Kako si nabrati izkušnje?

Izkušnje (delovne, ali kakšne drugačne) so danes tisto, kar največ šteje. So tisto, kar preklinjaš v skoraj vsakem razpisu za delovna mesta. Preklinjaš zato, ker je izkušenj premalo. In potem sledi tisti vsem poznan stavek: “pa od kje naj dobim izkušnje, če mi nihče ne da prve priložnosti”? S tem stavkom se strinjam samo deloma. Izkušnje si lahko v veliko primerih namreč ustvariš sam/a.

Kako do izkušenj, če nimam službe?

Veš, ko si doma in brez službe, imaš na voljo dvoje. Lahko se smiliš samemu sebi, objavljaš obupane statuse na Facebooku in pogledaš vseh 1547 delov najljubših nadaljevank. Lahko pa čas pametneje izkoristiš. Se naučiš nekaj novega, izpopolniš svoje znanje in napolniš svoj portfolio.

Seveda to žal ni možno pri vsakem delu. A pri marsikaterem je. Ne verjameš?

Primeri služb, kjer si lahko sam gospodar svoje usode

Programer, grafični oblikovalec, tekstopisec

Vse to so poklici, ki ne potrebujejo izgovorov. In ne potrebujejo delovnega mesta, da pokažeš kaj znaš. Na novo oblikuj spletno stran, ki ti ni všeč ali sprogramiraj aplikacijo, ki je ne najdeš na trgu. Piši blog. Ali knjigo. Ali pa kampanjo za najljubši jabolčni kis, ki ga mama vsak dan zlije na solato. Nekaj tednov in mesecev bo potrebno, a na koncu je lahko portfolio kar zajeten in dober – če ni dober, potem ti manjka še nekaj izkušenj. Uspeh nikoli ne pride čez noč.

Prodajalec

Prosi starše, brate, sestre in prijatelje, da posnamete serijo prodajnih sestankov. Tako boš zlahka prepričal/a bodoče delodajalce, da znaš prodajati. Predvsem zato, ker te bodo bližnji še bolj privili in ti nastavljali pasti :).

Cvetličar

Spomladi in poleti je na travnikih ogromno rož, ki bi jih drugače vzela kosa. Naberi jih in aranžiraj. Nato poslikaj in sestavi portfolio.

Kuhar

Mislim, da ta ne potrebuje posebne razlage, a vseeno. Kuhaj čim več (nekaj tako ali tako moraš jesti, kajne?), jedi poslikaj, odpri blog in objavljaj. Verjemi, da bo z dobro žilico za kuhanje, zate kmalu vedelo pol Slovenije.

Tržni raziskovalec

Poišči zanimive teme in jih raziskuj. Vse, kar te stane, je čas (in morda nekaj malega bencina ter kakšna kava). Na voljo imaš spletne ankete, intervjuje … malo morje možnosti, da vseeno dokažeš, da obvladaš svoj posel.

Organizator dogodkov

V Sloveniji je ogromno priložnosti, ki potrebujejo dobrodelno noto. Za organizacijo teh potrebuješ ogromno časa in volje, ampak se da. Pa tudi če ne gre za dobrodelne dogodke, za organizacijo dogodka ne potrebuješ svojega denarja. Moraš pa prepričati nekoga drugega, da ti da svojega ;).

Marsikdo lahko svojo pot tlakuje sam

he-habit2Ogromno je poklicev, vem, in ne trdim, da lahko vsak v svojem prostem času ustvarja nove izkušnje točno za željeno delovno mesto. Ali vsaj malce težje kot pri zgoraj opisanih. Ampak se da. A seveda je lažje sedeti križem rok in se pizditi nad vsemi ostalimi. Edino ti, in samo ti, si odgovoren/a za svojo prihodnost. Če ti spodleti na enem področju, se loti drugega. Veš, v čem so drugačni tisti, ki trenutno služijo dovolj in so zadovoljni s svojim življenjem? V tem, da ne sedijo križem rok. Ves čas ustvarjajo, iščejo priložnosti in ko jim nihče drug ne da dela, si ga ustvarijo sami.

