vodenje

Kreativca ne moreš ujeti v čas

O času govorimo ves čas. Vsak dan ga imamo na razpolago točno toliko, kot vse dni prej, a vedno ga zmanjka. V norišnici, v kateri se nahajamo že dolgo – torej tisti, ki se glasi nekako takole: ‘manj denarja pomeni manj časa’, se verjetno vsi kdaj radi spomnimo na obdobje, ko so kreativci (in še marsikdo drug) lahko dlje časa uživali v ustvarjanju, se zabavali, popili kakšen kozarec viskija, pokadili škatlico cigaret, se spomnili vrhunskih idej in bili zanje še mastno plačani. Ne da bi želela v službi piti viski in se zajebavati, a vseeno, popolnoma obratne razmere, ki smo jim priča danes v marsikaterem podjetju, niso nikomur v veselje.

Divjanje v zadnji minuti

Veliko ljudem, vključno z mano, se zdi, da bolje delujemo pod pritiskom. Veliko stvari delam zadnji trenutek, se tolčem po glavi in si vedno znova rečem, da bom naslednjič začela prej in z določeno mero discipline mi to celo kdaj uspe. Dejansko se v ozadju vsakega skriva veliko več. Ogromno prebranih knjig, člankov, teh in onih raziskav, pogovorov in radovednosti. Vse to se na koncu združi in z veliko truda pretvori v ideje in dobre končne rezultate. Več časa kot imamo za vse to, boljši smo na koncu, seveda pa je potrebno časovno obdobje omejiti tudi navzgor, če tudi bi realno imeli za določeno stvar neomejeno časa.

Mnoge raziskave so preučevale kreativnost v odvisnosti od časa. Ne, ni bilo lahko raziskovati nekaj včasih tudi neotipljivega v odvisnosti od različnih dejavnikov. A kljub vsemu, rezultati so bili vedno isti. Večina nas ima pod časovnim pritiskom občutek, da smo bolj kreativni, a dejansko so končni rezultati slabši. Če temu ne verjamete, dajte dvema človekoma v roke list papirja in preprosto risarsko nalogo, enemu in drugemu pa na voljo različno časa. Kdo bo narisal več ter se bolj poglobil? Seveda tudi v kratkem časovnem obdobju pridemo do idej, ampak, a je ta ideja res najboljša? Mogoče, ali pa tudi ne, je pa ‘končna’ rešitev, ker za drugo enostavno nismo imeli časa.

Čas je denar

Seveda to razumem, sploh moram glede na pridobljeno izobrazbo, in popolnoma jasno mi je, da morajo lastniki podjetij vse izmeriti, da vidijo, če se jim splača in da jih na koncu leta v denarnici ne pričaka tema. A vseeno je potrebno dejavnik časa v določenih primerih izločiti ali vsaj za božjo voljo zapakirati v veliko bolj prijazne besede.

Kreativci s(m)o drugačni in dovolite mi, da s kreativci označim vse tiste, ki nekaj ustvarjamo, ne glede na področje. Seveda morajo tudi njihova dela temeljiti na raziskavah, a vseeno, v tem primeru bi lahko ljudi razdelila na dva dela: na tiste, ki imajo radi številke in tik takanje ure ter na tiste druge. Kreativnosti se namreč ne da oceniti s številkami in časom (pustimo tiste številke na koncu, ki naročnikom polnijo blagajne, a tiste so posledica še mnogih drugih dejavnikov in nadaljnjih korakov) in kreativne agencije niso fabrike, kjer lahko v enem dnevu naštancamo potrebno število izdelkov. Če jih, bi težko rekli, da so res kreativne, kajne? Seveda vedno znova poslušam/o, da je to popolnoma jasno, ampak realni način dela na žalost kaže drugače.

