Sanjarjenje

“Ležala sem z nogami v zrak, s prečudovitim razgledom na gozd in oddaljene vasi ter mesta. Kot že neštetokrat prej, mi je družbo delal štirinožni prijatelj, tihi partner, razen, ko ga je zmotila kakšna srna v daljavi. Skoraj vsako prosto sončno popoldne se uležem na isto mesto in sanjarim. O vsem, kar se mi je lepega zgodilo in predvsem o tistem, kar se mi še lahko. Sanjarjenje je zdravo, čeprav ga mnogi odrasli, ki so izgubili stik z otrokom v sebi, zasmehujejo. Nima smisla, vi se kar smejte, ampak saj veste, da se tisti, ki se zadnji smeje, tudi najslajše smeje, kajne? Prav, bom pa travo zamenjala za pisarno s pogledom na mesto in bom v mislih vsaki zgradbi dala svojo zgodbo.”

Sanjarjenje ni tiščanje glave v oblak

Približno polovico časa, ko smo budni, namenimo sanjarjenju ali drugače rečeno stanju, ko nam misli odplavajo stran od tistega, kar trenutno počnemo. Posledično sanjarjenje marsikdo gleda malce postrani, kot na stanje lenobe. Pa ni, daleč od tega. Sanjarimo lahko o boljši prihodnosti in si tako postavimo cilje, seveda pa jih je nekega dne treba še izpolniti, drugače je sanjarjenje res najvišja točka, ki jo dosežemo. A seveda s sanjarjenjem, vsaj na kratek rok, ne moremo pokazati nobenih rezultatov, kar je verjetno glavni razlog, da ima negativni prizvok.

sanjarjenje

Sanjarjenje ima veliko pozitivnih plati. Med drugim pripomore k boljšemu samozavedanju, improvizaciji, mišljenju usmerjenemu k ciljem, iskanju globjih osebnih spominov in konec koncev k boljšemu razumevanju drugih. Z njim lahko odgovorimo na največja vprašanja v življenju, rešimo marsikatero težavo in ustvarimo kopico novih idej.

Že pred leti so s pomočjo aplikacije za iPhone izvedli raziskavo , ki je uporabnike v naključnih intervalih vprašala, kako se počutijo, kaj počnejo v danem trenutku in če razmišljajo o tem, kar počnejo ali o čem drugem. Iz te raziskave sledi podatek, ki sem ga omenila prej, da približno v 50 % razmišljamo o nečem drugem kot o tem, kar trenutno počnemo. Raziskava tudi pokazala, da smo bolj srečni med ljubljenjem, telovadbo in pogovarjanjem z drugimi, manj pa, ko počivamo, delamo ali uporabljamo računalnik. Logično sledi, da nam ob nesrečnem posedanju v pisarni, ob delu s katerim nismo zadovoljni, misli odplavajo nekam daleč stran, na lepše (s tem ne mislim samo Havajev).

Včasih je lahko sanjarjenje seveda tudi nevarno, na primer med vožnjo. Ko se po nekaj metrih zavemo, da niti pod razno ne vemo, kako smo jih prevozili. V nasprotju s situacijo, ko nimamo pojma, kako smo prebrali zadnjih nekaj odstavkov knjige in lahko stran obrnemo nazaj, žal pri vožnji časa ne moremo zavrteti.

Sanjarjenje in kreativnost

Ko nam postane malce dolgčas, začnemo razmišljati o stvareh, ki jih že vemo in te povežemo z nekimi novimi situacijami v katere smo bili postavljeni. Pred leti so naredili raziskavo, v kateri so nekaj več kot sto študentov postavili pred klasičen preizkus kreativnosti – v dveh minutah poiskati nove načine uporabe za popolnoma običajne predmete – obešalnike, opeko in podobno. Po tem preizkusu so jih razdelili v štiri skupine – tri od teh so lahko dvanajst minut počivale, počele nekaj zelo dolgočasnega, kar že samo po sebi izzove sanjarjenje ali pa opravile težek preizkus kratkoročnega spomina. Četrta skupina odmora ni imela. Vsem skupinam so nato ponovno dali isto nalogo klasičnega preizkusa kreativnosti, ki je vsebovala enake predmete. Uganete, katere skupine so bile uspešnejše? Tiste, ki so morale preživeti dvanajst dolgočasnih minut. V primeru novih predmetov pa so se vse skupine odrezale enako. Iz tega sledi, da vedno potrebujemo določen inkubacijski čas, da lahko kasneje razvijemo več idej, ki so vsekakor tudi bolj poglobljene. Saj veste, kaj pravimo … včasih je potrebno razmisliti in prespati.

