Deževno popoldne

Ležim na postelji (in ne, to ne bo zapis, ki bi ga zlahka uporabili za Playboy) in zunaj dežuje. Hvala bogu. Nekaj dni se že bojujem z neke vrste … pa niti ni prehlad, rahlo povišana vročina, ki me po navadi totalno povozi. Tisti, ki me poznate, že veste. “Spet je bolana.” Spet sem bolana, ja. PIješ vitamine? Pijem, jem, gledam in voham vitamine. Ješ zelenjavo? Jem zelenjavo. Najraje papriko z domačega balkona, za katero nikoli nismo sigurni, če jo je pes poscal ali ne. Ješ sadje? Najraje ga popijem, če se le da, a tokrat ga tudi jem.

Skratka, deževno vreme je idealno, da si lahko bolan brez slabe vesti. Ležiš na postelji, pogledaš mnogo delov “How to get away with murder” (mimogrede – psiho noro dobra nadaljevanka) in na tviterju spremljaš komentarje, kako je na sporedu nov del Game of thrones. Kdor še ni pogledal niti enega dela, naj dvigne roko? Jaz ne morem, ker pišem z obema. Ampak ja, sem med njimi.

Enako sem delala v soboto in nedeljo. S tem, da je čez vikend zunaj sijalo močno sonce, kot si morda opazil/a in je bila slaba vest zato toliko večja.

Ampak nisem samo lenarila. Vsak dan se potrudim, da sem malce bližje cilju, ki sem si ga zastavila. Pa tudi če za 0,0001 %. Ob tem niti ne pozabljam težiti ljudem okoli mene, da se naj že enkrat prestavijo tja, kjer želijo biti. To neko jamranje in kako  se ne da … na ušesih mi ven gleda. Idemo!

A se še spomniš dneva … tam nekje spomladi je bilo … ko si v jopci trepetal/a na klopci in si govoril/a: “Kdaj bo poletje, da lahko hodim v šlapah okoli?” Poletje se je zgodilo in počasi gre mimo. Upam, da si si ga zapomnil/a za vedno. Pa ne še kar eno poletje. Ampak točno to poletje. Poletje 2017. Imaš nekaj slik v glavi, ki ti bodo za vedno ostale v spominu? Ne? Potem lahko samo upaš, da dobiš 2018 poletni popravni izpit.

Advertisements

Slovenci v hostlih

Kdo bi si mislil, da so domači gostje včasih najslabši gostje. Ne vsi, da ne bo pomote.

Slovence, ki bivajo v hostlih, ali drugih vrstah nastanitev, lahko razdelim na tri vrste.

  1. Nekateri v drugem kraju prespijo, ker imajo tam določeno obveznost. Službeno zabavo, koncert, obletnico, podelitev diplome in podobno. S temi načeloma ni nobenih težav. Niti s tistimi, ki niti ne prespijo, ampak sobo uporabijo le za nekaj ur … ali pa uro. Odvisno, kako hitro končajo. Z “dnevnim počitkom”.
  2. Drugi so tisti, ki imajo zdravniške obveznosti. Meni je zelo žal, ampak samo zato, ker ima nekdo težave z zdravjem, zato še ni upravičen do popusta. Poleg tega jih tu in tam zdravnik prestavi in ne vedo, če bodo morali ostati še eno noč (in to po navadi ne vedo zjutraj, ko se je o takih stvareh potrebno odločiti).
  3. Tretji pa so tisti, ki bi se jih morali vsi v velikem loku izogibati in njim namenjam kar nadaljevanje tega zapisa.

