Med dobrim in zlim

V življenju imaš vedno dve možnosti: lahko izbereš, da nekoga zafrkneš, lahko pa izbereš, da nekomu pomagaš.

Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, zakaj je druga možnost veliko bolj primerna, dobra, sprejemljiva in tako naprej. Največkrat, ko ljudje izberejo tisto prvo možnost pa je, ko je v igri denar. Zaslužek. Čim več. Takoj.

Ne zatiskam si oči. Vem, da je v Sloveniji in vse drugje po svetu toliko podlih situacij in podjetnikov. Razen morda v nekaterih koščkih sveta, ki še poznajo srečo in živijo dobro. Ne dobro, v smislu, da imajo vse bedarije, ki jih ceni potrošniški svet, ampak dobro, da znajo ceniti drug drugega.

Tam, kjer ne vedo za zlobo,
tam še vedno rože cvetijo,
tam luna sveti rumeno,
ko pod njo se ljubimci dobijo.

Tam, kjer pesek prekriva poti,
tam drugače živijo,
tam ljudje vidijo smisel
in se z nasmehom zbudijo.

Tja pojdimo, točno tja,
da nas naučijo,
da ni vse v denarju in slavi,
da le naše sanje bledijo.

Sanje, ki jih imaš kot otrok,
ko vse zdi se mogoče,
pojdi tja z mano, da nas naučijo,
kar je njih učil že praoče.

Vedno je odločitev na vsakem posamezniku. Ni mi jasno, kako lahko nekdo žrtvuje življenje ostalih  samo zato, da njemu ostane več. Koliko prispevkov ni bilo plačanih, koliko ljudi zaposlenih na črno, koliko nizkih urnih postavk dodeljenih, koliko regresov vrnjenih samo zato, da je več denarja, ki gre v počitnice, nove hiše, nov avto, vikend na morju in mogoče tudi kurbe.

Dejansko niti ne razumem, s kakšno pravico za svojo srečo žrtvuješ srečo nekoga drugega. Da daš sebi v žep, ko že imaš tako ali tako preveč in s tem odvzameš nekomu drugemu. Ne vem, a se vsi ti “podjetniki” z nasmehom na obrazu uležejo v posteljo zvečer in potrepljajo po rami?

Res je, da je podjetnikom marsikatera pot v Sloveniji otežena. Da so prispevki in davki visoki. A tako je, vedno imaš možnost oditi drugam. To, da je tukaj nekaj predrago, ti še ne daje pravice, da drugim odvzemaš njihove. Sploh, ker vsi vemo, da marsikateri podjetnik nekoga ne zaposli na črno, ker si prispevkov ne bi mogel privoščiti, ampak zato, da njemu enostavno ostane več.

Na koncu ne štejejo kupi denarja, ampak to, kar nosiš v srcu.

Advertisements

In, kako je življenje, ko si trideset?

Ej, čisto nič drugače kot pri 29, 28, 27 …

Poznam veliko ljudi, ki se obremenjujejo z leti. Eni bi se celo radi na svojo tridesetko skrili v omaro z zalogo sladoleda in jokastimi serijami ter tako preživeli ta mračen, črn, temen dan.

Ne razumem vseh teh nasvetov, ki so vezani na številko 30:

  • Kaj mora vedeti ženska po tridesetem?
  • 12 stvari, s katerimi se ženske po 30-ki ne obremenjujejo več
  • Krize, ki pestijo ženske pri 30-ih
  • Po 30-em je seks za ženske še boljši
  • So ženske res najbolj privlačne pri 30-ih?
  • Zakaj so ženske 30+ samske

Joj, ta zadnji je dejansko naslov vprašanja na forumu MedOverNet. To bo še zabavno. Najde se nekaj pozitivnih odgovorov, da je biti samski čisto normalno. S tem se strinjam. Pomembna je ljubezen, ni toliko važno od koga je ta ljubezen. Potem pa so tukaj seveda cvetke:

  • Ženska, ki do petindvajsetega leta ni v partnerskem razmerju je zrela za psihiatrično obravnavo. / (op. a. Pokličite Vojnik, da mi posteljejo).
  • Brezposelnost … kje se naj mladi intelektualci najdejo, če nimajo kaj za delat in sredstev za preživetje? / (op. a. Ne vem, na sprehodu v naravi? Na Zavodu za zaposlovanje? Pravi pa seveda v službi, ki se jo da najti, če hočeš).
  • Dečko ajde oladi. / (op. a. se strinjam :D).

