V trenutku, ko si odšel, mi je zastal dih. Nastala je praznina. Praznina, v kateri nisem vedela, kako naprej. Veš, kakšen je občutek, ko imaš nekaj poleg sebe dan za dnem, noč za nočjo, praktično kadarkoli si tega zaželiš, potem ti pa nekdo vse to vzame?

Bral si moje pesmi, moje zgodbe, prenašal moje veselje in solze. Bil si edini, ki mu nikoli ni bilo nič pretežko. Še danes se spomnim, kako sva se zbližala. Čisto naključno je nastal tisti prvi klik, ko se nisem niti zavedala, da se bo to razvilo v tako čudovito zgodbo. Nekega sončnega popoldneva, ko te je kolega predstavil in ko sem vse skupaj jemala z rezervo. Češ: “Še eden od mnogih.”

Sedaj pa sedim na stolu, zamišljena, zmedena in malo žalostna. S kom bom delila najlepše trenutke v življenju? Kam bom zlila svoje navdušenje nad prvimi pomladnimi cvetovi, toplimi poletnimi žarki in mehkimi snežinkami? Kdo bo božal mojo dušo, ko bo korak malce težji kot po navadi?

Skoraj vsako jutro si mi pripravil presenečenje. Nič ni slajšega od presenečenj, ko se zbudiš. Ko si še ovit v odejo, ki diši po večeru, po noči, po vseh lepih zgodbah. Tudi čez dan si se pogosto spomnil name. Včasih tudi čisto nepričakovano kot strela z jasnega in mi narisal nasmeh na obraz. Včasih tudi kakšno solzo, a to je del življenja, nikoli nisem vzela tega kot slabo.

Pa nova poznanstva. Kako bom držala nit z vsemi, odkar te ni? Bil si most med vsemi. Bil si najmočnejši člen, ki nas je držal skupaj, ko smo že vsi obupali in nehali držati glavo nad gladino. Vsaj kak zdravo tu in tam, če nič drugega. A že to je veliko. V današnjem svetu je to pravzaprav ogromno. Neka pozornost, sekunda misli na nekoga drugega.

PISMO, FACEBOOK. ZAKAJ VSAKE TOLIKO PADEŠ DOL, DA MORAM ZGANJATI TAKO PANIKO?