družbena omrežja

S Postercat.io do najboljših Instagram fotografij v tiskani obliki

Kakšni dve minuti po tem, ko mi zvoni budilka, v rokah držim telefon in brskam po Instagramu. Moj jutranji ritual ali bolje rečeno celodnevni, ker se proces ponovi večkrat čez dan, razen da takrat ne ležim več v postelji. Od dneva, ko je Instagram postal na voljo tudi uporabnikom Androida, pa do danes, sem posnela 900 objav. 900 ujetih trenutkov in skoraj vsak izmed njih je nekaj posebnega.

Kljub vsemu, pa imam še vedno rada stvari, ki dišijo po tiskarni. Pred nekaj meseci so Mojca, Jure in Goran predstavili aplikacijo Postercat.  Postercat ti omogoča, da v manj kot minuti ustvariš plakat velikosti 50×70 cm s svojimi najbolj všečkanimi Instagram fotografijami. Izdelava plakata je res preprosta. Na strani se prijaviš s svojim Instagram računom, na podlagi katerega sistem izbere 35 fotografij, ki jih lahko po želji tudi zamenjaš. Nato vpišeš svoje kontaktne podatke in opraviš plačilo s kreditno kartico ali preko PayPala. Se ti zdi, da bi takšen plakat bil odlično darilo? Prijateljem lahko podariš tudi darilno kartico, s katero si lahko sami ustvarijo svoj plakat in to ne glede na to, kje živijo, saj Postercat deluje globalno.

Kot velika navdušenka nad Instagramom, sem seveda želela imeti ta plakat. Rekla sem si, da ga bom naročila takoj, ko se bom zopet selila. K sreči je Postercat ekipa januarja organizirala nagradno igro:

 

in še večja sreča je, da so izžrebali ravno mene :)! Tako mojo steno po novem krasi plakat, ki me spominja na vse čudovite trenutke zadnjih nekaj let.

 

Naj omenim še to, da je Pošta Slovenije uspešno založila prvi paket. Za to bi se jim rada ob tej priložnosti še posebej zahvalila. Veliko iznajdljivosti je potrebno, da se “izgubi” pol metra dolga škatla. Upam vsaj, da je našla pametnega lastnika ali pa se bo vrnila nazaj k Postercatu – v tem primeru imam čudovito idejo, kako bi lahko iz tega naredili nekaj dobrega. Skratka, najlepša hvala ekipi, da mi je velikodušno natisnila še en plakat in ga ponovno poslala. To je odnos, ki dela velike razlike in pusti pri uporabnikih več kot pozitiven občutek. “Od nas je paket šel, ni šans, da se nahaja v kakšnem od skladišč”, pa je bil odgovor zaposlene na Pošti Slovenija, ki je ta vedeževalski stavek izrekla kar iz naslonjača svojega pisarniškega stola.

Postercat je sicer prvi skupen projekt omenjene ekipe, vsak izmed njih pa drugače počne še ogromno stvari:

  • Mojca je uspešna podjetnica, ki digitalni marketing spreminja na bolje v agenciji Super Spicy Media,
  • Jure je programer, ki je ustvaril že kar nekaj projektov – predlagam, da o njih poslušaš sam/a v podcastu Work Smart Play Hard, ki ga ustvarjata skupaj z Mojco. V njem boš izvedel/a o njuni življenjski poti, grajenju osebne blagovne znamke, postavljanju ciljev … skratka o vsem, kar loči slabe podjetnike od dobrih,
  • Goran pa je poleg aplikacije Postercat, soustanovitelj dveh aplikacij. Bookagram je iPad/iPhone aplikacija, s katero lahko ustvariš svojo Instagram foto knjigo, Calendargram pa ti omogoča, da ustvariš Instagram koledar.

Postercat, hvala še enkrat za čudovito izkušnjo in veliko uspehov še naprej. Že komaj čakam kakšen nov projekt :).

Instagram ni samo prostočasna dejavnost. Z njim lahko blagovna znamka doseže in navduši svoje ciljne skupine. Te zanima več? Klikni TUKAJ in poglej, kaj počnem.

Družbena omrežja in razlika v letih

Kam so šle vse divje objave mojih Facebook prijateljev? Ponočevanja, bikinke na hrvaških plažah in strastni poljubi z novopečenim fantom?

Ameriška raziskava je pokazala, da se je 56 % internetnih uporabnikov starejših od 65 let, vpisalo na enega izmed družbenih omrežij. To predstavlja kar eno tretjino vseh “seniorjev” v Ameriki. Po drugi strani ima polovica mladih med 18. in 29. letom raje Instagram. Kar polovica od teh ga uporablja dnevno.

