Zadnje čase lahko vse več slišimo o priložnostih. Priložnosti si moramo poiskati sami, pravijo, včasih se ti priložnost sama uleže na prag, največkrat, in prav je tako, pa ti je priložnost ponujena, ker trdo delaš in se izkažeš.
O tem, ali delati zastonj ali ne, sem že pisala. In vsekakor je jasno, da se moraš kdaj v življenju poslužiti tovrstnega dela, da si nabereš izkušnje, čeprav se morda počutiš izkoriščenega, ti je obljubljeno kaj v zameno, a tega nikoli ne dočakaš, ker si preveč naiven ali pa to delaš z dobrimi nameni pomagati drugim. Predvsem nimam nič proti praksam, ki so nekje celo obvezne in po mojem mnenju se pri praksi v okviru izobraževanja lahko tudi največ naučiš ali pa vsaj ugotoviš, da ti določeno delo dejansko ustreza. Vse dokler gre za majhen procent tovrstnega dela ob deležu vseh ostalih, dobro plačanih del. Da ne govorim o tem, da so nekatere prakse tudi plačane, bravo.
Žal pa nas ‘slabi časi’, ki jih vsi tako radi poudarjamo, očitno silijo v povečevanje zastonjskega dela. Tako bodo lahko tisti, ki imajo, imeli še več (ne mi o tem, kako so tudi tisti na minimalnih plačah, če ne tukaj, si pa denar dobro zaslužijo drugje), vsi ostali, ki si želimo delati za pošteno plačilo, pa bomo morali tega iskati še bolj. Na kar nekaj tovrstnih ponudb sem naletela v zadnjih mesecih. Aja, se opravičujem, ni zastonjsko delo, delaš za malico in prevoz ter si s tem ustvariš priložnost. DURS na primer, opredeli, kako dolgo moraš delati volontersko pripravništvo (10 ali 8 mesecev), ki ga lahko opravljaš le, če imaš dokončano izobrazbo (visokošolska strokovna, višja strokovna ali višješolska), priložnosti pa ni in je še nekaj časa ne bo, ker vemo, da DURS ne sme zaposlovati. Zelo popularna so tudi socialna podjetja, ki obljubljajo priložnosti na podlagi dela za malico in prevoz. Ne povedo pa, koliko dolgo moraš garati, porabljati svoje ure in se truditi za uspeh, da ti bo ta priložnost dana, če sploh. Da ne govorim o podjetjih, ki preko študentske napotnice v službo jemljejo absolvente z obljubami o redni zaposlitvi, ki je nikoli ni, čeprav je študent uspešen in pohvaljen s strani večine članov ekipe. Vsi vemo, da je najlažje najti izgovor ‘nimamo denarja, ne moremo te zaposliti’. A v takih primerih si vsaj plačan za izkušnje in za pot do tako obljubljene priložnosti, ki jo boš moral poiskati druge. Veliko seveda štejejo tudi pridobljena poznanstva, ki pa jih more vsak znati obrniti v svoj prid. A ko se znajdeš pred vrati Zavoda, ni vse tako rožnato.
Kdo mi bo plačal stanovanje?
Da si lahko po končani izobrazbi privoščiš delo za malico in prevoz celo do 10 mesecev, kot v primeru DURSa, to pomeni, da moraš imeti dovolj denarja. Torej moraš živeti blizu pisarne in ne plačevati najemnine (torej si stanovanje kupil že prej, kar je malo verjetno glede na starost, ga podedoval, živiš doma ali pa pri partnerju), morda imaš starše, ki te lahko vzdržujejo očitno tudi 20 ali 30 let ali vse dokler si ne prislužiš te obljubljene priložnosti ali pa bogatega partnerja. Lahko, da si delal tudi prej in si denar pridno nalagal na stran, ne vem, vem pa, koliko stane življenje v Ljubljani, če si doma iz kakšnega oddaljenega kraja in vem, da se tako ne moreš preživeti le z malico in prevozom. Torej komu za vraga je potem ponujena ta priložnost? Tistim, ki imajo že v osnovi večje zaledje ali pa tistim, ki v upanju na boljšo prihodnost dobesedno životarijo, namesto, da bi bili za svoje delo pošteno plačani. In da ne bo pomote, ne govorim o nekaj urah na teden, ki jih marsikdo od nas brez problema posveti dobrodelnim dejavnostim ali pa projektom, ki obetajo, a se pri njih zavedamo, da v začetku od njih ne moremo biti plačani. Govorim o polnem delovniku, torej 40, po navadi pa še več ur na teden.
