Somewhere, življenjepis malo drugače

Napisati življenjepis je zelo velik izziv. Še večji izziv ga je oblikovati po svoje in tako, da bo deležen vseh tistih pogledov, ki mu morajo biti namenjeni. Pri vsem tem smo iz vseh strani zbombardirani z raznimi idejami kako mora biti, kaj vžge, česa ne smemo in tako naprej. Jaz pravim, da poslušaj svoje srce in dodaj zdravo mero razuma, pa bo vse ok. Če moraš navdušiti s posebnostjo in kreativnostjo, pa pojdi še nekaj korakov dlje.

Že pred nekaj meseci mi je padla na misel ideja, kako bi lahko svoje izkušnje in znanja predstavila malo drugače, recimo preko Instagrama. Kako in kaj, vam seveda ne bom povedala, vam pa bom predstavila blogersko platformo ‘Somewhere’, preko katere lahko freelancerji pišejo o svojem delu.

Povej tako, kot ne povedo ostali

Včasih je res težko na kratko opisati, kaj delamo ali smo delali v preteklosti. Naše poklicne poti so namreč sestavljene iz nešteto delčkov, ki tvorijo celotno zgodbo – po navadi predstavimo le tiste ključne, ključne vsaj po mnenju širše javnosti, veliko pa je opravil, izobraževanj, hobijev in podobno, ki prav tako prispevajo k našemu znanju, navdušenju, kreativnosti ali pa le padcem, ki so prav tako pomembni. Kako jih predstaviti? Lahko na primer pišemo blog in smo dejavni na družbenih omrežjih, ampak roko na srce, kdo od bodočih delodajalcev pa ima čas vse to pregledati? Ni šans, da si lahko tako predstavlja celo zgodbo o nas. Sploh, če delamo na različnih projektih, ki se spreminjajo iz meseca v mesec. Niti nimamo časa, da sproti posodabljamo svoj življenjepis, sploh, če ni zastavljen v ‘Word formatu’.

sestavljaj_ideje

Somewhere omogoča, da objavimo fotografijo, pripišemo kratek tekst in različne značke, ter dodamo še morebitni link do svojega dela. Tako dobimo namesto dolgočasne alineje v življenjepisu, podrobnejšo in seveda zabavnejšo zgodbo o delu določenega posameznika ali celotne ekipe. S pomočjo objav se lahko preslikamo v njegovo delovno okolje in ga tako bolje spoznamo. Nekateri uporabniki Somewhere opisujejo kot ‘naslednika’ Linkedina, drugi kot mešanico Tumblra in Instagrama.

Len, rišeš neke levčke med sestankom …

Vsak posameznik ima svoje navade. Kdo pravi, da moramo biti zaprti med štiri stene v pisarni, da opravimo svoje delo? Nekateri delajo na plažah (oh, kako sem jim fauš), drugi rišejo med sestanki, ker s tem dvigujejo svojo koncentracijo, tretji potujejo in temelje svojega podjetja postavljajo v prikolici.

Menim, da so ravno takšne malenkost iz ozadja našega dela tisto, kar nas predstavi v najboljši (ali pa najslabši) luči. Tako nas najbolje spoznajo. Vsak lahko napiše, kako je z levo roko končal faks in opravljal že tri odlične službe, kjer je pridobil tono izkušenj. Vsak delodajalec nas tudi lahko preveri. Ampak tudi, če dobro opravimo določeno delo, to še ne pomeni, da v njem uživamo. Zato so iskrice, tisti trenutki, ko se zavemo, da res počnemo nekaj, kar nas veseli, zelo pomembne. Prav tako pa s pomočjo fotografij orišemo nekaj, kar si mogoče kdo sploh ne zna predstavljati. Tukaj si lahko ogledate nekaj iskric ene izmed uporabnic. Vsekakor je takšna platforma pomembna tudi za delodajalce, ki se lahko tako lažje približajo bodočim zaposlenim.

Somewhere žal trenutno ni namenjen širši javnosti, lahko pa zaprosite za povabilo. Vidite lahko le nekaj objav že obstoječih uporabnikov in berete blog, v katerem vam malo bolj podrobno razložijo, zakaj se jim je smiselno pridružiti. Vprašanje, če se bo tej platformi pridružilo tudi kaj Slovencev, vsekakor pa ima po mojem mnenju dobre temelje za uspeh.

|Klikni TUKAJ in preberi kdo sem ter kaj počnem.|

Advertisements

Čakajoč odgovore na prošnje za zaposlitev

Ne glede na to ali se prijavljamo na razpisana delovna mesta ali pa prošnjo pošljemo samoiniciativno, je vsemu skupno tole: odgovora v večini primerov ni.

