Zakaj ne bi delala v pisarni, ki mi da vse in še več, kar imam doma

Saj vem, da vas je veliko takih, ki orgazmirate nad, na primer, Googlovimi  pisarnami. Mize za biljard, fitnes, pralnica, sušilnica, vrtec za otroke, igranje video igric, različni vrhunsko oblikovani delovni kotički  in še in še. Kdo bi se branil takšnega delavcem prijaznega okolja, kjer lahko počnete praktično vse, kar vam srce poželi? Konec koncev, kdo  bi ob takih pogojih sploh želel domov?

Koliko udobja je pravzaprav preveč?

Ravno v tej kopici razvajanja na delovnem mestu, osebno, vidim problem. Ko delaš v takih pisarnah, si, sploh, če te doma nihče ne čaka, včasih sploh ne želiš iti iz službe. In to je filozofija delodajalcev, ki gredo, v vnemi, da bi se delavci počutili dobro, pogosto predaleč. Vsekakor je moja želja, da se v službi počutim dobro. Da imam prijazne sodelavce, s katerimi se razumem, lepo, udobno pisarno, delujoč računalnik, ki ne zašteka vsake pol ure, prostor, kamor se lahko umaknem, če res potrebujem mir in morda manjšo kuhinjo, da si lahko pripravim čaj ali na hitro pogrejem kosilo. To pa mislim, da je tudi vse, kar jaz ali kdorkoli drug resnično potrebuje.

Čeprav v službah preživimo v povprečju najmanj tretjino dneva, mora biti cilj, tako naš osebni, kot naših delodajalcev, da si želimo iti domov, v fitnes na drugi strani mesta, k fantu v sosednjo ulico, na večerjo s prijateljem, delat otroke, skratka, nekam drugam, kjer se odklopimo od službenih izzivov in si napolnimo baterije za nov delovni dan ter sledimo tudi drugim življenjskim ciljem. A veliko delodajalcev dela ravno nasprotno – delavce želijo za čim več časa prikleniti v pisarne, čeprav to v svojih koreninah nima prav nobenega smisla, ker vsi vemo, da lahko delamo zares učinkovito le nekaj ur na dan, vse ostalo je bluzenje, ki pa je tudi zdrav del vsakega delovnega procesa.

sprostitev_med_delovnim_casom

So agencije, ki delajo drugače

Pred časom sem naletela na Tedxov govor Jasona Frieda, ustanovitelja agencije 37signals, ki ima precej zanimivo delovno okolje, zato sem pričela raziskovati o sami agenciji in njihovem načinu dela.

  • Od maja do oktobra delajo le štiri dni na teden. To ne pomeni, da tiste štiri dni delajo po več kot osem ur na dan, ampak vsi vemo, da lahko v krajšem času naredimo ravno toliko, če ne celo več, kot v daljšem. Bluzenje v tem primeru odpade, kar je edino pravilno.
  • V pisarni se ne pogovarjajo. Vsa sporočila si predajo preko internega sistema za komuniciranje ali elektronske pošte, tako tisti, ki ga naslavljajo, pogleda sporočilo, ko je sam pripravljen na to, ne pa da ga egoistično zmotijo ostali sodelavci – to roko na srce počnemo vsi, Jason pa pravi, da s tem dajemu drugemu vedeti, da je naš čas/opravilo pomembnejše kot njegovo, čeprav v resnici najverjetneje ni in lahko zlahka počaka za nekaj ur. Če je nekaj res nujno, se pri pogovoru umaknejo v drugo sobo, da ne motijo ostalih. Tudi sestanke načrtujejo zelo skrbno in kar se da poredko. Osebno si to težko predstavljam, a če zares dobro pomislimo – sigurno je večina sestankov, ki jih imamo, nepotrebnih, če ne nepotrebnih pa vsekakor predolgih. Tako da naslednjič, ko ga boste načrtovali, se raje vprašajte, če je res smiselno odtrgati od dela toliko in toliko zaposlenih, da boste uro ali več debatirali o stvareh, ki bi jih lahko rešili tudi drugače.
  • Skrbno skrbijo za to, da delavce spravijo iz pisarne in se trudijo, da so zadovoljni na dolgi rok, zato v pisarni ni nobenih posebnih ‘prednosti’ zaradi katerih bi delavci želeli ostati tam do večera. Vodstvo skupaj z zaposlenimi načrtuje počitnice/izlet za celotno družino, ki je seveda plačan s strani podjetja. Ko je nekdo v podjetju zaposlen že tri leta, dobi en mesec prosto, brez kakršnega koli sledu o službi. V pisarni ni fitnesa, ampak ker je zdravje vseeno na prvem mestu, podjetje prispeva pri karti za fitnes, pri nakupu novega kolesa in podobno.