Res da podatki veljajo za Ameriko, a že po mojih izkušnjah sodeč, bi te številke znale držati tudi pri nas. Na Facebooku so po objavah skoraj bolj aktivni starši mojih prijateljev, kot pa prijatelji sami. Poleg malo starejših, so aktivne tudi novopečene mamice. Ampak tem ravno ne moremo zameriti, kajne? Tudi če na časovnico zato kdaj prileti kakšna slika umazane pleničke. Po drugi strani pa je vse več mojih vrstnikov aktivnih na Instagramu. Postali smo pravi obsedenci z objavami kosil in sončnih zahodov. Miklavž je napekel na tone piškotov.

Družbena omrežja skozi oči najstnika

Pred časom smo iz prve roke izvedeli, kaj si najstniki mislijo o družbenih omrežjih. Članek je bil potrebna svežina, saj vedno znova beremo le o predvidevanjih, ki jih pišejo vsaj deset let starejši posamezniki, čeprav mnogim statističnim številkam ne gre ugovarjati.

Facebook

Facebook je za najstnike mrtev. Kot pravi avtor: “…now is seen as an awkward family dinner party we can’t really leave”. Točno o tem govorijo tudi raziskave. Na Facebooku so danes tudi naši (stari) starši, ki so tako dobili čisto nov vpogled v naša življenja. Če smo jih sprejeli med prijatelje, seveda. A po drugi strani je popolnoma nenormalno, če Facebooka nimaš. Kako ga nimaš? Kako pa naj te kontaktiram? Očitno gumb za klicanje na telefonu nima več pravega pomena.

Izpostavljena prednost so po avtorjevem mnenju skupine in Messenger. Slednjega precej uporabljam tudi sama, tako za zasebne kot službene namene, čeprav funkcija “Seen tor. at 17:46” priliva čisto preveč olja na ogenj, kot je potrebno. Meka za ljubosumne punce.

Prav tako lahko preko Facebooka lažje najdeš ljudi (beri: stalkaš). Ali punco povprašaš po Facebooku, ker ti je nerodno vprašati za številko. Posledično je tudi lažje stisniti gumb block, če gre kaj narobe.

Instagram

Instagram je daleč najbolj priljubljeno omrežje za najstnike. Čeprav jih je še vseeno več na Facebooku, so tam precej neaktivni. Razlika je torej v aktivnosti. Avtor tudi pravi, da večine mlajših (10-16 let) sploh ni na Facebooku in da je Instagram vse, kar potrebujejo.

In zakaj imajo najstniki raje Instagram?

  • Ob všečkanju ali komentiranju ni strahu, da se bo zaradi tega objava pojavila na vrhu Newsfeeda. Malo več zasebnosti, torej.
  • Slediš lahko le željenim profilom. Ko skrolaš po vsebini, v njej torej resnično uživaš, ne pa da se ti ob tem pojavijo kakšni biseri … umazane pleničke, na primer. Na tem mestu bi dodala le, da se da tudi na Facebooku to zelo lepo urediti. Slediš le tistim stranem, ki so ti všeč, pri malo bolj zoprnih prijateljih pa uporabiš gumb “Unfollow” ali celo “Unfriend”.
  • Vsebina na Instagramu je bolj kvalitetna. Ljudje si vzamejo čas in uredijo fotografije, jim dodajo različne filtre in podobno. Izberejo tudi le eno fotografijo, ki povzame dogajanje celotnega kosila/večera/dneva. S tem se precej strinjam, čeprav kot povsod, tudi tukaj obstajajo izjeme. Če Instagram spremenim v lastno poimenovanje: danes je vsak lahko “fotograf”.
  • Instagram ima pretežno mlajše uporabnike, kar pomeni, da še vedno velja za “hip” in “cool”.
  • Prednost je tudi taganje. Čeprav se da to s predhodno potrditvijo lepo urediti tudi na Facebooku, se na Instagramu ne more zgoditi, da neželjene fotke pridejo na vrh Newsfeeda. Predno jih dobijo v roke zlobni stalkerji, se lahko na Instagramu pravočasno odtegaš.
  • Instagram ne omogoča objave linkov. To prednost obožujem tudi sama, saj tako ni nezaželenih reklam in spemanja.

Na Instagramu smo veliko bolj vpleteni v samo vsebino. A če pogledamo z druge plati – vsebina so fotografije, ki jim seveda pripadajo komentarji, ampak odkrito – sama jih dostikrat niti ne preberem. Drži pa, da skoraj nobena fotografija ne gre mimo mene.

SplitShire_5678

Twitter

Twitterja najstniki ne razumejo. Tam tudi težje najdeš svoje prijatelje, večina pa ga uporablja le za pritoževanje čez šolo, saj je manj verjetnosti, da bodo tvite prebrali njihovi starši. Na Twitterju ti sledi kup neznancev, kakšen izmed tvitov pa te zna udariti po glavi v prihodnosti, ko ga prebere tvoj delodajalec.

