Introvertiranost

Sedeti v ogromni pisarni, brez debelih sten, ki ločijo zaposlene, povezanost in nenehno sodelovanje, so sanje marsikoga. Zgovornost in moč, ki jo izžarevaš na prvi pogled, so pričakovanja naših prijateljev, znancev, delodajalcev in učiteljev.

Ekstravertirani ljudje veljajo za glasne in nadvse družabne ljudi, introvertirani se radi držimo bolj zase in ustvarjamo v svojem svetu – ravno zato marsikdaj veljamo za čudne in predvsem drugačne. Otroke silimo, da so družabni, vse več morajo delati v skupinah, če tudi jim to ne odgovarja, v službah se vse bolj poudarja timsko delo in kakšna pa je ideja, če se ne naredi v skupini? Če smo tihi, nas nihče ne opazi. Skratka, introvertiranost vse prevečkrat velja za nekaj napačnega, a ko pride do ustvarjalnosti in vodenja, potrebujemo introvertirane ljudi (teh je mimogrede nekje od tretjine do polovice vse populacije), čeprav se na prvi pogled ne zdi tako.

Jaz vs. ti.

Vodje, ki so intrevertirani so velikokrat boljše vodje. Skupini oz. posameznim članom skupine namreč pustijo, da se rojevajo in razvijajo ideje, med tem ko tisti bolj glasni in močni preglasijo ostale ter jih dostrikrat zatrejo v kali. Namerno ali nenamerno. Tudi nekateri svetovni vodje so se imeli za bolj tihe in celo sramežljive – npr. Eleanor Roosevelt in Gandhi, a vsi vemo, kaj sta dosegla. Verjetno jima ni bilo prijetni stati pred množicami in nagovarjati ljudi, a nista imela druge možnosti oz. lahko bi rekli, da sta si morda nastopanja želela, a ju je bilo strah.

Tudi ljudje, ki veljajo za najbolj kreativne, so bili bolj tihe narave. Darwin se je najraje sprehajal sam po gozdu in zavračal povabila na družabna srečanja; dr. Seuss (ameriški pisatelj) ni upal spoznati otrok, ki so oboževali njegove knjige; Steve Wozniak (izumitelj Applovega računalnika – seveda skupaj s Steveom Jobsom in Ronaldom Wayneom) je bil zaprt v svojo pisarno – ampak, bi mu uspelo, kar mu je, če ni bil takšen? Seveda je v določeni točki pomembno širjenje idej, pogovarjanje z drugimi, sprejemanje kritik in pohval, podpora, a do tja moramo nekako priti. Četudi v samoti.

A zakaj imamo ljudi, ki potrebujejo mir in samoto za drugačne in včasih morda manj cenjene? Zakaj nas je strah na razgovorih za službo povedati, da smo bolj tihi in se občasno radi držimo malo bolj zase ter še bolj pomembno, zakaj šefi in direktorji tega ne znajo ceniti in prav tako gledajo na to vsaj s kančkom negativizma? Časi se seveda spreminjajo – iz majhnih vas in mest se selimo v večja, med nepoznane ljudi, kjer moramo spoznati nov krog ljudi in jih očarati, to pa seveda ne moremo storiti, če smo tihi in se držimo zase. Moramo biti veseli, hoditi na pijače, kosila in večerje ter se s širokim nasmehom na obrazu navdušeno rokovati s popolnimi neznanci. Seveda je vse to pomembno, a vseeno moramo pustiti vsakemu svoj mir, ki ga potrebuje, da potegne iz sebe najboljše kar lahko.

O tem govori  Susan Cain, ki je imela lani odličen govor na Ted-u, potem ko je napisala knjigo z naslovom Quiet. Priporočam ogled posnetka govora:

Susan cain: The power of introverts

Tudi sama veljam za introvertirano. Velikokrat sem se tega sramovala oz. nisem želela izpostavljati. V prošnjah in na razgovorih sem se trudila dajati vtis zelo močne in zgovorne osebe, čeprav vsak hitro opazi, da to nisem. Ko delam, se rada umaknem in v tišini razmišljam ter razvijam ideje. Ko sem v skupini in je potrebno nizati ideje, mi gre to dosti slabše, kot če to počnem sama. A spet – to se v novodobnih tipih delovnih mest smatra kot manj sprejeto. Pa to pomeni, da takšni ljudje ne znamo delati v skupini? Seveda ne. Samo raje v miru razmislimo, predstavimo, kar smo se domislili, potem pa skupaj z vsemi ostalimi to razvijamo naprej. Tudi učila se nisem nikoli v skupini. Potrebujem svoj mir. Tudi, ko pišem blog – pišem ga v tišini, čeprav je še pol ure nazaj v mojih slušalkah odmevala glasna glasba. Ne maram, če mi kdo stoji za hrbtom, ko se moram spomniti ali napisati nekaj novega. In srce mi hitreje bije, če vem, da bomo naloge reševali skupinsko. A vseeno dosegam dobre rezultate in lahko rečem, da sem danes na dobri poti do ciljev, ki sem si jih zastavila. Smešno pri vsem tem je, da je bila v določenem obdobju moja želja, no, če sem odkrita, si potiho (ok, sedaj je na glas) želim tega še sedaj, da bi bila kakšna voditeljica ali gledališka igralka, a me je tega prekleto strah. Ni šans, da stopim pred množico ljudi, preveč me je strah, ne morem, pa jaz nisem zato … in podobni blesavi izgovori. Pa sem stopila lani pred kar nekaj deset ljudi v okviru izobraževanja 100 top tržnikov, kjer je bila zaključna naloga sestaviti prodajno prezentacijo in jo seveda jasno in glasno sprezentirati pred vsemi sošolci. Roko na srce, ni bilo obvezno, še bolj roko na srce, 189-krat sem si rekla, kaj mi je tega treba, ne bom. A mi je močnejši glas v moji glavi govoril – najlepše stvari se zgodijo takrat, ko stopiš iz cone udobja. Govor sem imela in to baje prekleto dober. Pustimo vsebino, ki meni ni bila važna, važno mi je bilo, kako to povem. Bila sem glasna in samozavestna, čeprav ne veljam za takšno. Premagala sem še eno oviro in dokazala, da sem lahko dobra tudi v tem, čeprav me je bilo pri tem noro strah in bi najraje odnehala.

