Ne ubijaj (si) sanj

Je vsaka  šola  res šola  za življenje? Seveda je, ker imamo krasne učitelje, ki so vsi po vrsti strokovnjaki na svojem področju in znajo čudovito vcepiti pravo znanje slehernemu posamezniku. Tamaučke naučiti pravih vrednot in jim ne uničiti sanj, osnovno in srednješolce usmeriti na pravo poklicno pot in iz njih potegniti najboljše ter jih premakniti še bližje k sanjam, študente  naučiti znanj, s katerimi bo vsak zase in vsak svetu doprinesel maksimum. V okvirjih, ki so jih drugi določili.

Upam, da ste dojeli, da zgornjih vrstic ne mislim resno. Vsaj ne generalno gledano.

Hvala bogu obstajajo svetle izjeme. Učitelji, ki ti dajo več. Učitelji, ki včasih rečejo, k**c gleda knjigo, danes vam bom povedal/a lekcijo iz svojega življenja, ki vneto povežejo teorijo s prakso iz prve roke, ker le tako jo lahko razložijo tako, da jo bomo tudi ostali razumeli. Učitelji (in starši, ki so tudi naši učitelji), ki ne ubijajo sanj, ampak jih spodbujajo in razumejo, da biti drugačen, ni narobe, biti drugačen pomeni, da boš spremenil svet.

Šola te postavi v kalup. Nauči se to – če se ne boš, boš letel/a, če se ne boš, ne boš imel dobrih ocen, če ne boš imel/a dobrih ocen, ne bo dobrega povprečja in če ni dobrega povprečja, ni dobre službe. Ha, kot da je povprečje danes še kaj vredno. Nikoli nisem imela dobrega povprečja in se zato tudi ne sekiram, ker vem, da mi je fakulteta dala le osnovo, na podlagi katere sem dejansko ugotovila, kaj želim početi v življenju in se sama potrudila, da sem to dosegla. Že nekaj let mi je faks nekaj, česar se želim znebiti – če sem tik pred koncem magisterija, ga bom seveda zaključila (lahko da bom sicer spustila dušo ob zadnjem izpitu), ampak, a ni pri tem nekaj narobe? Ne bi moralo biti znanje nekaj, česar si vsi želimo? Mislim, da nam je šola muka, ker nas tam učijo, kaj je prav in kako doseči prav, ne pa, da je včasih dobro, da naredimo ravno obratno, ker konec koncev moraš imeti skoraj vse prav, če želiš imeti dobro povprečje in če želiš uspeti. Zakaj moramo na pamet znati vse zapiske in po vrh vsega napisati točno tako kot piše v knjigi? Preprosto moramo razumeti, ampak v poplavi vseh definicij, tega ne znamo in pozabimo še osnovne stvari.  Tako zelo nas učijo, da delamo po enem in istem kopitu, da ob tem pozabimo izumljati nekaj novega in zato še toliko bolj lahko cenimo tiste, ki si to upajo, ki si to želijo in ki imajo mentorje, učitelje, starše in prijatelje, ki jih pri tem spodbujajo. Kaj odnesemo s faksa? Odkrito rečeno se niti ne spomnim naslovov vseh predmetov, kaj šele vsebine. Se pa še v živo spomnim predavanja, ko nas je obiskala gostja iz prakse in povedala s prve roke, kako se dela v resničnem življenju. V živo se ga spomnim tudi zato, ker je bilo verjetno krivo, da sem izbrala tak poklic kot sem ga. Ker mi je dalo nekaj več. Ker me ni sililo, da doma v kotu buljim v knjigo in se naučim vse od prve besede do zadnje pike. Ker sem že tam poslušala in še bolj pomembno, slišala, kar so mi želeli sporočiti.

In kaj je potem šola življenja, ko prideš iz faksa? Se naučiti motiti in delati napake. V tem koraku je verjetno ogromno tistih, ki v solzah zapuščajo službo in dajo tudi odpoved, ker njihova prva naloga ni bila uspešna, ker je bil projekt zavrnjen, sploh, če imajo ob tem sodelavce in šefe, ki živijo za to, da se izživljajo, ne pa da učijo in naučijo. Življenje nas šele v bistvu nauči življenja.

Žalostno je tudi, da v obdobju krize, še vedno gulimo stare članke, predelujemo stare primere, med katerimi so tudi takšni, ki nimajo osnovne povezave s stanjem, s katerim se soočamo danes. Žalostno je, da bi morali študentje komaj čakati, da gredo v službe, tako pa raje nategujejo šolski sistem, ker se bojijo stopiti v svet, ker vedo, da je težko, ker vedo, da bodo dobili po glavi in ob vsem tem bodo morda še slabo plačani. Zakaj nas ne naučijo kako dejansko dobiti službo? Boste rekli, saj nas, imamo predavanja o tem, kako napisati popoln cv. Popoln cv ne obstaja, dokler v njem ne izraziš sebe. Zato ne razumem delodajalcev, ki zahtevajo europass cv. Kaj pa ti pomenijo številke? Kaj ti pomeni povprečje nekoga, če ga sploh ne spoznaš? A kdo kdaj pomisli, da lahko po enem listu papirja, ki ga nekdo oblikuje po svoji volji, tega človeka spoznaš bolje, kot po vseh klasično zahtevanih postavkah, ki si jih kdaj dosegel v življenju? In zakaj to počnemo? Ker smo postavljeni v okvirje. Ker se nam ne da. Ker mora biti tako, kot jaz rečem in ker mi je težko sprejeti, da lahko morda narediva več, če mi ti pokažeš drugače.

Ko bomo takšne stvari dojeli, nam bo bolje. Otroci bodo radi hodili v šolo, tako pa nam je večini ena velika muka. In tisti, ki radi hodite v šolo, bravo. Tisti, ki učite drugače, bravo. Tisti, ki naučite nekoga kako živeti, kako ustvarjati, kako ne pogoreti v praksi, bravo.

Ne ubijati sanj.

Advertisements

One thought on “Ne ubijaj (si) sanj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s