blog

Je vloganje res zame?

Vse bolj popularno vloganje je marca zajelo tudi mene. Po tednih gledanja Komotar Minute, Caseya Neistata, Mihe Žvižeja itd. sem rekla, zakaj ne bi poskusila tudi jaz posneti kak video. Pa ne zato, da bi se pridružila modni muhi, ampak zato, ker sem bila mnenja, da lahko z vlogom, še bolj kot z blogom, združim moje interese in znanja.

Ampak tu nastane ena težava. Meni se to ne da in priznam, malo me je sram. Poleg tega nočem pokazati toliko, kot bi večina drugih želela videti.

Sram? Ja, sram. Meni ni fora, da vedno sedim v svoji dnevni sobi ali pa na travniku, ko peljem psa na sprehod in govorim v kamero. Jaz hočem, da se dogaja. Ampak to pomeni, da moraš tudi kdaj stati sredi Prešernovega trga in govoriti v kamero. No, verjetno bi to bil problem samo prvič, drugič, mogoče še tretjič, nakar bi ugotovila, da se s tem obremenjujem bolj jaz kot pa drugi. Drugim verjetno dol visi zato, kaj jaz delam pred kamero. Potem je tukaj še dejstvo, da v videe ne želim vključevati sodelavcev, prijateljev, družine. Pa ne zato, da bi imela kaj proti, da so v posnetkih, ampak zato, ker jih ne želim obremenjevati s tem. Vedno spraševati, če lahko, postane naporno in marsikomu znaš iti na živce. Seveda lahko posnameš marsikaj tudi brez tega, da so drugi ljudje vključeni, a potem spet … je to sploh še tako zanimivo?

Jaz menim, da je pri vsaki stvari, v kateri želiš zares uspeti, pomembno, da objavljaš veliko in redno. Ne enkrat na teden, ampak nekajkrat na teden ali po možnosti celo vsak dan. Pa ne da govoriš bedarije in izrabljaš novice, zato da udrihaš po njih in po drugih, ampak da ustvarjaš kvalitetno vsebino. In vloganje je naporno. V času, ko jaz napišem en blog, bi mogoče posnela le en insert vloga. Vloganje pomeni, da snemaš včasih tudi nekaj ur, da dobiš za nekaj minut materiala in to je potem potrebno še zmontirati. To delati poleg tega, da imaš redno službo? Ja, naporno. Veliko neprespanih noči.

Vlogi, vsaj taki, ki jih jaz rada gledam, so dostikrat velik poseg v zasebnost. In kljub temu da mi pozornost dostikrat sede, je zopet ne iščem tako zelo, da bi se spuščala v take podrobnosti.

Mogoče pa je bil tip vlogov, ki sem jih delala všečen. Vsaj nekaj ljudi mi je reklo, zakaj sem nehala in kdaj bo spet kakšen na sporedu. Pa ne vem, če sem pripravljena na hektiko, ki jo to s sabo prinese. Čeprav vem, da tovrstnega vloga, kot bi ga jaz dejansko želela snemati, pri nas ni.

Še vedno pa drži to, da je vloganje format, ki mi vsebinsko najbolj sede. Kaj pa vem, mogoče si premislim :).

Sem pa dala na kup tudi naše, domače vloge. Seznam najdeš TUKAJ. Če sem koga spregledala, javi in ga bom dodala. Bi pa vso zadevo z vloganjem razširila še na eno misel. Res si želim več realnih vlogov in malo manj lepotnih. Ko vidiš, da ima en vlog z noro dobro in poučno vsebino toliko manj podpore kot en, ki govori o tem, ali izbrati lak z bleščicami ali brez. Ampak … vsakemu svoje.

O tem, da so nekateri sposobni sproducirati celoten video ali blog zapis o podarjeni čokoladi ali parfumu in seveda o tem govoriti v presežnikih, pa bolje da nadaljujem v kakšnem drugem zapisu, ker je vsega preveč. Če ti podjetje diktira, da mora biti zapis pozitiven, potem nimaš z njimi kaj početi. Pika.

Somewhere, življenjepis malo drugače

Napisati življenjepis je zelo velik izziv. Še večji izziv ga je oblikovati po svoje in tako, da bo deležen vseh tistih pogledov, ki mu morajo biti namenjeni. Pri vsem tem smo iz vseh strani zbombardirani z raznimi idejami kako mora biti, kaj vžge, česa ne smemo in tako naprej. Jaz pravim, da poslušaj svoje srce in dodaj zdravo mero razuma, pa bo vse ok. Če moraš navdušiti s posebnostjo in kreativnostjo, pa pojdi še nekaj korakov dlje.