To so tisti, ki imajo takšne in drugačne težave. Govorim o brezdomcih, odvisnikih od drog in alkohola ter določenih, ki imajo psihične težave. Če pogledam primere, ko pride do težav z gosti, so po večini krivi Slovenci. Od takih, ki zadrogirani zamašijo stranišče in s cigareto zažgejo jogi. Ali pa se tresejo sredi sobe in plašijo ostale goste. Do takih, ki imajo fobijo, da jih bo nekdo ugrabil ali poškodoval. Iz tega ali kakšnega drugega razloga zato ponoči hodijo gor in dol po sobi ter druge goste osvetljujejo s svetilko dokler se ne prebudijo. Ne zmišljujem si, ravno slednje se je zgodilo včeraj ponoči. Takšni gosti mečejo slabo luč na celoten objekt in na nas, zaposlene, ki smo konec konec takšnega gosta tudi sprejeli. Predvsem, če se “spravljajo” na mlade punce, ki nato prestrašene tavajo po mestu in na koncu prespijo na kavču.  A veš, ko imaš občutek, da ni vajen spati v večposteljnih sobah in potrebuje samo toplo besedo, da to ni nič takšnega ter da bo vse ok. Na koncu rabijo vsi ostali pomoč, on pa se veselo smeji.

Zato se ne čudim, da imajo nekateri hostli striktno politiko, da domačinov ne sprejemajo. Seveda se najdejo izjeme, kot so na primer mladi, ki so v Ljubljani dobili zaposlitev in potrebujejo začasni bivalni prostor dokler si ne najdejo stanovanja. Različni smo si, a še vseeno, največ težav je ravno z domačini. Sploh pozimi, ko so cene nižje in mu cena postelje v večposteljni sobi ne predstavlja takšne ovire.

Seveda je odločitev na nas, katerega gosta sprejeti in katerega ne. A dostikrat je tako, da so tistih prvih 5-10 min na receptorskem pultu popolnoma … no, normalni. Pravi obraz se pokaže kasneje – ko te kličejo ostali gostje, ko začne poplavljati kopalnico ali ko odkriješ odejo, s katero je tako “dobro” prekril ožganino od cigarete. Ali pa ko te obišče policija in koga odpelje.

Vse zgoraj zapisano velja za Ljubljano. Kako je po drugih krajih, ne vem. Če pride Slovenec v Piran, Bovec, Veliko planino, je, vsaj mislim si, drugače, ker to so kraji, ki so že v osnovi počitniški. Seveda lahko na problematičnega gosta naletiš tudi pri tujcih, to ne pozabljam.

Verjetno komu delam krivico, večini zgoraj opisanih pa ne.

Mogoče ja pa res čas, da začnem pisati knjigo ;).

Jamranje

Danes sem zasledila kup člankov, da povprečen Slovenec za dopust zapravi 212,61 EUR. Kako je to možno, mi še ni jasno … če kdo najde, kako je bila ta raziskava speljana, naj javi. Edina možna razlaga na hitro je, da vanjo niso vključili stroškov bivanja ali pa da so vključili tudi tiste, ki na dopust ne gredo, torej je njihov strošek 0 EUR.

A kar me še bolj preseneča kot članki sami (številke so le številke in kot take držijo, odvisno je samo, kako si jih razlagamo), so komentarji pod njimi. Res je, da sem jih brala na strani Slovenskih novic in o tem mediju imam svoje mnenje, ki ni ravno cvetoče, a vseeno me žalosti, ko berem takšne stvari. Spodaj zapisano je povzeto iz komentarjev …

Kaj pomaga dober avto in dopust, če nimaš potem za hrano?” Se strinjam s prvim delom. Raje star avtomobil ali pa z avtobusom na dopust. No, če bi morala izbirati med avtomobilom in dopustom, bi vsekakor izbrala slednjega. V življenju štejejo le izkušnje. Če se z avtomobilom ne moreš voziti po našem prelepem svetu, ti doma parkiran čisto nič ne koristi. Kvečjemu tepe po denarnici. Ampak sosed … sosed bo pa ljubosumen, če imaš dober avtomobil in to pri nekaterih žal šteje največ.

