Ta čas ti je podarjen

V zadnjih tednih smo se posamezniki znašli v zelo različnih situcijah. Od tistih, ki delajo še več kot pred pandemijo, do tistih, ki so ostali brez službe in tistih, ki se jih bom dotaknila danes. Tisti, ki doma čakamo na delo.

Bolj kot razmišljam, bolj mi je jasno, da je teh nekaj tednov ali mogoče celo mesecev, edinstvenih in nenadomestljivih. Jasno mi je tudi, da imate nekateri otroke, velike družine in druge obveznosti, ki vam prav tako zapolnijo čas, a na drugi strani smo tu tisti, ki tega nimamo. Jaz na primer imam 24 ur na dan le zase. 24 ur na dan imamo zase in za to bomo upam da plačani z 80 % naše plače. Seveda je v pogojih takšnega čakanja na delo to, da se izobražuješ in da vseeno polagaš pozornost na delo. Prav tega bi se želela malo bolj dotakniti.

Meni moje misli večkrat na dan uidejo k službi. Kot si že lahko opazil/a, je moja služba že zdavnaj prerasla v moj način življenja. Zato je še toliko bolj hudo, ko pomislim, da se je turizem in da so se potovanja v tako kratkem času spremenila iz enega najbolj čudovitih ter navdihujočih početij na svetu, v enega najmanj varnih ta trenutek. In kljub temu, da se turizem pobere tako hitro kot je padel, se bo po tej pandemiji pobral med zadnjimi. Zato ves čas razmišljam o tem, kaj bo in kako bo, čeprav nihče zares ne ve. Kaj se lahko iz tega naučim, da bomo lahko gostom ponudili to, kar potrebujejo, ko se bodo vrnili. Kaj so tiste malenkosti, ki največ štejejo? Hkrati lahko tudi opravim vse tisto, kar sem prej odlašala ali za kar nisem imela časa.

Upam, da ti delaš podobno. Pa ne samo v povezavi z delom, na katerega čakaš, ampak v povezavi s tvojim življenjem. Nikoli več (resnično upam, da ne bo več take podobne situacije) verjetno ne boš imel/a možnosti, da imaš toliko prostega časa (za katerega si plačan/a!) in ga izkoristiš, da iz tega prideš boljši človek.

Ker imamo tudi to srečo, da smo v karanteni v letu 2020, lahko na spletu najdeš praktično vse. Ogromno e-knjig, člankov, webinarjev, spletnih učilnic in ne vem še kateri vse izraz za vse, kar nam internet ponuja. Si se želela naučiti programirati? Ni problema. Želiš vedeti, kako deluje Google? Pojdi na njihov Skills shop, kjer lahko pridobiš certifikat za uporabo njihovih produktov in si ga pripneš celo na Linkedin profil. Si že leto želel/a posodobiti svoj življenjepis ali portfolio? Sedaj je idealna priložnost. Te na polici čakajo knjige, da jih prebereš? Vzemi jih v roke. Želiš menjati službo? Naj te kriza ne ustavi. Razmisli, kaj želiš, pripravi vse potrebno in se prijavi. V najslabšem primeru bo tako kot je v tem trenutku: torej, ko ne delaš nič! Po drugi strani pa lahko ogromno pridobiš.

Ta čas nam je podarjen in samo na nas je, kako ga bomo izkoristili. Dragi moji, prosim ne bodimo lenuhi, ki se iz udobja svojih domov pritožujemo, da moramo biti doma, ampak izkoristimo to edinstveno priložnost in iz tega izstopimo boljši! Tudi delodajalec ti bo hvaležen, da si v tem času mislil na to, kako bo, ko bo tega konec in bomo stopili morda na čisto novo pot.

(P)ostani srčen, ostani doma

Tako lep je razgled z grajskega hriba v Ljubljani, predvsem na sončen dan. Tišina prepletena z žvrgolenjem ptičkov. Nekaj sprehajalcev, s katerimi smo drug mimo drugega hodili na varni razdalji. Za trenutek se zdi, da je vse, kot mora biti, da je to le še ena od prečudovitih nedelj, ki jih preživljam v naši prestolnici. Za trenutek se je zdelo, da to ne bo moj zadnji sprehod v prihodnjih tednih (grajski grič je narava, ampak vseeno preveč ljudi). Za trenutek se je zdelo, da tam spodaj na desno (UKC Ljubljana) ne divja obsedeno stanje.