Ok, gremo dalje. Trideset je verjetno privlačna številka, ker je okrogla. Nikakor pa ni mejnik za karkoli pomembnega:

  • Do tridesetega bom poročen/a in imel/a dva otroka.
  • Pri tridesetih bom imel/a službo za nedoločen čas.
  • Pri tridesetih bom bolj telovadil/a, ker se kile bolj nabirajo …

Čeprav ta zadnja, moram priznat … pa ne da to povezujem z leti, no, samo res se mi je šele po tridesetem uspelo zrediti za tistih mojih ljubih 5 kilogramov.

No, šu šu s temi nasveti kaj pri tridesetih ja in kaj ne. Dejstvo je da odraščamo in da vsako leto bolj vemo, kaj si želimo. Če ugotoviš tebi pomembne stvari ravno pri tridesetih, ok. Če to ugotoviš tri leta prej ali pa petnajst kasneje, tudi prav.

Ampak, da bo tvoj trideseti rojstni dan razlog za neko paniko? Bog pomagaj. Trideset je zgolj in samo številka. Ali dve lepi številki skupaj. Moje trideseto leto je bilo pravzaprav najboljše leto v mojem življenju in čez slab mesec bom enaintrideset. O, marija, kaj bo šele to prineslo.

Kakšen siv las več. Mačke s slike pa ne. Imam raje pse.

Modri januar

2017 je v polnem zagonu in ta teden smo preživeli blue monday ali tako zvani najbolj depresiven dan v letu. To, da je mnogo ljudi iz dneva v dan, ko se januar bliža koncu, bolj depresivnih popolnoma razumem. Zadajo si namreč (ne)mogoče novoletne zaobljube, ki pa se jih večina ne drži. Verjetno si potem iz dneva v dan govorijo “bom jutri”, a ko ugotovijo, da temu ne bo tako, postane vse sivo. Brezveze. Poleg tega se decembrska evforija poleže, lučke se pospravijo, Melania se razžaga … in ostanejo prazne, od soli pobeljene ulice.

Jaz sem si zadala v življenju že kar nekaj zaobljub, ampak nikoli novoletnih. Zadnje čase pa se poskušam bolj držati načela, da je najboljši trenutek za nov začetek (česarkoli že) prav danes. Tukaj in zdaj. A to je najtežje, ker vedno najdeš sto in en izgovor, zakaj nečesa ne narediš. Zato tudi sama marsikatero takšno zaobljubo prekršim. Saj sem samo človek, kajne?

Tudi mene je zadel “blue monday”, verjetno bolj po naključju kot pa kaj drugega. Slaba volja že cel teden in čas je bil, da se izkopljem iz tega blata po katerem rovarim že kar nekaj časa. In veš kaj? Čisto preprosto je, a le, če na življenje pogledaš z drugega vidika.

  1. Mi kaj manjka? Popolnoma nič, razen nekaj kil. V  primerjavi z nekaterimi, ki se v življenju bojujejo s takšnimi in drugačnimi tegobami, sem super. To, da smo ljudje razvajeni in ne znamo ceniti, kar imamo, tudi če imamo zlato, pa je splošno znano.
  2. Sem žleht? Nisem. Vsaj ne namenoma. Znam komu povedati kakšno pikro, ampak to samo zato, ker si jo a) zasluži, b) se šalim.
  3. Sem zdrava? Mislim, da sem. Ne počutim se ravno najbolje, ampak človek ne more pričakovati, da bo hodil po oblakih, če se ne prehranjuje zdravo, skoraj nič ne telovadi in kadi.
  4. Mi hoče kdo drug kaj slabega? Ne da bi vedela. Imam nekaj nerazrešenih zadev, ampak mislim da v ozadju niso slabi nameni. Upam.
  5. Imam dovolj denarja? Pa ja. Pravim, da če se lahko imaš cel mesec fajn, ob tem pomagaš še komu drugemu in ti še ostane nekaj za “dati v štumf”, potem imaš dovolj denarja.

Kar mi predvsem hodi po glavi je to, da včasih želim preveč spremeniti ljudi okoli sebe. Prevečkrat sem slabe volje, ker mi to ne uspe oziroma, ker se nasprotna stran obnaša, kakor sama najbolje ve in hoče. Moja naloga nikakor ni, da spremenim nekoga drugega, jaz moram spreminjati sebe in to vedno le na bolje. S tisto drugo osebo pa lahko ubereva le dve poti – ali ga sprejmem takega kot je ali pa se razideva. Sliši se preprosto. Važno je le to, da te nekdo drug ne spremeni na slabše. Kot mi je pred kratkim rekla prijateljica: tisti zgoraj vidi dobro in slabo. Čeprav sama ne verjamem čisto najbolj v to celotno zgodbo, pa verjamem, da nekdo tam zgoraj je. Če tudi moj končni izkupiček vsakodnevnega dela in truda ni takšen, kot si želim, pa imam vsaj dobro vest, da sem se potrudila po najboljših močeh. Prekleto zelo pa verjamem v usodo. Tista nikogar ne izpusti. Torej, če delam dobro, se mi bo vrnilo dobro.