Twitter naj bi imel tri skupine uporabnikov:

  1. Tisti, ki ga uporabljajo za pritoževanje in preko tvitov izražajo sami sebe.
  2. Tisti, ki upajo, da bodo njihove tvite videli potencialni delodajalci.
  3. Tisti, ki zgolj berejo in občasno stisnejo kakšen retvit.
Linkedin in Pinterest

Če povzamem: Linkedin je “obvezen”, na Pinterestu pa so same punce in hipsterji. O slednjem ne teče beseda ravno pogosto.

Snapchat

Snapchat postaja eden od najbolj uporabljenih družbenih omrežij. Sama ga ne uporabljam, uporablja pa ga kar precej mlajših kolegov. Avtor članka pravi, da si na Snapchatu lahko resnično ti, brez pretvarjanja, saj svoje zasebne trenutke (le za določeno število sekund/minut, potem se slika izbriše) pokažeš nekaj ožjim prijateljem. Ni všečkov in ni komentarjev, kar odvzame veliko pritiska. Brez slabe vesti lahko objaviš najbolj zdolgočaseno fotografijo. Meni pa je zanimivo predvsem to mnenje – veliko najstnikov skrbi, da Snapchat dejansko ne briše slik, ampak se shranjujejo v njihovi bazi. Konec koncev pa objavljajo le selfije in na trenutke sramotne fotke, ne pa svojih številk kreditne kartice. Posledično zato ne ve, zakaj bi jih zasebnost tako skrbela.

Celoten članek z naslovom “A Teenager’s View on Social Media”, si lahko prebereš TUKAJ.

Kaj vse to pomeni?

Te informacije so zelo koristne za podjetja. Že dolgo vemo, da je na Facebooku precej težko animirati najstnike oz. to zna le redka peščica blagovnih znamk. Po drugi strani je za blagovne znamke očitno zelo velika priložnost Instagram, ki pa ga po mojem mnenju veliko premalo uporabljajo ali ga ne uporabljajo dovolj dobro. Ravno tako je zelo velik izziv pritegniti mladino na Twitterju.

Ampak še vedno velika večina blagovnih znamk ne upošteva teh informacij. Objavljajo vsebino, a se dejansko ne vprašajo dovolj dobro, za koga objavljajo. Kako bo ciljna skupina sprejela informacije? Jih bo sploh prebrala? In še bolj pomembno – jih bo delila naprej?

V pogovorih z ljudmi, ki delajo na področju družbenih omrežij, vedno znova izvem, da se vsi ukvarjamo z enakim problemom – podjetja še vedno ne razumejo dovolj dobro, čemu točno so družbena omrežja namenjena in kako jih pravilno uporabljati. Ravno zato niso pripravljena vložiti v pravilno komunikacijo nobenih sredstev, ali pa zelo malo. Posledično se s tem zopet ukvarja morje tistih, ki se še vedno obešajo na zmage Tine Maze in čudovite sončne vzhode.

Čudovito bi bilo, da bi se vsak, ki skrbi za vsebino na spletu, vprašal, kako nanjo gleda določena ciljna skupina. Kaj jih sploh zanima? To je prvi korak, ki pa žal velikokrat sploh ni del strategij. In ravno zato, je vse preveč ljudi, ki menijo, da lahko na spletu v imenu blagovnih znamk komunicira prav vsak.

Kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.

Iskanje zaposlitve s pomočjo družbenih omrežij

Družbena omrežja so postala del našega vsakdana. Saj veš, kako pravijo: “če te ni na Facebooku, te ni.” Šalo na stran … dejansko zavidam vsem tistim, ki živijo enako kot pred nekaj leti. Daleč stran od vseh zaslonov, ki nam krojijo življenje. A družbena omrežja mi dajejo kruh in to rada počnem, zato bom stopila nazaj na “temno stran” :).

Družbena omrežja ti lahko pomagajo pri iskanju zaposlitve

Že takoj na začetku razčistimo – za takšne vrste iskanja ni magičnega napoja. Službe ne ležijo na cesti in zagotovo ne ležijo vse povprek na družbenih omrežjih. Razen, če si iznajdljiv/a. Ker se omrežja med seboj zelo razlikujejo, bom na podlagi lastnih izkušenj naštela nekaj lastnosti vsakega.

Facebook

Najprej poglejmo osebni profil. Delodajalci pregledovanje tega, po mojem mnenju, uporabljajo zgolj za firbec. Ker jih zanima, kaj objavljaš, kakšno profilno sliko imaš in če si tegan/a na pohodih od šanka do šanka. Ne verjamem, da bi te nekdo, ki te ne pozna, brez vez, prek njega kontaktiral (ali ima kdo drugačno izkušnjo?). Seveda je priporočljivo, da izpolniš podatke o izobrazbi in zaposlitvah, dodaš kontakt ter povezave do ostalih družbenih omrežij na katerih se nahajaš.