Danes sedim na postelji in zbiram misli, ki se mi podijo po glavi nekaj zadnjih dni. Tesnoba, na trenutke žalost, ki jo skušam čim večkrat razbiti s pozitivnimi mislimi in opravili. Poskušam najti smisel v vsem tem, kar se dogaja in ohraniti trezno glavo, predvsem, ko pomislim na starša.  Ki sta seveda morala dvakrat v trgovino kljub opozorilom in moji skrbi. Ah.

Po eni strani mi je iskreno žal, da nisem več imela možnosti iti domov. Delo v turizmu in izpostavljenost v Ljubljani sta se mi zdela preveliko tveganje. Tako da je življenje v naravi, zamenjalo življenje v betonu do nadaljnjega. Ampak bomo že. K sreči, čeprav bi si tudi ona želela biti doma, je tu še cimra Ana, s katero si krajšava čas in uživava v kavi na naši terasi. Na tej terasi sem prej sedela premalokrat.

Svet, ki ga poznamo, se je obrnil na glavo. Situacija se nam je še pred tedni zdela tako daleč. Ah, saj je na Kitajskem, saj ni čudno, s tistimi njihovimi tržnicami, higieno in poseljenostjo prebivalstva. Ah, sej je v Italiji, saj ni čudno, tudi oni so pri higieni bolj tako, pa ves čas se objemajo, pa starejši so. Pa kaos, itak. Skratka, zdelo se nam je, da je nekje tam in ni tu ter da da se to nam pa že ne more zgoditi. Pa se je.

Sedaj ni čas, da se posmehujemo, ampak da vzamemo stvari še kako resno. Bodimo doma, razen, če res ni nujno. Čeprav imam občutek, da so predvsem obrtniki tole izkoristili, da bojo podelali stvari tam, kjer lahko. Tu ne mislim na nujne stvari kot so počena cev. Na Trubarjevi, ki se je ovila v tišino zaradi zaprtja lokalov, namreč že od jutra pojejo motorke in kladiva, seveda s pogovori med delavci.  Tudi kar nekaj skupinic je videti, ki veselo kramljajo, turisti, nihče namreč ni govoril slovensko, kar sem uspela ujeti z okna. Mar ni dovolj, da so na prvi bojni črti tisti, ki res morajo biti? Zato:

Hvala vsem zdravstvenim delavcem, trgovcem, taksistom, bančnikom, poštnim uslužbencem, farmacevtom, dostavljalcem in vsem, ki v teh trenutkih zagotavljajo, da življenje v osnovni meri poteka normalno. Hvala, da ste na prvi bojni liniji. Potrošnike pa prijazno prosim, da vse nenujne stvari preložite, ker ne bo konec sveta in ne obremenjujte ljudi, ki so že tako ali tako pod gromozanskim stresom in strahom, kaj bo z njihovim zdravjem in zdravjem bližnjih.

No, pa da preklopim na pozitivo. Kljub temu, da lahko delam od doma in pripravim kar nekaj stvari in idej, da bodo naše namestitvene enote po odprtju funkcionirale normalno in z najmanjšim možnim vložkom doprinesle največ – tako za goste kot za nas, imam tudi ogromno prostega časa za pozitivno smešne projekte:

1 Flamingo Ljubljana
Ko smo z Nino in Damirjem februarja potovali po Španiji in Portugalskem, smo v trgovini Ale hop odkrili plišaste živali, ki ponavljajo za tabo. Priznam, da sem se na prvi pogled zaljubila v Flamingota, ki se je seveda po parih popitih pijačah zdel noro zabaven. In točno to je, če mu daš karakter! V Farotu je padla ideja, Flami je odšel z nami in direktno v H2O Hostel. Po prvih dneh sem se iskreno spraševala, če je bil nakup smiselen, ker po parih ponovljenih stavkih iskreno izgubi foro, ampak nato je padla ideja: Flami bo promotor dobre volje v naših nastanitvenih enotah v Ljubljani in izposoje koles. Če želite, ga lahko vsak dan spremljate tukaj. Tudi on dela od doma do nadaljnjega, ampak obljubiva, da se takoj, ko bo to 100 % varno podava na nore dogodivščine.

