facebook

Prijateljevanje z Zajčkom Dolgouščkom

Na družbenih omrežjih so tri vrste oseb. Eni, ki svoje profilne slike menjujejo tedensko/mesečno, eni, ki imajo nekaj let isto in tisti, ki nimajo svoje profilne slike, ampak so se odločili, da bodo njihovi karakterji kar Zajčki Dolgouščki, poljske cvetlice, avtomobili in izklesani six packi nekega tipa, ki so ga našli na Googlu.

Verjetno ni narobe in prav, a vseeno imam raje, da vidim, koga dodam za prijatelja. Glede na včasih skoraj že strašljive zgodbe, ki jih slišim, ko so ljubosumni tipi ustvarjali lažne profile, da bi prišli do svojih punc, je dobro, če dodajamo ljudi, za katere smo prepričani, da so res oni.

Zakaj ne imeti svoje fotografije? Vas je sram? Vas je strah, da bodo zlobna družbena omrežja preveč posegla v vašo zasebnost? Nimate časa, da bi pobrskali po mapah in našli eno primerno fotko?

Zakaj se mi primerna fotografija zdi nadvse pomembna

S profilno fotografijo, ne glede na to, kje jo imamo (Facebook, Linkedin, Twitter, strani za spoznavanje partnerjev, blog …), izražamo sebe in gradimo svojo blagovno znamko. Ne misliti, da ste nihče oz. tako vsakdanji, da takšne stvari ne vplivajo na vašo podobo v javnosti. Dandanes smo namreč vsi toliko javni, da lahko ostali o nas izbrskajo malo ali veliko – težko pa skoraj nič. Seveda lahko svoje profile skrbno zaklenete in se izogibate, da vas iskalniki najdejo, a verjetno je še vseeno več tistih, ki nismo tako prestrašeni oz. je določen nastop tudi del samopromocije.

Če sem oseba, ki želi imeti bleščečo poslovno kariero, na profilni sliki pa sem v kopalkah, s pivom v roki ali pa sem se spremenila v Miki Miško, bodočim delodajalcem verjetno ne dajem najboljšega vtisa. Seveda spet odvisno, kakšen poklic imamo in kaj želimo izražati. Kreativnost ne pozna meja, a če je naš cilj postati davčni svetovalec, ki mora 8+ ur dnevno preživeti v obleki, na sliki pa smo v trenirki zgoraj brez, to verjetno ni najboljša izbira, sploh, če nas ostali lahko brez težav poiščejo na spletu.

Tudi fotografiranje pred ogledalom v kopalnici, kjer se na sliki seveda vidi telefon v roki in para, ki je nastala po vročem tušu … ok, to je predvsem domena mladih fantov :).

Na fotografijah moramo prav tako izražati neko pozitivno energijo. Kdo pa rad gleda čemerne face?

Vedno je tako, da z vsemi podatki, ki jih javno razkrijemo, izražamo sebe. In velikokrat je to prvi stik, ki ga imamo z ostalimi in na podlagi tega tudi pustimo prvi vtis. Čeprav se komu to ne zdi pomembno, žal ali k sreči, je. Meni marsikdaj rečejo, da sem ‘stalker’. Zakaj? Ker dosti ljudi preden jih spoznam ali ko jih, pogooglam, pofacebookam in podobno. Če nekdo javno razkrije določene podatke, zakaj jih drugi ne bi prebrali? Tako lahko izvemo tudi veliko informacij, ki jih lahko izkoristimo ob srečanju. A ni fino, da že vnaprej veste, da vaša stranka najraje na svetu igra tenis? Ali da je na profilni fotografiji ‘ujeta’ pod Eiffelovim stolpom? Vse to nam koristi pri pogovoru in pridobivanju plus točk. Čeprav se sliši ‘pa daaaj no, ne moreš’ – seveda lahko in to vsi, ki znajo, delajo.

Zagovarjam, da se izpostavi sicer kolikor želiš, a toliko kot se, se daj primerno. Ne laži o sebi in dokaj dobro loči privatno od zasebnega. Če tvojo profilno sliko krasi marjetica – potem očitno ne želiš deliti nečesa z nami oz. se skrivaš za nečem, kar nisi. Ima potem sploh smisel, da si na družbenih omrežjih, če nisi ravno najbolj družaben?

Je Twitter boljša prihodnost komunikacije na družbenih omrežjih?

Kakšni dve leti nazaj sem se prvič vpisala v Twitter. Berem, gledam, poskušam čivkat. Ne gre. Ni mi bilo všeč. Se izpišem.

Kakšno leto nazaj se ponovno vpišem v Twitter. Berem, gledam, poskušam čivkat. No, pa saj ni tako slabo.