Tudi sama opažam, da se nikoli ne odrežem dobro pod pritiskom in v dani minuti, ko se to od mene zahteva. Vedno mi koristi vsaj nekaj minut za premislek, v miru in tišini. Verjetno tudi ni presenetljivo, da podjetja kot so Google in 3M dovolijo zaposlenim določen del delovnega časa delati na projektih in na način, ki si ga sami izberejo. Včasih je enostavno potrebno sedeti križem rok ali z nogami v zrak in razmišljati, delodajalci pa to razumejo kot lenobo. Ko bi le vedeli, koliko koristi bi imeli od nas, ko z ‘lenarjenjem’ zaključimo.

|Te zanima, kaj ustvarjam jaz, po tem, ko tu in tam križem rok razmišljam? Klikni TUKAJ.|

Advertisements

Ivan Šarić na Creative Mornings Ljubljana

Creative Mornings  so mesečni dogodki (vsak drugi petek v mesecu) namenjeni kreativcem, beseda pa že sama po sebi pove, da so na sporedu ob jutrih. Izvirajo iz New Yorka, kmalu pa so se razširili po vsem svetu, pred nekaj meseci na našo srečo tudi v Ljubljano. Vsak mesec imajo določeno temo, o kateri govori gost kreativnega jutra, ki, po besedah enega od organizatorjev, Gregorja Žaklja, pove svojo zgodbo in nas z njo prepriča za kaj živi. Globalna tema tega meseca je bila ‘uporništvo’, gost pa Ivan Šarić.

Ivan  Šarić je komik, pisec, kreativec, predavatelj, voditelj in še in še. Njegov cilj je nekoč delati za Johna Stewarta, v ta namen je slabo leto nazaj posnel tudi video/prošnjo za službo z naslovom Hire me Jon Stewart, ki mu službe sicer ni prinesel, odprl pa mu je pot do mnogih drugih priložnosti, zaradi katerih ima polne roke dela.

Kreativnih juter se nisem mogla udeležiti, ker pa je ekipa super, si lahko govore vedno TUKAJ ogledate v živo oz. tudi kasneje. Ivan je imel zelo dober in navdihujoč govor, zato bom nekaj njegovih misli delila z vami. Vsekakor pa priporočam ogled, ker je najboljši le original!

Kaj pravi Ivan Šarić?

Bodi ti. / Razen, če si ‘šupak’, potem to pravilo ne drži. Lahko pa si želiš biti npr. Batman – Ivan pravi, da je to lik po katerem se lahko zgledujemo v vseh primerih. Je enostavno junak.

Vedno zapiši ideje. / Ideje in prebliski nam padejo na pamet tudi ob najbolj čudnih trenutkih. Zato je važno, da jih takrat zapišemo, ker nam lahko nekega dne pridejo prav. Si tudi vi kdaj rečete, da jih boste zapisali kasneje? Ne bo šlo, ker jih boste verjetno pozabili.

Ne kaditi trave. Vsak dan. / Ivan pravi, da veliko kreativcev živi v prepričanju, da dobre ideje padejo z neba ali kot posledica kajenja trave ali uživanja alkohola. To žal ne drži, ker je za vsako idejo potrebno trdno delo – usedi se in delaj. In vsaki ideji moramo dodati še tisto malo zraven, da postane najboljša, je pa ta del tudi najtežji. Premakniti se moramo torej od ‘tole je ok’ do ‘tole je super’.