Kako naj pomagam drugim, če ne morem sebi?
Priznam, na računu imam dovolj denarja (imam ga zato, ker so me v preteklosti dobro plačali za delo, ki sem ga opravljala), da lahko delam tri mesece zastonj, tudi v Ljubljani in si tam plačujem stanovanje ter vse stroške, ki pridejo zraven, brez, da mi vi ali oni plačajo malico ter prevoz. Lahko garam, lahko pustim dušo v vaših lepo opremljenih pisarnah, lahko se spoznavam z ljudmi, ki mi koristijo pri moji nadaljnji poti in morda dajo tisto tako obljubljeno priložnost, lahko z vami delim moje znanje in z odprtimi usti sprejemam vašega, lahko se smejim, a vseeno delam osem ur in več na dan, lahko prinesem še svoj računalnik, ker mi ga vi morda ne morete zagotoviti, lahko pišem lepe članke, takšne, ki krasno govorijo o poslu, ki ga opravljate in vas na podlagi njih kličejo ljudje, ki so navdušeni nad projekti, ki jih ustvarjate, lahko sem srečna, da lahko delam, čeprav zastonj. Ker danes moremo biti srečni, da imamo delo, tudi, če ni plačano, ker s tem koristimo družbi, postavljamo našo ljubo državo na noge, se smehljamo in smo koristni. S tem seveda tudi hranimo našo dušo, ki se tako pridno polni z našim zastonjskim 40, 50 ali 60 urnim delovnikom.
Znanje ni poceni
Raje na potegnem črte pod stroški, ki so bili potrebni v zadnjih osmih letih, da imam danes v žepu diplomo iz ekonomije in drugo leto tudi magisterij ter kup hvala bogu plačanih delovnih izkušenj. Najemnine, prevozi, kosila, prosti čas … vse to stane. In danes nisem pripravljena delati zastonj, ne za polni delovni čas, lahko pa nekaj ur tedensko posvetim projektom, ki obetajo. Po vrhu vsega tisti, ki potrebujejo prostovoljce, velikokrat od tebe zahtevajo še izkušnje. Torej ne samo, da moraš biti izobražen, nekoč te je moral nekdo (ali pa tudi ne) plačati za to, da si pridobil izkušnje in da lahko danes delaš zastonj.
Draga podjetja, če morate imeti v svojih vrstah polno zaposlene izkušene delavce, ki delajo za malico in prevoz, potem očitno nimate dovolj sredstev, da lahko poslujete, kot morajo podjetja poslovati. Torej vam naj pomagamo vsi tisti izkušenj željni posamezniki, da lahko vi preživite?
Saj se lahko pogovarjamo, da to ustvarja priložnosti, ker jih res. Ena dobra zgodba je Kamenkova, ki je tudi ‘zaposlil’ dva za malico in prevoz ter bil napaden z vseh koncev in krajev, a on je svojo obljubo držal, oba sta dobila ponudbo za sodelovanje. Koliko pa je takšnih, ki je ne? Lahko delam brezplačno, če mi obljubite, da ste me vzeli zaradi določenega znanja in me boste, če se izkažem, tudi zaposlili, če ne vi, pa nekdo drug, ki ga poznate, ker z delom pri vas širim mrežo poznanstev, vaših poznanstev in prijateljev. Ampak to danes ne gre tako zlahka, ker je vsak naslednji prostovoljec za nekaj tisoč evrov na letni ravni cenejši od mene. Pa veliko jih ima izkušnje in znanje, na mnogih priznanih fakultetah, celo tujih so jih dobili.
Ne obljubljajte, česar ne morete izpolniti in če ne morate svojih delavcev pošteno plačati, raje zaprite svoja vrata. Ker velikokrat ne gre za dobrodelne zgodbe, ki smo jim pripravljeni dati svoj čas, ampak za ustvarjanje dobička, ki ga potem pobere nekdo drug, tisti, ki mu je pomagal, pa še vedno životari.
SIMONA GOBEC 