Živimo v svetu, kjer je ogromno jamranja, po drugi strani pa čisto premalo samoiniciative. Čeprav so nam priložnosti za vsakodnevne izzive dane na pladnju.

Ne verjameš, da lahko ustvariš nove izkušnje brez pogodbe za zaposlitev? Piši mi in našla jih bova skupaj!

Advertisements

6 stvari, ki jih moraš nujno vedeti, preden dopolniš naslednji rojstni dan

e2a361da0e5e481e0d962f76aa93f394Najhujša stvar, ki si jo lahko rečeš je, da si prestar/a, da bi začel početi to, kar imaš rad/a. Ko sem nazadnje pogledala na koledar, se je izpisalo leto 2014 in ne 1800. Kaj pa danes pomenijo leta? Pri mojih 28-ih me še vedno sprašujejo za osebno. In če že zgledam tako mlada, ne vem zakaj ne bi še na drugih področjih življenja začela kakšno zgodbo čisto znova, kot pri rosnih 18-ih. Nimam partnerja in nimam otrok (in ne, to ni ženitveni oglas). Lahko sem v Sloveniji, ali pa na Maldivih – to drugo sicer zahteva malenkost več truda, ni pa neizvedljivo. In ne, ne selim se na Maldive, čeprav mi v tej mrzli jeseni res ne bi škodili.

1. V življenju lahko počneš kar hočeš

Sliši se klišejsko in  prežvečeno, ampak drži. Namesto, da iz dneva v dan jamraš, kako ti gre vse narobe in kako bi šefa utopil/a v žlici vode, raje spremeni svoje življenje. Posveti se tistim stvarem, ki jih rad/a počneš in iz njih potegni največ. A za dosego cilja je potrebno ogromno odrekanja – ravno to pa odvrne mnoge. Saj veš, da se brez muje še čevelj ne obuje?

2. Pošteno zaračunaj

Mnogo nas dela (na pol) zastonj. Z izgovori (v naši glavi), da se itak še učimo, da je to izhodišče za mastno plačano delo v nadaljevanju in podobno. Ampak kruta resnica je, da verjetno ne obstaja veliko ljudi, ki te bodo po poceni prvem projektu, naslednjič pošteno plačali. Ne glede na to, s čim se ukvarjaš, pošteno zaračunaj (v skladu s tvojimi izkušnjami in znanji). Ti slučajno mesar vedno da 60 % popusta na krvavice? Ti mehanik zastonj pošraufa avtomobil? Ne. Zakaj bi bilo potem tvoje delo manj vredno?

3. Šola te ne nauči vsega (in ni nujno, da imaš visoko izobrazbo)

Zadnje čase mi je dobesedno slabo, ko poslušam različne zgodbe – od tega, da naj pri prošnjah za delo zamolčimo višjo stopnjo (recimo magisterij), do tega, da je bolje, če nekdo sploh ne diplomira. Če se je nekoč smatralo, da si brez izobrazbe slabše zaposljiv, v nekaterih primerih danes velja obratno. Vsekakor pa drži, da te šola ne nauči vsega. Zato se sam nauči vsega, kar želiš – danes je to popolnoma izvedljivo. In če bere to kak bruc – vpiši se v čim več obštudijskih dejavnosti.

4. Avtoriteta nima vedno prav

S tem imam v mislih šefe in direktorje, ki vodijo svoja podjetja po načelu diktature. Če je nekdo tvoj šef, še ne pomeni, da moraš požreti vsako stvar, ki pride iz njegovih ust. Sicer je to od nas Slovencev, ki veljamo za izredno hlapčevski narod, težko pričakovati. Vsak se boji za svoj stolček (ali prostor v kotu) in do določene mere razumem to ponižnost. Dokler ne začne trpeti še vse ostalo, ker sem prepričana, da zgodbe, ki jih tvoj šef ne sliši, zelo dobro poznajo tvoji prijatelji in partner.