Vem, da je prekleto težko v teh časih ohranjati trezno glavo in pozitivno razmišljanje. Če ne drugega, te, ko s slednjim preveč pretiravaš, povozijo na internetih (čeprav eni so res nadležni). Prav tako je toliko motečih dejavnikov. Pastirju, ki cele dneve preživi s svojimi ovcami, je to verjetno lažje. Tako ali tako se bolj kot ne pogovarja sam s sabo in to so vedno najboljši pogovori.

Upam, da si tudi ti v redu in da boš vedno izbral/a svojo pot. Je prava? A, to pa ni nujno.

 

Tista jutra

Budilka je moj osovraženi nasprotnik v jesenskih in zimskih mesecih. Nikakor se ne moreva zmeniti, da bi se bilo tudi v teh letnih časih odlično zbuditi zgodaj zjutraj. Pa naju vedno znova premaga dremež. Samo še malo, samo še petnajst minut.

Ko končno dvignem rit, še vseeno zjutraj, najprej stopim do balkona. Tam me čaka Luks, naš (z)mešanec, ki komaj čaka, da greva na sprehod. In da me prinese okoli ter pobegne k sosedovim. Upornik prve kategorije. Razložiti mu moram, da sta najprej na vrsti zajtrk in kava, potem pa greva. S cviljenjem pospremi moj celoten jutranji ritual. Najem se, spijem črno nesladkano in se oblečem v oblačila, ki jih ni škoda. Z Luksom ne poznava pravil lepega oblačenja, ker bova čez eno uro umazana do vratu. Aja, ne. Jaz ne poznam pravil lepega oblačenja, on je odet v čudovit,  kosmat, počesan suknjič, ki mu piko na i doda kvečjemu kakšna posušena travna biljka. Stopim do njega in po parih minutah pregovarjanja se nama le uspe dokaj kulturno odpeti. Kmalu zatem drviva v hrib, kjer lovi svojo najljubšo žogo. Moji čevlji so že po nekaj metrih mokri od rose, a nič zato. Pred nama je čudovita pot, ki je odeta v meglo in kanček sonca.

img_20161018_205101

Takšna so moja najljubša jutra. Ko je že navsezgodaj zjutraj sonce, ni megle, nebo je brez oblačka, to pomeni takojšnjo akcijo. Ko pa sonce utira svojo pot, mi tako da ravno dovolj časa, da se naužijem miru in hkrati uživam v čudovitem razgledu z našega hriba. Mislim da se tudi Luks popolnoma strinja. Tudi njemu neznosna vročina že navsezgodaj zjutraj ni po godu.

V takšnih jutrih razmišljam drugače. Počasneje. Zunaj je manj ljudi (kot da na najini poti sploh koga srečava) in moja glava gre po svoje. Odkar je Luksa obiskala učiteljica (hvala, Valentina) in nama pokazala nekaj praktičnih vaj, je veliko bolj umirjen, kar pomeni, da sem mirna tudi jaz. Tako da lahko zares uživava v najinih sprehodih.

Tako zelo, da mi je vsakič neznansko hudo, ko moram ponovno spakirati kufer in oditi nazaj v Ljubljano. Saj ima tudi najlepše mesto na svetu (nje) svoje prednosti, a vedno bolj se mi po glavi podi misel, da morda mestno življenje ni zame. Ne da mi dihati in me ves čas sili v neko dogajanje. Tudi jutra v Ljubljani niso enaka. Pa čeprav so meglena in na redke trenutke prepletena s soncem. So po svoje čudovita, a drugačna. Preveč napeta. Po svoje umirjena, a brez pravega cilja. Včasih čudna. Zapolnjena s prekrasnimi ljudmi, a še vseeno z grenkim priokusom. Tisti, ki me poznate, veste o čem govorim.

Hvala bogu za vikende. Ko moj svet dobi popolnoma drugačno dimenzijo.

A ti ne živi le zanje. Potrudi se, da bo vsak dan v tvojem življenju vsaj malo kot vikend. Če ne drugače, v tiste pol ure zgodaj zjutraj, ko je vse tako kot ti hočeš preden stopiš realnosti naproti.