Nauči se prebrati ljudi. / Velikokrat nam lahko pomaga, da preučimo obnašanje nekoga drugega in njegovo govorico telesa. Tako se lahko približamo nekomu, ki mu sprva morda nismo bili všeč. Konec koncev smo vsi samo ljudje in ščitimo svoj osebni prostor, zato moramo, predvsem v poslovnem življenju, najti načine, kako se približati drugim. Tudi v ljubezni pride to zelo prav.

Nisi najpametnejši. / Nikoli ne moremo biti najpametnejši, niti nam ne bi koristilo, če bi bili obkroženi z ‘butastimi’ ljudmi, ob katerih bi se morda počutili najpametnejše. Obkroženi moramo biti s pametnimi in jih poslušati, ker se lahko od njih marsikaj naučimo.

Ampak nisi tudi najbolj butast. / Treba se je boriti zase in izboriti svoje mesto. Ne smemo pustiti, da hodijo po nas. Seveda  je na poti do uspeha potrebno veliko požreti in delati stvari, ki nam niso najbolj po godu, ampak vse nam koristi za nadaljnjo pot. Vedno lahko rečeš ‘to bi jaz naredil bolje’, se naučiš, trudiš in dejansko nekega dne to narediš bolje. Bunjenje brez prave podlage pa nas seveda lahko pokoplje.

Motiviraj se. / Vsi imamo v sebi dve plati; eno, ki nam pravi, kako smo super in fajn ter tisto drugo, cinično, ki nam pravi, da nismo za nikamor. Poslušati moramo obe plati in ko znamo motivirati sami sebe, ne da to ves čas počnejo drugi, je to pot do uspeha.

Bodi najboljši v tem kar delaš. / Ne delaj komedije/filmov/oglaševalskih del/kant za smeti/kozarcev za vodo, ki so dobri ‘le za Slovenijo’ ali ‘le za Hrvaško’ – naredi nekaj, kar bo dovolj dobro za cel svet.

Navduši se. / Najprej moraš navdušiti sebe, da lahko potem še druge. In dokler nisi navdušen nad določeno idejo, to pomeni, da enostavno ni dovolj dobra. Pika.

Vedno lahko odideš. / Vsi znamo jamrati, a vedno lahko odidemo – iz slabega partnerskega odnosa, lahko pustimo službo, lahko se izselimo iz države, lahko pustimo projekt, ki nam pije živce in v njem ne vidimo prihodnosti.  Šarič je delal kot kreativec za tri največje radijske postaje na Hrvaškem.  Imel je super plačo, dobre projekte in sodelavce, ampak vse te radijske postaje so vedno kradle tuje ideje. In po parih mesecih prevajanja tujih idej v hrvaške, je imel enostavno dovolj, ker je vedel, da lahko naredi(jo) bolje in seveda uspejo z lastnimi idejami.

Kaj so koristi naših idej? / Pri vsaki stvari, ki jo ustvarimo, se moramo vprašati točno to – kaj so koristi. Prepogosto ima korist le en ali pa nekaj posameznikov – na primer glavna nagrada v tem in tem žrebanju, redkokdaj pa stvar zastavimo tako, da imajo od določene kampanje korist vsi. In še dober primer, ki ga je povedal: na radiu slišimo novico, kako sta se v Indiji zaletela dva vlaka, pri tem pa je umrlo ogromno ljudi. Rečemo si lahko, ok, tragično, ampak, kaj ima to veze z nami, Indija je daleč? Radio pa lahko pokliče na Slovenske železnice in povpraša, če se kaj takega lahko zgodi tudi pri nas. Od te informacije pa imajo korist vsi poslušalci. Tudi on, ko dela stand up nastope, želi v vse šale skriti sporočila, ki marsikomu odprejo oči.

ivan_saric_creative_mornings_ljubljana

Kot sem že zapisala, priporočam ogled – Ivan je faca in od njega se lahko marsikaj naučimo in se mu nasmejimo. Kot sam pravi, se je skozi življenje vedno prebijal s humorjem, kar mu gre fenomenalno od rok.

