Saj vem, da vas je veliko takih, ki orgazmirate nad, na primer, Googlovimi pisarnami. Mize za biljard, fitnes, pralnica, sušilnica, vrtec za otroke, igranje video igric, različni vrhunsko oblikovani delovni kotički in še in še. Kdo bi se branil takšnega delavcem prijaznega okolja, kjer lahko počnete praktično vse, kar vam srce poželi? Konec koncev, kdo bi ob takih pogojih sploh želel domov?
Koliko udobja je pravzaprav preveč?
Ravno v tej kopici razvajanja na delovnem mestu, osebno, vidim problem. Ko delaš v takih pisarnah, si, sploh, če te doma nihče ne čaka, včasih sploh ne želiš iti iz službe. In to je filozofija delodajalcev, ki gredo, v vnemi, da bi se delavci počutili dobro, pogosto predaleč. Vsekakor je moja želja, da se v službi počutim dobro. Da imam prijazne sodelavce, s katerimi se razumem, lepo, udobno pisarno, delujoč računalnik, ki ne zašteka vsake pol ure, prostor, kamor se lahko umaknem, če res potrebujem mir in morda manjšo kuhinjo, da si lahko pripravim čaj ali na hitro pogrejem kosilo. To pa mislim, da je tudi vse, kar jaz ali kdorkoli drug resnično potrebuje.
Čeprav v službah preživimo v povprečju najmanj tretjino dneva, mora biti cilj, tako naš osebni, kot naših delodajalcev, da si želimo iti domov, v fitnes na drugi strani mesta, k fantu v sosednjo ulico, na večerjo s prijateljem, delat otroke, skratka, nekam drugam, kjer se odklopimo od službenih izzivov in si napolnimo baterije za nov delovni dan ter sledimo tudi drugim življenjskim ciljem. A veliko delodajalcev dela ravno nasprotno – delavce želijo za čim več časa prikleniti v pisarne, čeprav to v svojih koreninah nima prav nobenega smisla, ker vsi vemo, da lahko delamo zares učinkovito le nekaj ur na dan, vse ostalo je bluzenje, ki pa je tudi zdrav del vsakega delovnega procesa.
So agencije, ki delajo drugače
Pred časom sem naletela na Tedxov govor Jasona Frieda, ustanovitelja agencije 37signals, ki ima precej zanimivo delovno okolje, zato sem pričela raziskovati o sami agenciji in njihovem načinu dela.
- Od maja do oktobra delajo le štiri dni na teden. To ne pomeni, da tiste štiri dni delajo po več kot osem ur na dan, ampak vsi vemo, da lahko v krajšem času naredimo ravno toliko, če ne celo več, kot v daljšem. Bluzenje v tem primeru odpade, kar je edino pravilno.
- V pisarni se ne pogovarjajo. Vsa sporočila si predajo preko internega sistema za komuniciranje ali elektronske pošte, tako tisti, ki ga naslavljajo, pogleda sporočilo, ko je sam pripravljen na to, ne pa da ga egoistično zmotijo ostali sodelavci – to roko na srce počnemo vsi, Jason pa pravi, da s tem dajemu drugemu vedeti, da je naš čas/opravilo pomembnejše kot njegovo, čeprav v resnici najverjetneje ni in lahko zlahka počaka za nekaj ur. Če je nekaj res nujno, se pri pogovoru umaknejo v drugo sobo, da ne motijo ostalih. Tudi sestanke načrtujejo zelo skrbno in kar se da poredko. Osebno si to težko predstavljam, a če zares dobro pomislimo – sigurno je večina sestankov, ki jih imamo, nepotrebnih, če ne nepotrebnih pa vsekakor predolgih. Tako da naslednjič, ko ga boste načrtovali, se raje vprašajte, če je res smiselno odtrgati od dela toliko in toliko zaposlenih, da boste uro ali več debatirali o stvareh, ki bi jih lahko rešili tudi drugače.
- Skrbno skrbijo za to, da delavce spravijo iz pisarne in se trudijo, da so zadovoljni na dolgi rok, zato v pisarni ni nobenih posebnih ‘prednosti’ zaradi katerih bi delavci želeli ostati tam do večera. Vodstvo skupaj z zaposlenimi načrtuje počitnice/izlet za celotno družino, ki je seveda plačan s strani podjetja. Ko je nekdo v podjetju zaposlen že tri leta, dobi en mesec prosto, brez kakršnega koli sledu o službi. V pisarni ni fitnesa, ampak ker je zdravje vseeno na prvem mestu, podjetje prispeva pri karti za fitnes, pri nakupu novega kolesa in podobno.
Prav ali narobe?
Popolnoma odvisno od vsakega posameznika, kaj mu bolj ustreza. Se pa vsekakor strinjam s tem, da je v službah vse preveč ‘luftanja’. Res je, da se sliši zelo privlačno, da lahko na primer med delovnim časom, da se malce odklopiš, odigraš eno igro biljarda s svojimi sodelavci, odvoziš par krogov v noro hudem Porscheju na računalniškem zaslonu ali pa na mizo vržeš karte. Ampak, a to res potrebujemo? Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da se najbolj odklopimo, ko smo daleč stran od službenih sten, klicev z vseh strani, pogovorov o projektih in tako naprej. Noben sprostitveni kotiček v službi nas ne more sprostiti tako zelo, kot pijača s prijateljem v starem delu mesta, ki nima vonja po službi. Predpostavljam, da bi tudi v petih urah v službi, brez prekinitev telefonskih klicev in sestankov, naredili veliko več, kot v osmih. Tako pa se dogaja, da nas včasih tolikokrat zmotijo, da v delovnem času ne naredimo predvidenega in zato delamo še doma ali ostanemo dlje. Posledično to privede do slabe volje in manjše učinkovitosti.
Vse tole je le kanček mojega razmišljanja, ki je trenutno še precej razdrobljeno, mi pa že nekaj tednov ne gre iz glave. Ker je skrajni čas, da se lotim tudi moje magistrske naloge, je tale tema moja prva izbira.
SIMONA GOBEC 