Sprva sem bolj brala tvite meni zanimivih osebkov/brandov. Čivkala bolj malo. Na Twitterju je pač tako, da moraš biti malo bolj selektiven pri objavah kot na Facebooku, ker objave kot so “Ravnokar sem šla na WC in mi je zmanjkalo WC papirja.”, ki po navadi vžgejo na Facebooku, na Twitterju gladko padejo skozi, seveda spet odvisno kakšen je tvoj namen, koga spremljaš in kdo spremlja tebe. Ko si počasi gradiš bazo sledilcev z njim in sebi dobrimi tviti ugotoviš, da je stvar ne samo zabavna, ampak tudi in zelo koristna.

Če slediš ljudem, ki imajo podoben poklic ali interese kot ti, torej v mojem primeru oglaševanje/marketing, lahko na enem mestu izveš zanimive novice (linke do člankov), raziskave, podatke in kar me je v zadnjem času zelo presenetilo, tudi oglase za službo, ki jih drugje ni – torej jih zaposlovalci objavijo le na Twitterju, ker vedo, da jih bodo njihovi “kolegi” (zasebni in poslovni) delili naprej – tako se vsaj malo znebijo tistih, ki prošnje pošiljajo kamorkoli, tudi če nimajo niti malo potrebnih znanj.

Twitter je tudi odlično orodje za komentiranje vseh (ne)pomembnih dogodkov – volilnih soočenj, šovov itd. Ob lanskem zadnjem volilnem soočenju je bilo v dveh urah zabeleženih kar 6423 sporočil, ki so komentirala dogajanje v studiu POP TV (vir). Tudi v času predvajanja Misije Evrovizije tviteraši niso bili skromni s svojimi komentarji – kolikor sem ujela, so bili večinoma kritično naravnani. Nova pošiljka prihaja v nedeljo, ko nas čaka Misija Ema 2012 in ko se bo v času med 20. in 22.30 uro na Twitterju zelo težko pogovarjati o čem drugem kot o Emi. Mnogo tviterašev komentira tudi razne konference in tako lahko, ne da bi bil tam, izveš kakšen zanimiv komentar.

Skratka, če sem še kakšno leto nazaj mislila, da je Twitter le spet eno omrežje zgolj za zabijanje prostega časa, sem se motila. Seveda je lahko, če slediš ljudem, ki pišejo zgolj o sproščenih temah. Lahko pa je zelo dobro orodje za spoznavanje področja, ki te zanima in seveda ljudi, ki stojijo v ozadju. Tviteraši prirejajo tudi Tweet meete, kje se spoznajo, družijo in prenesejo online v offline – no, seveda jih je večina na vseh fotkah s telefoni v roki, na ekranih pa ptič ;).

Kar pa je največja napaka mnogih je to, da sočasno objavljajo popolnoma identične objave tako na Facebooku kot na Twitterju. Seveda se v določenih primerih to absolutno da, v nekaterih pa ne. Ne glede na to ali gre za podjetje ali posameznika, objave je potrebno prilagajati. Na Facebooku vas bodo po nekaj objavah na dan imeli vsi poln kufer, zato je tam po mojem mnenju bolje manjkrat in zato bolj kvalitetno, na Twitterju pa vas bodo ob zgolj eni objavi na dan verjetno kmalu vsi pozabili, oz. si ne boste mogli zgraditi takšne baze sledilcev kot bi si jo lahko. Seveda pa vsa družabna omrežja, o čemer sem pred časom pisala TUKAJ, zahtevajo veliko časa in odgovore uporabnikom. Eden izmed meni zelo zglednih primerov je Mercator, ki skrbno odgovarja na vsa vprašanja in ulovi marsikatere “govorice” o njih, ki se širijo po družabnih omrežjih ter za njih Twitter ni nikakor zgolj oglasna deska za širjenje informacij o ponudbah v njihovih trgovinah. To pa je ključ do uspeha pri uporabnikih. Prav tako so zelo dober tviteraš tudi Ljubljanske mlekarne.

Seveda je dobrih primerov tako posameznikov kot podjetij ogromno, žal pa tudi slabih. Nekateri, ko jim odgovoriš (tu govorim predvsem o posameznikih) na kakšen tvit, kar igonorirajo – očitno jim do novih sledilcev ni, morda spregledajo ali pa kaj tretjega. Skratka taki se tudi kmalu znajdejo na listi za “odsledenje”.

Kakšne pa so tvoje izkušnje?

Ali lahko na družbenih omrežjih ignoriramo vprašanja uporabnikov?

Spodbuda za zapis tega bloga je članek Marketing Magazina, ki ga najdete TUKAJ. Tretjina uporabnikov, ki so sodelovali v raziskavi je odgovorila, da sicer pričakujejo odgovor, a da razumejo, da podjetja včasih nimajo časa odgovoriti na vsa vprašanja.

