Direktorji različnih podjetij se vsakodnevno soočajo z raznimi klici na službene številke, elektronsko pošto, navadno pošto itd. Bombardirajo jih anketarji, ponudniki oglasnih prostorov, ponudniki storitev in izdelkov, katerim je to kontaktirano podjetje potencialna stranka. Če je podjetje manjše, potem v večini primerov do direktorja ni tako težko priti, če pa je podjetje večje, pa se seveda soočimo s tajnico, ki po navadi misli, da lahko odloča namesto direktorja, čeprav ji je bilo verjetno samo ‘ukazano’, da naj ne spusti mimo prav vsakega, ki v podjetje pokliče. Najboljši so tisti direktorji, ki ti že takoj na začetku rečejo da ali ne (slednjih je seveda mnogo več), problem pa se pojavi pri tistih, ki enostavno ne znajo reči ne in te dobesedno nategujejo v nedogled, pa čeprav to pomeni, da jih kličeš na vsaka dva dni in se pregovarjata gor in dol, dokler ga sam ne postaviš pred dejstvo, tako, da lahko potem odgovori samo z da ali ne. Res mi je zanimivo, da se da ljudem na takih položajih s tem ukvarjati. Če vsakemu, ki ga kontaktira, zavlačujejo v nedogled, potem se kar dosti svojega službenega časa ukvarjajo samo s tem. Na podlagi tega lahko morda malce grdo posplošim, da dosti direktorjev in direktoric manjših podjetij, nima dovolj managerskega znanja, kar se odseva v dosti stvareh, mislim pa, da je ena izmed zelo pomembnih ta, da je nekdo na vodilnem položaju dovolj odločen in da prav čas prepozna kaj lahko doprinese pozitivno vrednost k podjetju in se s tem potem ukvarja, vse ostale faktorje pa takoj izloči.