“Dve mali plači za petčlansko družino.” Še vedno verjamem, da si si za malo plačo kriv sam. Vedno imaš izbiro, tu se ne bom več ponavljala. A najlažje je kriviti državo in delodajalce, namesto, da bi ukrepal sam in poiskal načine, da lahko zaslužiš več. Vsak “genij” ali pa uspešen poslovnež na tem svetu ni nič več od tebe – nne razpravljaj o tem, kako bi lahko bilo in kako ti je hudo, razmišljaj o idejah in kako jih uresničiti. Če že v štartu veš, da imaš nizko plačo in nisi pripravljen narediti tisti korak naprej, da bi imel višjo, mogoče imeti več otrok tudi ni najbolj pametna izbira … a vem, da se tudi z malo da narediti veliko.

“Za dopust sem dal letos krepko prek 4000 EUR.” … in podkomentar “To je lahko za vas, ko vam starši za hrbtom stojijo.” Če niso starši, so pa tajkuni, a ne? Res smo neprivoščljiv narod. In 4000 EUR za konkreten dopust nekje na drugem koncu sveta sploh ni nič čudnega.

“Če bo šlo tako naprej, bomo imeli še manj, ker nam bodo strici vse pojedli.” To, da nekdo nima, ni kriv noben stric. Res je, da bi lahko celotno zadevo z davki drugače zapeljali ali pa bi lahko vsi delodajalci vsaj ne na črno zaposlovali.

“Ne morem si privoščiti dopusta, ker je vse tako drago.” Ne razumem. Če delaš, se trudiš, vztrajaš, kako nimaš denarja za oddih? Poleg tega pa ni povsod tako drago in ni vse drago.

Ni moj namen, da zmerjam zgoraj omenjene ljudi, le ne razumem, kako je lahko naš šport, da samo jamramo in jamramo in jamramo. A se vi sploh zavedate, koliko bi lahko ustvarili, če bi namesto jamranja pomislili, da nam je pravzaprav lepo in da je vsakemu od nas dano, da ustvari nekaj več? Nihče vam ne stoji s pištolo na glavi in vas sili, da po 10, 20, 30 ali 40 let delate za minimalca. Tudi, če ste iz najbolj zabačene vasi v Sloveniji. Vedno lahko greste drugam.  Tudi moja starša sta bolj kot ne celo življenje delala za malo več kot minimalca in tudi jaz bi lahko, če ne bi že leta in leta hodila po svetu z odprto glavo in želela nekaj več. Pa ne samo v smislu denarja, ampak tudi sreče in da nimam niti en dan občutka, da delam nekaj narobe. Pa da lahko nekam grem, ko se mi zahoče. Na izlet, na dopust, na kavo, na tortico. Pa to ni nobeno preseravanje, ampak uživanje v izkušnjah, ki nam jih ponuja življenje, če jih le znamo izkoristiti.

Živimo od skrbi

Zdi se mi, da me danes obkrožata dve vrsti informacij. Z ene strani šum vsega, čemur smo priča … od napredka tehnologij in posledično izpostavljenosti informacijam 24/7, od česar se ti lahko dobesedno zmeša. Predvsem, če ne filtriraš, kaj boš spravil vase – če to počneš, pa je živeti danes naravnost super, ker se lahko naučiš karkoli želiš. Po drugi strani me obkroža toliko nasvetov, kako živeti, kako spremeniti način mišljenja, kako ostati zdrav jada jada jada. Jada jada jada ne pravim zato, ker tem nasvetom ne bi verjela, ampak zato, ker jih govori že toliko “strokovnjakov”, da je to absurdno. Ampak, nič zato. Kot že rečeno, mora imeti vsak posameznik lasten filter, kaj spusti vase in kaj ne.

Jasno je, da vsak živi po nekih pravilih in vzgoji, ki so nam jo podali od plenic naprej. In vsak od nas lahko to krši. Morda bo s tem razjezil druge ljudi, a nič ti ne pomaga, da so drugi srečni, če sam nisi. Zato se na to ne oziraj. Bo boleče, ampak še bolj je, če pri XY letih na svoji smrtni postelji ugotoviš, da bi moral/a živeti drugače.

