Mami, primi me za roko

Če imamo to srečo, eni je nimajo, nas starši popeljejo v svet odraslosti in nas naučijo vseh osnovnih stvari, ki jih moramo vedeti, da se znajdemo v življenju. A nekje je potrebno potegniti črto, spustiti mamino krilo oziroma bolje rečeno – starši se morajo v določeni fazi zavedati, da smo dovolj stari, da sami poskrbimo zase in da ne urejajo več stvari namesto nas. Verjetno je fakulteta tisti prelomni trenutek, ko gre večina prvič od doma in ko ni več staršev na dosegu roke.

Idejo za ta zapis sem dobila na Twitterju, kjer že nekaj časa berem tvite @SanjaLT (ki tvita tudi za @Svetovalnica), ki piše o tem, kako se večina telefonskih pogovorov začne z ‘Dan, jaz bi pa rada samo nekaj vprašala. Za svojo hčerko. Vpisana je … ‘ Torej starši za svoje otroke urejajo zadeve, ki bi jih ti morali urediti sami, a tudi starši verjetno velikokrat ne dobijo pravega odgovora, ker niti nimajo vseh informacij, le-te v celoti ve le otrok sam.  Je otroke strah dvigniti telefon? Se bojijo komunikacije? Ali pa so starši preveč popustljivi oz. po drugi strani preveč zaščitniški in želijo vse urediti namesto svojih otrok? Ker v teh primerih ne govorimo o desetletnikih, ampak otrocih starih dvajset in še več let.

Zase vem, da vsaj od vpisa na fakulteto naprej, urejam vse stvari sama, pa tudi prej sem večinoma jih, vsaj tiste, ki niso vljučevale kakšnih podpisov odraslih. Kar se tiče stanovanja, zdravstvenega zavarovanja, izobraževanja, služb. Saj res, že velikokrat sem slišala, da starši v imenu otrok kličejo in povprašujejo po službah. Spet, ne govorimo o praksi v prvem letniku srednje šole. Tudi sama sem v prejšnji službi enkrat dvignila telefon, ko je gospa na drugi strani začela razlagati, kako njena sestra išče službo, če imamo kaj prostega in podobno. Tako se to ne dela. Sicer omenjen primer ni tako zelo čuden, kot če bi klicali starši, a vseeno kaže na določeno mero nesamostojnosti.

Na svoje

Verjetno največja napaka, po drugi strani pa v težkih časih vseeno rešilna bilka, je, da so naši starši gradili ogromne hiše, primerne najmanj za dve družini. Tega so bili navajeni od prej. Tudi mi imamo tako hišo, čeprav sem staršema že leta nazaj govorila, da kraj kjer živimo, ni zame. Zato po drugi strani veliko bolj podpiram, da se ve, da ko otrok odraste in mu domača soba postane premajhna, spakira kovčke in gre na svoje. Seveda mu starši pomagajo, če le lahko, drugače pa si lahko denar tako ali drugače zasluži sam.

In če smo pri denarju. Seveda se ga noben otrok ne bo odrekel. Kaj je lepšega, kot da ti starši lahko ponudijo nekaj sredstev, ki predvsem na faksu pridejo zelo prav. Lahko delaš in tudi ob tem obiskuješ faks ter izpite, a je potrebna železna volja, ki je marsikdo nima. Čeprav se morda sliši razvajeno, je veliko lažje dokončati fakulteto, če ti ni potrebno delati, vsaj ne veliko ur, ne pravim pa, da se ne da. Vse se da, če se hoče, kajne?

Kaj in kako?

Je to, da ti starši v določenem trenutku odrečejo pomoč prav ali narobe? Vsak naj presodi sam. Kar se zdi meni najbolj pomembno je to, da se tekom odraščanja naučimo samostojnosti. Tega, da si sami uredimo stvari, si sami služimo denar in znamo tudi živeti na svojem. Šele, ko vse to pade v vodo, pa prosimo starše za pomoč. Ne pa da nas ujčkajo leta in leta, pri tridesetih pa se zgodi, da nekdo ni niti malo samostojen ter se vedno zanaša na druge. Niti ne razumem, kako je to lahko nekomu všeč. A vse to je odvisno od vzgoje.