2 Pozitivna pesem na dan
Včasih je bil moj blog veliko bolj ažurno napolnjen z novimi zapisi, Facebook poln pesmic, ki sicer ne sodijo v top vrh poetike, vsekakor pa prinesejo nekaj dobre volje vsem udeleženim. Ker te dni vsi potrebujemo obilo spodbud in dobre volje, sem se odločila, da vsak dan napišem eno in jih na koncu združim v “Pesniško zbirko Kovid”. Smeh je pol zdravja, pravijo. Če bi jih želeli spremljati, jih vsak dan objavim na Facebooku, Instagramu in Twiterju.

Dragi moji, ostanite zdravi in ostanite doma, če je to le možno. Zgodbe iz ostalih držav so več kot zgovorne in iz njih se lahko naučimo marsikaj, če ukrepamo TAKOJ. Vsak pri sebi ve, kaj lahko naredi zase in za druge – zaščitimo tiste, ki so najbolj ogroženi in jim pomagajmo, če le lahko. Z obiskom trgovine ali klicem.

In ne, korona ni teorija zarote in ni igra. Če ne bomo preudarno ravnali, je neizbežno dejstvo, da bodo bolnice prepolne in ne bodo zmogle obravnavati vseh obolelih. Zato, če lahko prepričaš samo eno osebo več, da se obnaša odgovorno, ne odlašaj. Dejstvo je, da verjetno bo ogromno ljudi zbolelo, naša naloga pa je, da ne zbolijo vsi naenkrat, ampak v čim daljšem časovnem obdobju, da lahko naš zdravstveni sistem to sprejme. 

(P)OSTANI SRČEN, OSTANI DOMA!

 

Na koncu si samo človek

Veš, da v življenju na koncu ne šteje nobena stvar? Ampak le spomini in doživetja?

Da ti prstan, ki ti ga je podarila babica in slika, ki jo je naslikal tvoj najboljši prijatelj sama po sebi ne pomenita NIČ? Da dejansko pomeni spomin, ki ga imaš ob tem na ti dve osebi? Na trenutek, ko sta ti to dala v roke s čistim in iskrenim namenom? Da je v ozadju zgodba, kako je babici dejansko prstan kupil dedek in to z denarjem, ki ga je trdo prigaral? Da je prijatelj sliko naslikal po še eni pijanski noči s tabo, ko sta do treh ponoči sedela na klopci v parku in debatirala o življenju?

Da je avto le avto? In se po vseh prevoženih kilometrih spomniš najbolj ljudi, ki so sedeli poleg tebe? In vseh komadov, ki so bobneli iz radia, vseh pozdravov na ulico in tistih z užitkom zaužitih kebabov sredi noči? Da ne glede na to ali voziš Mutlplo ali Mercedesa CLS, pleh na koncu ostane samo pleh?

Na koncu nobena stvar ne pomeni popolnoma nič. Denar, status, slava so samo iluzije, ki nam diktirajo življenje.

Moja plača je le nekajmestno število, ki mi da smisel, ko z njo ustvarim spomine. Da sem lahko zaradi tega, ker pridem vsak dan v službo z ljudmi, ki jih imam najraje na tem svetu in hkrati spoznam ljudi iz celega sveta. Od veselih, navdušenih, malo jeznih, utrujenih, hvaležnih, nadrkanih, radovednih, porednih …

Iti na sprehod …
izlet ….
potovanje ….
izkusiti nekaj novega …
sam, v družbi … kakorkoli ti je ljubše …
spoznati neko novo okolje …
nove ljudi ….
deliti z njimi svoje življenje in v svojega spustiti neke nove izkušnje …
ki niso vedno lahke in so po navadi prepletene vsaj s kančkom adrenalina …

to je nekaj, kar si zasluži vsak človek v tem norem in pokvarjenem svetu, kjer nam življenje krojijo budale, ki ne vidijo prek svojega praga.

Potovanja so nekaj najlepšega, kar lahko človek doživi. Ker v nas vzbudijo najlepša čustva, nas postavijo na mejo razumljivega in so dejansko edini pravi spomini, ki v življenju nekaj štejejo.