Predno zopet zatavam, gremo raje k bistvu. Danes živimo od skrbi. Živimo od skrbi za zdravje – tukaj po eni strani lahko poskrbimo za to, po drugi spet ne moremo. Tudi, če živiš zdravo, se lahko zgodi, da boš zbolel. Živimo od skrbi za bližnje. Starše skrbi za otroke, ker ne živijo, tako kot bi starši hoteli (narobe že od začetka). Mene skrbi za starše, ker mislim, da bi morala bolj uživati v penzionu. Ampak konec koncev uživata v tem, da cele dneve prčkata po vrtu in okoli hiše. Vem, da bi verjetno oba zbolela, če bi se ustavila, ker enostavno nista navajena počivati. Živimo tudi od skrbi za denar. Na grbo si nakopljemo kredit – za avto, za stanovanje, za računalnik, za j* parni sesalec itd.

Če bi mène kdo vprašal še tri leta nazaj, bi verjetno odgovorila enako – želim si stabilne službe, da si bom lahko nekaj privoščila, kupila avto, mogoče nekoč stanovanje itd. Itak bom imela partnerja in mogoče pri tridesetih že otroke. Veliko večji cilj kot danes mi je bila neka pozicija – pa ne toliko zaradi denarja ali zaradi tega, da lahko rečem, da je naziv mojega delovnega mesta to in to … bolj iz vidika rasti, nadgradnje, potrditve, da sem šla v pravo smer.

No, v pravo smer sem vsekakor šla. Danes mi je popolnoma vseeno, kako se reče mojemu delovnemu mestu. Hvaležna sem, da imam službo, ki me izpopolnjuje. Da imam sodelavce, ki mi pomenijo ogromno in s katerimi lahko združujem tako zasebno kot službeno življenje. Da imam solidno plačo, ki mi omogoča udoben način življenja. Hvaležna sem, da lahko nekaj vrnem nazaj ljudem, čeprav me vedno znova nekdo pri tem ovira.

Predvsem pa sem hvaležna, da se vsak dan učim. Da sem našla tisto, kar me žene naprej in to pri tridesetih. Jasno mi je, da nekateri še pri 50, 60ih ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo. Hvaležna sem, da živim sama zase. Grem sicer vsak drugi vikend k staršem, kjer me brezpogojno sprejmeta in nahranita, ampak v vseh drugih pogledih sem samostojna in stremim k temu, da gre denar od mene k njima in ne več obratno. Ker vsi tisti, ki se še pri mojih letih naslanjate na svoje starše, ker ne veste, kaj bi počeli sami s sabo, vas je lahko sram.

In v tem trenutku res nimam skrbi in si jih niti ne želim nakopati na glavo. Jasno mi je, da skrbi pridejo – predvsem s strani zunanjih dejavnikov na katere ne morem vplivati. A vse ostalo … ne, ne bom imela avta dokler to ne bo nujno potrebno. Niti pod točko razno nočem kupiti stanovanja (saj ne, da ga lahko, ampak ok), ker nimam pojma kje bom živela čez nekaj časa. Veliko ljudi mi pravi naj že koga spoznam oz. naj se potrudim, da ga bom, a se nočem. Ker mi je super tako kot je. Ko mi več ne bo, se bomo drugače pogovarjali. V tem trenutku si niti ne predstavljam, da bi kdaj imela otroke, čeprav je bila še dobro leto nazaj slika povsem drugačna. Ne vem zakaj bi se morala sekirati, da sem pri trisedetih samska in brez otrok, če mi je popolnoma super? Ker sem bila naučena, da tako mora biti? Lepo vas prosim …

In ljudje skrbimo. Na obroke. Za v naprej. Še preden sploh vemo, kaj se bo zgodilo, skrbimo. Kako bom to, kako bom ono. Ženemo se za denarjem, za uspehom, za zvezami, veliko ljudi pa pri vsem tem sploh ni srečnih. In kar me najbolj preseneča je, da si vse te skrbi na glavo nakopljemo sami. Zato sta okoli nas dva pola – eni, ki cele dneve garajo in kupčkajo svoj denar in po drugi strani tisti, ki živijo minimalnistično v svojih nekaj kvadratov velikih prikolicah in potujejo po svetu.

