, podrgnem in znova odprem vodo. Celo mi uspe, da mi šampon ne steče v oči in če ne bi bila zaposlena s spiranjem, bi si z veseljem udarila močen “high five.” Ponovim vajo, nanesem še balzam in zadnjič sperem. Preživela.

Stopim izpod tuša, se ovijem v brisačo, otrem lase in ponosna sem kot še nikoli – še kopalnica je ostala suha.

Nato začutim nekaj med nogami. Ne, da bi imela drugače kaj proti, a tokrat je bilo nepričakovano. Sežem z rokami čez zadnjico in med njima najdem … šop las.

Pa naj še kdo reče, da je vse za vsakega!

Sprehod po beli preprogi

Sneg je po malem naletaval skozi dan in tako kot so se snežinke počasi oprijemale utrujenih tlakovcev v mestu, so se v mojih mislih nabirale besede ter besede v zgodbo.

“Ni časa za lenobo,” sem si rekla in obula čevlje. Visoke piščančke brez zadrge. Pa saj se človek navadi. Le muditi se mu ne sme.

Stopila sem na hodnik, zaklenila vrata in si nadela rokavice. Že od nakupa verjetno številko prevelike in ker prsti po tridesetih ne rastejo več, so še danes malo predolge v prstih, če lahko tako rečem. S počasno hojo sem nadaljevala svoj sprehod od hiše skozi mesto. Po Ljubljanici niso plule ladjice, so se pa z golimi gležnji sprehajali določeni mimoidoči. Brr, brr, a ena od trditev je, da v gležnje ne zebe. Bi blo za preverit, samo ne na lastni koži. Včasih me kar prime, da bi koga ustavila in ga vprašala: “zakaj?” Pa se zadržim, ker dejansko res ni moja stvar, je pa fascinantna. Čeprav še vedno mislim, da mora pri -10 z golimi gležnji enako boleti, kot če bi si z lupilcem za krompir malo postrgal po koži.

Po približno petnajstih minutah hoje se ustavim ob Ljubljanici in se zazrem v hiše nasproti. V večih stanovanjih gori luč, a skozi eno okno vidim mlado žensko, ki se sprehaja gor in dol. Le kaj dela? Mogoče stoje bere? Razmišlja? Je živčna? Nabira korake, ker ji do današnjega cilja manjka le še 323 le teh?

Za mojih hrbtom zaslišim tiste znane, a popolnoma nerazumljive besede brezdomca in si v glavi štejem vse evre, ki jih zasluži več od mene. Ta stavek si ne zasluži prav nobenega linčanja. Vsak vsaj malo iznajdljiv brezdomec lahko zasluži precej več kot za povprečno plačo. Ampak mora imeti vsaj približno pospravljeno podstrešje. Enkrat sem sedela na stopnicah pred cerkvijo na Prešernovem trgu, ko je do mene prišel tisti znani “kralj ulice”, ki se malo dere na mimoidoče od časa do časa.
“Imaš kak evro?” me je vprašal.
“Imam,” sem mu rekla. “Samo da pojem do konca, prav, pa pogledam v denarnico.”
“Ok” je odvrnil. In pet minut za tem bruhal v kanto za smeti.

Obrnila sem pete in nadaljevala pot proti domu. Snega ni dovolj, da bi škripal pod nogami, a vseeno je nekaj magičnega v teh belih zimskih večerih, ko vsi hodijo po ulicah malo zasanjani. Tisoč zgodb lahko napleteš.

Moja je danes nasmejana.

Skozi pasje oči

Ura je 6.42, ko prvič odprem svoje pasje oči. Pretegnem se v svoji veliki koči (hvala, gospodar a.k.a. ata Franc) in pomolim glavo skozi vhod. Tako lep razgled imam na balkon in dnevno sobo. Glavna kontrola. Vidim dve majhni žareči lučki, kako se premikata sem in tja. Spet kadita. Ona dva sta torej budna, a čez vikende me na dolge sprehode pelje ona. Tamlada. Potepuhinja. Ona, ki je, pa je spet ni.