“Genius is 1% inspiration and 99% perspiration!” -Thomas Edison-

Ustvarjanje nečesa novega je nekaj najlepšega na svetu. Ko se iz bežne ideje, ki jo preliješ na papir ali ekran, o njej razglabljaš in jo morda nič kolikokrat preoblikuješ, razvije dober končni rezultat, je to tisto, zaradi česar vsak, ki je začel, tudi vztraja. In če je to ena izmed najlepših stvari, je omejevanje s časom nekaj najbolj groznega. Seveda obstajajo roki, žal je malo primerov, ko si jih lahko postavimo čisto sami, ampak danes se ne pogovarjamo v rokih le v smislu dni, ampak tudi ur. Spomni se/napiši/nariši nekaj v dveh urah. Jaz lahko napišem blog v eni uri, ampak verjetno bom pisala o nečem, kar že poznam in posledično sem o tem že pisala, lahko pišem o nečem, kar mi je nepoznano, ampak vi boste brali nepreverjena dejstva. Lahko pa si vzamem čas, preberem nekaj člankov, iz njih izluščim pomembna dejstva in jih zapakiram v zapis, ki je sestavljen iz raziskav ter seveda mojih izkušenj in razmišljanj. Tega se v uri ali dveh ne da narediti, vsi pa vemo, da se to v realnosti, ko gre za plačane projekte, pričakuje. V nasprotnem primeru smo v minusu. A jebi ga.

Morda sestanek čez dan ali x?

Ni potrebno, da govorimo o urah. Moramo pa si postaviti omejitve. Če vem, da moram v petek oddati to in ono, si bom sama razporedila čas do takrat. Včasih v času delavnika, velikokrat tudi izven. Morda oddelala kaj na kosilu ali zvečer pred spanjem.

“If I had an hour to solve a problem I’d spend 55 minutes thinking about the problem and 5 minutes thinking about solutions.” – Albert Einstein-

Če mislim, da bo ideja veliko boljša, če zanjo zapravim še pet dodatnih ur, ker se bom pogovorila s človekom, ki o tem veliko ve in prebrala šest člankov, ker se je tri mesece nazaj o tem blazno pisalo, bom. In če bo potrebno, da namestu v dveh, raje kar v štirih urah opišem to idejo, ki se bo na koncu prodala, bom. V nasprotnem primeru ne opisujte tovrstno delo kot kreativno, ker ni. V tem drugem primeru, torej, ko je glavna tema pogovora (kratek) čas, delo ni kreativno, ampak je posledica naših ustaljenih vzorcev ali dela drugih, ki ga včasih tudi podzavestno prenesemo na našega.

Kava res sede

Ko se spominjam za nekaj let nazaj, na vse manjše ali večje projekte pri katerih sem sodelovala, za službo ali faks, je veliko lepih in tudi grenkih spominov. Vedno je tako. A na koncu pride tisto pravo zadovoljstvo, čeprav si na poti do tja izumil triinšestdeset novih kletvic in porabil pet paketov robčkov. Skratka, najlepši spomini so na tista sodelovanja, kjer smo se lahko v miru vsedli za mizo, naj bo to v sejni sobi ali pa na kavi in se pogovarjali o idejah. Nismo po domače povedano ‘luftali’, delali smo, ampak drugače kot pod pritiskom. In vedno znova so se pojavile težave, ko se je omenil čas in da o nečem ne moremo dobro premisliti, ker ni denarja ali časa. Kava? Kava včasih nima nič z idejami, sploh, če je ne piješ, je pa moja prispodoba za nekaj, kar počnem v miru in z veseljem. Zato nisem in ne bom nikoli razumela vodij, ki čas postavljajo v prvi plan. Razumem, kaj vse to pomeni, ampak če ne drugega, to zapakirajte v kreativcem prijazno navodilo.

Nekaj, kar počneš s srcem in veseljem, je lahko gonilo lepšega jutri. Če to uničiš, si uničil sebe in ideje, s tem pa vse, za kar se trudiš.

A kreativca res ne moreš ujeti v čas? Ne. Kreativca NE SMEŠ ujeti v čas!

Introvertiranost

Sedeti v ogromni pisarni, brez debelih sten, ki ločijo zaposlene, povezanost in nenehno sodelovanje, so sanje marsikoga. Zgovornost in moč, ki jo izžarevaš na prvi pogled, so pričakovanja naših prijateljev, znancev, delodajalcev in učiteljev.