In vsak, ki se igra s temi čustvi in izkorišča pozitivno energijo nekoga, ki si želi samo vzeti nekaj trenutkov za pobeg iz norega tempa življenja, je zame zgolj nekdo, ki je pozabil živeti. In se bo spomnil na tisto najbolj pomembno, ko bo vse že prepozno.

Na koncu si samo človek. Brez kakršnih koli dodatkov. In to je nekaj najlepšega. In to je nekaj, kar najbolj boli.

Brez muje se še čevelj ne obuje

Danes je verjetno eno od najboljših obdobij, ko je človek lahko živ. In da dejansko živi, iz dneva v dan. Ne da je le prisoten na tem planetu in ne izkorišča vseh priložnosti, ki nam jih življenje ponuja.

Pomisli, koliko več truda je bilo včasih potrebnega, da si zgradil svoje podjetje, da si vstopil v stik z nekom, ki bi lahko kupil tvoje izdelke ali storitve, koliko več časa, da si prepotoval iz točke A v točko B.

Danes nam na dlani leži praktično cel svet. Ni potrebno, da se omejuješ z mejami svoje vasi, mesta, države ali kontinenta. Potrebno je le, da premakneš tiste v svoji glavi.

A kljub temu, da imamo na voljo toliko več izzivov, to še ne pomeni, da lahko ležimo na kavču in čakamo, da nas bo priložnost lopnila po glavi. Delati moramo dan za dnem, brez pretiranega prestanka. Vsaj dokler ne uspemo.

Iskreno ne razumem posameznikov, ki želijo ustvariti nek posel, a kljub temu nimajo prave volje, iščejo izgovore in so kljub temu petkrat na teden na pijači s svojimi prijatelji. Jeb* ga, če želiš uspeti, se je treba vsaj za nekaj let odpovedati marsičemu in se tu in tam valjati po blatu.

Ne razumem tudi tistih, ki vedo, da imajo partnerje in prijatelje, ki jih vedno znova tiščijo nižje, namesto višje. Saj ne pravim, da moraš čez noč zamenjati celotno garnituro prijateljskega kroga, a vsekakor lahko vsaj enega zelo lenega prijatelja daš na stran in se družiš z nekom, ki je podobnih nazorov kot ti. To, da se poznata že od plenic naprej še ni izgovor in ni pravica, da te omejuje na tvoji poti … ki morda ni 100 % prava, a je zagotova takšna, ki si ji v danem trenutku želiš.

Nobenemu ni mar, če jamraš in se smiliš samemu sebi, jim pa bo mar, ko uspeš. Nihče ne pravi, da bo lahko, a saj veš … brez muje se še čevelj ne obuje.

Med dobrim in zlim

V življenju imaš vedno dve možnosti: lahko izbereš, da nekoga zafrkneš, lahko pa izbereš, da nekomu pomagaš.

Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, zakaj je druga možnost veliko bolj primerna, dobra, sprejemljiva in tako naprej. Največkrat, ko ljudje izberejo tisto prvo možnost pa je, ko je v igri denar. Zaslužek. Čim več. Takoj.

Ne zatiskam si oči. Vem, da je v Sloveniji in vse drugje po svetu toliko podlih situacij in podjetnikov. Razen morda v nekaterih koščkih sveta, ki še poznajo srečo in živijo dobro. Ne dobro, v smislu, da imajo vse bedarije, ki jih ceni potrošniški svet, ampak dobro, da znajo ceniti drug drugega.

Tam, kjer ne vedo za zlobo,
tam še vedno rože cvetijo,
tam luna sveti rumeno,
ko pod njo se ljubimci dobijo.

Tam, kjer pesek prekriva poti,
tam drugače živijo,
tam ljudje vidijo smisel
in se z nasmehom zbudijo.

Tja pojdimo, točno tja,
da nas naučijo,
da ni vse v denarju in slavi,
da le naše sanje bledijo.

Sanje, ki jih imaš kot otrok,
ko vse zdi se mogoče,
pojdi tja z mano, da nas naučijo,
kar je njih učil že praoče.

Vedno je odločitev na vsakem posamezniku. Ni mi jasno, kako lahko nekdo žrtvuje življenje ostalih  samo zato, da njemu ostane več. Koliko prispevkov ni bilo plačanih, koliko ljudi zaposlenih na črno, koliko nizkih urnih postavk dodeljenih, koliko regresov vrnjenih samo zato, da je več denarja, ki gre v počitnice, nove hiše, nov avto, vikend na morju in mogoče tudi kurbe.