Že pred nekaj meseci mi je padla na misel ideja, kako bi lahko svoje izkušnje in znanja predstavila malo drugače, recimo preko Instagrama. Kako in kaj, vam seveda ne bom povedala, vam pa bom predstavila blogersko platformo ‘Somewhere’, preko katere lahko freelancerji pišejo o svojem delu.

Povej tako, kot ne povedo ostali

Včasih je res težko na kratko opisati, kaj delamo ali smo delali v preteklosti. Naše poklicne poti so namreč sestavljene iz nešteto delčkov, ki tvorijo celotno zgodbo – po navadi predstavimo le tiste ključne, ključne vsaj po mnenju širše javnosti, veliko pa je opravil, izobraževanj, hobijev in podobno, ki prav tako prispevajo k našemu znanju, navdušenju, kreativnosti ali pa le padcem, ki so prav tako pomembni. Kako jih predstaviti? Lahko na primer pišemo blog in smo dejavni na družbenih omrežjih, ampak roko na srce, kdo od bodočih delodajalcev pa ima čas vse to pregledati? Ni šans, da si lahko tako predstavlja celo zgodbo o nas. Sploh, če delamo na različnih projektih, ki se spreminjajo iz meseca v mesec. Niti nimamo časa, da sproti posodabljamo svoj življenjepis, sploh, če ni zastavljen v ‘Word formatu’.

sestavljaj_ideje

Somewhere omogoča, da objavimo fotografijo, pripišemo kratek tekst in različne značke, ter dodamo še morebitni link do svojega dela. Tako dobimo namesto dolgočasne alineje v življenjepisu, podrobnejšo in seveda zabavnejšo zgodbo o delu določenega posameznika ali celotne ekipe. S pomočjo objav se lahko preslikamo v njegovo delovno okolje in ga tako bolje spoznamo. Nekateri uporabniki Somewhere opisujejo kot ‘naslednika’ Linkedina, drugi kot mešanico Tumblra in Instagrama.

Len, rišeš neke levčke med sestankom …

Vsak posameznik ima svoje navade. Kdo pravi, da moramo biti zaprti med štiri stene v pisarni, da opravimo svoje delo? Nekateri delajo na plažah (oh, kako sem jim fauš), drugi rišejo med sestanki, ker s tem dvigujejo svojo koncentracijo, tretji potujejo in temelje svojega podjetja postavljajo v prikolici.

Menim, da so ravno takšne malenkost iz ozadja našega dela tisto, kar nas predstavi v najboljši (ali pa najslabši) luči. Tako nas najbolje spoznajo. Vsak lahko napiše, kako je z levo roko končal faks in opravljal že tri odlične službe, kjer je pridobil tono izkušenj. Vsak delodajalec nas tudi lahko preveri. Ampak tudi, če dobro opravimo določeno delo, to še ne pomeni, da v njem uživamo. Zato so iskrice, tisti trenutki, ko se zavemo, da res počnemo nekaj, kar nas veseli, zelo pomembne. Prav tako pa s pomočjo fotografij orišemo nekaj, kar si mogoče kdo sploh ne zna predstavljati. Tukaj si lahko ogledate nekaj iskric ene izmed uporabnic. Vsekakor je takšna platforma pomembna tudi za delodajalce, ki se lahko tako lažje približajo bodočim zaposlenim.

Somewhere žal trenutno ni namenjen širši javnosti, lahko pa zaprosite za povabilo. Vidite lahko le nekaj objav že obstoječih uporabnikov in berete blog, v katerem vam malo bolj podrobno razložijo, zakaj se jim je smiselno pridružiti. Vprašanje, če se bo tej platformi pridružilo tudi kaj Slovencev, vsekakor pa ima po mojem mnenju dobre temelje za uspeh.

|Klikni TUKAJ in preberi kdo sem ter kaj počnem.|

Kaj je blog, kdo je bloger

Mnogo je blogov na tem svetu. Eni so kot vile z bazenom, drugi spet kot podrtije, skozi katere piha močna burja. Kaj sploh je blog? Po domače in pomoje bi lahko rekli, da je blog spletna stran, na kateri objavljamo svoja razmišljanja o (ne)aktualnih temah. Kakšne bodo te teme, je odvisno od nas samih, naših zanimanj in namena, zakaj blog sploh pišemo. Na začetku je bilo bloganje bolj osebno, v smislu kaj so ljudje jedli in pili, kdo jim je zlomil srce in pri katerem mehaniku so zamenjali gume, skratka, pisali so o svojih osebnih doživetjih. Skozi čas se je bloganje spreminjalo in vmes malo zamrlo – o tem sicer ne morem imeti konkretnega mnenja, ker sem ravno v tem času sama začela s pisanjem in številk ne morem primerjati z ‘zlatim obdobjem’.