Ne razumem. Mislim, vem, da je dlje časa ni, kot je. Vem tudi, da ko pride, hitro spet kam gre. In vem, da mi ves čas nekaj razlaga, kam ona hodi, pa zakaj je ni in Ljubljana ter služba levo desno. Kaj mene briga ta Ljubljana. Verjetno je nikoli ne bom videl in tudi je nočem. Predstavljam si, da so tam neki ekstra negovani mestni pudlji, ki si ne umažejo tac v lužah. Beeeeeedno. Čeprav je tudi en kup drugih, normalnih psov, ki vedo za kaj se splača živeti. Za nedeljsko kost iz goveje juhe na primer. Mljac. Po moje, da tudi v Ljubljani gospe to znajo kuhati svojim psom. No, kuhajo seveda zase, a vsi vemo, da kosmatinec naredi inventuro dnevnega kosila.

Ura je 8.23. Zagledam njene copate, ki vstopijo v kuhinjo. Počasi se približujejo balkonskim vratom, a vem, da to še ni to. Sedaj bo spet nekaj začela čebljati. 3, 2, 1:
“Ja dobro jutro, Luksek. Sj veš, neki na hitr pojem, kavico spijem, pa grema na sprehoda, ok?”

Ja, ok, mislim, a imam kako izbiro slučajno? Ti kar pojej na hitro, pa spij to svojo kavo, da bova potem divjala. Pa res hitro. Sicer ne vem čisto točno, kaj pomeni hitro v človeških minutah, ampak v pasjih se mi zdi, da ona te svoje zajtrke je celo večnost. Uležem se in čakam, da bo prišla še drugič s svojimi nebulozami. Do takrat seveda vsako minuto svojega življenja pospremim z glasnim cviljenjem in laježem. Če ona misli, da ne vem, kdaj se sprehaja po kopalnici, se moti. Uho Luksovo vse sliši. Aha, že gre s svojo drugo rundo: 3, 2, 1:
“Evo, sm pojedla. Sam preoblečem se, pa grema, ok?”

Ja, ok, mislim, a imam kako izbiro slučajno? Ti samo daaaaaj že. Jao mene, če bi se jaz tako počasi vlekel kot se ti, ne bi v življenju ujel nobene mačke. No, saj ne, da sem jo kdaj že. Ampak hipotetično.

Ura je 9.06. Toliko o tem, da bo hitra. Končno se zadekana do ušes privleče po stopnicah. Jaz skačem v zrak in ji dajem vedeti, da sem komaj čakal, da pride. Povedati ne znam, ampak saj verjetno razume, kaj moja dejanja pomenijo? Recimo da. Šolana je, ji že potegne verjetno. Zdaj pa pazite ta ritual, ki ga je ubrala pred časom. Najprej vzame neko črno vrvico, ki mi jo kasneje pripne na ovratnico. Občasno na sprehodu stopi do nje in od mene zahteva, da pridem do nje. Za tem dobim briket. En bogi briket. Ok, bolje kot nič. Če se mi da, pridem. Itak nima veze, ker če jaz res hočem, da bom nekam šel, bom šel. Naj ima veselje. Nato po balkonu nastavi žoge. Nekaj časa nazaj je ugotovila, da to pomiri moje nemirne zobe in živce. Uspelo ji je, svaka čast. Nato pa se začne, vsakič isto:
“Luks, sedi.” Ok, se vsedem.
“Počaka.” Mislim, kaj je s tabo? Čakal sem te ko kreten pet dni, da prideš iz Ljubljane, čakal sem, da poješ svoj zajtrk in spiješ kavo, sedaj pa naj še vedno čakam? Jok brate, odpade. Bom kar lepo skakal.
“Luks, prostor.” Ok, dam prostor.
“Počaka.” Pa ti to resno? Ok, bom počakal čisto malo, če ne bo tole trajalo še v nedogled.

