Pri rosnih šestindvajsetih sedim za zapiski za zadnji izpit, ki mi pije kri že četrto leto. Ugotavljam, da razni grafi in čudne regresijske analize niti pod razno niso namenjene mojim možganom, ampak žal je ta izpit neizogiben, če želim dokončati magisterij. Vse bolj pa mi je jasno, da mi je napram nekaj let nazaj, zelo padla koncentracija. Razne definicije in piflanje na pamet, mi vzamejo n-krat več časa. Kar sploh ni čudno, ker sem se zadnja leta učila drugače in niti pod razno na pamet. A ker je naše šolstvo še vseeno toliko zgrešeno, da učenje na pamet v veliko primerih zelo spodbuja oz. kar zahteva, nam ne preostane nič drugega, kot da to tudi počnemo. Da ne bi o tem, kako sem bila pri enem izmed izpitov enkrat priča, ko je študentka napisala definicijo iz druge knjige, kot je bila predpisana za izpit. Seveda je dobila nič točk, profesor pa ji je odvrnil – ni narobe, samo ni po moje.

Tehnik učenja je seveda veliko. Vsakemu verjetno odgovarja nekaj drugega in ni prav ali narobe. Verjetno je najpomembnejše iskanje širše slike in da se ne učimo na pamet. Pri predmetu, ki se ga trenutno učim jaz, gre ravno za to. Seveda moram znati definicije in podobno, ampak tudi povezati nekaj iz prvega poglavja s tistim iz tretjega in tako naprej, da na koncu pridem do rešitve in da na izpitu ne gledam kot tele v nova vrata. A zato je potrebno veliko časa ali pa naravni talent ali bog si ga vedi kaj. Tega drugega za to področje očitno nimam.

Včasih pomaga, če kaj narišemo oz. obrnemo drugače, kot je prvotno zapisano. Zato meni najbolj odgovarjajo lastni zapiski, kjer mi je v pomoč pri lažji zapomnitvi že, če stavek obrnem drugače. Sem pa striktno proti miselnim vzrocem, naštevanju v alinejah in podobno. Veliko lažje si zapomnim stavke.

Včasih pomaga tudi, če si stvari poenostavimo. Tako zelo, kot če bi to razlagali popolnemu laiku. Ne rečem, v določenih primerih gre, na magisteriju malce težje.

Meni tudi pomaga, če si stvari večkrat napišem. Pri najbolj piflarskem predmetu pa sem si na listke napisala vprašanja in jih potem naključno izbirala ter ponavljala snov.

Dejstvo je, da potrebujemo vztrajnost in voljo, da prebudimo naše možgane. Včasih sem bila samo lena za učenje meni neljubih stvari, danes pa vidim, da so moji možgani malce zaspali oz. so navajeni funkcionirati drugače. Vsekakor pa sem prepričana, da me nobena fakulteta ne vidi več, zato grem hitro spet za knjige, da se rešim teh bremen ;).