Druga zgodba so Facebook strani. Če si nekdo, ki lahko svoje delo predstavlja prek tega, je to zate en velik plus. Po drugi strani veliko podjetij na Facebooku objavlja oglase za delo. Lahko so to povezave do oglasa na zaposlitvenih portalih, po drugi strani pa gre velikokrat za iskanje zaposlenih prek ožjega kroga znancev in oboževalcev. Podjetje objavi oglas, tisti, ki podjetje poznajo to delijo med svoje prijatelje ali v komentarjih označijo tiste, ki so po njihovem mnenju primerni za to delovno mesto. Obrne se nekaj mailov, telefonov … in tako izberejo zaposlenega. Takšen način je včasih bolj primeren. Ker podjetja tako dobijo manj prošenj, a so tiste verjetno bolj relevantne.

Če povzamem: prek Facebooka te potencialni delodajalci verjetno ne bodo našli (če gre za prvi stik in osebni profil, druga zgodba so Facebook strani), lahko pa ti najdeš njih. K temu pripomore seveda spremljanje podjetij, ki so ti zanimiva in dovolj velika mreža prijateljev, ki delijo oglase za delo.

Twitter

Twitter je meni od vseh omrežij za iskanje zaposlitve še najbljižji. Ker tam sledim ljudem z mojega področja, skoraj vsakodnevno naletim tudi na oglase za zaposlitev. Da ne govorim o tem, da sem na svoj tvit, da iščem zaposlitev, pred nekaj meseci dobila ogromen odziv – nekaj deset retvitov in tudi priporočilo/kontakt od osebe, s katero se v živo sploh ne poznava. A tudi tukaj je pomembno, da imaš dovolj veliko mrežo ljudi, ki jim slediš in obratno. Ko si ustvariš dovolj velik bazen poznanstev, če tudi so to le ‘spletni prijatelji’, gre veliko lažje.

Pri tem omrežju je zelo pomembno, da ustvarjaš relevantno vsebino. Po tem te bodo namreč sledilci poznali. Če si zabavljač, sploh pa če si zabavljač, ki se predstavlja z vzdevkom, bo v trenutku resnosti pri iskanju službe težje podati pravo sliko. Deli povezave do člankov, ki te zanimajo, povej kakšno podrobnost iz svojega življenja … skratka, bodi to, kar si. Kar se križa s prejšnjim stavkom, ampak saj se razumemo, kajne? Določeno mero profesionalnosti je treba držati.

Linkedin

Linkedin je od vseh še najbolj poslovno usmerjen. Pravzaprav zgolj poslovno usmerjen. Jaz ga, poleg življenjepisa, redno uporabljam v kontaktih s potencialnimi delodajalci. Pri Linkedinu je najbolj pomembno, da skrbno izpolniš vse, kar se izpolniti da – od vseh delovnih izkušenj, izobrazbe, drugih izobraževanj, nagrad, priporočil. Ja, priporočila so zelo koristna in Linkedin tukaj precej prednjači, saj omogoča, da za priporočilo zaprosiš preko omrežja in tisti, ki želi, ti ga napiše direktno pod določeno delovno izkušnjo. Velika večina na Linkedinu piše v angleščini, tudi Slovencev. To se mi zdi zelo dobro. Tako te lahko namreč razumejo tudi tujci (ki ni nujno, da delajo v tujini), pri nas pa je angleščina tudi tako razširjena, da ni težav z razumevanjem.

Linkedin je namenjen tako fizičnim kot pravnim osebam. Tako lahko tudi tukaj slediš podjetjem. Ne samo, da tako zaslediš oglas za delo, slediš lahko tudi novicam in člankom, ki jih podjetja objavljajo. Če te neko področje res zanima, je to en velik plus. Na Linkedinu je tudi vidno kdo si ogleda tvoj profil (razen, če se kdo, ki uporablja Linkedin premium, skrije). Tudi to je dober namig o potencialnem delodajalcu.

Kljub temu, da v Sloveniji, vsaj po mojem občutku, Linkedin še ni tako razvit, sem imela že nekaj dobrih izkušenj. Do sedaj so me kontaktirali trije, ki so z mano videli potencialno možnost sodelovanja. Dva sicer vseeno nista bila meni zanimiva, z eno pa se v prihodnosti zna razviti zelo lepa zgodba. Seveda po tem, ko sva se spoznali še na kavi.

Kaj pa blog?

Bloganje ti vsekakor lahko koristi. Lahko je tvoj kotiček, kjer pišeš o tem, kar obvladaš. Ni lepšega kot to, da ti potencialnega delodajalca uspe poslati tja, kjer pokažeš kaj znaš, kako razmišljaš, kakšne ideje imaš. Slovenija je tudi tako majhna, da hitro izveš za dober blog.

Namesto zaključka

Vsaka stvar v življenju zahteva svoj čas. Če ga v družbena omrežja ne nameravaš vložiti, potem ti žal ne bodo veliko koristila. Edino omrežje, ki ti z dobro izpolnjenim profilom, brez da visiš tam vsak dan, lahko koristi, je po mojem mnenju Linkedin.

