Biti iskren ni ena od najlažjih stvari na svetu, to si moramo priznati. Včasih se bojimo biti iskreni, ker nas je strah posledic. Nikoli ne bom pozabila, ko smo se s sošolkami v osnovni šoli malo preveč igrale z zafrkavanjem po telefonu. Ja, res nisem mogla vedeti, da sem poklicala učiteljico iz prvega razreda, ki me je prepoznala po glasu. En teden sem lagala, da nisem bila jaz – najprej učiteljem, potem še mami. Dokler nismo vsega skupaj priznale. Dobila sem pisni opomin in žal tega pred starši ne moreš skriti. Pa sem preživela, bila sicer okregana, ampak smo šli dalje.

Včasih nismo iskreni, ker boli. Boli nas in boli tistega, ki so mu določena mnenja namenjena. In ravno te teme bi se rada v današnjem zapisu  najbolj dotaknila.

V življenju sem spoznala kar nekaj moških. Z nekaterimi smo se spoznali in je pri tem tudi ostalo. Z drugimi se je razvilo prijateljstvo. S tretjimi avantura. S četrtimi (resna) zveza. Glede na to, da sem v tem trenutku samska, je jasno, da je moral v večini zgoraj opisanih primerov nekdo biti tekom tega odnosa iskren in povedati, da tako naprej ne gre (op. iskren = biti iskren ali včasih natveziti neke bedarije, da te druga stran pusti pri miru). A da prideš do tega trenutka iskrenosti, preteče nekaj vode. Včasih solz. Občasno alkohola.

PRVIČ: najprej moraš biti iskren do samega sebe. Ne bom lagala, da se v večini primerov, ko spoznam potencialnega partnerja, ne poigravam z mislijo: “kaj pa če je to tisti, s katerim bom do konca svojega življenja?”. In vedno, ampak vedno, ko ugotovim, da temu ni tako, malo boli. Včasih zato, ker sem se na osebo resnično navezala in jo imela rada, včasih pa zato, ker vem, da bo preteklo še nekaj časa, dokler ne spoznam nekoga, s katerim se bova zares ujela. Najbolj pomembno je, da sam pri sebi razčistiš, kaj čutiš in kako se počutiš. Ter seveda – kako se počuti nasprotna stran. Bom še naprej vztrajala pri nečem, ki ni pravo in pristno, samo zato, da bo meni bolj udobno? Samo zato, ker mi je hudo povedati resnico?

DRUGIČ: ko razčistiš sam pri sebi, bodi iskren še do druge strani. Ma ja, boli, vem. Veliko lažje je ugasniti telefon, ne odpisati na sms in ignorirati notranje glasove ter upati, da bo vse skupaj izvenelo. Ampak kruta resnica je, da se druga stran po vsej verjetnosti še vedno nečesa oklepa. Pa to ne velja samo za partnerske odnose. To velja za vse odnose v življenju. Kolikokrat ne odpišemo na mail poslovnemu partnerju, ki nam več ne ustreza ali nam je predrag. Kolikokrat se ne oglasimo na številko Top Shopa, ker nam grejo na živce, pa čeprav vemo, da ne bomo nikoli več kupili od njih. Raje poslušamo tisto zvonenje znova in znova ter pizdimo vse naokoli, namesto da bi dvignili slušalko in rekli par preprostih besed: “izbrišite me iz baze podatkov!”. In kolikokrat vemo, da se nismo zaljubili, da ni bilo tekom odnosa (če tudi kratkega) nobene posebne konstruktivne debate o najbolj bizarnih zadevah tega sveta in da ti tista oseba ne pripelje največjega možnega nasmeha na obraz, ko se spomniš nanjo.

In ko to ugotoviš, takrat je čas, da si iskren. Brez laži, brez olepšavanja … povej, tako kot je. Saj ni nujno, da je resnica tudi nesramnost, čeprav se velikokrat dojema kot taka, predvsem zato, ker se takrat vklopi naš obrambni mehanizem. Tako se bosta obe strani počutili bolje. Če enostavno čutiš, da z določeno osebo ni prihodnosti, ne zapakiraj tega v super lepo fino pocukrano zgodbo. Ne laži. Izgovorov smo tisti 30+ slišali že dovolj.

Ja, biti iskren res ni ena od najlažjih stvari na svetu. Vem pa nekaj – po tem, ko daš iz sebe tisto, kar čutiš, ti je veliko lažje.

Aja, osredotočila sem se samo na neka negativna čustva. Podobno je pri pozitivnih. Včasih je malo težko, a ne? Reči nekomu, da ga imaš rad, pa ne veš, kako bo odreagiral? Tveganje … iz tega je sestavljeno naše življenje.