Ekstravertirani ljudje veljajo za glasne in nadvse družabne ljudi, introvertirani se radi držimo bolj zase in ustvarjamo v svojem svetu – ravno zato marsikdaj veljamo za čudne in predvsem drugačne. Otroke silimo, da so družabni, vse več morajo delati v skupinah, če tudi jim to ne odgovarja, v službah se vse bolj poudarja timsko delo in kakšna pa je ideja, če se ne naredi v skupini? Če smo tihi, nas nihče ne opazi. Skratka, introvertiranost vse prevečkrat velja za nekaj napačnega, a ko pride do ustvarjalnosti in vodenja, potrebujemo introvertirane ljudi (teh je mimogrede nekje od tretjine do polovice vse populacije), čeprav se na prvi pogled ne zdi tako.

Jaz vs. ti.

Vodje, ki so intrevertirani so velikokrat boljše vodje. Skupini oz. posameznim članom skupine namreč pustijo, da se rojevajo in razvijajo ideje, med tem ko tisti bolj glasni in močni preglasijo ostale ter jih dostrikrat zatrejo v kali. Namerno ali nenamerno. Tudi nekateri svetovni vodje so se imeli za bolj tihe in celo sramežljive – npr. Eleanor Roosevelt in Gandhi, a vsi vemo, kaj sta dosegla. Verjetno jima ni bilo prijetni stati pred množicami in nagovarjati ljudi, a nista imela druge možnosti oz. lahko bi rekli, da sta si morda nastopanja želela, a ju je bilo strah.

Tudi ljudje, ki veljajo za najbolj kreativne, so bili bolj tihe narave. Darwin se je najraje sprehajal sam po gozdu in zavračal povabila na družabna srečanja; dr. Seuss (ameriški pisatelj) ni upal spoznati otrok, ki so oboževali njegove knjige; Steve Wozniak (izumitelj Applovega računalnika – seveda skupaj s Steveom Jobsom in Ronaldom Wayneom) je bil zaprt v svojo pisarno – ampak, bi mu uspelo, kar mu je, če ni bil takšen? Seveda je v določeni točki pomembno širjenje idej, pogovarjanje z drugimi, sprejemanje kritik in pohval, podpora, a do tja moramo nekako priti. Četudi v samoti.

A zakaj imamo ljudi, ki potrebujejo mir in samoto za drugačne in včasih morda manj cenjene? Zakaj nas je strah na razgovorih za službo povedati, da smo bolj tihi in se občasno radi držimo malo bolj zase ter še bolj pomembno, zakaj šefi in direktorji tega ne znajo ceniti in prav tako gledajo na to vsaj s kančkom negativizma? Časi se seveda spreminjajo – iz majhnih vas in mest se selimo v večja, med nepoznane ljudi, kjer moramo spoznati nov krog ljudi in jih očarati, to pa seveda ne moremo storiti, če smo tihi in se držimo zase. Moramo biti veseli, hoditi na pijače, kosila in večerje ter se s širokim nasmehom na obrazu navdušeno rokovati s popolnimi neznanci. Seveda je vse to pomembno, a vseeno moramo pustiti vsakemu svoj mir, ki ga potrebuje, da potegne iz sebe najboljše kar lahko.

O tem govori Susan Cain, ki je imela lani odličen govor na Ted-u, potem ko je napisala knjigo z naslovom Quiet. Priporočam ogled posnetka govora:

Susan cain: The power of introverts

Tudi sama veljam za introvertirano. Velikokrat sem se tega sramovala oz. nisem želela izpostavljati. V prošnjah in na razgovorih sem se trudila dajati vtis zelo močne in zgovorne osebe, čeprav vsak hitro opazi, da to nisem. Ko delam, se rada umaknem in v tišini razmišljam ter razvijam ideje. Ko sem v skupini in je potrebno nizati ideje, mi gre to dosti slabše, kot če to počnem sama. A spet – to se v novodobnih tipih delovnih mest smatra kot manj sprejeto. Pa to pomeni, da takšni ljudje ne znamo delati v skupini? Seveda ne. Samo raje v miru razmislimo, predstavimo, kar smo se domislili, potem pa skupaj z vsemi ostalimi to razvijamo naprej. Tudi učila se nisem nikoli v skupini. Potrebujem svoj mir. Tudi, ko pišem blog – pišem ga v tišini, čeprav je še pol ure nazaj v mojih slušalkah odmevala glasna glasba. Ne maram, če mi kdo stoji za hrbtom, ko se moram spomniti ali napisati nekaj novega. In srce mi hitreje bije, če vem, da bomo naloge reševali skupinsko. A vseeno dosegam dobre rezultate in lahko rečem, da sem danes na dobri poti do ciljev, ki sem si jih zastavila. Smešno pri vsem tem je, da je bila v določenem obdobju moja želja, no, če sem odkrita, si potiho (ok, sedaj je na glas) želim tega še sedaj, da bi bila kakšna voditeljica ali gledališka igralka, a me je tega prekleto strah. Ni šans, da stopim pred množico ljudi, preveč me je strah, ne morem, pa jaz nisem zato … in podobni blesavi izgovori. Pa sem stopila lani pred kar nekaj deset ljudi v okviru izobraževanja 100 top tržnikov, kjer je bila zaključna naloga sestaviti prodajno prezentacijo in jo seveda jasno in glasno sprezentirati pred vsemi sošolci. Roko na srce, ni bilo obvezno, še bolj roko na srce, 189-krat sem si rekla, kaj mi je tega treba, ne bom. A mi je močnejši glas v moji glavi govoril – najlepše stvari se zgodijo takrat, ko stopiš iz cone udobja. Govor sem imela in to baje prekleto dober. Pustimo vsebino, ki meni ni bila važna, važno mi je bilo, kako to povem. Bila sem glasna in samozavestna, čeprav ne veljam za takšno. Premagala sem še eno oviro in dokazala, da sem lahko dobra tudi v tem, čeprav me je bilo pri tem noro strah in bi najraje odnehala.

Ne imejmo tistih manj zgovornih in zadržanih za čudne. Ne zavijajte z očmi, ko odpovem pijačo, ker bi bila raje doma. Takšna pač sem. Če ne bi imela svojega miru, ne bi nastalo toliko blogov in ne bi posnela toliko fotografij – mimogrede, tudi to mi gre bolje, ko se sama sprehajam naokoli ali ko sem le jaz in modeli pred objektivom. Oboje potrebujemo – tako ekstra kot introvertiranost, narobe pa je, če eno ali drugo ne znamo sprejeti.

In še en meni zelo priljubljen citat: “Quiet people have the loudest minds.’

Direktorji bi morali znati reči ne

Direktorji različnih podjetij se vsakodnevno soočajo z raznimi klici na službene številke, elektronsko pošto, navadno pošto itd. Bombardirajo jih anketarji, ponudniki oglasnih prostorov, ponudniki storitev in izdelkov, katerim je to kontaktirano podjetje potencialna stranka. Če je podjetje manjše, potem v večini primerov do direktorja ni tako težko priti, če pa je podjetje večje, pa se seveda soočimo s tajnico, ki po navadi misli, da lahko odloča namesto direktorja, čeprav ji je bilo verjetno samo ‘ukazano’, da naj ne spusti mimo prav vsakega, ki v podjetje pokliče. Najboljši so tisti direktorji, ki ti že takoj na začetku rečejo da ali ne (slednjih je seveda mnogo več), problem pa se pojavi pri tistih, ki enostavno ne znajo reči ne in te dobesedno nategujejo v nedogled, pa čeprav to pomeni, da jih kličeš na vsaka dva dni in se pregovarjata gor in dol, dokler ga sam ne postaviš pred dejstvo, tako, da lahko potem odgovori samo z da ali ne. Res mi je zanimivo, da se da ljudem na takih položajih s tem ukvarjati. Če vsakemu, ki ga kontaktira, zavlačujejo v nedogled, potem se kar dosti svojega službenega časa ukvarjajo samo s tem. Na podlagi tega lahko morda malce grdo posplošim, da dosti direktorjev in direktoric manjših podjetij, nima dovolj managerskega znanja, kar se odseva v dosti stvareh, mislim pa, da je ena izmed zelo pomembnih ta, da je nekdo na vodilnem položaju dovolj odločen in da prav čas prepozna kaj lahko doprinese pozitivno vrednost k podjetju in se s tem potem ukvarja, vse ostale faktorje pa takoj izloči.

SIMONA GOBEC