Zapis, ki je nastal z namenom omembe jesenskih juter, končal pa se je s filozofiranjem o mojem življenju. Tipično ;)! 

Ljudje smo res čudna bitja

Se spomniš, ko je geograf v malem princu le temu dejal, da ne more popisati njegove vrtnice, ker minljivih stvari ne moremo imeti za orientacijsko točko? Mali princ je bil ob tem žalosten in moram reči, da ni edini. Res je, da je geograf na cvetlico gledal iz svojega vidika, a dajmo jo prenesti v bolj filozofske vode.     

image

                            
Strinjam se, da se minljivih stvari ne smemo oklepati, ker so z razlogom minile. Vsekakor pa jih lahko jemljemo kot orientacijsko točko. Ko stvar mine, lahko na nas pusti ogromen pečat, od vsakega posameznika pa je odvisno, kaj bo iz dane situacije odnesel.

Meni sta se v zadnjem dobrem letu zgodili dve cvetlici. Dve stvari, ki sta minili. Obeh se zavedam, obe sta v meni pustili neizmeren pečat, a še vedno nisem dovolj zrela, da bi dano situacijo spremenila.

Zato je jamranje nedopustno, ker če se nečesa zavedaš in lahko to spremeniš, a nočeš, potem jebi ga … šuti i trpi.

Kot pravi Bucay: “Nikoli ne počni, česar nočeš.” Jaz v zadnjem letu počnem toliko stvari, ki jih nočem … a so po drugi strani tako zelo udobne, da  resnično sedejo. Ljudje smo res čudna bitja.
                             
Marsikaj mine, a včasih se ljudje neverjetno navežemo na neke občutke. Ne pogrešamo človeka, s katerim smo bili mesece, leta, ampak pogrešamo, da smo imeli nekoga. Vemo, da nas služba uničuje*, a se je še vseeno oklepamo zaradi določenih pozitivnih občutkov, denar je velikokrat drugotnega pomena. Ljudje smo res čudna bitja.

*Baje se je v zadnjih letih zelo povečalo število psihičnih bolezni povezanih s službo. Nikoli ne počni, česar nočeš. Pika. Ker ko počneš nekaj, česar nočeš, te to uničuje, tisti drugi pa ob tem proslavlja. Tako je v ljubezni in delu. A po navadi se tega zaveš po določenem času iz neke druge perspektive. Prekleti zamiki. Če jih ne bi bilo, bi vse razčistila že v danem trenutku.

Ej, ti si ful v redu

 

Ura je odbila že ena proč, ko sem se ulegla v posteljo. Budilko sem si nastavila za deseto uro dopoldan. Končno bo moje življenje spet normalno, manj zombijevsko. Namreč, če spim nekajkrat manj kot sedem ur, se kmalu počutim kot bi me povozilo ducat traktorjev. Preden zaspim, za trenutek pomislim nanj. Spoznala sva se bežno, v zadnjih tednih izmenjala milijon sporočil in moram priznati, da je nekaj norega na njem. Poleg tatuja na levi roki, ki mi ni niti malo všeč, še malo zmešan karakter, petelinjenje pred kolegi in prepričanje, da mu je uspelo nekaj, kar ni še nobenemu. A če mi je vesolje to namenilo in mi ga položilo v misli, kaj naj. Naj bo tam.

Zbudim se ob desetih in par sekund za tem dobim sms od Tadeja. “Čao. Čez ene pol ure grem na sprehod do igrišča. Greš zraven?”
“Jutro. Lahko. Se dobiva pri mostu.”
No pa da vidimo, če je fant v živo tudi tako zgovoren kot po smsih.

Čez pol ure že sloni na ograji pri mostu in gleda v telefon. Očitno isti frik kot jaz, ne more dve minuti gledati v pšenična polja čez cesto, brez da bi buljil v ekran.
Stopim do njega in tesno me objame. “Kako si?” me vpraša. “Fino, naspala sem se. Lepo, da si pisal. Mi prav paše en čvek na soncu.”
“Ja, tudi meni. Sonce, predvsem pa ti. Ne daš mi miru, pa sem rekel, da preverim še v živo, če mi tudi po tem ne boš dala spati.” Joj, pazi, da se ne boš s samozavestjo zabil v tiste kable, ki povezujejo telegraf štange.

