Nihče ne mara vzvišenosti

Si predstavljaš, da se ne razumeš s svojimi sodelavci? Da se v prostoru, kjer si najmanj osem ur na dan, ne počutiš dobro? Čista j* je, če tam trpiš.

Zelo pomembno se mi zdi, da se delodajalci že ob prvem stiku potrudijo, da se počutiš dobro. Seveda v prepletu z visoko mero profesionalnosti. Ne govorim o tem, da mi mora nekdo, ne doma, ne v službi, položiti rdečo preprogo pred noge, ko stopim čez vrata. Tudi ne govorim o tem, da me mora na mizi čakati kava preden pričnem z delom. Bistvo tiči nekje drugje in se začne že ob stisku roke.

Prvi stik je najpomembnejši – tako za delodajalca kot za iskalce zaposlitve

Moti me, da vse prevečkrat poudarjamo samo vidik kandidatov, ki zasedamo prosta delovna mesta. Kako moramo izstopati, biti samozavestni, nasmejani, profesionalni, skratka oh in sploh super, da bomo prepričali delodajalca.

Prva naloga iskalca zaposlitve seveda je, da si prebere vse, kar je možno najti o  podjetju, kjer ima razgovor. V petek sem bila na skupinski predstavitvi, kjer ena od kandidatk na vprašanje, če smo si pogledali spletno stran delodajalca, ni dvignila roke. Seveda obstaja možnost, da se ji enostavno ni ljubilo dvigniti prstov v zrak, a v obeh primerih je tak odnos nerazumljiv. Delodajalca moraš spoznati, da dobiš tisti prvi občutek, če tam želiš delati in po drugi strani njemu pokazati dovolj velik interes.

Menim pa, da je tudi prva naloga delodajalca, da se ustrezno predstavi. Tudi, če gre za najbolj znano podjetje v Sloveniji ali v svetu. Povejte, kdo ste, s čim se ukvarjate in zakaj razpisujete prosto delovno mesto – pa tukaj nimam v mislih samo opisa v oglasu za delo, ampak predvsem odnos, ko se s kandidatom srečate na razgovoru za delo. Če tega ne storite, vsaj pri meni ustvarite občutek, kot da ste nekdo, ki ne potrebuje predstavitve in se postavite na zelo visok prestol, na katerega nikoli ne bom želela splezati. To, da delodajalec ne bi povedal ničesar o sebi, se mi skoraj nikoli ne zgodi, a ko se mi, že po koncu razgovora vem, da tam ne želim delati. “A ti veš, kdo sem jaz” odnos, ki kljub vprašanju ne zahteva predstavitve, ne pelje nikamor. Vzvišenost in zavijanje z očmi namesto toplega odgovora. Hvala bogu, da želim postavljati vprašanja o službi, kjer bom preživela najmanj 40 ur na teden, po vsej verjetnosti pa še več. Res je, da je poleg mene še cela vrsta kandidatov, ki se grebe za to delovno mesto, a tudi vi niste edini delodajalec (kljub razmeram na trgu).

S takim odnosom dobim občutek, da imam izključno samo jaz nalogo, da prepričam delodajalca, da me zaposli. Ampak ta odnos je obojestranski. Oba se morava počutiti dobro. In nihče od naju ne sme biti preveč poln samega sebe. Enako ne sme nihče lagati v sami predstavitvi. Vsi tisti kičasti opisi za privabljanje kandidatov, ki se na prvem razgovoru izkažejo za nekaj čisto drugega. Po drugi strani pa vse laži kandidatov, ki lahko prej ko slej privedejo do težav, sploh, če jih delodajalec ne preveri sproti. Wie geht? Was? Ammmmm. Do you speak English? Oba skrbiva za ugled, ki ga bova doživljala v prihodnosti.

Vsi smo samo ljudje

Ne glede na izobrazbo, dosedanje izkušnje in uspehe – vsi smo samo ljudje. Ne glede na to, na kateri strani mize sedimo, je potrebno ustvariti občutek domačnosti. Samo tako, se bosta tako delodajalec kot kandidat počutila dobro. Ne pravimo kar tako v tri dni, da so nekateri sodelavci naša druga družina, kajne?

Kdo sem? Simona. Me veseli. Če se še ne poznava, klikni TUKAJ in poglej, kaj počnem.
Advertisements

Ko te čaka Zavod

Delovna knjižicaKo ti tekom študija ne uspe dobiti redne zaposlitve, si star skoraj že 27 let, ti z oktobrom poteče status in pravijo, da situacija na trgu dela ni rožnata, obsediš na stolu in se vprašaš ‘kaj pa sedaj’?

Kot sem omenila že večkrat, sem mnenja, da vseeno ni tolikšne potrebe po jamranju in da se za iznajdljive službe vedno najdejo, a vseeno ni prijetno, ko ne veš, kakšna bo tvoja prihodnost in če boš imel v žepu dovolj denarja, da plačaš položnice in najemnino za stanovanje, sploh, če ob tem ne želiš ali še huje – ne moreš obremenjevati staršev.

Kaj ti preostane?

