Med dobrim in zlim

V življenju imaš vedno dve možnosti: lahko izbereš, da nekoga zafrkneš, lahko pa izbereš, da nekomu pomagaš.

Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, zakaj je druga možnost veliko bolj primerna, dobra, sprejemljiva in tako naprej. Največkrat, ko ljudje izberejo tisto prvo možnost pa je, ko je v igri denar. Zaslužek. Čim več. Takoj.

Ne zatiskam si oči. Vem, da je v Sloveniji in vse drugje po svetu toliko podlih situacij in podjetnikov. Razen morda v nekaterih koščkih sveta, ki še poznajo srečo in živijo dobro. Ne dobro, v smislu, da imajo vse bedarije, ki jih ceni potrošniški svet, ampak dobro, da znajo ceniti drug drugega.

Tam, kjer ne vedo za zlobo,
tam še vedno rože cvetijo,
tam luna sveti rumeno,
ko pod njo se ljubimci dobijo.

Tam, kjer pesek prekriva poti,
tam drugače živijo,
tam ljudje vidijo smisel
in se z nasmehom zbudijo.

Tja pojdimo, točno tja,
da nas naučijo,
da ni vse v denarju in slavi,
da le naše sanje bledijo.

Sanje, ki jih imaš kot otrok,
ko vse zdi se mogoče,
pojdi tja z mano, da nas naučijo,
kar je njih učil že praoče.

Vedno je odločitev na vsakem posamezniku. Ni mi jasno, kako lahko nekdo žrtvuje življenje ostalih  samo zato, da njemu ostane več. Koliko prispevkov ni bilo plačanih, koliko ljudi zaposlenih na črno, koliko nizkih urnih postavk dodeljenih, koliko regresov vrnjenih samo zato, da je več denarja, ki gre v počitnice, nove hiše, nov avto, vikend na morju in mogoče tudi kurbe.

Dejansko niti ne razumem, s kakšno pravico za svojo srečo žrtvuješ srečo nekoga drugega. Da daš sebi v žep, ko že imaš tako ali tako preveč in s tem odvzameš nekomu drugemu. Ne vem, a se vsi ti “podjetniki” z nasmehom na obrazu uležejo v posteljo zvečer in potrepljajo po rami?

Res je, da je podjetnikom marsikatera pot v Sloveniji otežena. Da so prispevki in davki visoki. A tako je, vedno imaš možnost oditi drugam. To, da je tukaj nekaj predrago, ti še ne daje pravice, da drugim odvzemaš njihove. Sploh, ker vsi vemo, da marsikateri podjetnik nekoga ne zaposli na črno, ker si prispevkov ne bi mogel privoščiti, ampak zato, da njemu enostavno ostane več.

Na koncu ne štejejo kupi denarja, ampak to, kar nosiš v srcu.

Advertisements

Kritika na kratek rok?

Moj karakter zelo težko sprejema kritiko. Na kratek rok. Priznam, da moj obrambni mehanizem skoči najmanj do Triglava, se po poti ustavi še na enodnevnem oddihu na Bledu in pride nazaj do tja, kjer je začel. Morda malo bolj ogret kot prej, a nič ne de.

Se še učim, da se umirim, a vsaj priznam … dobim vsaj za to kakšne + točke?

Saj ne vem, kaj je hujše … ali da bi kritiko sprejela takoj in se nekako podredila besedi drugih ali da skočim v mini kreg, premislim in čez čas povem, če se strinjam z nasprotno stranjo? Pa ni važno ali je dobro ali slabonamerna. Kritika po navadi vedno izove neka negativna čustva, ne glede na to s kakšnim namenom jo podaš. Čeprav niti ni potrebe po tem, da bi se nanjo odzvala vedno negativno.

Ampak, to ne pomeni, da mi je ne smeš podati. Daleč od tega. Čez nekaj časa, ko bom razmislila, ti bom že povedala … da tudi jaz mislim, da bolj slabo kuham.

In, kako je življenje, ko si trideset?

Ej, čisto nič drugače kot pri 29, 28, 27 …

Poznam veliko ljudi, ki se obremenjujejo z leti. Eni bi se celo radi na svojo tridesetko skrili v omaro z zalogo sladoleda in jokastimi serijami ter tako preživeli ta mračen, črn, temen dan.