Če sem iskrena, niti točno ne vem, kaj je bistvo tega zapisa. Želela sem le spraviti na ekran, kar mi je ležalo na duši. Mogoče je bistvo ravno to, da se je boljše naslanjati na trenutke in doživetja kot pa na denar. Seveda rabiš denar, da lahko kasneje tudi uživaš. Torej, ko ga dobiš, ko ga imaš, se resno vprašaj, za kaj ga želiš zapraviti.

Zapravi ga za svobodo in ne za stvari, ki iz tebe delajo še večjega zapornika. 

 

Pismo turistom

V enem izmed preteklih zapisov sem se obrnila na turistične delavce, danes (in vsak drug dan) pa mi glava ne da miru, da ne bi nekaj predlagala tudi turistom.

Popolnoma razumem, da različni nastanitveni objekti obljubljajo marsikaj, a tega vedno ne dostavijo. Vem, da se zgodi, da rezerviraš nekaj, dobiš pa nekaj drugega zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Včasih so lastniki nateguni, včasih se zgodi kakšna rezervacija preveč in moraš nekoga prestaviti. Včasih kdo kaj spremeni, pa se ne potrudi opisa popraviti na spletu.

A v večini je tako, da nastanitveni objekt točno opiše in določi, kaj soba / apartma / hiša vsebuje ter težava nastane, ker gost, ki to rezervira, ne prebere opisov. Kasneje se zgodi, da se pritožuje, ker:

  • v sobi ni televizije,
  • ni minibara,
  • ni kuhinje,
  • ni sušilca za lase,

Če je lastnik to obljubil, potem imaš vso pravico, da se nad tem pritožiš in tudi napišeš komentar kamorkoli ti srce poželi. Če lastnik tega ni obljubil, potem se nad tem ne pritožuj, ker si dobil to, kar si rezerviral.

Pa da bo lažje, naj to demonstriram na konkretnih primerih in sicer, kaj pogledati na spletnem rezervacijskem portalu booking.com.

Najprej na prvi strani označiš kraj, kamor želiš, željeni datum, število oseb in število sob. Ne boš verjel/a, ampak tudi pri kraju se ljudje zmotijo (dobesedeno zmotijo in rezervirajo nastanitev v kraju, kamor sploh ne grejo. Slovaška, Slovenija in ti problemi). 

V naslednjem koraku se ti na desni strani pokažejo proste nastanitve za izbrani termin. Na levi strani imaš ogromno možnosti, ki ti zmanjšajo izbor – cena, tip nastanitve, parking itd. Torej, če ima nastanitev parking, po navadi to piše! Piše tudi, če je brezplačen ali z doplačilom.

Nato na desni strani izbereš točno določeno nastanitev, ki te zanima (če konkretno ene nisi vpisal/a že prej). Odpre se ti stran z opisom, slikami in spodaj najdeš seznam s prostimi sobami v željenem terminu. Vidiš tiste zelene vrstice? Tam piše, kaj soba vsebuje. Torej, če na seznamu ni televizije, se kasneje ne pritožuj, da je ni. Če je, pa ni pisalo, pa toliko bolje, kajne? Tu najdeš tudi vse podatke o tem, do kdaj lahko brezplačno odpoveš, o tem ali nastanitev vključuje zajtrk ali ga moraš doplačati ali pa ga sploh nima. Tudi pogled na grad ti ne bo omogočen, če piše, da ima soba pogled na dvorišče. Tudi to, če soba vključuje eno zakonsko ali dve ločeni postelji, jasno piše. Zato razburjanje, da moraš s kolegom spati na isti postelji, če sta to rezervirala, ni potrebno.

Na posamezno sobo lahko tudi klikneš, s čimer odpreš še podrobnejši opis.

