6 stvari, ki jih moraš nujno vedeti, preden dopolniš naslednji rojstni dan

e2a361da0e5e481e0d962f76aa93f394Najhujša stvar, ki si jo lahko rečeš je, da si prestar/a, da bi začel početi to, kar imaš rad/a. Ko sem nazadnje pogledala na koledar, se je izpisalo leto 2014 in ne 1800. Kaj pa danes pomenijo leta? Pri mojih 28-ih me še vedno sprašujejo za osebno. In če že zgledam tako mlada, ne vem zakaj ne bi še na drugih področjih življenja začela kakšno zgodbo čisto znova, kot pri rosnih 18-ih. Nimam partnerja in nimam otrok (in ne, to ni ženitveni oglas). Lahko sem v Sloveniji, ali pa na Maldivih – to drugo sicer zahteva malenkost več truda, ni pa neizvedljivo. In ne, ne selim se na Maldive, čeprav mi v tej mrzli jeseni res ne bi škodili.

1. V življenju lahko počneš kar hočeš

Sliši se klišejsko in  prežvečeno, ampak drži. Namesto, da iz dneva v dan jamraš, kako ti gre vse narobe in kako bi šefa utopil/a v žlici vode, raje spremeni svoje življenje. Posveti se tistim stvarem, ki jih rad/a počneš in iz njih potegni največ. A za dosego cilja je potrebno ogromno odrekanja – ravno to pa odvrne mnoge. Saj veš, da se brez muje še čevelj ne obuje?

2. Pošteno zaračunaj

Mnogo nas dela (na pol) zastonj. Z izgovori (v naši glavi), da se itak še učimo, da je to izhodišče za mastno plačano delo v nadaljevanju in podobno. Ampak kruta resnica je, da verjetno ne obstaja veliko ljudi, ki te bodo po poceni prvem projektu, naslednjič pošteno plačali. Ne glede na to, s čim se ukvarjaš, pošteno zaračunaj (v skladu s tvojimi izkušnjami in znanji). Ti slučajno mesar vedno da 60 % popusta na krvavice? Ti mehanik zastonj pošraufa avtomobil? Ne. Zakaj bi bilo potem tvoje delo manj vredno?

3. Šola te ne nauči vsega (in ni nujno, da imaš visoko izobrazbo)

Zadnje čase mi je dobesedno slabo, ko poslušam različne zgodbe – od tega, da naj pri prošnjah za delo zamolčimo višjo stopnjo (recimo magisterij), do tega, da je bolje, če nekdo sploh ne diplomira. Če se je nekoč smatralo, da si brez izobrazbe slabše zaposljiv, v nekaterih primerih danes velja obratno. Vsekakor pa drži, da te šola ne nauči vsega. Zato se sam nauči vsega, kar želiš – danes je to popolnoma izvedljivo. In če bere to kak bruc – vpiši se v čim več obštudijskih dejavnosti.

4. Avtoriteta nima vedno prav

S tem imam v mislih šefe in direktorje, ki vodijo svoja podjetja po načelu diktature. Če je nekdo tvoj šef, še ne pomeni, da moraš požreti vsako stvar, ki pride iz njegovih ust. Sicer je to od nas Slovencev, ki veljamo za izredno hlapčevski narod, težko pričakovati. Vsak se boji za svoj stolček (ali prostor v kotu) in do določene mere razumem to ponižnost. Dokler ne začne trpeti še vse ostalo, ker sem prepričana, da zgodbe, ki jih tvoj šef ne sliši, zelo dobro poznajo tvoji prijatelji in partner.

5. Vozi svojo špuro

Prevečkrat iščemo potrditev od drugih. Verjetno zato, ker hočemo biti res prepričani v svoje odločitve. Sedaj pa si predstavljaj, koliko izumov in briljantnih idej še danes ne bi videli, če bi vsi ti ljudje iskali potrditev? Koliko so jih označili za norce, pa so vseeno uspeli? Verjetno so uspeli ravno zato, ker so bili norci. Če želiš nekaj početi – počni to, čeprav ti bodo pod noge metali polena. In če ti ne uspe? Imaš vsaj izkušnje, ki jih nekdo drug, ki nikoli ničesar ne poskusi, nima.