Kreativca ne moreš ujeti v čas

O času govorimo ves čas. Vsak dan ga imamo na razpolago točno toliko, kot vse dni prej, a vedno ga zmanjka. V norišnici, v kateri se nahajamo že dolgo – torej tisti, ki se glasi nekako takole: ‘manj denarja pomeni manj časa’, se verjetno vsi kdaj radi spomnimo na obdobje, ko so kreativci (in še marsikdo drug) lahko dlje časa uživali v ustvarjanju, se zabavali, popili kakšen kozarec viskija, pokadili škatlico cigaret, se spomnili vrhunskih idej in bili zanje še mastno plačani. Ne da bi želela v službi piti viski in se  zajebavati, a vseeno, popolnoma obratne razmere, ki smo jim priča danes v marsikaterem podjetju, niso nikomur v veselje.

Divjanje v zadnji minuti

Veliko ljudem, vključno z mano, se zdi, da bolje delujemo pod pritiskom. Veliko stvari delam zadnji trenutek, se tolčem po glavi in si vedno znova rečem, da bom naslednjič začela prej in z določeno mero discipline mi to celo kdaj uspe. Dejansko se v ozadju vsakega skriva veliko več. Ogromno prebranih knjig, člankov, teh in onih raziskav, pogovorov in radovednosti. Vse to se na koncu združi in z veliko truda pretvori v ideje in dobre končne rezultate. Več časa kot imamo za vse to, boljši smo na koncu, seveda pa je potrebno časovno obdobje omejiti tudi navzgor, če tudi bi realno imeli za določeno stvar neomejeno časa.

calvin-and-hobbes-last-minute-panic

Mnoge raziskave so preučevale kreativnost v odvisnosti od časa. Ne, ni bilo lahko raziskovati nekaj včasih tudi neotipljivega v odvisnosti od različnih dejavnikov. A kljub vsemu, rezultati so bili vedno isti. Večina nas ima pod časovnim pritiskom občutek, da smo bolj kreativni, a dejansko so končni rezultati slabši. Če temu ne verjamete, dajte dvema človekoma v roke list papirja in preprosto risarsko nalogo, enemu in drugemu pa na voljo različno časa. Kdo bo narisal več ter se bolj poglobil? Seveda tudi v kratkem časovnem obdobju pridemo do idej, ampak, a je ta ideja res najboljša? Mogoče, ali pa tudi ne, je pa ‘končna’ rešitev, ker za drugo enostavno nismo imeli časa.

Čas je denar

Seveda to razumem, sploh moram glede na pridobljeno izobrazbo, in popolnoma jasno mi je, da morajo lastniki podjetij vse izmeriti, da vidijo, če se jim splača in da jih na koncu leta v denarnici ne pričaka tema. A vseeno je potrebno dejavnik časa v določenih primerih izločiti ali vsaj za božjo voljo zapakirati v veliko bolj prijazne besede.

Kreativci s(m)o drugačni in dovolite mi, da s kreativci označim vse tiste, ki nekaj ustvarjamo, ne glede na področje. Seveda morajo tudi njihova dela temeljiti na raziskavah, a vseeno, v tem primeru bi lahko ljudi razdelila na dva dela: na tiste, ki imajo radi številke in tik takanje ure ter na tiste druge. Kreativnosti se namreč ne da oceniti s številkami in časom (pustimo tiste številke na koncu, ki naročnikom polnijo blagajne, a tiste so posledica še mnogih drugih dejavnikov in nadaljnjih korakov) in kreativne agencije niso fabrike, kjer lahko v enem dnevu naštancamo potrebno število izdelkov. Če jih, bi težko rekli, da so res kreativne, kajne?  Seveda vedno znova poslušam/o, da je to popolnoma jasno, ampak realni način dela na žalost kaže drugače.