Me ne zanima! Tako kot imajo podjetja uradne ure, v katerih lahko, če seveda prideš na vrsto, dobiš odgovore na vsa tvoja vprašanja, imaš, če se podaš v svet družbenih omrežij, uradne ure 24/7. Seveda nihče ne pričakuje (upam), da bo dobil odgovor takoj, se pa pričakuje, da ga dobiš v nekaj urah, seveda ne sredi noči, tudi med vikendi malo manj, čeprav vseeno – na spletu ni nikoli čas za počitek. Če se uporabnik potrudi, polajka vašo stran ali pa vam sledi na Twitterju (Google+ sploh ne bom omenjala, ker je še daleč od omembe), je vaša dolžnost, da mu odgovorite na vprašanja, ki vam jih zastavi. Če ne, se ne spuščajte v družbena omrežja, ker lahko dobite nazaj tako klofuto, da se še nekaj časa ne boste pobrali. Če zastavim jaz kakšno vprašanje komu prek družbenih omrežij in mi ne odgovori, ga odlajkam in mu ne sledim več. Simple as that. Zakaj bi jaz vlagala trud v vas, če ga vi ne vame? Seveda se zgodi, da se kdaj kakšno vprašanje spregleda, a vseeno to mora biti bolj izjema kot pravilo. Jaz lahko grem načeloma drugam, podjetje pa izgubi stranko.

Ena izmed zelo pozitivnih izkušenj v zadnjem času je bila z Ljubljanskimi mlekarnami. Žal je tako, da se mi na njihovih EGO jogurtih skoraj vedno strga pokrovček, ko ga hočem odpreti. Na Twitterju je tekla debata, da se to dogaja tudi z mlekom. Ljubljanske mlekarne so mi začele slediti in mi poslale  zasebno sporočilo, da se problema zavedajo in da lahko pridem v njihov diskont po zamenjavo jogurta. V tistem trenutku sem jim oprostila vse odtrgane pokrovčke za nazaj. Za naprej pa jih naj res popravijo ;).

Dejstvo je, da se slab glas širi hitreje kot dober. In uporabniki na družbenih omrežij ‘ne šparajo’ z negativnimi komentarji. Če se tega lotite, se lotite 100 %, žal pa je še vedno tako, da so mnoga podjetja na spletu prisotna le zato, ker je to moderno in ker so tam že praktično vsi. Pa ni res. Splet ni za vsakega. Nekdo ne potrebuje niti spletne strani, kaj šele stran na Facebooku. Še vseeno menim, da je bolje, da te ni, kot pa da si slab.

Tudi podjetja, ki naj bi bila zelo podkovana na teh področjih, si včasih ne dajo dopovedati, da kar delajo, ni ok. Da ne govorim o nekaterih ‘specialistih za družbena omrežja’, ki ljudi dobesedno nategujejo, jim mesečno zaračunavajo tudi po nekaj 100 €, v zameno pa jim objavljajo zgolj plakatne objave (to je objava, ki je zgolj dejstvo, ne poziva k nobenemu odgovoru, kar je na družbenih omrežjih nesmiselno) in to večkrat dnevno, po možnosti s slovničnimi napakami in seveda – se ne ukvarjajo z uporabniki.

Skratka odgovor na vprašanje v naslovu je glasen NE! Če si, bodi 100 %, če na to nisi pripravljen, pa bodi v pisarni in se poslužuj kakšnih bolj tradicionalnih metod pridobivanja uporabnikov, ker si za splet enostavno prepočasen.

Saj bi ti čestitala, pa mi Facebook ni povedal

Za koliko ljudi v vašem življenju veste povedati, tudi če vas zbudijo sredi noči, kdaj imajo rojstni dan?

Ob vseh opomnikih in koledarjih je res težko vedeti, kdo sploh dejansko ve, kdaj si ugledal luč sveta. Facebook je sploh idealen prostor za izkazovanje posladkane prijaznosti. Dokler se ti rojstni dnevi prikazujejo na desni strani ekrana. Že nekajkrat sem spremljala dogajanje na zidu prijateljev, ki ne objavijo svojega rojstnega datuma. Tako vidiš, da mu v celem dnevu čestita le deset ljudi, namesto sto, pa še to verjetno na račun objavljanja vročih novic na prvi strani Facebooka, ko vidiš, da je neki osebi voščil tvoj prijatelj in se spomniš..aha, očitno ima rojstni dan, sploh pa ne pomisliš, da boš morda izpadel bedasto, ko bo videl zakaj si mu sploh čestital, čeprav si imel prej cel dan časa, da bi se dejansko spomnil.

Res pa je, da je važen namen. Če nekomu ne želimo dobro, mu ne bomo voščili, pa če nam na enkran skoči deset opomnikov. Za tiste ljudi, ki so nam dejansko blizu, si vsekakor zapomnemo kdaj praznujejo, če si ne, še vseeno ne pomeni, da smo totalno nesramni, mogoče imamo le spomin kot zlata ribica.

Grem pogledat kdo danes praznuje….na Facebooku nihče, ali pa ne piše. Moja mami pa je praznovala včeraj. Ona pa ne uporablja Facebooka. Verjetno zato ni prejela toliko čestitk kot jih prejmem jaz.