Hodila sva po makadamski cesti in se umikala avtomobilom. Tajming je bil malenkost slab. Še bolj pa pot. Neverjetno koliko ljudi se pelje od nedeljske maše po tej cesti domov. Debatirala sva o vsem. Čisto tipično za prvi zmenek. Saj je zmenek, kajne? Sedaj vem, da ne mara hoditi na morje (WTF?), ampak raje v hribe, da največkrat za kosilo je solato, da je njegova mama službeno prepotovala že cel svet in da ko je ob večerih sam, najraje posluša One republic. Tudi on ve nekaj o meni in sicer to, da niti pod točko razno ne morem lulati v naravi (mogoče ne najbolj idealna tema za prvi zmenek), da me na prvih nekaj zmenkov fant naj ne pelje jesti, ker zaradi živčnosti ne morem spraviti v želodec niti približno solidnih količn hrane in da so moje najljubše rože tiste, ki mi jih podarijo.

Nekje v zraku je ves čas med temi globokimi temami o najinih življenjih tudi visela bolj žgečkljiva tema. Nekajkrat je v sporočilih namreč namignil, da sem mu všeč in da imam dobro rit, čeprav roko na srce so mi vaje za ta del telesa španska vas. Ampak dopuščam svobodno izbiro okusov. Napisal je tudi, da je bolj hitre sorte in da ne mara ovinkarjenja. Torej, če mu je punca všeč, ji to pove. Kmalu. Če je je, če ni ni.

Po dveh urah sprehajanja, smejanja in pogovarjanja, te zadnje teme nisva obdelala. Preden sem se vsedla v avto je spoštljivo in z resnostjo na obrazu rekel: “Ej, ti si ful v redu.” Odvrnila sem mu: “Super, samo v posteljo pa ne bi šel z mano, a ne?”
“Ne, zato pa rabiš še nekaj več.”

Pesnim po domače

Pred časom sem se pogovarjala s pesnikom, katerega besede so mi ostale v glavi. Rekel je nekaj v smislu, da mu smešno vsakdanje rimanje ni ravno pri srcu. Da s(m)o to novodobni pesniki in češ, da mislimo, da danes lahko pesni vsak (s to izjavo se mimogrede popolnoma strinjam). Od takrat se praktično nisva več slišala, jaz pa sem vmes že večkrat prebrala njegovo pesniško zbirko – nekatere pesmi so mi všeč, spet drugih ne razumem, ker vsaj zame nimajo smisla. A to ne pomeni, da je on slab pesnik, niti, da sem jaz slaba bralka. Da razumeš Prešerna tudi moraš imeti jeklene živce, ali pa vsaj deci šnopsa pod klobukom, pa vseeno velja za največjega slovenska pesnika. Sogovornik ima svoj stil, ki ga z meseci in leti razvija. Prav je tako. Je na nivoju.

Kljub določenim pesniškim “pravilom”, ki smo se jih učili že v osnovni šoli, pa jaz vedno sem in verjetno vedno bom ubrala svojo pot. Ko sem srečna, pišem o sreči, ko sem žalostna pišem o tem, ko sem zaljubljena, pišem o njem in ko sem navihana pišem o vsakdanjih stvareh – tudi o palačinkah, joškah in plaži. Pišem večinoma v rimah, tako da teče. To je edino pravilo, ki se ga držim.

Vem, da lahko izboljšam še nešteto stvari in jih tudi bom, ker vaja dela mojstra, a kar je najbolj pomembno, je slednje – pišem zato, da mi je lepše. Vedno je lažje, ko dam na papir žalost in vedno sem bolj nasmejana, ko spesnim nekaj zabavnega. V vseh pesmih se prelivata dve strani – ljubezen in smeh.

Pesnim tudi po domače. V pesmih je veliko slovnično nepravilnih zapisov. Zakaj? Ker je to moja govorica. Jezikoslovci, prekrižajte se. Pa tudi vem, da takšnih pesmi – ne danes, ne čez nekaj let, ko bodo vedno boljše in boljše – ne bo podprla nobena večja založba. Hvala bogu, ker bi zagotovo hoteli, da pišem v nekih okvirjih. Težko bi bilo, če bi pisala, da bi preživela. Tako pa pišem za dušo. Svojo in tvojo. Ob tem me žene neka neprisiljena sproščenost.

Kam me bo ta neprisiljena sproščenost pripeljala, ne vem. Vem pa, da si želim le ene stvari in to je, da se nasmejiš, ko prebereš moje pesmi in zgodbe. Da rečeš: to je pa res. Da so tako življenjske in vsakdanje, da se v njih prepoznaš. Ne pa da so tako globoke, da niti ti, niti jaz ne veva, kaj delava. Ker živimo v svetu, ki je že po svoje tako zelo zapleten, da ne potrebujemo dodatnega zavijanja v papir, ki ga prepozna le malokdo. Zakaj bi morala pisati tako, kot pravijo drugi?

 

To je moja pot, ti pa uberi svojo.