 

 

Še enkrat poudarjam, vem, da lastniki lažejo in obljubljajo nekaj, kar kasneje ne dobiš, samo zato, da bi lažje dobili rezervacije. A niso vsi taki. Dostikrat pride do nesporazumov, ker bodoči gostje ne preberejo, kaj rezervirajo. In rahlo imam dovolj, da dobivamo slabe ocene na račun tega, ker v sobi ni televizije. A ti je slučajno kdo obljubil, da je? Če jo želiš, si rezerviraj sobo, ki jo ima.

O tem, da ljudje raje napišejo, kot povejo v obraz, v trenutku, ko bi se problem še lahko rešil, pa sem tudi že pisala tukaj.

Kako rešiti, da bo vsak gost prebral vse, mi še do danes ni jasno, kljub temu, da se trudimo, da jim podamo čim več informacij pred prihodom.

Verbalna zloraba

Poznamo več vrst zlorab. Kaj imajo skupnega? O njih se veliko premalo govori.

Vem, to so težke teme. Včasih traja dolgo časa, da celotno zadevo predelaš sam/a, preden lahko poveš komu drugemu. Zavedam se, da veliko ljudi nikoli niti ne pove, da so bili zlorabljeni, ali pa povedo kasneje, ko je to na njih pustilo nepopravljive posledice.

Tudi verbalna je ena od zlorab. Pri njej imam večkrat občutek, da jo omenimo veliko lažje kot katero drugo, a da se nam zdi, da ni tako huda oz. jo lažje sprejmemo kot nekaj kar se pač zgodi. Govorim o situacijah, ko se mož dere na ženo (ali obratno), ko se dereš na prijatelja ali ga zmerjaš  z besedami, da je butast in beden ali ko se recimo nadrejeni dere na zaposlenega.

Jaz delim dretje na dve vrsti. Eno je tisto, ko ti malo poči film in povzdigneš glas, mogoče, ko gre nekaj res narobe ali pa ti je drugi storil krivico. Ali pa najdeš partnerja doma z drugim/drugo in ga pošlješ v tri p* m*. Ali pa ko se starejša gospa na Pošti dere, ker se je nekdo vštulil v vrsto, ker tisti prvi že 15 min plačuje položnice. Skratka, ne bom naštevala dalje, ker za nobeno situacijo ni opravičila in vsako stvar na tem svetu se da rešiti na čisto miren način.

Druga vrsta dretja pa je tista, ko se nekdo postavi pred tebe in v navalu besa s povzdignjenim glasom in žalitvami želi pokazati premoč. Ampak zgolj samo želi, ker zame je vsak, ki svojo moč izkazuje z dretjem in žalitvami, le oseba, ki ne zna komunicirati in je neizobražena ali pa ima resne psihične motnje.

Dretja ne toleriram. Na nobeni ravni. Mogoče bi še razumela, da bi se nekdo drl name, ker bi nekaj res totalno zaj* ali pa bi bila jebivetrska in bi ravnala brezbrižno. Potem bi si še mogoče zaslužila. A ne razumem, kako lahko določene osebe tako zelo popizdijo, a v resnici jim želiš samo dobro. Nič nisi naredil narobe, morda si podal samo predlog, a oni vedno znova povzdigujejo glas in prepričani v samo eno (svojo) resnico z dretjem dokazujejo svoj prav. Namesto, da bi se zamislili in premislili o svojih dejanjih in namerah ter končno doumeli, da je po vsej verjetnosti še neka druga pot.

Še enkrat: dretja ne toleriram, še manj poniževanja in izkazovanja moči s čisto napačnimi prijemi. Verbalna zloraba ni nič kaj manj vredna kot katera druga, čeprav se mogoče zdi, da je. Da je katera druga zloraba bolj boleča in pusti trajnejše posledice. A kdo smo mi, da sodimo, kaj koga bolj boli?