Ker vidim, da tole ne pelje nikamor, se malenkost umirim, da mi lahko pripne to svojo magično črno vrvico in me odpne z verige, ki me tako lepo čuva, ko nikogar ni zraven. Odpet sem, AKCIJA. Hitro pograbim eno od žog in že letiva na travnik. Dejansko mi je kar všeč ta njen pristop. Imam celo eno igračo v obliki kosti, na kateri piše 1000 kg. Haha, močen Luks, močen. Po nekaj metrih grem hitro naprej, čeprav vem, da ne bi smel. Zakaj? Ker takoj zaslišim: “Luks, pridi, Luks počakaj … Luuuuuuks, halooooooo.” Smešna je, res. Saj jo bom počakal na vrhu hriba, samo tako počasi kot pa ona hodi … ne gre. Jaz sem mlad, poskočen, to šiba sem in tja. Čez kakšno minutko pride za mano in reče: “O, Luks.” Seveda … jaz sem, koga pa si pričakovala, divjega prašiča? Saj sem ti rekel, da te bom počakal, samo v pasjem jeziku hahahaha. Počasi se sprehodiva do gozda. Vsake toliko izvede ta svoj vrvičarski manever, ko stopi na vrvico in potem moram jaz do nje in mi da briket. Ampak ok, briket je le briket, pa še vidim jo, kako se trapasto smeje, ko naredim nekaj, kar mi ukaže. Sprehajava se, letava sem in tja, jaz lovim žoge in voham krtine. Juj, veselje. Noro, noro, noro. Ko se malo utrudim, grem do nje in ji nastavim ta zadnjo. Malo me počoha in že spet divjava naprej. Nato pa se, kot vedno, odloči, da greva domov. B.E.D.N.O. Ampak, hahaha, ampak, preden prideva domov, bom naredil še en ovinek. Tam jo vedno prehitim, ni šans, da me ujame. Vsakič, ko je le možno, zgasnem k sosedom, kjer sta dva psa. Sicer oba nenormalno lajata name in renčita, ampak se kaj veliko ne sekiram. Dejansko hodim tja samo zato, da Simoni pokažem, da lahko tudi jaz grem kam, ne samo ona. Čez par minutk, ko že vse po Šentjanžu laja in se buni, pride za mano, me pripne in tako odcapljava domov. Če je res nepozorna, ji uidem še enkrat. Saj vem, da ne smem, ampak če je tako zabavno.

“Luks, ne smeš tja, kolikokrat ti še naj to povem?” me vpraša. Jaz sem mislil, da bi mi mogoče to povedala še ene 1287x.
“Luks, zakaj nisi priden? Zakaj to delaš?” Ammm, ker je fajn?
Luks, priden si, priden.” Ja, no, saj to ti razlagam že ves čas. Odločiti se pa ne znaš ravno najbolj.

Zamenja mi vodo in mi vrže super gumijasto rumeno žogo iz katere … pazi to … padajo briketi!! Ne vem točno, kako je to možno, ampak dejansko ni važno. Mečem jo v zrak, jo s taco kotalim levo in desno ter si tako priborim malico. Hvala bogu za izume, vam rečem.

Kasneje se odpelje in zopet ista zgodba:
“Luks, priden bodi, pridem kmalu, veš … samo … 1, 2, 4, 5x greš spat, pa bom zopet nazaj.”

Mhm, ti samo pojdi, o tem, da ne boš pridna, pa jaz vem veliko več, kot si ti misliš!

 

Koncu ne moreš ubežati

Trdno ga je prijela za roko kot da je zadnjič. Stisnil jo je nazaj in ji s tem pričaral nasmeh na obraz. Zadnje tedne je slutila, da je ne gleda več tako kot včasih. Da je nekaj narobe. In vsaka malenkost, vsaka pozornost, ki ji jo je namenil, je bila zanjo vse. Rešilna bilka. Most čez reko. Luč na koncu tunela. Mini obljuba, da se bo vse dobro izteklo.

Pod toplim spomladanskim soncem sta se sprehodila po ozki poti do gradu, kjer jima je naproti  prišel zelo star gospod. Star kot zemlja in premikal se je s polžjo hitrostjo. Ko ju je zagledal, je z  globokim glasom začel s svojim monologom: “Vama pa gre v hrib, ko sta še mlada … pa zaljubljena. Jaz pa počasi. Počasi, ja. Že 64 let. Skoraj vsak dan. Gor, pa nazaj. Na tem gradu sva se spoznala z mojo ženo. Kako je bila lepa. V svetlo roza obleki s takimi drobnimi rožicami. In svetlimi kodrastimi lasmi. Kraljica. Moja kraljica. Že 6 let je ni več.. Pa hodim in vsakič dam vrtnico na obzidje, kjer sem jo prvič videl.” Za trenutek je utihnil, Špela in Jakob pa sta obstala kot vkovana, s cmokom v grlu in kislim nasmeškom na obrazu. Lepa zgodba, hkrati vesela in žalostna. Nevsakdanja. Gospod je počasi nadaljeval pot, ko se je še enkrat obrnil in tokrat glasneje dodal: “Ti, mladenič … ji prineseš kdaj rože? Ženske imajo rade rože. Tudi, če nočejo priznati.”