“Genius is 1% inspiration and 99% perspiration!” -Thomas Edison-

Ustvarjanje nečesa novega je nekaj najlepšega na svetu. Ko se iz bežne ideje, ki jo preliješ na papir ali ekran, o njej razglabljaš in jo morda nič kolikokrat preoblikuješ, razvije dober končni rezultat, je to tisto, zaradi česar vsak, ki je začel, tudi vztraja. In če je to ena izmed najlepših stvari, je omejevanje s časom nekaj najbolj groznega. Seveda obstajajo roki, žal je malo primerov, ko si jih lahko postavimo čisto sami, ampak danes se ne pogovarjamo v rokih le v smislu dni, ampak tudi ur. Spomni se/napiši/nariši nekaj v dveh urah. Jaz lahko napišem blog v eni uri, ampak verjetno bom pisala o nečem, kar že poznam in posledično sem o tem že pisala, lahko pišem o nečem, kar mi je nepoznano, ampak vi boste brali nepreverjena dejstva. Lahko pa si vzamem čas, preberem nekaj člankov, iz njih izluščim pomembna dejstva in jih zapakiram v zapis, ki je sestavljen iz raziskav ter seveda mojih izkušenj in razmišljanj. Tega se v uri ali dveh ne da narediti, vsi pa vemo, da se to v realnosti, ko gre za plačane projekte, pričakuje. V nasprotnem primeru smo v minusu. A jebi ga.

Morda sestanek čez dan ali x?

Ni potrebno, da govorimo o urah. Moramo pa si postaviti omejitve. Če vem, da moram v petek oddati to in ono, si bom sama razporedila čas do takrat. Včasih v času delavnika, velikokrat tudi izven. Morda oddelala kaj na kosilu ali zvečer pred spanjem.

“If I had an hour to solve a problem I’d spend 55 minutes thinking about the problem and 5 minutes thinking about solutions.” – Albert Einstein-

Če mislim, da bo ideja veliko boljša, če zanjo zapravim še pet dodatnih ur, ker se bom pogovorila s človekom, ki o tem veliko ve in prebrala šest člankov, ker se je tri mesece nazaj o tem blazno pisalo, bom. In če bo potrebno, da namestu v dveh, raje kar v štirih urah opišem to idejo, ki se bo na koncu prodala, bom. V nasprotnem primeru ne opisujte tovrstno delo kot kreativno, ker ni. V tem drugem primeru, torej, ko je glavna tema pogovora (kratek)  čas, delo ni kreativno, ampak je posledica naših ustaljenih vzorcev ali dela drugih, ki ga včasih tudi podzavestno prenesemo na našega.

Kava res sede

Ko se spominjam za nekaj let nazaj, na vse manjše ali večje projekte pri katerih sem sodelovala, za službo ali faks, je veliko lepih in tudi grenkih spominov. Vedno je tako. A na koncu pride tisto pravo zadovoljstvo, čeprav si na poti do tja izumil triinšestdeset novih kletvic in porabil pet paketov robčkov. Skratka, najlepši spomini so na tista sodelovanja, kjer smo se lahko v miru vsedli za mizo, naj bo to v sejni sobi ali pa na kavi in se pogovarjali o idejah. Nismo po domače povedano ‘luftali’, delali smo, ampak drugače kot pod pritiskom. In vedno znova so se pojavile težave, ko se je omenil čas in da o nečem ne moremo dobro premisliti, ker ni denarja ali časa. Kava? Kava včasih nima nič z idejami, sploh, če je ne piješ, je pa moja prispodoba za nekaj, kar počnem v miru in z veseljem. Zato nisem in ne bom nikoli razumela vodij, ki čas postavljajo v prvi plan. Razumem, kaj vse to pomeni, ampak če ne drugega, to zapakirajte v kreativcem prijazno navodilo.

Nekaj, kar počneš s srcem in veseljem, je lahko gonilo lepšega jutri. Če to uničiš, si uničil sebe in ideje, s tem pa vse, za kar se trudiš.

A kreativca res ne moreš ujeti v čas? Ne. Kreativca NE SMEŠ ujeti v čas!