Zakaj pisati blog?

Najprej je potrebno razlikovati med osebnim in poslovnim blogom. Osebni blog je lahko portfolio – na njem lahko objavljamo svoja dela, opišemo postopke, delimo svoje znanje in razmišljanje ter se v končni fazi delamo pametne, če imamo za to pravo podlago. Po mojem mnenju so blogi namenjeni prav temu, da svetu povemo, kaj si mislimo o temah, ki nas zanimajo, ki nas zbodejo, ki nas razveselijo in spravijo v jok. Pišemo o našem delu, ali pa pod psevdonimom z ostalimi delimo tisto, kar drugače vesta le stara beležka in prežvečen kuli. So blogi kritični? Velikokrat, a prav je tako. Brez kritičnega razmišljanja ne pridemo nikamor.

Blog lahko pišejo tudi podjetja. Blogi namreč zelo pripomorejo k spletni optimizaciji, seveda, če so napisani pravilno, po drugi strani pa lahko zopet preko njih delimo svoja razmišljanja in znanje. Deljenja slednjega se podjetja verjetno najbolj bojijo. Zakaj bi pisali o nečem, kar lahko svojim strankam zaračunamo? Ok, če se bojite deljenja svojega znanja, ki vam lahko kvečjemu samo pripelje nove stranke, lahko pišete o ozadjih svojih projektov. Vsi radi kukamo za zavese in smo navdušeni nad energijo, ki jo izžareva nekdo, ki z veseljem razlaga, kako je ustvaril nekaj novega.

Razlogov je toliko, kot je nas samih, zase pa lahko povem, da sem blog začela pisati iz čistega firbca in zato, ker sem rada pisala. To je bilo pet let nazaj, ko so mi še vejice delale strašanske težave in ko nisem vedela, da imam, kot pravijo, talent za pisanje. Če danes pogledam objave prvih nekaj let, se včasih primem za glavo, a vsaka je pripomogla k temu, da danes pišem bolje. Tudi tip objav se je skozi leta spreminjal. Kakšen mesec nazaj sem preselila blog in takrat razmišljala, da bi izbrisala vse stare, nerelevantne objave. A sem jih pustila, ker je eden izmed glavnih razlogov, da pri bloganju vztrajam, ta, da se izpopolnjujem v raziskovanju in pisanju. Zato želim, da vsi, ki me berete vidite, da so objave danes, veliko boljše kot tiste pet let nazaj in da bodo tiste čez pol leta, veliko boljše, kot so danes. Kakšna vejica pa verjetno še vedno zaide na napačna pota.

Bloganje ni za pusije

Vsak blog ima možnost komentiranja, razen, če to funkcijo onemogočiš. To pa v prvi vrsti privabi mnoge spamarje. Koliko ‘poslovnih ponudb’, prevedenih z Google translateom sem dobila, ker sem pisala o elektronski cigareti. Če bi bile resnične, bi bila verjetno danes že milijonarka. A spam nima nič s pogumom. Negativni komentarji so tisti, ki ti velikokrat povzročijo cmok v grlu. Če pišeš o splošno znanih stvareh, je mnogo manj verjetno, da bodo ljudje komentirali, po eni strani, ker si mnogim nezanimiv, po drugi strani pa zato, ker to nogi že vedo. Povsem druga stvar pa je ta, ko začneš izražati svoje mnenje. Takrat bo veliko tistih, ki bi ti virtualno segli v roko in še več takih, ki bi te brcnili v rit. Predvsem slednji bloge tudi komentirajo. Takrat moraš še naprej in še bolj goreče zagovarjati svoje mnenje ali priznati, da si ga morda pihnil mimo in tudi drugim morda priznati svoj prav. Čeprav, mnenje je mnenje, kajne? Ni prav ali narobe, lahko pa je dobra iztočnica za sočno debato. Dogaja se tudi, da so komentarji daljši kot blog. Zato včasih vzame veliko več časa kot si predvideval, ker na komentarje je po določenem času potrebno odgovoriti, najbolje pa čimprej, ko je vsebina še aktualna.