6. Ceni ljudi, ki si jih v življenju spoznal/a

Vsak človek, ki ga spoznaš, ti hočeš nočeš da nekaj, kar ti v življenju zelo koristi. Tudi zoprni šefi in prijatelji, ki so ti zasadili nož v hrbet. Vsem smo lahko hvaležni. Ker nas nekaj naučijo, ker nas naredijo močnejše in ker smo zaradi njih danes tam, kjer smo. Samo od tebe pa je odvisno, če si na boljšem ali slabšem. Še najbolj pa ceni tiste, ki vztrajajo ob tebi ne glede na to, kaj si izmisliš in kam greš. In te vedno znova podpirajo – in plačajo pivo, ko imaš le za vodo.

KDO SEM IN KAJ POČNEM? KLIKNI TUKAJ.

Advertisements

Introvertiranost

Sedeti v ogromni pisarni, brez debelih sten, ki ločijo zaposlene, povezanost in nenehno sodelovanje, so sanje marsikoga. Zgovornost in moč, ki jo izžarevaš na prvi pogled, so pričakovanja naših prijateljev, znancev, delodajalcev in učiteljev.

Ekstravertirani ljudje veljajo za glasne in nadvse družabne ljudi, introvertirani se radi držimo bolj zase in ustvarjamo v svojem svetu – ravno zato marsikdaj veljamo za čudne in predvsem drugačne. Otroke silimo, da so družabni, vse več morajo delati v skupinah, če tudi jim to ne odgovarja, v službah se vse bolj poudarja timsko delo in kakšna pa je ideja, če se ne naredi v skupini? Če smo tihi, nas nihče ne opazi. Skratka, introvertiranost vse prevečkrat velja za nekaj napačnega, a ko pride do ustvarjalnosti in vodenja, potrebujemo introvertirane ljudi (teh je mimogrede nekje od tretjine do polovice vse populacije), čeprav se na prvi pogled ne zdi tako.

Jaz vs. ti.

Vodje, ki so intrevertirani so velikokrat boljše vodje. Skupini oz. posameznim članom skupine namreč pustijo, da se rojevajo in razvijajo ideje, med tem ko tisti bolj glasni in močni preglasijo ostale ter jih dostrikrat zatrejo v kali. Namerno ali nenamerno. Tudi nekateri svetovni vodje so se imeli za bolj tihe in celo sramežljive – npr. Eleanor Roosevelt in Gandhi, a vsi vemo, kaj sta dosegla. Verjetno jima ni bilo prijetni stati pred množicami in nagovarjati ljudi, a nista imela druge možnosti oz. lahko bi rekli, da sta si morda nastopanja želela, a ju je bilo strah.

Tudi ljudje, ki veljajo za najbolj kreativne, so bili bolj tihe narave. Darwin se je najraje sprehajal sam po gozdu in zavračal povabila na družabna srečanja; dr. Seuss (ameriški pisatelj) ni upal spoznati otrok, ki so oboževali njegove knjige; Steve Wozniak (izumitelj Applovega računalnika – seveda skupaj s Steveom Jobsom in Ronaldom Wayneom) je bil zaprt v svojo pisarno – ampak, bi mu uspelo, kar mu je, če ni bil takšen? Seveda je v določeni točki pomembno širjenje idej, pogovarjanje z drugimi, sprejemanje kritik in pohval, podpora, a do tja moramo nekako priti. Četudi v samoti.