Creativity boos… killer

Približno pet let nazaj, v tretjem letniku faksa, je bila prelomna točka, za katero takrat še nisem vedela, da bo zaznamovala začetek moje nadaljnje poklicne poti. Predmet trženjsko komuniciranje, ki je bil daleč najbolj zanimiv od vseh ostalih, kako tudi ne, saj smo morali za prihajajočo novo podobo Cockta stekleničke pripraviti trženjsko-komunikacijski načrt, čeprav se takrat večini ni sanjalo kaj točno bomo počeli, vedeli smo le, da se lahko spomnimo nekaj novega. Pri istem predmetu nas je obiskala tudi Ana Ivandič, kreativna direktorica iz Formitasa, ki je razlagala kaj počne in kako je ona začela svojo pot v oglaševanju. Že takrat sem si rekla ‘tudi jaz bi delala v agenciji’.

Dve leti kasneje, ko sem iskala svojo prvo ‘pravo’ službo (še vedno v narekovajih, ker je šlo za študentsko zaposlitev), sem bila trdno odločena, da tudi bom delala v agenciji. In sem. Slabi dve leti. Ko so me na razgovoru vprašali, zakaj si to želim, odgovora nisem poznala, vedela sem le, da želim poiskusiti. Tudi po prekinitivi delovnega razmerja v tej službi, sem s še večjo željo po agencijskem delu tam tudi nadaljevala.

Marsikdo pravi, da je oglaševanje mešanje megle. Siljenje ljudi k nakupovanju nečesa, kar ne rabijo. Govori se o tem, da podjetja dajejo enormne zneske agencijam, ki se marsikdaj ne spomnijo nečesa novega, ali ponudijo rešitev, ki naročniku ne prinese željenih rezultatov. Nekaj od tega je res, veliko pa ne. In v čem je čar dela v agenciji? Kaj je tisto dobro, ob čemer pozabiš, da v agencijah ni urnikov od 9ih do 5ih in je služba, ki jo moraš sprejeti kot življenjski stil? Ali kaj je, bolje rečeno, bilo dobrega?

Časi se spreminjajo in tako kot drugje, se tudi ali predvsem na trženjskih področjih režejo budgeti, temu primerno pa so svojo organizacijsko strukturo morale prilagoditi tudi agencije. Soočamo se z izzivom, kako organizirati delo, da bodo zadovoljne vse strani – zaposleni v agenciji, naročnik in lastniki. Eden po mojem mnenju najboljših zapisov, na katerega se spomnim skoraj vsak dan, je MMova kolumna Gala Erbežnika, v kateri med drugim pravi: “Skrajševanje dopustov in podaljševanje delovnega časa je postalo povsem običajno. Iz ustvarjalne obrti so nastale švic fabrike. Seveda z vsemi mogočimi nadzori učinkovitosti in natančnim merjenjem časa, ki ga zaposleni porabijo za svoje delo. Le resnična kakovost in ustvarjalne delovne razmere nikogar več ne zanimajo. In to v panogi, ki naj bi slovela ravno po razmišljanju izven okvirov ter sproščenem vzdušju.” Ker sem po izobrazbi ekonomistka, brez oklevanja razumem finančno plat ocenjevanja – če ni dovolj projektov ali se ti ne zaključijo v pričakovanih rokih, ni denarja, ni dobička. Na dolgi rok, lahko to vsekakor pripelje do težav – do takšnih, zaradi katerih je marsikatera agencija že zaprla svoja vrata.