Dejansko niti ne razumem, s kakšno pravico za svojo srečo žrtvuješ srečo nekoga drugega. Da daš sebi v žep, ko že imaš tako ali tako preveč in s tem odvzameš nekomu drugemu. Ne vem, a se vsi ti “podjetniki” z nasmehom na obrazu uležejo v posteljo zvečer in potrepljajo po rami?

Res je, da je podjetnikom marsikatera pot v Sloveniji otežena. Da so prispevki in davki visoki. A tako je, vedno imaš možnost oditi drugam. To, da je tukaj nekaj predrago, ti še ne daje pravice, da drugim odvzemaš njihove. Sploh, ker vsi vemo, da marsikateri podjetnik nekoga ne zaposli na črno, ker si prispevkov ne bi mogel privoščiti, ampak zato, da njemu enostavno ostane več.

Na koncu ne štejejo kupi denarja, ampak to, kar nosiš v srcu.

In, kako je življenje, ko si trideset?

Ej, čisto nič drugače kot pri 29, 28, 27 …

Poznam veliko ljudi, ki se obremenjujejo z leti. Eni bi se celo radi na svojo tridesetko skrili v omaro z zalogo sladoleda in jokastimi serijami ter tako preživeli ta mračen, črn, temen dan.

Ne razumem vseh teh nasvetov, ki so vezani na številko 30:

  • Kaj mora vedeti ženska po tridesetem?
  • 12 stvari, s katerimi se ženske po 30-ki ne obremenjujejo več
  • Krize, ki pestijo ženske pri 30-ih
  • Po 30-em je seks za ženske še boljši
  • So ženske res najbolj privlačne pri 30-ih?
  • Zakaj so ženske 30+ samske

Joj, ta zadnji je dejansko naslov vprašanja na forumu MedOverNet. To bo še zabavno. Najde se nekaj pozitivnih odgovorov, da je biti samski čisto normalno. S tem se strinjam. Pomembna je ljubezen, ni toliko važno od koga je ta ljubezen. Potem pa so tukaj seveda cvetke:

  • Ženska, ki do petindvajsetega leta ni v partnerskem razmerju je zrela za psihiatrično obravnavo. / (op. a. Pokličite Vojnik, da mi posteljejo).
  • Brezposelnost … kje se naj mladi intelektualci najdejo, če nimajo kaj za delat in sredstev za preživetje? / (op. a. Ne vem, na sprehodu v naravi? Na Zavodu za zaposlovanje? Pravi pa seveda v službi, ki se jo da najti, če hočeš).
  • Dečko ajde oladi. / (op. a. se strinjam :D).

Ok, gremo dalje. Trideset je verjetno privlačna številka, ker je okrogla. Nikakor pa ni mejnik za karkoli pomembnega:

  • Do tridesetega bom poročen/a in imel/a dva otroka.
  • Pri tridesetih bom imel/a službo za nedoločen čas.
  • Pri tridesetih bom bolj telovadil/a, ker se kile bolj nabirajo …

Čeprav ta zadnja, moram priznat … pa ne da to povezujem z leti, no, samo res se mi je šele po tridesetem uspelo zrediti za tistih mojih ljubih 5 kilogramov.

No, šu šu s temi nasveti kaj pri tridesetih ja in kaj ne. Dejstvo je da odraščamo in da vsako leto bolj vemo, kaj si želimo. Če ugotoviš tebi pomembne stvari ravno pri tridesetih, ok. Če to ugotoviš tri leta prej ali pa petnajst kasneje, tudi prav.

Ampak, da bo tvoj trideseti rojstni dan razlog za neko paniko? Bog pomagaj. Trideset je zgolj in samo številka. Ali dve lepi številki skupaj. Moje trideseto leto je bilo pravzaprav najboljše leto v mojem življenju in čez slab mesec bom enaintrideset. O, marija, kaj bo šele to prineslo.

Kakšen siv las več. Mačke s slike pa ne. Imam raje pse.