Prav ali narobe?

Popolnoma odvisno od vsakega posameznika, kaj mu bolj ustreza. Se pa vsekakor strinjam s tem, da je v službah vse preveč ‘luftanja’. Res je, da se sliši zelo privlačno, da lahko na primer med delovnim časom, da se malce odklopiš, odigraš eno igro biljarda s svojimi sodelavci, odvoziš par krogov v noro hudem Porscheju na računalniškem zaslonu ali pa na mizo vržeš karte. Ampak, a to res potrebujemo? Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da se najbolj odklopimo, ko smo daleč stran od službenih sten, klicev z vseh strani, pogovorov o projektih in tako naprej. Noben sprostitveni kotiček v službi nas ne more sprostiti tako zelo, kot pijača s prijateljem v starem delu mesta, ki nima vonja po službi. Predpostavljam, da bi tudi v petih urah v službi, brez prekinitev telefonskih klicev in sestankov, naredili veliko več, kot v osmih. Tako pa se dogaja, da nas včasih tolikokrat zmotijo, da v delovnem času ne naredimo predvidenega in zato delamo še doma ali ostanemo dlje. Posledično to privede do slabe volje in manjše učinkovitosti.

Vse tole je le kanček mojega razmišljanja, ki je trenutno še precej razdrobljeno, mi pa že nekaj tednov ne gre iz glave. Ker je skrajni čas, da se lotim tudi moje magistrske naloge, je tale tema moja prva izbira.

Veste za kakšno slovensko podjetje, ki ima noro odbite pisarne? Mnenja, pohvale in kritike dobrodošle!

Advertisements

Ključne besede, ki so vas pripeljale na moj blog (2013)

Ljudje do cilja pridemo po različnih poteh. Elektronske poti so včasih res smešne, zato sem tudi letos na kupu zbrala nekaj iskanj, preko katerih so ljudje prijadrali do mojih blog zapisov. Nekatere lahko povežem z dejanskimi objavimi, spet druge ne, vsekakor se pa vedno znova nasmejim, ko vidim, kaj vse ljudje vpišejo v iskalnike. Upam, da se boste tudi vi ;)

iskalnik

simona gostečnik / rogavs simona (Počasi zgubljam upanje, priznam. Vsako leto mi ‘zamenjajo’ priimek, ampak vseeno, tako hudo kot leta, ko so prišli do mene preko priimka Murko, ni.)

– vsi so samo ( tebe ni?)

http://www.mini-doma.si (Kaže na fenomen vpisovanja url naslovov v iskalnik.)

golota doma (Sicer odgovora na vaša vprašanja in dvome na mojem blogu niste našli, ampak, če smo že ravno pri tem – mislim, da z goloto nasplošno ni nič narobe – no, ravno po Čopovi se ne sprehajati brez oblačil, v zavetju vašega doma, pa je to vsekakor priporočljivo, če se le ob tem počutite sproščeno. Kar pogumno, pa ne pozabite zagrniti zaves, da ne bodo sosedje ljubosumni.)

sestavni deli vrtnice (Težko mi je pri srcu, ko vidim, da se rastline obravnavajo kot stvar.)

velikijoški (Noup, na meni jih ni.)

zakaj vzdržnost do poroke? (Sam res, to se tudi jaz sprašujem.)

ali lahko delam zastonj (Pa dej, če češ.)

imate kanto za bio odpadke (Nimam, žal.)

iti igrice (Hmmmm, hja, ja … woot?)