Kreativnost_simona gobec blogA kaj omejevanje pomeni kreativcem? Tudi sama sem bolj kot v svetu striktnih pravil in urejenosti, ‘razštelana’. Ena excel tabela ali pogodba med delom, ki zahteva čisto drugačen način razmišljanja, razbije sproščenost. In v takšnih trenutkih se vprašaš – kaj sploh je kreativnost in kako priti do idej? Vsekakor se strinjam, da je kreativnost nekaj, kar ne pride kar samo po sebi, ampak moraš za to garati. Ideje se lahko domisliš pod tušem ali med tekom, lahko pa zanjo švicaš ob listu papirja. A za eno in drugo, rabiš pravo vzdušje. Morda je to ekipa, s katero prideš do cilja, lahko je to najljubša glasba, film, mir, drugačna situacija, zavetje doma ali pa klopca v parku. Ideje vse prevečkrat jemljemo za samoumevne. Brez novih idej ni napredka in največja napaka so podjetja, ki idej ali tistih, ki jih podajajo, ne cenijo. Vsaka ideja pride od nekje, a ne sama od sebe (čeprav včasih mislimo, da nam je padla z neba, a vsekakor je posledica nečesa), ker potrebuje razvoj, potrebuje, da jo večkrat prespiš, nadgradiš in morda obrneš na glavo – šele potem lahko najde tisto pravo pot do uspeha. A kaj, ko za to marsikdaj zmanjka časa (jebiga, čas je vedno izgovor). Po eni strani nate pritiskajo naročniki s kratkimi roki, po drugi strani sami nimamo dovolj časa, ker je določen projekt eden izmed mnogih, po tretji strani se bojimo – naročniki se bojijo novosti, čeprav si jih želijo, mi pa se bojimo naročniku predstaviti nekaj novega, ker vemo, da bo to težko sprejel, s tem pa smo spet izgubili ogromno časa, ker moramo projekt začeti znova. Tako delamo nekaj, kar moramo, ne pa nečesa, kar si resnično želimo. Velikokrat, a hvala bogu ne vedno. Še so naročniki, ki jih spoznaš tako dobro, da ti resnično zaupajo in pustijo proste roke in naročniki, ki imajo jajca. Takrat se šele rodijo najboljše ideje. Logika, da morata biti naročnik in agencija na dveh polih, je popolnoma zgrešena, a vseeno se tu in tam obnašamo, kot da smo nasprotniki, čeprav ustvarjamo za isti cilj. Omejevanje v nobenem primeru ne prinese nič dobrega.

Sprašujem se, kam nas peljejo nove strukture in kako organizirati delo, da ob vseh mogočih opravilih, pritiskih in po vrhu vsega nižjih budgetih ustvarjati novosti, drugačnost, odštekanost? Sprašujem se, če je kreativno in po svoje sproščeno delo, ki smo ga poznali nekaj let nazaj, danes le še utopija in se moramo v tistih trenutkih, ko ga lahko na pravi način doživimo, nahraniti za vse ostale trenutke, ko včasih delamo le za to, da delamo? Mogoče le mi napačno doživljamo situacijo ali pa se moramo enostavno sprijazniti, da tako pač je? Je čas ali ni čas za revolucijo?

In še moj odgovor na vprašanje – kaj je čar dela v agenciji? Vznemirljivost in ustvarjanje. Niti en dan ni podoben drugemu. In včasih  lahko spreminjaš stvari na bolje. Naročnika pripelješ do željenega cilja, če je ta cilj plemenit, je veselje še toliko večje. Ne gre samo za številke, bolj kot za številke, gre za ljudi. Za ljudi, ki svoja življenja posvetijo razvoju podjetij in blagovnih znamk, za dobre namene in učenje. Kako iz nič ustvariti nekaj, kar poznajo vsi? Kako približati projekt otrokom, ki bodo brez slabe vesti, nevede, učili druge? In v vsakem poklicu so najpomembnejši ljudje. Ne številke, ne blagovne znamke – brez ljudi, tudi teh ni. Če delamo za ljudi, bomo zmagali, če delamo za številke, bomo propadli, ker izgubimo namen.

Zato vedno delajte za ljudi – v prvi vrsti pa zase. To so iskre, ki dajejo vsakemu poklicu čar. Plača je, a se zapravi, nagrade dobiš, a zbledijo. Ko zaspiš, ko se zbudiš, ti v srcu ostane le eno – tisto dobro, kar si naredil za drugega – pa tudi, če je bil ‘le’ nasmeh. A ko potegnemo črto, so najpomembnejše polne denarnice. Brez njih pač ne gre, ali pač?