Ampak roko na srce. Če trenutno nimaš službe, imaš več časa. Kar pomeni, da ga lahko vložiš v iskanje zaposlitve po netradicionalnih poteh. Seveda je to odvisno od poklica, ki ga želiš opravljati. Meni družbena omrežja ne delajo težav, na vseh omenjenih sem prisotna že nekaj let. A res je, da tvitam iz zabave in ne zato, da bi tam spoznala nekoga, s katerim bom sklenila posel. To je le sladka posledica. Tudi blogam iz zabave, ker rada pišem o stvareh, ki me zanimajo in ker se rada naučim nekaj novega.

Menim pa, da je spletna prisotnost danes zelo pomembna. Samo z nekaj kliki, lahko drug o drugem izvemo veliko. Po eni strani zaskrbljujoče, a takšna je resnica. Zato je pomembno, kaj na spletu predstavljamo. Po drugi strani splet prihrani ogromno časa. Namesto pregledovanja kupov sprintanih življenjepisov na mizah kadrovnikov, lahko potencialne kadre najdejo kjerkoli in kadarkoli le v nekaj minutah.

Imaš kakšno vprašanje? Ne veš, kako ustvariti spletno prisotnost? Piši mi in ustvarila jo bova skupaj!

Instagram

Verjetno že veste, da sem totalni frik na razne gadgete in seveda družbena omrežja. Čeprav so nekatera, tako hitro kot so se vzpela, tudi zbledela, mi je od vseh verjetno najljubši Instagram. Ja, ljubši tudi od Facebooka in Twitterja.

Kaj je Instagram za tiste, ki še ne veste? To je aplikacija (na voljo za Android in iOS uporabnike), s katero lahko posnamemo fotografijo oz. naložimo kakšno že od prej posnetih in jo opremimo s filtrom in ‘blur’ efektom, trenutno pa ima že krepko preko 100 milijonov uporabnikov. Od letošnjega junija pa lahko z njim posnamemo tudi do 15 sekundni video. Sliki lahko potem dodamo še komentar in hastage (značke) ter jo pošljemo v digitalni svet. Sledimo lahko drugim uporabnikom in oni nam, si lajkamo in komentiramo fotografije.

Zakaj mi je tako všeč?

V osnovi že verjetno zato, ker del mojega srca pripada fotografiji. Všeč mi je tudi format fotografij in filtri, čeprav se pri fotografiranju rada izogibam le-tem in objavim fotografijo takšno kot je. Vse fotografije lahko objaviš tudi na Facebooku, Twittru, Tumblrum Foursquareu in Flickrju, če seveda želite. Pretirane uporabe vsesplošnega objavljanja se sama sicer ne poslužujem, ker zagovarjam, da mora vsako omrežje živeti svojo zgodbo. Če me nekdo spremlja vsaj na dveh, me bo po nekaj časa imel verjetno poln kufer, saj ‘povsod’ objavljam ene in iste stvari oz. ni potrebe, da me potem spremlja na vseh različnih omrežjih.

Kjerkoli in praktično kadarkoli lahko posnamem trenutke, ki jih želim imeti dokler ne bodo odšli v digitalna nebesa.

Skoraj bolj od objavljanja, pa mi je všeč spremljati druge uporabnike. Napram Facebooku in Twitterju, kjer smo deležni tudi kar precejšnje mere jamranja, je Instagram pravi balzam za oči :).

Telefon ali fotoaparat?

Razvoj mobilnih telefonov, je fotografijo približal lahko rečemo skoraj vsakomur. To seveda prinese dobre in slabe stvari, slaba je predvsem ta, da veliko ljudi misli, da ima smisel za fotografijo, čeprav ga nima. A konec koncev, če to nekoga osrečuje, zakaj ne? Telefoni nam omogočajo, da praktično kjerkoli smo, v objektiv ujamemo dragocene trenutke. Še vedno pa ne razumem ljudi, ki ves čas koncerta ali kakšne druge prireditve, snemajo in slikajo. Uživajte v trenutkih, ko ste tam, drugače gre vse mimo vas.

Veliko uporabnikov tudi objavlja blazno dovršene fotografije, pri katerih nam je vsem jasno, da niso posnete s telefonom. Na Instagramu lahko fotografije objaviš namreč samo preko telefona, na računalniku pa samo pregleduješ profile, lajkaš in komentiraš. Zato menim in spodbujam, da se na Instagramu objavljajo izključno le fotografije, ki so bile posnete s telefonom, konec koncev gre za ‘telephone art’ in to ni medij, preko katerega bi dajali v svet vse svoje fotografske dosežke.

Razstave

Tudi v Sloveniji smo v letošnjem letu dobili prve Instagram razstave. Prva, med januarjem in marcem, je bila Eksperiment: mobilno! Mobilna fotografija − s telefona na razstavo, kjer ste si lahko ogledali 194 fotografij Ljubljane, vse skupaj pa je bilo prijavljenih preko 1000 fotografij, kar odlično kaže na popularnost same aplikacije.