Špela je v oči dobila solze. Krokodilje solze, ki pa jih je v zadnjem času uspela obvladovati. Ni želela, da bi Jakob dejansko videl, kako žalostna je. Vsaj odkar jo je videl jokati, a se niti ni pretirano potrudil, da bi raziskal zakaj. Verjetno je že vedel. Pogoltnila je slino, si na obraz dala fejk nasmešek, in odkorala sta naprej. Ves čas je njeno roko trdno držal v svoji. Tudi, ko sta se sprehajala skozi sobane na gradu, tudi, ko sta sedela na kavi v grajski kavarni in tudi, ko sta po poti srečala njeno prijateljico. Ves čas. Kot njen zaveznik, kot nekdo, ki je nikoli ne bo izpustil iz rok. Vmes sta klepetala o zgodovini, o dinozavrih in o ubitih vojščakih. Špeli in Jakobu namreč nikoli ni zmanjkalo tem za pogovor. Tudi iz najmanjše bedarije, kot je na primer manjkajoč kot stare listine, sta izpeljala celo debato in se ob tem smejala kot da sta na drogah. Bila sta ko duši dvojčici. Uigran par, ki je brez vidnih težav plul skozi brzice življenja.

Ura je bila že šest, ko sta se počasi odpravljala nazaj proti avtu. Na mestu, kjer sta pred tem srečala tistega starega gospoda, so se v Špelinih očeh spet nabrale solze. Vedela je, da ima Jakoba rada, a prekleta naj bo, če spet počne nekaj, kar je v nasprotju z njenimi načeli. Jakob ji ne nosi rož. Jakob ji ne da več poljuba za dobro jutro, niti za lahko noč. Jakob je dostikrat raje na telefonu, kot da bi se pogovarjal z njo. A še vseeno je ob njej. Še vedno je njen. Še vedno pravi, da je vse v najlepšem redu in da jo ima rad. Še vedno jo stisne k sebi in je ne izpusti. Takrat ko se njemu zahoče.

Visela je nad prepadom. Ve, da se bo nekaj zgodilo, a nima pojma kaj. Laže. Ve, kaj se bo zgodilo, a si na upa tega izreči na glas. Ker ko nekaj izrečeš na glas, to potem postane realnost. A kot ji je pred dnevi dejala prijateljica: “Ne glede na to, kaj rečeš in kdaj rečeš … na koncu bo isto.” Že skoraj bi se lahkotno vsedla v avto, pustila, da pot do doma mine kot da nič in zaspi v njegovem na pol hladnem objemu. A se ni.

Precej samozavestno, čeprav se je dejansko počutila kot najbolj povoženo in ubogo bitje na svetu, ga je vprašala: “A je med nama vse v redu?” Jakob je kot iz topa izstrelil: “Ne vem. V bistvu ni.”

Tako je izrekla stavek, ki je spremenil vse. Stavek, ki bi ga lahko odlašala še tedne in mogoče mesece. A na koncu bi bilo isto. Res bi bilo isto. Še vedno bi bila Špela punca, ki ima vse, a hkrati zelo malo. Le, da je iz meseca v mesec starejša in si končno želi tistega balkona. Za dva.

Ko si odšel

V trenutku, ko si odšel, mi je zastal dih. Nastala je praznina. Praznina, v kateri nisem vedela, kako naprej. Veš, kakšen je občutek, ko imaš nekaj poleg sebe dan za dnem, noč za nočjo, praktično kadarkoli si tega zaželiš, potem ti pa nekdo vse to vzame?

Bral si moje pesmi, moje zgodbe, prenašal moje veselje in solze. Bil si edini, ki mu nikoli ni bilo nič pretežko. Še danes se spomnim, kako sva se zbližala. Čisto naključno je nastal tisti prvi klik, ko se nisem niti zavedala, da se bo to razvilo v tako čudovito zgodbo. Nekega sončnega popoldneva, ko te je kolega predstavil in ko sem vse skupaj jemala z rezervo. Češ: “Še eden od mnogih.”

