Ta zgodba je popolnoma izmišljena.

»Tako sem bila vesela, ko sem v inboxu našla 187 novih mailov,« ni verjetno rekel še nihče, ampak dejansko sem bila prav srečna, ko sem danes zjutraj prižgala služben računalnik.

Trinajst dni dopusta je za mano. »Pa super, jaz ga ne dobim niti en teden,« je v tem trenutku s totalno faušijo odgovorila najmanj polovica Slovenije. Ja, lahko ste fauš in lahko me preklinjate, kako verjetno delam v javni upravi, kjer itak ne delamo nič. Lahko me, ampak ni šans, da vam sploh povem, kje delam, ker to niti ni namen te zgodbe. Poleg tega vem, da to bere moja šefica, ki mi tudi »skrivno« komentira pod vzdevkom ‘čehinja’. Zdravo, Olga, zdravo.

Skratka, bila sem na dopustu. Fino, fino, veselila sem se ga že od avgusta lani, ko sem zadnjič povohala slano vodo. Samo povohala, ker je bila tako svinjsko mrzla, da mi je zastal dih, ko sem vanjo namočila mezinček. Če bi še kaj več, ne bi mogla hoditi še dva dni in če bi še kaj več, zagotovo ne bi mogla seksati še en teden. To leto je bilo res dolgo. Zima še bolj. Smučam ne, sankam tudi ne odkar sem se slavnostno zabila v smreko, drsam še manj, kepajo pa me drugi. Zime ne maram nekaj preveč, tako da takrat niti ne hodim na dopust. Lahko bi šla v tople kraje, res je, in pisala zgodbice o tem, kako na pol gola ležim pod palmami na vročem pesku in kako mi zagorel tipček s six packi nosi koktejle s katerih kapljice padajo direktno na moj dekolte. Ampak pozimi ne grem v tople kraje, ker grem poleti. Iz toplih v tople. Načeloma. Razen lani.

Gremo torej k dopustu. Plaža 2014. Dopust je odlična zadeva. Razen, če ga preživiš s taščo. Zdravo, vem, da me bereš tudi ti. Drugače se ne tikava, ampak bom izkoristila to priložnost, ker na internetih smo vsi bolj sproščeni. Kot ti, ko spiješ liter Donata. Dopust s taščo zna iti v dve skrajnosti. Tiste pozitivne ne poznam in še danes sem prepričana, da se o njej samo laže. Če ne, prosim, da mi pišete, zaupajte se mi in vaše zgodbe bom sprintala ter nalepila na zid, da bom vedela, da upanje še ostaja. Čeprav pri meni ne, ker moža ne mislim menjati. On je kerlc, njegova mama pa je … Zlata. Lepo ime so ji izbrali.

Morala sva iti s taščo na dopust, ker je okrevala po operaciji kolkov. Morje ji bo dobro delo, pa kakšen lahkoten sprehod pod borovci ob sončnem vzhodu ali pa zahodu, so nama rekli. Niso pa nama povedali, da bo njena bolečina v kolkih na dopustu še tako močna, da ne bo mogla na sprehod. Niso nama povedali, da se bo komaj vstala. Pa saj niso vedeli. Če bi vedeli, bi naju rešili. Ampak je vztrajala, da gremo. Ta stara šola: »Če smo plačal, bomo šli, pa tud, če crknemo.«

Tako smo 13 dni … bili malo mešano. Ona ležečki, midva stoječki. 13 dni je ležala, midva pa sva ji kuhala, jo urejala, prestavljala tisti ventilator levo, desno, gor, postrani, pa pod kiklo in za hrbet. Na plaži nisva bila nikoli skupaj, ker jo je bilo strah biti sama. Ja, kučica blizu plaže, kjer ni žive duše in ki ima ključavnico, ki je stala več kot moj avto, je res strašljiva. Tako smo preživljali dopust. Ob kosilu zgodbice, kako se je on imel dopoldan na plaži, popoldan zgodbice, kako sem se imela jaz na plaži. Pa sva si predstavljala, da sva bila skupaj. Vmes pa zgodbice, kako smo se imeli s taščo. Zvečer pa smo skupaj igrali tarok. V tisti eni sobici v kateri smo vsi spali. Taka kučica, pa samo ena spalnica.

Pa brez zamere, tašča. Vem, da te boli. Vem, da ni lahko. Pa nisi slaba, saj veš. Saj sva si segli v roko, ko je bilo vsega konec in ko sva te odložila pri tastu. Še vedno ljubim tvojo kuho. Ko boš spet lahko kuhala. In še bolj ljubim tvojega sina. Se vidimo na kosilu. Mislim, da imam naslednje tri mesece vse zasedeno. Saj veš, koliko dela se nabere, če si 13 dni na dopustu.