Dejstvo je, da se število poslanih/prejetih prošenj zaradi visoke stopnje brezposelnosti povečuje. Včasih so podjetja prejela po nekaj deset prošenj, danes jih verjetno po nekaj sto. Vseeno pa sem mnenja, sploh v primerih, ko gre za elektronsko prejete prošnje (pa tudi, če niso, verjetno večina pripiše svoj mail), da ne vzame dobro podkovani tajnici več kot pol ure, da pošlje vsaj en skupni mail vsem zainteresiranim s kratkim pojasnilom.

Razumem, da se morda nekomu ne da ukvarjat s tabo, če mu prošnjo pošlješ samoiniciativno, konec koncev si se sam tako odločil. Čudi pa me, da ni odgovora, kaj šele povabila na razgovor, tudi v primerih, ko ustrezaš vsem zahtevam. Kakorkoli, mislim, da so vse hude debate o tem, kako mladi podaljšujemo statuse samo zato, da lahko dlje lenarimo, uživamo v študentski plači in popivamo na študentskih žurih, rahlo odveč. Seveda je mnogo izkoriščevalcev, ampak le zakaj jih ne bi bilo? Zakaj bi se iz udobnega življenja študenta podal v kruti svet rednih zaposlitev (ki jih po mojem čez nekaj let tako ali tako ne bo več), če podjetja niso niti toliko, da bi ti dala iskren odgovor, zakaj te ne povabijo na razgovor? Je to zato, ker:

– so že iz prošenj naredili takšno selekcijo, da nisi prišel zraven

– je tvoj CV tako dolgočasen, da se že iz tega razbere, da nisi primeren za delovno mesto

– ne ustrezaš zahtevam (v tem primeru odg. niti ne pričakujem/o, oz. je bolje, da se niti ne prijavim/o)

itd.

Vsak odnos je dvostranski. Kar mi daš, ti dam nazaj. Kako naj naša podjetja in fakultete pričakujejo, da se bomo mladi trudili čim prej končati fakulteto, če ne dobivamo nobenega feedbacka? Res večina ne razume, da nekomu veliko pomeni že to, da mu utemeljeno razložijo zakaj ga niso niti povabili na razgovor?

Ja ja, verjetno se bodo vsuli komentarji o tem, da nimam pojma, da naj odrastem in ko bom velika bom že videla kakšen je kruti svet zaposlovanja, da kdo pa ima čas odgovarjati na 256 prošenj… Khm. Vsaka (ne)komunikacija podjetja je lahko prej ko slej kaplja v morje izgubljenih priložnosti. Lahko sem v tem trenutku prosilec za delo, v naslednjem vaša stranka, še v naslednjem pa boste mogoče vi prosili mene, da pridem k vam. Verjetno bo tudi kdo rekel, da pretiravam, ampak…politika zaposlovanja v Sloveniji je na psu!

EDIT: še tole bi dodala. Če nekdo zaprosi za zaposlitev, s tem neko podjetje verjetno smatra kot dobrega zaposlovalca, o tem pove prijateljem in širi dober glas. In mislim, da bi lahko za zastonj ‘reklamo’, marsikdo rekel vsaj hvala.

Kje bom delal-a jutri?

No, jaz osebno k sreči vem kje. Jutri sicer ne, ker je nedelja :). Veliko ljudi pa žal ne ve. Brezposelnost se viša, niti študentje ne najdejo več primernega študentskega dela, obeta se nam malo delo, ki je baje veliko s* …

Ampak, a je problem samo v naših podjetjih? In res dela ni? Jaz pravim, da odvisno kaj hočeš početi in koliko se potrudiš, da delo dobiš. Ker prihajam iz trženjske stroke sem mnenja, da si lahko mi pri iskanju zaposlitve privoščimo ogromno. Hja, če ne znaš tržiti samega sebe, ti tudi pri drugih stvareh ne more iti ne vem kako dobro. Spomnim se, ko mi je nekdo rekel, da so se celo na delovna mesta kreativcev ljudje prijavljali z običajnimi prošnjami. Malce smešno.

V čisto vsakem poslu lahko narediš poseben vtis. Če si kuhar, skuhaj nekaj in pokaži to potencialnemu šefu, če si gradbenik naredi mini projekt in se dokaži, če si pravnik, utemelji kakšen primer na način, ki se tebi zdi najboljši, če si kelnar, naj te prijatelji posnamejo, ko jim strežeš.

Kam pa pridemo brez domišljije in sposobnosti?