Ne razumem vseh teh nasvetov, ki so vezani na številko 30:

  • Kaj mora vedeti ženska po tridesetem?
  • 12 stvari, s katerimi se ženske po 30-ki ne obremenjujejo več
  • Krize, ki pestijo ženske pri 30-ih
  • Po 30-em je seks za ženske še boljši
  • So ženske res najbolj privlačne pri 30-ih?
  • Zakaj so ženske 30+ samske

Joj, ta zadnji je dejansko naslov vprašanja na forumu MedOverNet. To bo še zabavno. Najde se nekaj pozitivnih odgovorov, da je biti samski čisto normalno. S tem se strinjam. Pomembna je ljubezen, ni toliko važno od koga je ta ljubezen. Potem pa so tukaj seveda cvetke:

  • Ženska, ki do petindvajsetega leta ni v partnerskem razmerju je zrela za psihiatrično obravnavo. / (op. a. Pokličite Vojnik, da mi posteljejo).
  • Brezposelnost … kje se naj mladi intelektualci najdejo, če nimajo kaj za delat in sredstev za preživetje? / (op. a. Ne vem, na sprehodu v naravi? Na Zavodu za zaposlovanje? Pravi pa seveda v službi, ki se jo da najti, če hočeš).
  • Dečko ajde oladi. / (op. a. se strinjam :D).

Ok, gremo dalje. Trideset je verjetno privlačna številka, ker je okrogla. Nikakor pa ni mejnik za karkoli pomembnega:

  • Do tridesetega bom poročen/a in imel/a dva otroka.
  • Pri tridesetih bom imel/a službo za nedoločen čas.
  • Pri tridesetih bom bolj telovadil/a, ker se kile bolj nabirajo …

Čeprav ta zadnja, moram priznat … pa ne da to povezujem z leti, no, samo res se mi je šele po tridesetem uspelo zrediti za tistih mojih ljubih 5 kilogramov.

No, šu šu s temi nasveti kaj pri tridesetih ja in kaj ne. Dejstvo je da odraščamo in da vsako leto bolj vemo, kaj si želimo. Če ugotoviš tebi pomembne stvari ravno pri tridesetih, ok. Če to ugotoviš tri leta prej ali pa petnajst kasneje, tudi prav.

Ampak, da bo tvoj trideseti rojstni dan razlog za neko paniko? Bog pomagaj. Trideset je zgolj in samo številka. Ali dve lepi številki skupaj. Moje trideseto leto je bilo pravzaprav najboljše leto v mojem življenju in čez slab mesec bom enaintrideset. O, marija, kaj bo šele to prineslo.

Kakšen siv las več. Mačke s slike pa ne. Imam raje pse.

Je vloganje res zame?

Vse bolj popularno vloganje je marca zajelo tudi mene. Po tednih gledanja Komotar Minute, Caseya Neistata, Mihe Žvižeja itd. sem rekla, zakaj ne bi poskusila tudi jaz posneti kak video. Pa ne zato, da bi se pridružila modni muhi, ampak zato, ker sem bila mnenja, da lahko z vlogom, še bolj kot z blogom, združim moje interese in znanja.

Ampak tu nastane ena težava. Meni se to ne da in priznam, malo me je sram. Poleg tega nočem pokazati toliko, kot bi večina drugih želela videti.

Sram? Ja, sram. Meni ni fora, da vedno sedim v svoji dnevni sobi ali pa na travniku, ko peljem psa na sprehod in govorim v kamero. Jaz hočem, da se dogaja. Ampak to pomeni, da moraš tudi kdaj stati sredi Prešernovega trga in govoriti v kamero. No, verjetno bi to bil problem samo prvič, drugič, mogoče še tretjič, nakar bi ugotovila, da se s tem obremenjujem bolj jaz kot pa drugi. Drugim verjetno dol visi zato, kaj jaz delam pred kamero. Potem je tukaj še dejstvo, da v videe ne želim vključevati sodelavcev, prijateljev, družine. Pa ne zato, da bi imela kaj proti, da so v posnetkih, ampak zato, ker jih ne želim obremenjevati s tem. Vedno spraševati, če lahko, postane naporno in marsikomu znaš iti na živce. Seveda lahko posnameš marsikaj tudi brez tega, da so drugi ljudje vključeni, a potem spet … je to sploh še tako zanimivo?

