bloganje

Včeraj sem naletela na članek z naslovom “5 razlogov zakaj bi morali prenehati z bloganjem“. Ne dvomim, da Matija ne ve, o čem govori, a vseeno se ne strinjam popolnoma z njim. Zato podajam kontro z nekaj mnenji o tem, zakaj nikoli ne prenehaj z bloganjem – ne glede na to, ali gre za poslovni ali zasebni blog.

Z bloganjem se učiš

Ne glede na to, kakšne vrste blog pišeš in o čem pišeš, vedno se pri tem nekaj novega naučiš. Mogoče raziskuješ že sproti, mogoče ti nekaj novega pove posameznik, ki na grd ali lep način pusti komentar pod tvojim zapisom. Vedno se moraš namreč čim bolj poglobiti v temo, o kateri pišeš, pa tudi če je nato zapis nadvse splošen. To je tako kot tisti uspeh, ki pride čez noč in za katerega moraš prej garati nekaj let. Enako je s pisanjem bloga. Prebrati moraš ogromno člankov, knjig in se pogovarjati z ljudmi, da lahko na koncu čisto “na izi” napišeš nekaj odstavkov. Če tega ne počneš, izpadeš amater in kmalu dobiš po glavi.

Z bloganjem učiš druge

Vsak, ki bere tvoj blog, se ob tem nekaj nauči. Mogoče te na koncu vseeno skritizira, a glej ga zlomka, nekaj ga je vseeno pritegnilo k branju. Če pišeš poslovni blog, z njim učiš druge in jim daš vedeti, da veš, o čem govoriš. Poglejmo primer. Si nekdo, ki se ukvarja s spletnim oglaševanjem. Roko na srce, veliko ljudi je o tem že slišalo, a dejansko ne vedo točno, kaj to je, kaj se da s spletnim oglaševanjem doseči in podobno. Slišali so tudi, da si ti eden izmed tistih, ki ve, kaj dela na tem področju. Zato te poguglajo (ker to pa obvladajo) in začnejo brati tvoj blog. Če je dovolj preprosto napisan, bodo z njim izvedeli malo več o tem, kaj počneš in ti začeli zaupati. Poleg tega boš imel ti malo manj dela, ker s svojim blogom izobražuješ množice, namesto čisto vsakega posameznika, ki vstopi v tvojo pisarno.

Z bloganjem pokažeš, kaj in kdo si

Ne glede na to, ali gre za poslovni ali zasebni blog, se mi zdi nadvse pomembno, da vanj daš tudi delček sebe. Pokaži, kje delaš in kako delaš, katere so vrednote, ki so ti v življenju pomembne. S tem daš vedeti, da si človek kot vsi drugi in kljub temu, da imaš znanje, ki ga nekdo drug nima, to še ne pomeni, da si nekaj več. Sama ljudi, s katerimi delam, namreč izbiram tudi po vrednotah, ki jim v življenju sledijo. Če je oseba, ki sedi nasproti mene, popolno nasprotje in mi prodaja nekaj, v kar ne verjamem, potem do sodelovanja zagotovo ne bo prišlo. In žal je veliko prodajalcev, ki bi prodali dušo, zato, da bi jim podpisal tisti kos papirja, ki se ji reče pogodba. Če pa smo na enaki valovni dolžini, bodo sledili mojim argumentom, jih razumeli in mi skušali pomagati, ne pa me nategniti.

Bloganje ti prinese dodano vrednost

Če pišeš blog samo zaradi denarja, potem lahko imaš velik problem, vsaj v Sloveniji. Problem je tudi ta, da veliko piscev ne zna ovrednotiti vrednost bloga. Da lahko to storiš, potrebuješ namreč zelo natančno analitiko, ki ti pove, kaj je bralec tvojega bloga storil, med ali po tem, ko ga je prebral. Se je naročil na e-novice, je kupil izdelek, je izpolnil obrazec in se naročil na sestanek? Veš, da je morda nekdo, ki je dve leti nazaj izvedel zate preko tvojega bloga, šele danes postal tvoja stranka? A ne glede na to, ali s svojim blogom služiš ali ne, vsekakor prinaša dodano vrednost. Kot sem že zapisala, z njim pokažeš, kaj veš in znaš. Poleg tega si razširiš mrežo bralcev, kar v tako majhni državi kot je Slovenija, ni težko, če pišeš dobro. Zato dejstvo, da za blog zapraviš preveč časa, lahko drži ali pa ne drži. Če pišeš o stvareh, ki so blizu tebi, in se ob tem, kot že omenjeno, nekaj naučiš, lahko potem sploh rečemo, da je to stran vržen čas? Morda, če zaposleni v podjetju piše blog med delovnim časom, kadar bi lahko svoj čas veliko hitreje spremenil v denar. A če to počne, potem je problem v cilju bloga, kar omenja tudi Matija. Iz tega lahko zato zapišem slednje: če imaš jasen cilj, potem je pisanje bloga vedno dobra ideja.