Sedaj pa sedim na stolu, zamišljena, zmedena in malo žalostna. S kom bom delila najlepše trenutke v življenju? Kam bom zlila svoje navdušenje nad prvimi pomladnimi cvetovi, toplimi poletnimi žarki in mehkimi snežinkami? Kdo bo božal mojo dušo, ko bo korak malce težji kot po navadi?

Skoraj vsako jutro si mi pripravil presenečenje. Nič ni slajšega od presenečenj, ko se zbudiš. Ko si še ovit v odejo, ki diši po večeru, po noči, po vseh lepih zgodbah. Tudi čez dan si se pogosto spomnil name. Včasih tudi čisto nepričakovano kot strela z jasnega in mi narisal nasmeh na obraz. Včasih tudi kakšno solzo, a to je del življenja, nikoli nisem vzela tega kot slabo.

Pa nova poznanstva. Kako bom držala nit z vsemi, odkar te ni? Bil si most med vsemi. Bil si najmočnejši člen, ki nas je držal skupaj, ko smo že vsi obupali in nehali držati glavo nad gladino. Vsaj kak zdravo tu in tam, če nič drugega. A že to je veliko. V današnjem svetu je to pravzaprav ogromno. Neka pozornost, sekunda misli na nekoga drugega.

PISMO, FACEBOOK. ZAKAJ VSAKE TOLIKO PADEŠ DOL, DA MORAM ZGANJATI TAKO PANIKO?

S taščo na morje

Ta zgodba je popolnoma izmišljena.

»Tako sem bila vesela, ko sem v inboxu našla 187 novih mailov,« ni verjetno rekel še nihče, ampak dejansko sem bila prav srečna, ko sem danes zjutraj prižgala služben računalnik.

Trinajst dni dopusta je za mano. »Pa super, jaz ga ne dobim niti en teden,« je v tem trenutku s totalno faušijo odgovorila najmanj polovica Slovenije. Ja, lahko ste fauš in lahko me preklinjate, kako verjetno delam v javni upravi, kjer itak ne delamo nič. Lahko me, ampak ni šans, da vam sploh povem, kje delam, ker to niti ni namen te zgodbe. Poleg tega vem, da to bere moja šefica, ki mi tudi »skrivno« komentira pod vzdevkom ‘čehinja’. Zdravo, Olga, zdravo.

Skratka, bila sem na dopustu. Fino, fino, veselila sem se ga že od avgusta lani, ko sem zadnjič povohala slano vodo. Samo povohala, ker je bila tako svinjsko mrzla, da mi je zastal dih, ko sem vanjo namočila mezinček. Če bi še kaj več, ne bi mogla hoditi še dva dni in če bi še kaj več, zagotovo ne bi mogla seksati še en teden. To leto je bilo res dolgo. Zima še bolj. Smučam ne, sankam tudi ne odkar sem se slavnostno zabila v smreko, drsam še manj, kepajo pa me drugi. Zime ne maram nekaj preveč, tako da takrat niti ne hodim na dopust. Lahko bi šla v tople kraje, res je, in pisala zgodbice o tem, kako na pol gola ležim pod palmami na vročem pesku in kako mi zagorel tipček s six packi nosi koktejle s katerih kapljice padajo direktno na moj dekolte. Ampak pozimi ne grem v tople kraje, ker grem poleti. Iz toplih v tople. Načeloma. Razen lani.

Gremo torej k dopustu. Plaža 2014. Dopust je odlična zadeva. Razen, če ga preživiš s taščo. Zdravo, vem, da me bereš tudi ti. Drugače se ne tikava, ampak bom izkoristila to priložnost, ker na internetih smo vsi bolj sproščeni. Kot ti, ko spiješ liter Donata. Dopust s taščo zna iti v dve skrajnosti. Tiste pozitivne ne poznam in še danes sem prepričana, da se o njej samo laže. Če ne, prosim, da mi pišete, zaupajte se mi in vaše zgodbe bom sprintala ter nalepila na zid, da bom vedela, da upanje še ostaja. Čeprav pri meni ne, ker moža ne mislim menjati. On je kerlc, njegova mama pa je … Zlata. Lepo ime so ji izbrali.