Jaz menim, da je pri vsaki stvari, v kateri želiš zares uspeti, pomembno, da objavljaš veliko in redno. Ne enkrat na teden, ampak nekajkrat na teden ali po možnosti celo vsak dan. Pa ne da govoriš bedarije in izrabljaš novice, zato da udrihaš po njih in po drugih, ampak da ustvarjaš kvalitetno vsebino. In vloganje je naporno. V času, ko jaz napišem en blog, bi mogoče posnela le en insert vloga. Vloganje pomeni, da snemaš včasih tudi nekaj ur, da dobiš za nekaj minut materiala in to je potem potrebno še zmontirati. To delati poleg tega, da imaš redno službo? Ja, naporno. Veliko neprespanih noči.

Vlogi, vsaj taki, ki jih jaz rada gledam, so dostikrat velik poseg v zasebnost. In kljub temu da mi pozornost dostikrat sede, je zopet ne iščem tako zelo, da bi se spuščala v take podrobnosti.

Mogoče pa je bil tip vlogov, ki sem jih delala všečen. Vsaj nekaj ljudi mi je reklo, zakaj sem nehala in kdaj bo spet kakšen na sporedu. Pa ne vem, če sem pripravljena na hektiko, ki jo to s sabo prinese. Čeprav vem, da tovrstnega vloga, kot bi ga jaz dejansko želela snemati, pri nas ni.

Še vedno pa drži to, da je vloganje format, ki mi vsebinsko najbolj sede. Kaj pa vem, mogoče si premislim :).

Sem pa dala na kup tudi naše, domače vloge. Seznam najdeš TUKAJ. Če sem koga spregledala, javi in ga bom dodala. Bi pa vso zadevo z vloganjem razširila še na eno misel. Res si želim več realnih vlogov in malo manj lepotnih. Ko vidiš, da ima en vlog z noro dobro in poučno vsebino toliko manj podpore kot en, ki govori o tem, ali izbrati lak z bleščicami ali brez. Ampak … vsakemu svoje.

O tem, da so nekateri sposobni sproducirati celoten video ali blog zapis o podarjeni čokoladi ali parfumu in seveda o tem govoriti v presežnikih, pa bolje da nadaljujem v kakšnem drugem zapisu, ker je vsega preveč. Če ti podjetje diktira, da mora biti zapis pozitiven, potem nimaš z njimi kaj početi. Pika.

 

Deževno popoldne

Ležim na postelji (in ne, to ne bo zapis, ki bi ga zlahka uporabili za Playboy) in zunaj dežuje. Hvala bogu. Nekaj dni se že bojujem z neke vrste … pa niti ni prehlad, rahlo povišana vročina, ki me po navadi totalno povozi. Tisti, ki me poznate, že veste. “Spet je bolana.” Spet sem bolana, ja. PIješ vitamine? Pijem, jem, gledam in voham vitamine. Ješ zelenjavo? Jem zelenjavo. Najraje papriko z domačega balkona, za katero nikoli nismo sigurni, če jo je pes poscal ali ne. Ješ sadje? Najraje ga popijem, če se le da, a tokrat ga tudi jem.

Skratka, deževno vreme je idealno, da si lahko bolan brez slabe vesti. Ležiš na postelji, pogledaš mnogo delov “How to get away with murder” (mimogrede – psiho noro dobra nadaljevanka) in na tviterju spremljaš komentarje, kako je na sporedu nov del Game of thrones. Kdor še ni pogledal niti enega dela, naj dvigne roko? Jaz ne morem, ker pišem z obema. Ampak ja, sem med njimi.

Enako sem delala v soboto in nedeljo. S tem, da je čez vikend zunaj sijalo močno sonce, kot si morda opazil/a in je bila slaba vest zato toliko večja.

Ampak nisem samo lenarila. Vsak dan se potrudim, da sem malce bližje cilju, ki sem si ga zastavila. Pa tudi če za 0,0001 %. Ob tem niti ne pozabljam težiti ljudem okoli mene, da se naj že enkrat prestavijo tja, kjer želijo biti. To neko jamranje in kako  se ne da … na ušesih mi ven gleda. Idemo!