A zakaj imamo ljudi, ki potrebujejo mir in samoto za drugačne in včasih morda manj cenjene? Zakaj nas je strah na razgovorih za službo povedati, da smo bolj tihi in se občasno radi držimo malo bolj zase ter še bolj pomembno, zakaj šefi in direktorji tega ne znajo ceniti in prav tako gledajo na to vsaj s kančkom negativizma? Časi se seveda spreminjajo – iz majhnih vas in mest se selimo v večja, med nepoznane ljudi, kjer moramo spoznati nov krog ljudi in jih očarati, to pa seveda ne moremo storiti, če smo tihi in se držimo zase. Moramo biti veseli, hoditi na pijače, kosila in večerje ter se s širokim nasmehom na obrazu navdušeno rokovati s popolnimi neznanci. Seveda je vse to pomembno, a vseeno moramo pustiti vsakemu svoj mir, ki ga potrebuje, da potegne iz sebe najboljše kar lahko.

O tem govori  Susan Cain, ki je imela lani odličen govor na Ted-u, potem ko je napisala knjigo z naslovom Quiet. Priporočam ogled posnetka govora:

Susan cain: The power of introverts

Tudi sama veljam za introvertirano. Velikokrat sem se tega sramovala oz. nisem želela izpostavljati. V prošnjah in na razgovorih sem se trudila dajati vtis zelo močne in zgovorne osebe, čeprav vsak hitro opazi, da to nisem. Ko delam, se rada umaknem in v tišini razmišljam ter razvijam ideje. Ko sem v skupini in je potrebno nizati ideje, mi gre to dosti slabše, kot če to počnem sama. A spet – to se v novodobnih tipih delovnih mest smatra kot manj sprejeto. Pa to pomeni, da takšni ljudje ne znamo delati v skupini? Seveda ne. Samo raje v miru razmislimo, predstavimo, kar smo se domislili, potem pa skupaj z vsemi ostalimi to razvijamo naprej. Tudi učila se nisem nikoli v skupini. Potrebujem svoj mir. Tudi, ko pišem blog – pišem ga v tišini, čeprav je še pol ure nazaj v mojih slušalkah odmevala glasna glasba. Ne maram, če mi kdo stoji za hrbtom, ko se moram spomniti ali napisati nekaj novega. In srce mi hitreje bije, če vem, da bomo naloge reševali skupinsko. A vseeno dosegam dobre rezultate in lahko rečem, da sem danes na dobri poti do ciljev, ki sem si jih zastavila. Smešno pri vsem tem je, da je bila v določenem obdobju moja želja, no, če sem odkrita, si potiho (ok, sedaj je na glas) želim tega še sedaj, da bi bila kakšna voditeljica ali gledališka igralka, a me je tega prekleto strah. Ni šans, da stopim pred množico ljudi, preveč me je strah, ne morem, pa jaz nisem zato … in podobni blesavi izgovori. Pa sem stopila lani pred kar nekaj deset ljudi v okviru izobraževanja 100 top tržnikov, kjer je bila zaključna naloga sestaviti prodajno prezentacijo in jo seveda jasno in glasno sprezentirati pred vsemi sošolci. Roko na srce, ni bilo obvezno, še bolj roko na srce, 189-krat sem si rekla, kaj mi je tega treba, ne bom. A mi je močnejši glas v moji glavi govoril – najlepše stvari se zgodijo takrat, ko stopiš iz cone udobja. Govor sem imela in to baje prekleto dober. Pustimo vsebino, ki meni ni bila važna, važno mi je bilo, kako to povem. Bila sem glasna in samozavestna, čeprav ne veljam za takšno. Premagala sem še eno oviro in dokazala, da sem lahko dobra tudi v tem, čeprav me je bilo pri tem noro strah in bi najraje odnehala.

Ne imejmo tistih manj zgovornih in zadržanih za čudne. Ne zavijajte z očmi, ko odpovem pijačo, ker bi bila raje doma. Takšna pač sem. Če ne bi imela svojega miru, ne bi nastalo toliko blogov in ne bi posnela toliko fotografij – mimogrede, tudi to mi gre bolje, ko se sama sprehajam naokoli ali ko sem le jaz in modeli pred objektivom. Oboje potrebujemo – tako ekstra kot introvertiranost, narobe pa je, če eno ali drugo ne znamo sprejeti.

In še en meni zelo priljubljen citat: “Quiet people have the loudest minds.’