Pogovorimo se o denarju

Ne, v Sloveniji se žal z bloganjem ne da zaslužiti. Mogoče nekaj evrov na mesec, ki ti izničijo strošek kakšnega kosila in nekaj kav, to je pa vse. Če se ne motim, ni v Sloveniji nikogar, ki bi se lahko z bloganjem preživljal. Drugače je v tujini, kjer veliko blogerjev od pisanja za različne spletne portale tudi živi. Pri nas pa se kot na marsikaterem drugem področju pogovarjamo verjetno samo o uslugah in referencah ter, da ne pozabim, kompenzacijah. Takrat je potrebno tudi zelo prikrito pisati o izdelkih ali storitvah – ok, ni problema, a na to bi pristala le, če bi lahko bila po testiranju le teh popolnoma odkrita, tudi če so zanič. Slednjega pa seveda marsikatero podjetje ne prenese.

Naj bo zabavno

Blog je marsikomu breme. Predstavljam si, da se to še najbolj dogaja v podjetjih, kjer je nekdo blog predlagal, še kdo drug poleg predlagatelja, pa bi ga moral pisati. Vse to verjetno ne bo prineslo dobrega rezultata. Bloganje je zabava, ker lahko pišeš o čemerkoli, poleg tega pa se lahko ogromno naučiš. Pravzaprav se moraš naučiti, drugače pišeš nepreverjene stvari, ki jim mnogi verjamejo, tisti pametnejši od tebe pa te bodo raztrgali. Tudi poslovni blogi bi morali biti zabavni. Koliko zaposlenih je takšnih, ki morajo osem ur dnevno delati po nareku drugih? Verjetno veliko. Blog pa je priložnost, da podajo svoje mnenje in predstavijo svoje poklice s popolnoma druge perspektive. To pogrešam v Sloveniji, kjer imamo na eni strani zelo veliko blogov, predvsem freelancerjev, vse premalo pa je blogov večjih podjetij in korporacij.

Samo mnenje šteje

Po mojem mnenju, le mnenje šteje. To pomeni, da zame blog ni pravi blog, če nekdo objavi le nek link, pesem ali oglas ter ob tem zapiše dva ali tri stavke v smislu ‘našel sem pesem, ki mi je všeč in se odločil, da jo delim z vami’. Povej mi, zakaj ti je všeč, zapiši kakšno zanimivost in s svojo objavo povzroči provokacijo ali naredi nekaj dobrega, drugače pa bodi tiho. Tudi izseki iz člankov, kjer je prispevek avtorja bloga le zadnji stavek, ki se glasi ‘Kaj pa vi mislite o tem?’, blogerski sceni ne koristijo, ker blogi niso novice. Opiši svoje mišljenje, verjetno nisi delil nečesa z nami iz čistega dolgčasa, ali pač?

Upam, da bodo blogi živeli še dolgo časa. Ne glede na to, kaj je vaš razlog, da jih pišete, pišite jih. Sčasoma vas bodo tako ali tako spremljali le tisti, ki ste jim všeč. Pa vseeno pazite kaj pišete in kaj nalagate v svojo spletno zapuščino.

In še odgovor, kdo je bloger? Vsak, ki mi predstavi svoje stališče glede stvari, ki jih že, ali pa ki jih ne poznam in to kontinuirano objavlja na spletu.

Ključne besede, ki so vas pripeljale na moj blog (2012)

Leto je (skoraj) naokoli in spet se je nabralo nekaj zanimivih ključnih besed, ki ste jih vpisovali v iskalnike in preko njih prisrfali k meni. Pa poglejmo, če je tudi letos kaj pretresljivo čudnega vmes.

– kaj je fotograf (to je reč, ponavadi v čudnih pozah, ki z osebo, tako imenovano fotoaparatom, slika na različnih lokacijah)

– kaj sem se naučila (če ne veš, potem verjetno bolj malo)

– kolo ni avto (ne, res ni)

– mame seksajo z atijom (edino pravilno)

– ali vam je ime simona všeč (hvala za vprašanje neznani obiskovalec; lahko sva na ti in ja, seveda, ime simona mi je zelo všeč)

– bowling in starejši (pomoje, da ni problema, lepo u izi, možek, sosedje, en čajček pa gremo s kuglo v kegle)

– brezplačno kupiti zavajanje (eh..rajši ne bom nič rekla)

– če maš nov mail povej okrog (povej povej, še raje pa pošlji mail s tega novega maila)

– doma v stanovanju smo nagi (odlično! všeč so mi sproščeni ljudje)

– gif ti si moja simpatija (edina moja simpatija si ti..uouou..sanjaj z mano in…)

– kaj reči na razgovoru če si nekje delal 20 let (da si nekje delal 20 let?)