Ne imejmo tistih manj zgovornih in zadržanih za čudne. Ne zavijajte z očmi, ko odpovem pijačo, ker bi bila raje doma. Takšna pač sem. Če ne bi imela svojega miru, ne bi nastalo toliko blogov in ne bi posnela toliko fotografij – mimogrede, tudi to mi gre bolje, ko se sama sprehajam naokoli ali ko sem le jaz in modeli pred objektivom. Oboje potrebujemo – tako ekstra kot introvertiranost, narobe pa je, če eno ali drugo ne znamo sprejeti.

In še en meni zelo priljubljen citat: “Quiet people have the loudest minds.’

Prijateljevanje z Zajčkom Dolgouščkom

Na družbenih omrežjih so tri vrste oseb. Eni, ki svoje profilne slike menjujejo tedensko/mesečno, eni, ki imajo nekaj let isto in tisti, ki nimajo svoje profilne slike, ampak so se odločili, da bodo njihovi karakterji kar Zajčki Dolgouščki, poljske cvetlice, avtomobili in izklesani six packi nekega tipa, ki so ga našli na Googlu.

Verjetno ni narobe in prav, a vseeno imam raje, da vidim, koga dodam za prijatelja. Glede na včasih skoraj že strašljive zgodbe, ki jih slišim, ko so ljubosumni tipi ustvarjali lažne profile, da bi prišli do svojih punc, je dobro, če dodajamo ljudi, za katere smo prepričani, da so res oni.

Zakaj ne imeti svoje fotografije? Vas je sram? Vas je strah, da bodo zlobna družbena omrežja preveč posegla v vašo zasebnost? Nimate časa, da bi pobrskali po mapah in našli eno primerno fotko?

Zakaj se mi primerna fotografija zdi nadvse pomembna

S profilno fotografijo, ne glede na to, kje jo imamo (Facebook, Linkedin, Twitter, strani za spoznavanje partnerjev, blog …), izražamo sebe in gradimo svojo blagovno znamko. Ne misliti, da ste nihče oz. tako vsakdanji, da takšne stvari ne vplivajo na vašo podobo v javnosti. Dandanes smo namreč vsi toliko javni, da lahko ostali o nas izbrskajo malo ali veliko – težko pa skoraj nič. Seveda lahko svoje profile skrbno zaklenete in se izogibate, da vas iskalniki najdejo, a verjetno je še vseeno več tistih, ki nismo tako prestrašeni oz. je določen nastop tudi del samopromocije.

Če sem oseba, ki želi imeti bleščečo poslovno kariero, na profilni sliki pa sem v kopalkah, s pivom v roki ali pa sem se spremenila v Miki Miško, bodočim delodajalcem verjetno ne dajem najboljšega vtisa. Seveda spet odvisno, kakšen poklic imamo in kaj želimo izražati. Kreativnost ne pozna meja, a če je naš cilj postati davčni svetovalec, ki mora 8+ ur dnevno preživeti v obleki, na sliki pa smo v trenirki zgoraj brez, to verjetno ni najboljša izbira, sploh, če nas ostali lahko brez težav poiščejo na spletu.

Tudi fotografiranje pred ogledalom v kopalnici, kjer se na sliki seveda vidi telefon v roki in para, ki je nastala po vročem tušu … ok, to je predvsem domena mladih fantov :).

Na fotografijah moramo prav tako izražati neko pozitivno energijo. Kdo pa rad gleda čemerne face?

Vedno je tako, da z vsemi podatki, ki jih javno razkrijemo, izražamo sebe. In velikokrat je to prvi stik, ki ga imamo z ostalimi in na podlagi tega tudi pustimo prvi vtis. Čeprav se komu to ne zdi pomembno, žal ali k sreči, je. Meni marsikdaj rečejo, da sem ‘stalker’. Zakaj? Ker dosti ljudi preden jih spoznam ali ko jih, pogooglam, pofacebookam in podobno. Če nekdo javno razkrije določene podatke, zakaj jih drugi ne bi prebrali? Tako lahko izvemo tudi veliko informacij, ki jih lahko izkoristimo ob srečanju. A ni fino, da že vnaprej veste, da vaša stranka najraje na svetu igra tenis? Ali da je na profilni fotografiji ‘ujeta’ pod Eiffelovim stolpom? Vse to nam koristi pri pogovoru in pridobivanju plus točk. Čeprav se sliši ‘pa daaaj no, ne moreš’ – seveda lahko in to vsi, ki znajo, delajo.

Zagovarjam, da se izpostavi sicer kolikor želiš, a toliko kot se, se daj primerno. Ne laži o sebi in dokaj dobro loči privatno od zasebnega. Če tvojo profilno sliko krasi marjetica – potem očitno ne želiš deliti nečesa z nami oz. se skrivaš za nečem, kar nisi. Ima potem sploh smisel, da si na družbenih omrežjih, če nisi ravno najbolj družaben?