Izobrazba

Zakaj je bolje/slabše delati za tekočim trakom, kot pa hoditi v šolo?

V Sloveniji je po podatkih, ki sem jih dobila v knjižici Slovenija v številkah 2008 (dostopna na strani http://www.stat.si) bilo v l. 2002 (na žalost so ti podatki kar stari) 7% ljudi (starih nad 15 let, ki jih je bilo v letu 2002 1 692 898), ki nimajo izobrazbe oz. dokončane osnovne šole, 26,1% jih ima končano osnovno šolo, 54,1% srednjo šolo, 5,1% višjo šolo in 7,9% končano visoko šolo. Torej, ljudi z višjo in visoko izobrazbo ni prav veliko, če to primerjamo s številom ljudi, ki ima končano samo srednjo šolo.

Ne razumem mladih, ki se raje kot za študij, odločijo, da bodo raje hodili v službo, kjer delajo kot norci, za to pa so plačani slabo. No tudi taki morajo biti, drugače nekih preprostih, slabo plačanih del, ne bi nihče opravljal. Razumem tiste, ki si študija ne morejo privoščiti, takemu na žalost ne ostane veliko več kot to, da si najde čim boljšo službo, ki pa je še vseeno slaba. Seveda je to odvisno tudi od sposobnosti in samoinicativnosti, ker tudi nekdo, ki ima končano samo srednjo šolo, lahko doseže marsikaj, mogoče celo več kot nekdo, ki ima v žepu celo magisterij. Ne vem pa zakaj nekateri vržejo puško v koruzo, pa imajo čas, imajo denar in tudi sposobnosti, da naredijo nekaj iz sebe. Očitno se jim preprosto ne da, vprašanje je samo zakaj? So se sami tako odločili? Je kriva slaba vzgoja? Slaba družba?

Že Tito je rekel: ‘Učite se, učite se in še enkrat, učite se.’

Je stopnja izobrazbe partnerja pomembna?

Ker je možnosti kar nekaj, se bom omejila na eno: en partner ima končano srednjo šolo, drugi pa je študent oz. ima že univerzitetno izobrazbo in je zaposlen. Gre to skupaj ali ne? Jaz sem mnenja, da ja in ne. Odvisno od posameznika in od tega zakaj se tisti, s končano srednjo šolo ni izobraževal še naprej – je to zato, ker se mu ni dalo, ker ni imel denarja, ker ni zmogel? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da to stvar vidim takole … tisti s končano srednjo šolo gre v službo (tam opravlja manj odgovorno delo, kot tisti z univerz. izobr.), pride domov in ima veliko prostega časa (seveda so možne izjeme), študentje pa moramo hoditi na faks, se učiti, delati seminarske naloge itd. V času izpitov smo nemogoči in ko nam teče voda v grlo se učimo tudi cele dneve. Tega pa tisti manj izobražen partner včasih ne razume. Saj reče: ‘ja itak, da razumem, da se moreš učit’, po drugi strani, pa si verjetno misli: ‘pa kako se more učit kar cele dneve, jaz sem se v srednji šoli samo par uric pred testom.’ Razlika je tudi v tem, da smo študentje ves čas navajeni sprejemati neke nove informacije, spremljati razno razne medije in dogodke, ki se dogajajo pri nas in po svetu, tisti s končano srednjo šolo so tega navajeni manj. Še enkrat poudarjam, so izjeme! Kar je pomembno (vsaj zame) je to, da je človek razgledan (včasih je kdo z nižjo stopnjo razgledan 1000x bolj, kot tisti s končanim faksom). Da ne vidi pred seboj samo to, kako bo končal službo in se po tem doma vrgel na kavč ali pa celo popoldne presedel pred računalnikom ali pa s prijatelji(cami) prečvekal v nekem baru. Pomembno mi je to, da imaš in znaš v življenju še kaj več, kot je pa nujno potrebno za tvojo službo, šolo in da se ukvarjaš z različnimi stvarmi, ki dajo tvojemu življenju nek smisel. Bistveno je, da imaš cilje h katerim stremiš in za katere se trudiš iz dneva v dan, da nisi pasiven, kar pa mnogi so. Način življenja dveh s popolnoma različno izobrazbo je lahko zelo podoben, lahko pa je tudi popolnoma različen. Lahko se ujameta, lahko se ne. So seveda izjeme, ampak vseeno mislim, da je več tistih, ki bi se strinjali z mano, če rečem, da je lažje, če se najdeta dva s podobno izobrazbo. Prevelika odstopanja v eno ali drugo stran, pa niso dobra. Je pa to, kot sem že rekla, odvisno od vsakega posameznika in načina življenja. Kot pravimo: sto ljudi, sto čudi.