Zato vsi dragi šefi, ki se tako radi derete na svoje podrejene. Vse se da zmeniti na miren, človeški način. In upam, da je na svetu čim več takih zaposlenih, ki tega ne tolerirajo in odkorakajo stran takrat, ko se to prvič resneje zgodi. Enako velja pri kateri koli drugi verbalni zlorabi. Besede znajo boleti ravno tako močno kot udarec.

Pravila so zato, da se kršijo

Vsekakor moraš verjeti v to, da je voda mokra. Da je kamen trd. Da si boš opekel roko, če jo daš preblizu ognja. Da ne moreš leteti, če nimaš kril (ali kakšnih drugih pripomočkov). Da lepa beseda pomaga (tebi in tistemu, ki mu je namenjena).

To vse so neka pravila in dejstva, ki se jih naučimo ter v njih težko dvomimo. Voda dejansko je mokra, razen, če si za mokroto izmisliš kakšno drugo besedo.

A skozi odraščanje nas naučijo tudi nekih drugih pravil, ki so odvisna od okolja v katerem se rodimo – odvisna so od družine, države, religije in tako naprej. Tako te lahko starši recimo vzgojijo v duhu krščanstva.

Prav tako nas učijo, da moraš obvezno po osnovni šoli nadaljevati s srednjo, za tem si izbrati čim boljši možen faks in se zaposliti (po možnosti za nedoločen čas).

Enako velja z odnosi. Potrebno si je najti partnerja, se poročiti in imeti otroke.

Vsa zgoraj opisana pravila so še kako prisotna in te lahko marsikdaj spravijo v slabo voljo, ker jih je včasih težko izpolniti ali pa veš, da ti enostavno ne sedejo, a jim slediš, ker so te tako naučili. Zato lahko začneš brez problema v njih dvomiti in jih spreminjati po svoje.

Zakaj bi morala še vedno živeti v duhu krščanstva? Osebno sicer menim, da nekdo nad nami že obstaja, vsekakor pa ne verjamem v vse, kar piše v Svetem pismu. Niti ne zaupam organizaciji, ki se koplje v denarju, v kateri naj bi (poudarek na naj bi) duhovniki živeli v celibatu, ki zatira eno od glavnih človeških potreb in v v kateri ti isti duhovniki posiljujejo otroke, cerkev pa to skriva?

Zakaj bi morali vsi končati neko šolo ali fakulteto, če pa se lahko sami priučimo ogromno stvari? Moje mnenje je, da je vse v glavi in volji. Če si sam dovolj motiviran, da se boš nekaj naučil, se tudi boš in te pomanjkanje formalne izobrazbe ne bo zaznamovalo. Seveda pa se vedno najdejo primitivni posamezniki, a te najdemo v vseh slojih in ne glede na izobrazbo. Prav tako – zakaj bi morala imeti službo s pogodbo za nedoločen čas, če mi je pa veliko bolj razburljivo, da imam svoj s.p. in delam, kar me veseli, pa tudi, če se moram veliko bolj boriti kot bi se sicer?

Zakaj bi se morala nujno poročiti in imeti otroke? Sama sem stara 30 let, nisem poročena in nimam otrok. V tem trenutku niti nimam potrebe ne po enem ne po drugem. Mogoče si bom to želela čez čas, a tudi, če ne. Glavno je, da uživam v vsakem danem trenutku, ne glede na to kje sem in s kom sem.

Določena pravila so zato, da se kršijo. Res je, da pri teh kršitvah po navadi koga razjeziš, recimo starše. A to je tvoje življenje, ne njihovo. Predvsem, ko se osamosvojiš, je vse v tvojih rokah.

Zgoraj zapisano je nastalo na podlagi v tem trenutku na 3/4 prebrane knjige “The code of the extraordinary mind”, avtorja Vishena Lakhianija, ki je ena od boljših knjig, ki sem jo kadarkoli brala. Vsekakor me bo še spodbudila h kakšnemu zapisu, mogoče pa tebe ta, ki si ga ravnokar prebral/a spodbudi k temu, da tudi ti prebereš knjigo.

In ne, to ni plačana reklama :).