Pod XXII. zimske olimpijske igre smo potegnili črto. So najuspešnejše v zgodovini samostojne Slovenije. Čeprav je bila letvica še pred odhodom športnikov v Soči postavljena visoko, si verjetno nihče ni upal na glas napovedati, da bomo dosegli takšne uspehe. Kapo dol. Osem medalj in ogromno zavidljivo visokih mest in praktično ves čas v igrah s stotinkami do odra za zmagovalce.
Krasno je videti, kako nas šport povezuje, a ne? Ne morem si pomagati, ampak enostavno govorim kar v množini. Uspelo nam je. Zasledila sem namreč veliko komentarjev, ki govorijo o tem, da te medalje niso naše, ampak so od Tine, Petra, Vesne, Teje in Žana. Oni trenirajo, oni se odpovedujejo in oni so stali na stopničkah. Seveda. Nihče drug si ne želi polastiti kakršnihkoli zaslug, razen seveda ožje ekipe, brez katere ne bi šlo, družin in tako naprej. Brala sem tudi o tem, da Slovenija nima medalj, imajo jih posamezniki in da smo takšni, da si želimo deliti le dobro – to sicer sploh ni presenetljivo, kajne? A vseeno se sprašujem – a je potreba po tej delitvi? A ni lepo, da končno pri eni stvari rečemo, uspelo nam je, ej, Sloveniji je uspelo? Naši športniki so odlični, super in ponosni smo, da smo Slovenci.
Res se mi zdi, da nas danes resnično povezuje le še šport. Čudoviti trenutki, ko obstane vse – prekine se pouk, v službah puste slike na ekranih zamenjajo bele strmine, če smo kje na poti imamo prižgane prenose po radiu, iz vsepovsod odmevajo vzkliki in smeh, ter seveda žal tudi kletvice, ko nam ne uspe. Ja, navijali smo za vse – tudi za tiste, ki so bili na nižjih mestih in ki jih žal ne omenjamo toliko. Na, pa spet govorim o nas. Če niste opazili, tudi športniki govorijo o nas. Seveda se vsi zavedamo, da so za uspeh zaslužni le oni in njihove ekipe, procent ali dva pa pripomoremo tudi navijači. Vsak športnik se zahvali navijačem, mi pa se zahvalimo športnikom.
Upam pa, da bo naša država bolj podprla športnike. Glede na vloženo, dosegamo prekleto dobre rezultate in upam tudi, da bo naš predsednik poleg tistih nekaj ur drsanja, naredil še kakšno konkretno potezo, da bodo tudi vse naslednje olimpijske igre tako, če ne še bolj uspešne. Da bomo denar namesto v vreče kradljivcev, vložili tudi v bodoče generacije športnikov in izgradnjo potrebne infrastrukture. Bodo naši športniki sploh še želeli biti del slovenske reprezentance ali jo bodo zamenjali za kakšno drugo? Ja, zelo se delimo na naše in vaše. Smo del športnih uspehov, ne želimo pa biti mnogih podlih poslov, ki se dogajajo v naši državi.
Hvala vam, dragi športniki, za vse uspehe ob katerih smo ponosni, da smo Slovenci. Hvala za vse nasmehe in solze sreče. Hvala, ker vztrajate, čeprav vam ni lahko. In prosim, vsi si jih vzemimo za vzgled. Bodimo ponosni na uspehe drug drugega – pa naj si bo to v športu, izobrazbi ali službi. Trudimo se, da bo vsem bolje, ne le posamezniku. Če bi za vse navijali tako srčno kot za športnike in če bi se vsi trudili, kot se trudijo oni za svoje uspehe, bi tudi nam uspelo.
SIMONA GOBEC 