Morala sva iti s taščo na dopust, ker je okrevala po operaciji kolkov. Morje ji bo dobro delo, pa kakšen lahkoten sprehod pod borovci ob sončnem vzhodu ali pa zahodu, so nama rekli. Niso pa nama povedali, da bo njena bolečina v kolkih na dopustu še tako močna, da ne bo mogla na sprehod. Niso nama povedali, da se bo komaj vstala. Pa saj niso vedeli. Če bi vedeli, bi naju rešili. Ampak je vztrajala, da gremo. Ta stara šola: »Če smo plačal, bomo šli, pa tud, če crknemo.«

Tako smo 13 dni … bili malo mešano. Ona ležečki, midva stoječki. 13 dni je ležala, midva pa sva ji kuhala, jo urejala, prestavljala tisti ventilator levo, desno, gor, postrani, pa pod kiklo in za hrbet. Na plaži nisva bila nikoli skupaj, ker jo je bilo strah biti sama. Ja, kučica blizu plaže, kjer ni žive duše in ki ima ključavnico, ki je stala več kot moj avto, je res strašljiva. Tako smo preživljali dopust. Ob kosilu zgodbice, kako se je on imel dopoldan na plaži, popoldan zgodbice, kako sem se imela jaz na plaži. Pa sva si predstavljala, da sva bila skupaj. Vmes pa zgodbice, kako smo se imeli s taščo. Zvečer pa smo skupaj igrali tarok. V tisti eni sobici v kateri smo vsi spali. Taka kučica, pa samo ena spalnica.

Pa brez zamere, tašča. Vem, da te boli. Vem, da ni lahko. Pa nisi slaba, saj veš. Saj sva si segli v roko, ko je bilo vsega konec in ko sva te odložila pri tastu. Še vedno ljubim tvojo kuho. Ko boš spet lahko kuhala. In še bolj ljubim tvojega sina. Se vidimo na kosilu. Mislim, da imam naslednje tri mesece vse zasedeno. Saj veš, koliko dela se nabere, če si 13 dni na dopustu.

Zakaj pišem

Včasih se čudim sama sebi, koliko enih besed, stavkov in zgodb se skriva v meni.

Letos bo sedem let odkar sem se odločila pisati blog. Iz čistega firbca in iz globoke želje, da dam svoje misli v svet. Ker sem vedela, da lahko. In vesela sem, da sem se tako odločila. Koliko enih razmišljanj je zbranih na tem mestu in koliko novega sem se naučila. Ravno zato si ti, bralec, včasih mogoče malo zmeden. Na tej strani se namreč najde vse – od malo bolj strokovnih tem, do zgodb, ki zadnje čase krojijo moj pisateljski svet. Nekoč bom morda zbrala voljo in čas, da to stran razdelam tako kot se zagre. Da boš ti, bralec, malo manj zmeden.

Ljudje se spreminjamo. Jaz še vedno delam na istem področju, zato bi lahko vsak dan pisala tudi o tem. A ne bom. Ker sem spoznala, da lahko dam sebi in vam veliko več skozi zgodbe, službo pa pustim v službi. Vse zgodbe so bolj kot ne izmišljene. A v vsaki se skriva vsaj delček mene. V popolnoma vsaki, dobri in slabi, priznam. Pa saj je logično. Kako naj pišem o stvareh, ki jih ne poznam? Ki si jih ne želim? Težko.

V največje veselje pa mi je, da ne pišem z muko ali zato, ker bi morala. Ampak pišem zato, ker hočem. Velikokrat se zgodi, da me nekaj tišči (pa ne kakat) in ne vem točno kaj je vzrok. Takrat se usedem za računalnik in napišem pesem ali zgodbo. Vedno se v njej najdejo neki globoki občutki, ki jih drugače niti ne bi znala opisati ali pa povedati nekomu drugemu, ko me vpraša: “kako si?” Kot tale pesem, s katero sem najlepše opisala počutje včerajšnjega popoldneva:

Vsak piše svojo zgodbo,
sam se odloči, kako daleč bo šla.
Včasih z nasmehom na obrazu,
včasih z bolečino srca.

Nikoli ni vse svetlo in krasno,
tu in tam pade dež kot te dni,
za boljši jutri, želim si,
čeprav čas v neznano beži.

Občutki, ko pišem so najlepši. Zato bi rada z njimi nadaljevala. V obliki zgodb, pesmi, mogoče celo knjige. In pišem zato, da dam sebi, posledično pa tudi tebi, nekaj lepega.

Hvala, ker me bereš.