Prva, sicer najbolj trapasta misel je, da se vpišeš nekam, kamor se še lahko, seveda zaradi statusa. Ok, eni dejansko končajo tudi potem ta faks, a večina je ‘fiktivnih’ vpisov. Fakultete to seveda vedo. Nekateri te dejansko vprašajo, če misliš hoditi na predavanja ali pa si se vpisal kar tako. Ja, tako daleč smo prišli. Seveda se ta možnost izniči, ko si star 26 let oz. si bil že v prejšnjem letu – to ne pomeni, da se ne moreš vpisati, pomeni le, da se od zneskov odvaja 25 % akontacija dohodnine, oz. 22,5 % glede na davčno osnovo (90 %). Aj sori država, ne bo šlo.

Druga rešitev je Zavod. Ok, to je tisti bav bav, ki se ga vsi tako zelo bojimo, čeprav naj bi bilo od novembra naprej bolje za iskalce prve zaposlitve (sredstva za podjetja namenjena plačilu prispevkov). Sliši se super, a mislim, da mi je kristalno jasno, da bodo imeli v mojem primeru zopet prednost vsi, ki so že na Zavodu. Če se tja vpišem oktobra (prej se ne morem zaradi veljavnega statusa), to pomeni, da bi moral moj bodoči delodajalec (če bom tistega nekdo našla) v najslabšem primeru name čakati dva meseca, vmes pa bi morala odnos urediti kako drugače, npr. preko avtorske pogodbe. Deloma se situacija morda bo izboljšala, a še vseeno, pohlepnost nekaterih delodajalcev je neizmerna.

Tretja možnost je odprtje S.P.-ja. Tudi to je na prvi pogled odlična rešitev. Če imaš srečo ujameš še subvencijo in naziv ‘Simona Gobec, direktorica’ se sliši prekleto privlačno, kajne? No seveda moraš imeti na tapeti en kup donosnih projektov, da se ti vse skupaj izplača. Delati za osemsto evrov in plačevati visoke prispevke? Jok brate, odpade.

Ostale možnosti so še razne pogodbe, ki pa seveda niso uporabne v vseh primerih, v mojih oz. glede na tip dela, ki ga želim početi, bi še verjetno bile, a spet – se mi to izplača? Ne.

Nategovanje absolventov

Ne želim stokati in jokati, a občutek imam, da večina pogovorov med prijatelji zadnje čase poteka ravno na to temo. Najbolj žalostno pri vsem tem pa je, da bi vsi radi delali, a nekako ne najdemo zelo dobre priložnosti. Ko jo, pa velikokrat izvisimo, ker so v prednosti študentje, ki še imajo status. Natančneje absolventje, ki nas  pridno na vsakem koraku zavajajo, da bomo imeli možnost kasnejše redne zaposlitve, a žal je prstov na obeh rokah premalo, če začnem šteti ljudi, ki so na tak način izviseli v zadnjem študijskem letu. Dragi delodajalci, vem, da je potrebno potegniti vse ase iz rokava in da tudi vi potrebujete dober in poceni kader, a vseeno … če nimate namena zaposlovati, prosim najdite drug način in ne kradite sanj študentom v zadnjem letu, ko je zadnja priložnost, da še vseeno na malenkost lažji način pridemo do zaposlitve, a seveda nasedamo vsem lepim besedam, ki potem izginejo. Potem je na pladnju na stotine izgovorov, a lepše bi bilo, če bi govorili odkrito. Resnično ne razumem – se res toliko podjetjem ljubi na nekaj mesecev ali enkrat na leto uvajati novega študenta? Ste si kdaj izračunali, koliko vas to stane, glede na vse ure, ki jih porabite za uvajanja? Seveda so tudi lepe zgodbe in obstajajo dobri delodajalci, ki te pošteno plačajo (v okviru študentskega dela sem imela vsaj s plačili dobre izkušnje), a dokler ne bom sama držala v rokah pogodbe o zaposlitvi, o tem ne morem pisati.

In potem se nekateri čudijo, da mladi izkoriščamo študentski status. Seveda ga ‘izkoriščamo’, ker nas toliko delodajalcev v to prisili. Pustimo ob strani, da moramo opravljati zadolžitve, ki niti pod točko razno ne spadajo v okvir študentskega dela in presegajo odgovornosti. Tudi razumem, da naša preljuba država delodajalce stiska na vseh straneh ter to na koncu odpade na delavca, a je veliko podjetij tudi takšnih, kjer lastniki preostanek raje bašejo v svoj žep, kot da bi marljive in ambiciozne mlade zaposlili in jim dali karto za boljšo prihodnost.

Saj ne rečem, študentska leta so bila super in včasih me stisne pri srcu, ko se spomnim, da je tega počasi konec, a še vseeno – želim si stabilne prihodnosti, stanovanje (brez skrbi, ne sanjam o nakupu), avto in enkrat letno vsaj približno spodoben dopust. Ne, nisem keš pička, sem samo človek, ki želi pri svojih skoraj 27 letih živeti tako, kot se spodobi.

Bomo videli, kaj bodo prinesli naslednji meseci.