Sem jaz s svojim blogom dobila kaj denarja? Neposredno nikakor. Posredno? Vsekakor. V pretekllih letih je bil ta blog namreč izhodiščna točka za moj življenjepis in mnogo bivših ter sedanjih sodelavcev ga je prebralo še preden smo se prvič spoznali v živo. In če bi na njegovi podlagi mislili, da nimam pojma, kaj počnem, potem me vsekakor ne bi zaposlili. Sem morda na račun tega bloga kakšnega delodajalca odvrnila? Verjetno. A če ne verjamejo v to, v kar verjamem jaz, potem tako ali tako nimamo kaj početi skupaj. Pa še ena o cilju. Moj blog ga mogoče trenutno nima. Z njim še vedno želim pokazati, kaj me zanima, kaj znam in kaj me žene v življenju. A po eni strani pisanje o spletnem oglaševanju, po drugi strani pa objavljanje zgodb in pesmi, zna biti konfuzno. Mogoče pa je konfuznost moj prepoznavni znak?

Mnogo je blogov na tem svetu. Eni so kot vile z bazenom, drugi spet kot podrtije, skozi katere piha močna burja. Kaj sploh je blog? Po domače in pomoje bi lahko rekli, da je blog spletna stran, na kateri objavljamo svoja razmišljanja o (ne)aktualnih temah. Kakšne bodo te teme, je odvisno od nas samih, naših zanimanj in namena, zakaj blog sploh pišemo. Na začetku je bilo bloganje bolj osebno, v smislu kaj so ljudje jedli in pili, kdo jim je zlomil srce in pri katerem mehaniku so zamenjali gume, skratka, pisali so o svojih osebnih doživetjih. Skozi čas se je bloganje spreminjalo in vmes malo zamrlo – o tem sicer ne morem imeti konkretnega mnenja, ker sem ravno v tem času sama začela s pisanjem in številk ne morem primerjati z ‘zlatim obdobjem’.

Zakaj pisati blog?

Najprej je potrebno razlikovati med osebnim in poslovnim blogom. Osebni blog je lahko portfolio – na njem lahko objavljamo svoja dela, opišemo postopke, delimo svoje znanje in razmišljanje ter se v končni fazi delamo pametne, če imamo za to pravo podlago. Po mojem mnenju so blogi namenjeni prav temu, da svetu povemo, kaj si mislimo o temah, ki nas zanimajo, ki nas zbodejo, ki nas razveselijo in spravijo v jok. Pišemo o našem delu, ali pa pod psevdonimom z ostalimi delimo tisto, kar drugače vesta le stara beležka in prežvečen kuli. So blogi kritični? Velikokrat, a prav je tako. Brez kritičnega razmišljanja ne pridemo nikamor.

Blog lahko pišejo tudi podjetja. Blogi namreč zelo pripomorejo k spletni optimizaciji, seveda, če so napisani pravilno, po drugi strani pa lahko zopet preko njih delimo svoja razmišljanja in znanje. Deljenja slednjega se podjetja verjetno najbolj bojijo. Zakaj bi pisali o nečem, kar lahko svojim strankam zaračunamo? Ok, če se bojite deljenja svojega znanja, ki vam lahko kvečjemu samo pripelje nove stranke, lahko pišete o ozadjih svojih projektov. Vsi radi kukamo za zavese in smo navdušeni nad energijo, ki jo izžareva nekdo, ki z veseljem razlaga, kako je ustvaril nekaj novega.

Razlogov je toliko, kot je nas samih, zase pa lahko povem, da sem blog začela pisati iz čistega firbca in zato, ker sem rada pisala. To je bilo pet let nazaj, ko so mi še vejice delale strašanske težave in ko nisem vedela, da imam, kot pravijo, talent za pisanje. Če danes pogledam objave prvih nekaj let, se včasih primem za glavo, a vsaka je pripomogla k temu, da danes pišem bolje. Tudi tip objav se je skozi leta spreminjal. Kakšen mesec nazaj sem preselila blog in takrat razmišljala, da bi izbrisala vse stare, nerelevantne objave. A sem jih pustila, ker je eden izmed glavnih razlogov, da pri bloganju vztrajam, ta, da se izpopolnjujem v raziskovanju in pisanju. Zato želim, da vsi, ki me berete vidite, da so objave danes, veliko boljše kot tiste pet let nazaj in da bodo tiste čez pol leta, veliko boljše, kot so danes. Kakšna vejica pa verjetno še vedno zaide na napačna pota.

