Naslov tega zapisa je verjetno eden od najbolj zlajnanih stavkov na svetu. Lepo, če sta živela srečno do konca svojih dni. Kaj pa če ne? Konec koncev ne živimo v pravljici.

Že od malih nog smo obdani s predstavami, kako nekega dne spoznamo svojo boljšo polovico (ker tisti drugi te vedno dvigne gor, nikoli ne tlači dol, a ne), smo z njo nadvse srečni, se poročimo in seveda imamo otroke. Nihče kaj posebej ne omenja, da boš imel mogoče rad osebo istega spola, čeprav je tudi povsem normalno. Punce se oblačijo v mamine obleke (mogoče celo poročno) in razmišljajo o tem, kako bodo s princem na belem konju odkorakale pred oltar, zatem namakale noge nekje na topli plaži s koktejlom v roki, nazaj pa bodo prišli trije. Ne vem, jaz nisem nikoli imela teh predstav. Pojma nimam, kako bo izgledala moja poročna obleka, niti se mi ne sanja, kako bo ime mojim otrokom. Madona, saj niti ne vem, kako bo ime mojemu možu. Edino, kar vem, je, da bo mogel biti fotograf prekleto dober, ker so slabe poročne fotografije nekaj najhujšega.

Sem si pa predstavljala, da se bo vse to zgodilo pred mojim 30-im letom.

Pred dnevi sem prebrala enega najboljših pregovorov, ki se v prevodu glasi nekako takole: “Pozabila je na srečno bova živela do konca svojih dni in živela je srečno do konca svojih dni.” Drži. Ženske pri 30-ih smo nadvse obremenjene. Zakaj hudiča ni nobenega pametnega dečkota na tem svetu? Ne najdem ga v gostilni, ne najdem ga na fitnesu, še manj v cvetličarni, na spletnih zmenkarijah pa jih je kar nekaj takih, ki ti že po nekaj stavkih namignejo, da je prst v rit odlična izbira za prvi zmenek. Ne pravim, da je s spletnimi zmenkarijami karkoli narobe. Poznam kar nekaj parov, ki so se našli prav po tej poti. Zagovarjam tudi to, da ni važno, kje se najdeš. Pomembno je le, kako nadaljuješ. Karkoli ti najbolj sede.

Greš na en zmenek, pa na drugi, si z nekom nekaj mesecev ali pa tudi ne in na koncu spet končaš sama. Lahko da je kriva ona, lahko da je kriv on, morda pa je vmes poseglo vesolje. Kar pa zelo velikokrat slišim je, da je iz leta v leto bolj težko najti partnerja.

Jaz trenutno s tem niti nisem obremenjena. Po zadnjem letu in pol, ko se mi je na tem področju zgodilo marsikaj lepega in tudi manj lepega, sem po tem, ko sem sebe postavila na drugo mesto, prav vesela, da sem sama. Ne pravim, da nočem imeti partnerja in uživati v dvoje, pravim le, da mi sami trenutno popolnoma nič ne manjka. Tudi o tem, če je težje najti partnerja, ko si starejši, ne bi sodila. Kaj pa vem, če je tako zelo težje. Težje je morda zaradi tega, ker si pri 30-ih in več letih že načeloma izoblikovana oseba, ki ve, kaj hoče. Potem jih nekaj že avtomatsko odpade. Kot na primer pri meni kakšen kao odrasel moški, ki še vedno živi v svoji “otroški” sobi v hiši staršev – pa ne zato, ker bi moral in ne bi imel druge izbire, ampak zato, ker mu je udobno in nima nobene želje po tem, da bi se od tam premaknil. Če živi tam že celo svoje življenje in ni niti meseca živel na svojem v kraju, kjer je študiral, je to še toliko slabše.

In kaj se pri 30ih in plus letih, ko čakaš na princa na belem konju, le-tega pa ni od nikoder, zgodi? Dopuščaš, da gre življenje mimo tebe. Ne vem zakaj bi objokovala, da sem še vedno sama? Sama sem v vsakem primeru, pa če se sekiram zaradi tega ali ne. Menim tudi, da pretirano forsiranje ne pelje nikamor, imaš pa seveda več možnosti, da nekoga spoznaš.

Ne vem, kaj je zapisano v moji usodi glede življenjskega partnerja. Se bom pa potrudila, da bom do takrat vseeno uživala.

Verjetno pa je vse to moje razmišljanje neko trenutno stanje in bom že čez en mesec s škatlo robčkov sedela  na postelji in se drla: “popravi si že ta prekleti GPS in pridi do mene.”