kaj če nisi v službi (Si verjetno doma, v gostilni, na dopustu, na morju. Vsekakor pa – če nisi, pa bi moral biti, zna priti do kakšne težavice, kajne?)

kaj naredimo ko smo lačni (Jaz si grem takrat po navadi namakat noge v čeber.)

kako osvajati zasedenega moškega (Ti, ti, ti packa.)

kar simona (Ja, tako, kar Simona mi reč.)

kolesarske hlače preveč stiskajo (Žena dobro kuha, a?)

ljubezen v gorah (Aneda je to lepo? Prideš na vrh po vseh mukah, vidiš čudovit razgled, sonce se dviga in v daljavi zagledaš moškega svojih sanj kako si preoblači majico …)

naga pred starši (Ja bog pomagi no, kdo ti je pa rit brisu?)

rada bi fukala (Hvala bogu, katera pa ne bi?)

ribe in peresnica (Ponavadi se jih da v akvarij.)

sex v ljubljanskih mlekarnah (Upam, da ne v proizvodnji, res.)

spravljaš me v stisko blog (Sploh ne, ti, moj blog, si samo veselje.)

trdokuhanajakijihnerabišlupiti (A je preslednica šla? Je pa fajn, če ne rabiš lupit, se strinjam.)

včasih te zadane (K strela z jasnega, pa k najmanj pričakuješ, a ne?)

začimba lorbek (Jaz poznam samo Domna, žal.)

zakaj nekateri ljudje vržejo puško v koruzo (To tudi mene zanima, ker ni popolnoma nobene potrebe po tem. Treba je vztrajat, se potolčit po prsih, dat nasmeh na obraz in v nove zmage. GREMO!)

ženske sleči hlačke gola (Ja, ko jih slečeš, je gola, razen, če ima ne sebi še vedno modrček?)

In še stare sklede polne smeha:

Ključne besede, ki so vas pripeljale na moj blog (2012)

Ključne besede, ki so vas pripeljale na moj blog (2011)

Ključne besede, ki so vas pripeljale na moj blog (2010)

Ključne besede, ki so vas pripeljale na moj blog (2009)

Googlizem – vera v Google

Oboževalci spletnega iskalnika Google, so ustanovili cerkev, ki je v Kanadi že uradno priznana. Uradno spletno stran te ‘cerkve’ najdete na naslovu http://www.thechurchofgoogle.org

Privrženci verjamejo, da je Google edini pravi bog, ker vseh ostalih ne moremo znanstveno dokazati, njega pa lahko. Imajo tudi 9 dokazov o obstoju boga Googla.

1. Google je vseveden, saj vsebuje 9,5 milijarde spletnih strani.
2. Google je vsenavzoč, saj je dosegljiv v vsakem trenutku.
3. Google odgovarja na molitve, saj ko pritisnemo gumb “išči”, odgovori v 0,24 sekunde.
4. Google je nesmrten, saj se algoritmi, na katerih je utemljen, nahajajo na vseh strežnikih.
5. Google je neskončen, saj se svetovni splet lahko širi v neskončnost.
6. Google ničesar ne pozabi.
7. Google nikoli ne škodi.
8. Beseda Google je pogosteje iskana od besed Bog, Jezus, Alah, Buda, krščanstvo, islam, budizem in judaizem skupaj.
9. Google dokazano obstaja, kar ne moremo trditi za nobeno drugo božanstvo na svetu.

(vir)

Tule pa si lahko preberete tudi en kup prav zelo smešnih ‘molitev’ namenjenih Googlu. Ta cerkev ima tudi svoj praznik, to je 14. september, takrat je bila namreč stran Google postavljena.

Vse kar lahko rečem je, da ne morem verjeti, kaj vse se ljudje ne spomnijo. Res je, da je Google za svetovni prostor ena zelo fajn zadeva, tako kot za slovenski prostor Najdi.si in brez iskalnikov si pravzaprav ne moremo predstavljati našega srfanja po internetu, ampak vseeno mislim, da tile privrženci malo pretiravajo. Seveda pa se po eni strani sploh ne čudim, ker se lahko kaj takega spomnijo samo ‘brihtni’ Američani.