In, kako je življenje, ko si trideset?

Ej, čisto nič drugače kot pri 29, 28, 27 …

Poznam veliko ljudi, ki se obremenjujejo z leti. Eni bi se celo radi na svojo tridesetko skrili v omaro z zalogo sladoleda in jokastimi serijami ter tako preživeli ta mračen, črn, temen dan.

Ne razumem vseh teh nasvetov, ki so vezani na številko 30:

  • Kaj mora vedeti ženska po tridesetem?
  • 12 stvari, s katerimi se ženske po 30-ki ne obremenjujejo več
  • Krize, ki pestijo ženske pri 30-ih
  • Po 30-em je seks za ženske še boljši
  • So ženske res najbolj privlačne pri 30-ih?
  • Zakaj so ženske 30+ samske

Joj, ta zadnji je dejansko naslov vprašanja na forumu MedOverNet. To bo še zabavno. Najde se nekaj pozitivnih odgovorov, da je biti samski čisto normalno. S tem se strinjam. Pomembna je ljubezen, ni toliko važno od koga je ta ljubezen. Potem pa so tukaj seveda cvetke:

  • Ženska, ki do petindvajsetega leta ni v partnerskem razmerju je zrela za psihiatrično obravnavo. / (op. a. Pokličite Vojnik, da mi posteljejo).
  • Brezposelnost … kje se naj mladi intelektualci najdejo, če nimajo kaj za delat in sredstev za preživetje? / (op. a. Ne vem, na sprehodu v naravi? Na Zavodu za zaposlovanje? Pravi pa seveda v službi, ki se jo da najti, če hočeš).
  • Dečko ajde oladi. / (op. a. se strinjam :D).

Ok, gremo dalje. Trideset je verjetno privlačna številka, ker je okrogla. Nikakor pa ni mejnik za karkoli pomembnega:

  • Do tridesetega bom poročen/a in imel/a dva otroka.
  • Pri tridesetih bom imel/a službo za nedoločen čas.
  • Pri tridesetih bom bolj telovadil/a, ker se kile bolj nabirajo …

Čeprav ta zadnja, moram priznat … pa ne da to povezujem z leti, no, samo res se mi je šele po tridesetem uspelo zrediti za tistih mojih ljubih 5 kilogramov.

No, šu šu s temi nasveti kaj pri tridesetih ja in kaj ne. Dejstvo je da odraščamo in da vsako leto bolj vemo, kaj si želimo. Če ugotoviš tebi pomembne stvari ravno pri tridesetih, ok. Če to ugotoviš tri leta prej ali pa petnajst kasneje, tudi prav.

Ampak, da bo tvoj trideseti rojstni dan razlog za neko paniko? Bog pomagaj. Trideset je zgolj in samo številka. Ali dve lepi številki skupaj. Moje trideseto leto je bilo pravzaprav najboljše leto v mojem življenju in čez slab mesec bom enaintrideset. O, marija, kaj bo šele to prineslo.

Kakšen siv las več. Mačke s slike pa ne. Imam raje pse.

Advertisements

Kje si, princ na starem kolesu?

To bo blog o samskih ženskah. Pretežno, ker bom verjetno umestila še kakšen stavek o tistih srečno zaljubljenih, ki ne vidijo pol metra pred sabo in jim vsi zavidamo. A jim ne? Komu lažeš, no? In to bo blog o pecanju in čustveni depriviranosti.

Večkrat katera od predstavnic ženskega spola reče, da dedci pa res niso več to, kar so bili včasih. Pustimo ob strani, da naša generacija tako ne ve, kako je včasih bilo, razen tistega, kar nam povedo mame, tete in babice, ki včasih dodajo kanček olepšanosti. Dokler jih nekega dne ne prime in ti povedo celotno življenjsko zgodbo, ki je ali pa ni tako zelo srečna, kot smo poslušali od plenic naprej. Ja, dedci so se spremenili. Nič več v vojsko, pa to. Kot da je vojska kriva. Ampak tudi ženske se spreminjamo. Če pod tole potegnemo črto, lahko rečemo, da se vsi spreminjamo in da so naši načini komuniciranja veliko bolj drugačni, kot takrat, ko so dedki dvorili našim babicam.