Drugo (I spy with my Insta Eye) sta organizirali  Anja Renko in Mia Špiler, razstavo pa ste si lahko ogledali med 21. majem in 3. junijem v Kinu Šiška. Izbrali sta fotografije posnete v Ljubljani, New Yorku, Tokiju ter Sydneyu in sicer s temami #homeless, #streetart, #street, #wtf, #YOLO, #fashion, #breakfast, #love, #happymoments in #silence. Na tej sem sodelovala tudi sama in sicer s temo #breakfast.

Če imate primeren telefon, priporočam uporabo Instagrama. Če tudi ne boste objavljali fotografij, jih lahko le gledate, že to vam lahko polepša dan. Jaz večinoma spremljam le slovenske uporabnike. In kateri so moji najljubši? Defenitivno je to @tjasha, ki jo prepoznamo po minimalizmu, intervju z njo pa si lahko preberete v zadnji št. revije Elle. @aljaskrt me zadnje čase razveseljuje s fotografijami s Finske, kamor se je odpravila na izmenjavo, tu je še @katjanered, ki popestri z barvitostjo, @bazilika, ki izvrstno v objektiv ujame hrano, ki jo ponuja v svojem bistroju, @domagojmaric pa nas popelje po ulicah Hrvaške.

Seveda bi še in še lahko naštevala, lahko pa si meni ljube Instagramerje lahko ogledate tudi na mojem profilu. Najdete me pod uporabiškim imenom @simonagobec

Prijateljevanje z Zajčkom Dolgouščkom

Na družbenih omrežjih so tri vrste oseb. Eni, ki svoje profilne slike menjujejo tedensko/mesečno, eni, ki imajo nekaj let isto in tisti, ki nimajo svoje profilne slike, ampak so se odločili, da bodo njihovi karakterji kar Zajčki Dolgouščki, poljske cvetlice, avtomobili in izklesani six packi nekega tipa, ki so ga našli na Googlu.

Verjetno ni narobe in prav, a vseeno imam raje, da vidim, koga dodam za prijatelja. Glede na včasih skoraj že strašljive zgodbe, ki jih slišim, ko so ljubosumni tipi ustvarjali lažne profile, da bi prišli do svojih punc, je dobro, če dodajamo ljudi, za katere smo prepričani, da so res oni.

Zakaj ne imeti svoje fotografije? Vas je sram? Vas je strah, da bodo zlobna družbena omrežja preveč posegla v vašo zasebnost? Nimate časa, da bi pobrskali po mapah in našli eno primerno fotko?

Zakaj se mi primerna fotografija zdi nadvse pomembna

S profilno fotografijo, ne glede na to, kje jo imamo (Facebook, Linkedin, Twitter, strani za spoznavanje partnerjev, blog …), izražamo sebe in gradimo svojo blagovno znamko. Ne misliti, da ste nihče oz. tako vsakdanji, da takšne stvari ne vplivajo na vašo podobo v javnosti. Dandanes smo namreč vsi toliko javni, da lahko ostali o nas izbrskajo malo ali veliko – težko pa skoraj nič. Seveda lahko svoje profile skrbno zaklenete in se izogibate, da vas iskalniki najdejo, a verjetno je še vseeno več tistih, ki nismo tako prestrašeni oz. je določen nastop tudi del samopromocije.

Če sem oseba, ki želi imeti bleščečo poslovno kariero, na profilni sliki pa sem v kopalkah, s pivom v roki ali pa sem se spremenila v Miki Miško, bodočim delodajalcem verjetno ne dajem najboljšega vtisa. Seveda spet odvisno, kakšen poklic imamo in kaj želimo izražati. Kreativnost ne pozna meja, a če je naš cilj postati davčni svetovalec, ki mora 8+ ur dnevno preživeti v obleki, na sliki pa smo v trenirki zgoraj brez, to verjetno ni najboljša izbira, sploh, če nas ostali lahko brez težav poiščejo na spletu.

Tudi fotografiranje pred ogledalom v kopalnici, kjer se na sliki seveda vidi telefon v roki in para, ki je nastala po vročem tušu … ok, to je predvsem domena mladih fantov :).

Na fotografijah moramo prav tako izražati neko pozitivno energijo. Kdo pa rad gleda čemerne face?