Bloganje ni za pusije

Vsak blog ima možnost komentiranja, razen, če to funkcijo onemogočiš. To pa v prvi vrsti privabi mnoge spamarje. Koliko ‘poslovnih ponudb’, prevedenih z Google translateom sem dobila, ker sem pisala o elektronski cigareti. Če bi bile resnične, bi bila verjetno danes že milijonarka. A spam nima nič s pogumom. Negativni komentarji so tisti, ki ti velikokrat povzročijo cmok v grlu. Če pišeš o splošno znanih stvareh, je mnogo manj verjetno, da bodo ljudje komentirali, po eni strani, ker si mnogim nezanimiv, po drugi strani pa zato, ker to nogi že vedo. Povsem druga stvar pa je ta, ko začneš izražati svoje mnenje. Takrat bo veliko tistih, ki bi ti virtualno segli v roko in še več takih, ki bi te brcnili v rit. Predvsem slednji bloge tudi komentirajo. Takrat moraš še naprej in še bolj goreče zagovarjati svoje mnenje ali priznati, da si ga morda pihnil mimo in tudi drugim morda priznati svoj prav. Čeprav, mnenje je mnenje, kajne? Ni prav ali narobe, lahko pa je dobra iztočnica za sočno debato. Dogaja se tudi, da so komentarji daljši kot blog. Zato včasih vzame veliko več časa kot si predvideval, ker na komentarje je po določenem času potrebno odgovoriti, najbolje pa čimprej, ko je vsebina še aktualna.

Pogovorimo se o denarju

Ne, v Sloveniji se žal z bloganjem ne da zaslužiti. Mogoče nekaj evrov na mesec, ki ti izničijo strošek kakšnega kosila in nekaj kav, to je pa vse. Če se ne motim, ni v Sloveniji nikogar, ki bi se lahko z bloganjem preživljal. Drugače je v tujini, kjer veliko blogerjev od pisanja za različne spletne portale tudi živi. Pri nas pa se kot na marsikaterem drugem področju pogovarjamo verjetno samo o uslugah in referencah ter, da ne pozabim, kompenzacijah. Takrat je potrebno tudi zelo prikrito pisati o izdelkih ali storitvah – ok, ni problema, a na to bi pristala le, če bi lahko bila po testiranju le teh popolnoma odkrita, tudi če so zanič. Slednjega pa seveda marsikatero podjetje ne prenese.

Naj bo zabavno

Blog je marsikomu breme. Predstavljam si, da se to še najbolj dogaja v podjetjih, kjer je nekdo blog predlagal, še kdo drug poleg predlagatelja, pa bi ga moral pisati. Vse to verjetno ne bo prineslo dobrega rezultata. Bloganje je zabava, ker lahko pišeš o čemerkoli, poleg tega pa se lahko ogromno naučiš. Pravzaprav se moraš naučiti, drugače pišeš nepreverjene stvari, ki jim mnogi verjamejo, tisti pametnejši od tebe pa te bodo raztrgali. Tudi poslovni blogi bi morali biti zabavni. Koliko zaposlenih je takšnih, ki morajo osem ur dnevno delati po nareku drugih? Verjetno veliko. Blog pa je priložnost, da podajo svoje mnenje in predstavijo svoje poklice s popolnoma druge perspektive. To pogrešam v Sloveniji, kjer imamo na eni strani zelo veliko blogov, predvsem freelancerjev, vse premalo pa je blogov večjih podjetij in korporacij.

Samo mnenje šteje

Po mojem mnenju, le mnenje šteje. To pomeni, da zame blog ni pravi blog, če nekdo objavi le nek link, pesem ali oglas ter ob tem zapiše dva ali tri stavke v smislu ‘našel sem pesem, ki mi je všeč in se odločil, da jo delim z vami’. Povej mi, zakaj ti je všeč, zapiši kakšno zanimivost in s svojo objavo povzroči provokacijo ali naredi nekaj dobrega, drugače pa bodi tiho. Tudi izseki iz člankov, kjer je prispevek avtorja bloga le zadnji stavek, ki se glasi ‘Kaj pa vi mislite o tem?’, blogerski sceni ne koristijo, ker blogi niso novice. Opiši svoje mišljenje, verjetno nisi delil nečesa z nami iz čistega dolgčasa, ali pač?

Upam, da bodo blogi živeli še dolgo časa. Ne glede na to, kaj je vaš razlog, da jih pišete, pišite jih. Sčasoma vas bodo tako ali tako spremljali le tisti, ki ste jim všeč. Pa vseeno pazite kaj pišete in kaj nalagate v svojo spletno zapuščino.

In še odgovor, kdo je bloger? Vsak, ki mi predstavi svoje stališče glede stvari, ki jih že, ali pa ki jih ne poznam in to kontinuirano objavlja na spletu.

SIMONA GOBEC