5. Vozi svojo špuro

Prevečkrat iščemo potrditev od drugih. Verjetno zato, ker hočemo biti res prepričani v svoje odločitve. Sedaj pa si predstavljaj, koliko izumov in briljantnih idej še danes ne bi videli, če bi vsi ti ljudje iskali potrditev? Koliko so jih označili za norce, pa so vseeno uspeli? Verjetno so uspeli ravno zato, ker so bili norci. Če želiš nekaj početi – počni to, čeprav ti bodo pod noge metali polena. In če ti ne uspe? Imaš vsaj izkušnje, ki jih nekdo drug, ki nikoli ničesar ne poskusi, nima.

6. Ceni ljudi, ki si jih v življenju spoznal/a

Vsak človek, ki ga spoznaš, ti hočeš nočeš da nekaj, kar ti v življenju zelo koristi. Tudi zoprni šefi in prijatelji, ki so ti zasadili nož v hrbet. Vsem smo lahko hvaležni. Ker nas nekaj naučijo, ker nas naredijo močnejše in ker smo zaradi njih danes tam, kjer smo. Samo od tebe pa je odvisno, če si na boljšem ali slabšem. Še najbolj pa ceni tiste, ki vztrajajo ob tebi ne glede na to, kaj si izmisliš in kam greš. In te vedno znova podpirajo – in plačajo pivo, ko imaš le za vodo.

KDO SEM IN KAJ POČNEM? KLIKNI TUKAJ.

Mami, primi me za roko

Če imamo to srečo, eni je nimajo, nas starši popeljejo v svet odraslosti in nas naučijo vseh osnovnih stvari, ki jih moramo vedeti, da se znajdemo v življenju. A nekje je potrebno potegniti črto, spustiti mamino krilo oziroma bolje rečeno – starši se morajo v določeni fazi zavedati, da smo dovolj stari, da sami poskrbimo zase in da ne urejajo več stvari namesto nas. Verjetno je fakulteta tisti prelomni trenutek, ko gre večina prvič od doma in ko ni več staršev na dosegu roke.

Idejo za ta zapis sem dobila na Twitterju, kjer že nekaj časa berem tvite @SanjaLT (ki tvita tudi za @Svetovalnica), ki piše o tem, kako se večina telefonskih pogovorov začne z ‘Dan, jaz bi pa rada samo nekaj vprašala. Za svojo hčerko. Vpisana je … ‘ Torej starši za svoje otroke urejajo zadeve, ki bi jih ti morali urediti sami, a tudi starši verjetno velikokrat ne dobijo pravega odgovora, ker niti nimajo vseh informacij, le-te v celoti ve le otrok sam.  Je otroke strah dvigniti telefon? Se bojijo komunikacije? Ali pa so starši preveč popustljivi oz. po drugi strani preveč zaščitniški in želijo vse urediti namesto svojih otrok? Ker v teh primerih ne govorimo o desetletnikih, ampak otrocih starih dvajset in še več let.

Zase vem, da vsaj od vpisa na fakulteto naprej, urejam vse stvari sama, pa tudi prej sem večinoma jih, vsaj tiste, ki niso vljučevale kakšnih podpisov odraslih. Kar se tiče stanovanja, zdravstvenega zavarovanja, izobraževanja, služb. Saj res, že velikokrat sem slišala, da starši v imenu otrok kličejo in povprašujejo po službah. Spet, ne govorimo o praksi v prvem letniku srednje šole. Tudi sama sem v prejšnji službi enkrat dvignila telefon, ko je gospa na drugi strani začela razlagati, kako njena sestra išče službo, če imamo kaj prostega in podobno. Tako se to ne dela. Sicer omenjen primer ni tako zelo čuden, kot če bi klicali starši, a vseeno kaže na določeno mero nesamostojnosti.