Vedno je tako, da z vsemi podatki, ki jih javno razkrijemo, izražamo sebe. In velikokrat je to prvi stik, ki ga imamo z ostalimi in na podlagi tega tudi pustimo prvi vtis. Čeprav se komu to ne zdi pomembno, žal ali k sreči, je. Meni marsikdaj rečejo, da sem ‘stalker’. Zakaj? Ker dosti ljudi preden jih spoznam ali ko jih, pogooglam, pofacebookam in podobno. Če nekdo javno razkrije določene podatke, zakaj jih drugi ne bi prebrali? Tako lahko izvemo tudi veliko informacij, ki jih lahko izkoristimo ob srečanju. A ni fino, da že vnaprej veste, da vaša stranka najraje na svetu igra tenis? Ali da je na profilni fotografiji ‘ujeta’ pod Eiffelovim stolpom? Vse to nam koristi pri pogovoru in pridobivanju plus točk. Čeprav se sliši ‘pa daaaj no, ne moreš’ – seveda lahko in to vsi, ki znajo, delajo.

Zagovarjam, da se izpostavi sicer kolikor želiš, a toliko kot se, se daj primerno. Ne laži o sebi in dokaj dobro loči privatno od zasebnega. Če tvojo profilno sliko krasi marjetica – potem očitno ne želiš deliti nečesa z nami oz. se skrivaš za nečem, kar nisi. Ima potem sploh smisel, da si na družbenih omrežjih, če nisi ravno najbolj družaben?

Je Twitter boljša prihodnost komunikacije na družbenih omrežjih?

Kakšni dve leti nazaj sem se prvič vpisala v Twitter. Berem, gledam, poskušam čivkat. Ne gre. Ni mi bilo všeč. Se izpišem.

Kakšno leto nazaj se ponovno vpišem v Twitter. Berem, gledam, poskušam čivkat. No, pa saj ni tako slabo.

Sprva sem bolj brala tvite meni zanimivih osebkov/brandov. Čivkala bolj malo. Na Twitterju je pač tako, da moraš biti malo bolj selektiven pri objavah kot na Facebooku, ker objave kot so “Ravnokar sem šla na WC in mi je zmanjkalo WC papirja.”, ki po navadi vžgejo na Facebooku, na Twitterju gladko padejo skozi, seveda spet odvisno kakšen je tvoj namen, koga spremljaš in kdo spremlja tebe. Ko si počasi gradiš bazo sledilcev z njim in sebi dobrimi tviti ugotoviš, da je stvar ne samo zabavna, ampak tudi in zelo koristna.

Če slediš ljudem, ki imajo podoben poklic ali interese kot ti, torej v mojem primeru oglaševanje/marketing, lahko na enem mestu izveš zanimive novice (linke do člankov), raziskave, podatke in kar me je v zadnjem času zelo presenetilo, tudi oglase za službo, ki jih drugje ni – torej jih zaposlovalci objavijo le na Twitterju, ker vedo, da jih bodo njihovi “kolegi” (zasebni in poslovni) delili naprej – tako se vsaj malo znebijo tistih, ki prošnje pošiljajo kamorkoli, tudi če nimajo niti malo potrebnih znanj.

Twitter je tudi odlično orodje za komentiranje vseh (ne)pomembnih dogodkov – volilnih soočenj, šovov itd. Ob lanskem zadnjem volilnem soočenju je bilo v dveh urah zabeleženih kar 6423 sporočil, ki so komentirala dogajanje v studiu POP TV (vir). Tudi v času predvajanja Misije Evrovizije tviteraši niso bili skromni s svojimi komentarji – kolikor sem ujela, so bili večinoma kritično naravnani. Nova pošiljka prihaja v nedeljo, ko nas čaka Misija Ema 2012 in ko se bo v času med 20. in 22.30 uro na Twitterju zelo težko pogovarjati o čem drugem kot o Emi. Mnogo tviterašev komentira tudi razne konference in tako lahko, ne da bi bil tam, izveš kakšen zanimiv komentar.

Skratka, če sem še kakšno leto nazaj mislila, da je Twitter le spet eno omrežje zgolj za zabijanje prostega časa, sem se motila. Seveda je lahko, če slediš ljudem, ki pišejo zgolj o sproščenih temah. Lahko pa je zelo dobro orodje za spoznavanje področja, ki te zanima in seveda ljudi, ki stojijo v ozadju. Tviteraši prirejajo tudi Tweet meete, kje se spoznajo, družijo in prenesejo online v offline – no, seveda jih je večina na vseh fotkah s telefoni v roki, na ekranih pa ptič ;).

Kar pa je največja napaka mnogih je to, da sočasno objavljajo popolnoma identične objave tako na Facebooku kot na Twitterju. Seveda se v določenih primerih to absolutno da, v nekaterih pa ne. Ne glede na to ali gre za podjetje ali posameznika, objave je potrebno prilagajati. Na Facebooku vas bodo po nekaj objavah na dan imeli vsi poln kufer, zato je tam po mojem mnenju bolje manjkrat in zato bolj kvalitetno, na Twitterju pa vas bodo ob zgolj eni objavi na dan verjetno kmalu vsi pozabili, oz. si ne boste mogli zgraditi takšne baze sledilcev kot bi si jo lahko. Seveda pa vsa družabna omrežja, o čemer sem pred časom pisala TUKAJ, zahtevajo veliko časa in odgovore uporabnikom. Eden izmed meni zelo zglednih primerov je Mercator, ki skrbno odgovarja na vsa vprašanja in ulovi marsikatere “govorice” o njih, ki se širijo po družabnih omrežjih ter za njih Twitter ni nikakor zgolj oglasna deska za širjenje informacij o ponudbah v njihovih trgovinah. To pa je ključ do uspeha pri uporabnikih. Prav tako so zelo dober tviteraš tudi Ljubljanske mlekarne.