– kaj se zgodi ko ostaneš brez zob (dobiš protezo)

– kaj ženske mislijo kaj rečejo (don’t go there)

– kako se znebiti kobilce (s premišljeno taktiko in vnaprejšnjim družinskim posvetovanjem)

– kdo o tebi z glavo razmišlja da spomni števk teh? (kdo pa tle ni z glavo razmišljal, ko pisal je tole?)

– kje lahko dobro seksam (z dobrim partnerjem in strastjo, je lahko dober prostor za seks prav povsod – v postelji, v avtu, na plaži, ob drevesu, na pralnem stroju, v morju, na kameli?)

– pinterest enim menim (ne enim menim pinterest, če se meniš tak, da te živ bog ne zastopi)

– polž-zgradba (polž ni zgradba, lahko je ob zgradbi, mogoče polž misli, da živi v zgradbi?)

– rada te imam se lahko o tem pogovoriva drugače (seveda, kako pa bi želela, da se pogovoriva?)

– zakaj te ljudje ne pozdravijo na cesti (ej ne vem, mogoče te ne poznajo ali pa so le neolikani)

Lep pozdrav iz zanimivega virtualnega sveta :).

24ur.com linka in linka

V kar nekaj člankih dnevno, lahko na strani 24ur.com zasledimo link do njihovih ostalih spletnih strani, ki jih ne mislim naštevati in jim s tem delati reklamo. Obiskanost 24ur.com si večajo s članki, ki nimajo nekega bistvenega prispevka k osveščenosti slovenske javnosti oz. je teh zelo malo. Na koncu članka podajo link, kjer je enak članek, ki mu dodajo še stavek ali dva, napisan še enkrat. Tako avtomatsko dosti ljudi klikne na link, s tem pa tudi na ostalih spletnih straneh dobijo obiskovalce. Lastnih fotografij skoraj da nimajo, tiste, ki pa jih imajo, uporabijo večkrat v različnih člankih, tudi če fotografija nima kakšne blazne veze s samim člankom, ostale fotografije pa seveda pridobijo z ostalih spletnih strani.

Vem, da se že sama ponavljam in da je na temo te spletne strani napisanega že ogromno, a ne morem se načuditi dejstvu, da je lahko takšna spletna stran v ponos komurkoli, ko pa je večina člankov napisanih tako, da se določena dejstva v različnih stavkih izključujejo, prav tako je dostikrat v video prispevkih – ravno na enega sem naletela včeraj. Da o slovničnih napakah sploh ne govorim. Tudi jaz jih delam, seveda, a se nimam za novinarko, kar pa se žal ima kar nekaj s kratico podpisanih ljudi, ki piše članke na 24ur.com.

Stavek, ki ga imajo napisanega v levem zgornjem delu vstopne strani: ‘Najbolj obiskana spletna stran v Sloveniji’, vsaj zame pomeni bore malo, saj se lahko s takšnih načinom dela marsikdo povzpe med najbolj obiskane. Tudi jaz bi lahko v blogih pisala o seksu, hujšanju in modnih nasvetih ter bi tako imela verjetno kar nekaj sto bralcev dnevno, a bi mi padla kredibilnost. No, vsakemu svoje.

Ja pa sej nas je dost blogerjev takih

Ki na vsake toliko časa začnemo jamrati kako nič ne obljavljamo in kako zelo nam je žal ter da bomo v kratkem res spet kaj objavili … poznate to, ne?

No tudi jaz ne obljavljam ravno pogosto, zato sem mogoče izgubila kakšnega bralca, ki me je spremljal (saj je kdo tak kje, ne ;))? Služba, zadnji izpit in diploma. To so moji izgovori .. precej dobri, ne? Zato rajši ne objavljam, kot pa da bi nekaj pisala brez vsebine, ker nima smisla. ‘Bolje biti tiho in vsake toliko časa povedati nekaj pametnega, kot pa non stop gobcati in govoriti bedarije.’

Ne bom rekla, da bom napisala že kaj čez vikend, ko bom končno prosta, ker lahko da pač ne bom :) vsekakor pa v bližnji prihodnosti. Spodaj pa seveda ena fotka (kupa zapiskov, ki jih moram dobesedno požreti do četrtka), brez katerih pri meni v zadnjem času enostavno ne gre. Tudi zato se mi porajajo vprašanja kaj storiti v tej smeri .. ali obljavljati fotke tukaj ali odpreti še en blog ali .. bomo videli kaj bo čas prinesel, predvsem pa fotografsko poletje in intenzivno učenje fotografiranja, ki upam, da se začne v četrtek popoldne.

See ya .. oz. read ya =)

SIMONA GOBEC