Nadvoz Lipa in železarna Štore

V Štorah je bilo včasih zelo težko prečkati železniško progo, ne da bi pri tem obstal pred zaprtimi zapornicami. Zaradi gostega železniškega prometa, ki se vije čez te kraje, so bile zapornice spuščene tudi do 16 ur na dan. Vse do konca prejšnjega leta, ko so končno zgradili dolgo opevani nadvoz Lipa in tako smo se znebili čakanja.

No, nadvoz je torej zgrajen že kar nekaj časa, jaz pa sem si končno vzela čas in vse skupaj malo pofotkala – tako nadvoz, kot del železarne Štore, kar lahko vidimo direktno z nadvoza in kupe železa, ki jih v podjetju Štore Steel uporabljajo za izdelavo jeklenih izdelkov.

store-nadvoz--simona-gob.jpg

store-nadvoz-3--simona-g.jpg

store-nadvoz-2--simona-g.jpg

store-nadvoz-4--simona-g.jpg

store-nadvoz-5--simona-g.jpg

store-nadvoz-6--simona-g.jpg

Gospoda na zadnji sliki sta me vprašala v katerem časopisu bosta. V časopisu res nista, a verjetno tudi moj blog ni kar tako ;)

Vožnja z vlakom

Najprej pomislim, da je občutno predolga (Celje – Ljubljana 1.40h), ampak ravno zaradi tega, srečaš na vlaku marsikaj oz. marsikoga. Sama se z vlakom vozim predvsem zadnjih nekaj mesecev, v nedeljo v Ljubljano in v petek nazaj proti Celju. V tem času sem srečala že mnogo ljudi, ki so me dodobra nasmejali, mi krajšali pot, ali pa sem si zaradi njih preprosto mislila ‘kaj vse hodi po tem svetu.’ No, pa poglejmo:

– Gospa, ki je ‘reševala križanke’. To pa je zgledalo tako, da je izpolnila približno tri gesla pri vsaki, pa še to tista, ko moreš napisati začetnice imena in priimka, vse ostalo pa je prepisala iz rešitev. Med tem je zagnala paniko, da so vrata pokvarjena in se ne odprejo ter da je treba to nujno sporočiti sprevodniku. No stvar je bila v tem, da pač na tisti postaji ni nihče izstopil in to je bil tudi razlog, da se vrata niso odprla.

– Gospodična, katere imena ne vem, vem pa celo njeno življenjsko zgodbo. Od tega iz kod je, kaj študira, kje je doma, kam hodi ven, koliko je stara, njene srednješolske dogodivščine .. skratka, ni da ni. Vmes je potem zmotila še drugi gospodično, učiteljico, ki ji z svojimi vprašanji nikakor ni pustila, da popravi teste svojih učencev. Ne rečem, da mi ni vožnja takrat hitro minila, ampak ne vem zakaj eni s takim navdušenjem popolnim neznancem govorijo svoje življenjske zgodbe.

– Starejši gospod, ki se je tudi rade volje pogovarjal z vsemi okoli njega. Imel je tudi radio in take velike slušalke, če se prav spomnim, pa je nekim fantom razlagal nekaj o vesoljcih ter kako je njegov radio boljši od današnjih MP3 playerjev.

– Nuna, ki je celo pot brala sveto pismo in molila (k sreči potiho)

– Gospod, ki je na sedežu poleg mene zaspal in veselo smrčal tako, da se mu je smejalo pol vagona. Hvala bogu ali komerkoli, da se je po parih minutah smrčanja tudi zbudil in ni več zaspal.

– Gospa, ki je brala časopis in je vsakič, ko je obrnila stran, pihnila v časopis. Ok, razumem, da popihaš prej, če se morda dve strani malo zlepita skupaj, ampak potem, ko je stran že odprta .. hmm, ne vem razloga.

No to se nekako glavne zgodbe, sigurno je bila še kakšna, pa mi je sedaj ušla iz spomina. Danes grem spet na vlak, morda bo spet ‘zabavno’, morda pa me bodo pustili, da v miru poslušam svoj MP3 player z najljubšo glasbo :)