Seveda je dobrih primerov tako posameznikov kot podjetij ogromno, žal pa tudi slabih. Nekateri, ko jim odgovoriš (tu govorim predvsem o posameznikih) na kakšen tvit, kar igonorirajo – očitno jim do novih sledilcev ni, morda spregledajo ali pa kaj tretjega. Skratka taki se tudi kmalu znajdejo na listi za “odsledenje”.

Kakšne pa so tvoje izkušnje?

Ali lahko na družbenih omrežjih ignoriramo vprašanja uporabnikov?

Spodbuda za zapis tega bloga je članek Marketing Magazina, ki ga najdete TUKAJ. Tretjina uporabnikov, ki so sodelovali v raziskavi je odgovorila, da sicer pričakujejo odgovor, a da razumejo, da podjetja včasih nimajo časa odgovoriti na vsa vprašanja.

Me ne zanima! Tako kot imajo podjetja uradne ure, v katerih lahko, če seveda prideš na vrsto, dobiš odgovore na vsa tvoja vprašanja, imaš, če se podaš v svet družbenih omrežij, uradne ure 24/7. Seveda nihče ne pričakuje (upam), da bo dobil odgovor takoj, se pa pričakuje, da ga dobiš v nekaj urah, seveda ne sredi noči, tudi med vikendi malo manj, čeprav vseeno – na spletu ni nikoli čas za počitek. Če se uporabnik potrudi, polajka vašo stran ali pa vam sledi na Twitterju (Google+ sploh ne bom omenjala, ker je še daleč od omembe), je vaša dolžnost, da mu odgovorite na vprašanja, ki vam jih zastavi. Če ne, se ne spuščajte v družbena omrežja, ker lahko dobite nazaj tako klofuto, da se še nekaj časa ne boste pobrali. Če zastavim jaz kakšno vprašanje komu prek družbenih omrežij in mi ne odgovori, ga odlajkam in mu ne sledim več. Simple as that. Zakaj bi jaz vlagala trud v vas, če ga vi ne vame? Seveda se zgodi, da se kdaj kakšno vprašanje spregleda, a vseeno to mora biti bolj izjema kot pravilo. Jaz lahko grem načeloma drugam, podjetje pa izgubi stranko.

Ena izmed zelo pozitivnih izkušenj v zadnjem času je bila z Ljubljanskimi mlekarnami. Žal je tako, da se mi na njihovih EGO jogurtih skoraj vedno strga pokrovček, ko ga hočem odpreti. Na Twitterju je tekla debata, da se to dogaja tudi z mlekom. Ljubljanske mlekarne so mi začele slediti in mi poslale  zasebno sporočilo, da se problema zavedajo in da lahko pridem v njihov diskont po zamenjavo jogurta. V tistem trenutku sem jim oprostila vse odtrgane pokrovčke za nazaj. Za naprej pa jih naj res popravijo ;).

Dejstvo je, da se slab glas širi hitreje kot dober. In uporabniki na družbenih omrežij ‘ne šparajo’ z negativnimi komentarji. Če se tega lotite, se lotite 100 %, žal pa je še vedno tako, da so mnoga podjetja na spletu prisotna le zato, ker je to moderno in ker so tam že praktično vsi. Pa ni res. Splet ni za vsakega. Nekdo ne potrebuje niti spletne strani, kaj šele stran na Facebooku. Še vseeno menim, da je bolje, da te ni, kot pa da si slab.

Tudi podjetja, ki naj bi bila zelo podkovana na teh področjih, si včasih ne dajo dopovedati, da kar delajo, ni ok. Da ne govorim o nekaterih ‘specialistih za družbena omrežja’, ki ljudi dobesedno nategujejo, jim mesečno zaračunavajo tudi po nekaj 100 €, v zameno pa jim objavljajo zgolj plakatne objave (to je objava, ki je zgolj dejstvo, ne poziva k nobenemu odgovoru, kar je na družbenih omrežjih nesmiselno) in to večkrat dnevno, po možnosti s slovničnimi napakami in seveda – se ne ukvarjajo z uporabniki.

Skratka odgovor na vprašanje v naslovu je glasen NE! Če si, bodi 100 %, če na to nisi pripravljen, pa bodi v pisarni in se poslužuj kakšnih bolj tradicionalnih metod pridobivanja uporabnikov, ker si za splet enostavno prepočasen.