Še jaz se spomnim časov v osnovni šoli, ko so se začele prve simpatije, listki med poukom, pisma za valentinovo, sramežljivi pogledi na hodnikih. Še v srednji šoli je bilo drugače. Če si želel, da te nekdo opazi, je bilo treba imeti jajca. Takrat se mi zdi, da so jih moški imeli še veliko več. Potrudili so se, da so dobili tvojo telefonsko, ali pa vsaj nažicali sošolko, da ti omeni, da si mu všeč, potem pa je naprej že nekako šlo. Pa povabila na kavo, s kolesom v sosednjo vas, tričetrt ure vožnje, pa trije hribi vmes. Danes pa te sredi noči ‘pokne’ na Facebooku. Kaj pa jaz vem, kaj mi želiš s tem povedati? Lahko, da si le pijan tapkal po Facebooku ali pa si tako ‘napreden’, da misliš, da bo katera ženska tvoj poke dojela kot povabilo na zmenek. Pitaj boga, kaj se komu plete po glavi.

Zdi se mi, da je to ravno največji problem. Ne znamo se več spoznavati, ne da bi prej mačo popil dva močna koktejla, po katerem že sloko hodi in mi pogumno piska na uho in ni šans, da se moja številka znajde v njegovem imeniku. Vzamem v zakup, da jim je težko. Tudi meni bi bilo, če bi morala pristopiti do neznanca, se mu predstaviti in tvegati, da mi reče ‘ej sori, tole pa ne bo šlo’. A vseeno, kdaj vam bo, dragi moški, jasno, da si ne želimo žvižgov po ulici in šlatanja po tazadnji od neznancev sredi lokala? Vsaj zame, je najboljši prvi pristop tisti, ki je spontan, prijazen, normalen. Sproščen (ja, ja vem, živci) pozdrav, vprašanje kako si … in počasi se razvije pogovor. Seveda lahko tudi ženske storimo prvi korak, a ga dostikrat prepustimo vam. Ali pa vam vsaj prej konkretno nakažemo, da ga lahko.

Kje si, princ na starem kolesuZakaj mislim (in po vseh več enakih pogovorih sodeč, nisem sama), da je danes veliko več samskih, moških in žensk, kot včasih? Zakaj? So krive kariere, smo preveč zaprti, izbirčni, ne znamo povedati, kaj hočemo, nedružabni? Včasih je bilo verjetno veliko bolj ‘normalno’ spoznavati nove ljudi na nekih dogodkih, v lokalih, morda celo kar na ulici. Danes pa se precej (ne pravim, da vsi) držimo svoje družbe, ne minglamo in povrh vsega preveč visimo na računalniku. Verjetno nam matere ne rečejo tu in tam zastonj, da doma na vrata že ne bo prišel trkat. Čeprav ne izključujem dejstva, da lahko spoznam krovca, keramičarja ali pa morda poštarja, če ne bi prvih dveh funkcij pri naši hiši opravljal kar moj oče. Je morda tudi razlog, da si ženske želimo preveč? Niti ne. Vsaj ne vse. Čeprav me velikokrat kdo vpraša, kakšnega moškega si želim, mu, poleg tega, da povem, da je to eno najbolj bedastih vprašanj, lahko rečem, da mora biti razgledan in v življenju imeti cilje, ki sežejo dlje od večernega sedenja pred televizorjem. Ni treba, da vozi dober avto, lahko ima kolo, skiro ali pa vsaj spodobne čevlje. Pa da se me ne boji.

Ne glede na to, kdo s kom je in kdo s kom ni, mislim, da gre naša družba tudi v medosebnih odnosih vse globje in globje v drek. Z zagotovostjo lahko trdim, da so moški nekaj desetletij nazaj bolje poznali snubitvene procese, marjetice na travniku in gentlemansko držo. Pa da so imeli več jajc. Ne dobesedno, čeprav je bilo včasih več kokošnjakov, kot danes. Kako že gre tisto … ženske smo z Venere, moški pa z Marsa?

Da ne bom preveč pametna. Kaj pa moški pravite na to? Kaj je krivo, da se težje spravimo skupaj, kot včasih? 

p.s. Vsa domnevanja so povzeta po resničnih pričevanjih (in mojih povzemanjih) širše množice žensk, ki so najbolj kul na svetu, pametne, razgledane, pa še kuhati znajo.