Na svoje

Verjetno največja napaka, po drugi strani pa v težkih časih vseeno rešilna bilka, je, da so naši starši gradili ogromne hiše, primerne najmanj za dve družini. Tega so bili navajeni od prej. Tudi mi imamo tako hišo, čeprav sem staršema že leta nazaj govorila, da kraj kjer živimo, ni zame. Zato po drugi strani veliko bolj podpiram, da se ve, da ko otrok odraste in mu domača soba postane premajhna, spakira kovčke in gre na svoje. Seveda mu starši pomagajo, če le lahko, drugače pa si lahko denar tako ali drugače zasluži sam.

In če smo pri denarju. Seveda se ga noben otrok ne bo odrekel. Kaj je lepšega, kot da ti starši lahko ponudijo nekaj sredstev, ki predvsem na faksu pridejo zelo prav. Lahko delaš in tudi ob tem obiskuješ faks ter izpite, a je potrebna železna volja, ki je marsikdo nima. Čeprav se morda sliši razvajeno, je veliko lažje dokončati fakulteto, če ti ni potrebno delati, vsaj ne veliko ur, ne pravim pa, da se ne da. Vse se da, če se hoče, kajne?

Kaj in kako?

Je to, da ti starši v določenem trenutku odrečejo pomoč prav ali narobe? Vsak naj presodi sam. Kar se zdi meni najbolj pomembno je to, da se tekom odraščanja naučimo samostojnosti. Tega, da si sami uredimo stvari, si sami služimo denar in znamo tudi živeti na svojem. Šele, ko vse to pade v vodo, pa prosimo starše za pomoč. Ne pa da nas ujčkajo leta in leta, pri tridesetih pa se zgodi, da nekdo ni niti malo samostojen ter se vedno zanaša na druge. Niti ne razumem, kako je to lahko nekomu všeč. A vse to je odvisno od vzgoje.

Kje bom delal-a jutri?

No, jaz osebno k sreči vem kje. Jutri sicer ne, ker je nedelja :). Veliko ljudi pa žal ne ve. Brezposelnost se viša, niti študentje ne najdejo več primernega študentskega dela, obeta se nam malo delo, ki je baje veliko s* …

Ampak, a je problem samo v naših podjetjih? In res dela ni? Jaz pravim, da odvisno kaj hočeš početi in koliko se potrudiš, da delo dobiš. Ker prihajam iz trženjske stroke sem mnenja, da si lahko mi pri iskanju zaposlitve privoščimo ogromno. Hja, če ne znaš tržiti samega sebe, ti tudi pri drugih stvareh ne more iti ne vem kako dobro. Spomnim se, ko mi je nekdo rekel, da so se celo na delovna mesta kreativcev ljudje prijavljali z običajnimi prošnjami. Malce smešno.

V čisto vsakem poslu lahko narediš poseben vtis. Če si kuhar, skuhaj nekaj in pokaži to potencialnemu šefu, če si gradbenik naredi mini projekt in se dokaži, če si pravnik, utemelji kakšen primer na način, ki se tebi zdi najboljši, če si kelnar, naj te prijatelji posnamejo, ko jim strežeš.

Kam pa pridemo brez domišljije in sposobnosti?

Morebitna zvišana starostna meja za upokojitev

Na 65 let, za ženske in moške. ‘Ta stari’ delat ‘ta mladi’ pa na cesti. Starejša delovna sila ima izkušnje, a dosti jih nima primernega znanja, ker je le-to zastarelo, saj veliko podjetij premalo vlaga v izobraževanja, poleg tega se pa tudi starejši niso pripravljeni več toliko učiti, čeprav so tega zmožni. Samo špara, špara, špara, ta naša draga država. Prekleto narobe. Ne rečem, da je treba starejše dat takoj v penzion, ne, ampak naj, če že ne spodbujajo toliko zaposlovanja mlade delovne sile, poskrbijo za medgeneracijsko sodelovanje. Starejši učijo mlajše in obratno (skozi prakso). Tako bi se vsi naučili največ in tudi podjetja bi lahko iz tega potegnila več kot pa sedaj. A po mojem mnenju je do takšnega razmišljanja podjetij še dolga pot. Žal.