Modri januar

2017 je v polnem zagonu in ta teden smo preživeli blue monday ali tako zvani najbolj depresiven dan v letu. To, da je mnogo ljudi iz dneva v dan, ko se januar bliža koncu, bolj depresivnih popolnoma razumem. Zadajo si namreč (ne)mogoče novoletne zaobljube, ki pa se jih večina ne drži. Verjetno si potem iz dneva v dan govorijo “bom jutri”, a ko ugotovijo, da temu ne bo tako, postane vse sivo. Brezveze. Poleg tega se decembrska evforija poleže, lučke se pospravijo, Melania se razžaga … in ostanejo prazne, od soli pobeljene ulice.

Jaz sem si zadala v življenju že kar nekaj zaobljub, ampak nikoli novoletnih. Zadnje čase pa se poskušam bolj držati načela, da je najboljši trenutek za nov začetek (česarkoli že) prav danes. Tukaj in zdaj. A to je najtežje, ker vedno najdeš sto in en izgovor, zakaj nečesa ne narediš. Zato tudi sama marsikatero takšno zaobljubo prekršim. Saj sem samo človek, kajne?

Tudi mene je zadel “blue monday”, verjetno bolj po naključju kot pa kaj drugega. Slaba volja že cel teden in čas je bil, da se izkopljem iz tega blata po katerem rovarim že kar nekaj časa. In veš kaj? Čisto preprosto je, a le, če na življenje pogledaš z drugega vidika.

  1. Mi kaj manjka? Popolnoma nič, razen nekaj kil. V  primerjavi z nekaterimi, ki se v življenju bojujejo s takšnimi in drugačnimi tegobami, sem super. To, da smo ljudje razvajeni in ne znamo ceniti, kar imamo, tudi če imamo zlato, pa je splošno znano.
  2. Sem žleht? Nisem. Vsaj ne namenoma. Znam komu povedati kakšno pikro, ampak to samo zato, ker si jo a) zasluži, b) se šalim.
  3. Sem zdrava? Mislim, da sem. Ne počutim se ravno najbolje, ampak človek ne more pričakovati, da bo hodil po oblakih, če se ne prehranjuje zdravo, skoraj nič ne telovadi in kadi.
  4. Mi hoče kdo drug kaj slabega? Ne da bi vedela. Imam nekaj nerazrešenih zadev, ampak mislim da v ozadju niso slabi nameni. Upam.
  5. Imam dovolj denarja? Pa ja. Pravim, da če se lahko imaš cel mesec fajn, ob tem pomagaš še komu drugemu in ti še ostane nekaj za “dati v štumf”, potem imaš dovolj denarja.

Kar mi predvsem hodi po glavi je to, da včasih želim preveč spremeniti ljudi okoli sebe. Prevečkrat sem slabe volje, ker mi to ne uspe oziroma, ker se nasprotna stran obnaša, kakor sama najbolje ve in hoče. Moja naloga nikakor ni, da spremenim nekoga drugega, jaz moram spreminjati sebe in to vedno le na bolje. S tisto drugo osebo pa lahko ubereva le dve poti – ali ga sprejmem takega kot je ali pa se razideva. Sliši se preprosto. Važno je le to, da te nekdo drug ne spremeni na slabše. Kot mi je pred kratkim rekla prijateljica: tisti zgoraj vidi dobro in slabo. Čeprav sama ne verjamem čisto najbolj v to celotno zgodbo, pa verjamem, da nekdo tam zgoraj je. Če tudi moj končni izkupiček vsakodnevnega dela in truda ni takšen, kot si želim, pa imam vsaj dobro vest, da sem se potrudila po najboljših močeh. Prekleto zelo pa verjamem v usodo. Tista nikogar ne izpusti. Torej, če delam dobro, se mi bo vrnilo dobro.

Vem, da je prekleto težko v teh časih ohranjati trezno glavo in pozitivno razmišljanje. Če ne drugega, te, ko s slednjim preveč pretiravaš, povozijo na internetih (čeprav eni so res nadležni). Prav tako je toliko motečih dejavnikov. Pastirju, ki cele dneve preživi s svojimi ovcami, je to verjetno lažje. Tako ali tako se bolj kot ne pogovarja sam s sabo in to so vedno najboljši pogovori.

Upam, da si tudi ti v redu in da boš vedno izbral/a svojo pot. Je prava? A, to pa ni nujno.