Otroci so tisti, ki bi jih morali zavarovati pred nekaterimi dejanji ali nezmožnostjo staršev. Govorim o sistemu beleženja neplačnikov malic, za katerega do danes nisem vedela. Očitno imajo na kar nekaj osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji elektronski sistem, preko katerega se otroci evidentirajo s pomočjo ključka, preden vstopijo v jedilnico. Če starši niso mogli plačati položnice, sistem seveda to zazna in zapiska – tako vsi okoli otroka vedo, da položnica ni bila plačana.

Gore dole, ja, sistem je učinkovit pri izločanju neplačnikov iz šolske jedilnice. Lahko pa otrok, po tem, ko doživi osramočenje pred sovrstniki, dvigne potrdilo v tajništvu, s katerim lahko vseeno dobi kosilo. Potem pa lahko samo še s sklonjeno glavo odkoraka v jedilnico, kjer vsi njegovi sošolci že pridno jedo in posluša šepetanje in ogovarjanje ostalih. Halo, kakšna je razlika? Če otrok v vsakem primeru očitno lahko pride do kosila s potrdilom, je čisto vseeno, če bi sistem brez piskanja zaznal neplačnika, otroku pa bi kasneje izdali neke vrste potrdilo, ali pa poklicali starše in se naj oni, za štirimi stenami, brez obsojanja, pogovorijo o težavi, ker konec koncev, otrok pri tem, razen lakote in osramočenja, nima popolnoma nič. Roko na srce, ne verjamem, da je v šolski menzi vsak obrok izmerjen do žlice natančno in nimajo nekaj kosil viška.

Razumem, da je plačilna disciplina problem in da šole ne morejo kar tako zalagati za otroke, ki nimajo. Pustimo ob strani, da takšen sistem evidentiranja zagotovo stane na tisoče evrov, ki  bi jih lahko porabili drugače. Verjetno pa je tu največji problem v tem, da se vodstvu šol ne da ves čas ukvarjati in pogovarjati s starši, ki so v stiski. Jebi ga, sistem, ki naredi vse namesto tebe, je veliko preprostejši, pa čeprav v končni fazi ne stori nič dobrega za otroke. Hvala bogu se za ta sistem veliko šol ni odločilo, verjetno, upam vsaj, je bil glavni razlog izpostavitev otrok.

Do pred približno trinajstimi leti nazaj, ko sem jaz končala osnovno šolo, nismo imeli nobenih takih sistemov. Ne spomnim se tudi, da kdo od sošolcev ne bi imel malice. Nisem vedela, kdo točno od sošolcev noče imeti kosila, ga ima doma, ali pa si ga ne more privoščiti. So nas tiste, ki kosila nismo imeli, pustili pred vrati jedilnice? Niti pod razno. To je bil tudi neke vrste prostor za druženje. Pa kljub vsemu se je zdelo, da imajo šole vse pod kontrolo in ni bilo nepotrebnih izpostavitev. Res čudno, da nekaj, kar je delovalo pred leti, danes ne deluje več. Je za to res kriv napredek ali le človeška lenoba in utapljanje v brezpotrebni administraciji, ki vodstvu šol ne dopušča časa, ki bi ga lahko preživeli z otroci na malce bolj oseben način?

Otroci niso krivi, da starši nimajo dovolj denarja, so pa lačni. Mislim, da je to že dovolj veliko prikrajšanje, ki ga nikakor ne želijo izpostavljati in mislim, da bi se morali vsi potruditi, da jih vsaj zaščitimo, če jim v vseh primerih ne moremo pomagati do potrebnega obroka v šoli.

Članek, po katerem sem povzela zapis in seveda dodala moje mišljenje, je bil objavljen v Delu.

Podari malico

Podari malico je dobrodelni projekt, preko katerega lahko donirate denar za malico. Kar mi je najbolj všeč pri tem projektu je to, da točno veš, kam gre denar. Doniraš lahko na skupni račun ali pa iz seznama izbereš točno določeno šolo, kjer je izpisano koliko otrok od koliko tam potrebuje donacijo. Sproti lahko tudi vidimo, koliko denarja je že bilo nakazanega in podobno. Če določena šola zbere več sredstev, kot jih potrebuje za malico, se sama odloči, za kaj jih bo porabila – npr. za ekskurzije.

Se spomnite groznih pivskih nominacij? Naše znane osebnosti so jih obrnile v dobrodelnost. Namesto, da bi se nominirali pri popolnih bedarijah, so se začeli nominirati pri donaciji denarja za malico. Bravo. Vsi vemo, da so ravno oni največji ambasadorji in vsekakor zaradi njih več ljudi ve za to akcijo.

Če lahko pomagate, potem obiščite spletno stran ali pa enostavno pošljite PODARI5 na 1919, s čimer donirate 5€ na skupen račun.

|Te zanima, kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.|