A se še spomniš dneva … tam nekje spomladi je bilo … ko si v jopci trepetal/a na klopci in si govoril/a: “Kdaj bo poletje, da lahko hodim v šlapah okoli?” Poletje se je zgodilo in počasi gre mimo. Upam, da si si ga zapomnil/a za vedno. Pa ne še kar eno poletje. Ampak točno to poletje. Poletje 2017. Imaš nekaj slik v glavi, ki ti bodo za vedno ostale v spominu? Ne? Potem lahko samo upaš, da dobiš 2018 poletni popravni izpit.

Slovenci v hostlih

Kdo bi si mislil, da so domači gostje včasih najslabši gostje. Ne vsi, da ne bo pomote.

Slovence, ki bivajo v hostlih, ali drugih vrstah nastanitev, lahko razdelim na tri vrste.

  1. Nekateri v drugem kraju prespijo, ker imajo tam določeno obveznost. Službeno zabavo, koncert, obletnico, podelitev diplome in podobno. S temi načeloma ni nobenih težav. Niti s tistimi, ki niti ne prespijo, ampak sobo uporabijo le za nekaj ur … ali pa uro. Odvisno, kako hitro končajo. Z “dnevnim počitkom”.
  2. Drugi so tisti, ki imajo zdravniške obveznosti. Meni je zelo žal, ampak samo zato, ker ima nekdo težave z zdravjem, zato še ni upravičen do popusta. Poleg tega jih tu in tam zdravnik prestavi in ne vedo, če bodo morali ostati še eno noč (in to po navadi ne vedo zjutraj, ko se je o takih stvareh potrebno odločiti).
  3. Tretji pa so tisti, ki bi se jih morali vsi v velikem loku izogibati in njim namenjam kar nadaljevanje tega zapisa.

To so tisti, ki imajo takšne in drugačne težave. Govorim o brezdomcih, odvisnikih od drog in alkohola ter določenih, ki imajo psihične težave. Če pogledam primere, ko pride do težav z gosti, so po večini krivi Slovenci. Od takih, ki zadrogirani zamašijo stranišče in s cigareto zažgejo jogi. Ali pa se tresejo sredi sobe in plašijo ostale goste. Do takih, ki imajo fobijo, da jih bo nekdo ugrabil ali poškodoval. Iz tega ali kakšnega drugega razloga zato ponoči hodijo gor in dol po sobi ter druge goste osvetljujejo s svetilko dokler se ne prebudijo. Ne zmišljujem si, ravno slednje se je zgodilo včeraj ponoči. Takšni gosti mečejo slabo luč na celoten objekt in na nas, zaposlene, ki smo konec konec takšnega gosta tudi sprejeli. Predvsem, če se “spravljajo” na mlade punce, ki nato prestrašene tavajo po mestu in na koncu prespijo na kavču.  A veš, ko imaš občutek, da ni vajen spati v večposteljnih sobah in potrebuje samo toplo besedo, da to ni nič takšnega ter da bo vse ok. Na koncu rabijo vsi ostali pomoč, on pa se veselo smeji.

Zato se ne čudim, da imajo nekateri hostli striktno politiko, da domačinov ne sprejemajo. Seveda se najdejo izjeme, kot so na primer mladi, ki so v Ljubljani dobili zaposlitev in potrebujejo začasni bivalni prostor dokler si ne najdejo stanovanja. Različni smo si, a še vseeno, največ težav je ravno z domačini. Sploh pozimi, ko so cene nižje in mu cena postelje v večposteljni sobi ne predstavlja takšne ovire.

Seveda je odločitev na nas, katerega gosta sprejeti in katerega ne. A dostikrat je tako, da so tistih prvih 5-10 min na receptorskem pultu popolnoma … no, normalni. Pravi obraz se pokaže kasneje – ko te kličejo ostali gostje, ko začne poplavljati kopalnico ali ko odkriješ odejo, s katero je tako “dobro” prekril ožganino od cigarete. Ali pa ko te obišče policija in koga odpelje.

Vse zgoraj zapisano velja za Ljubljano. Kako je po drugih krajih, ne vem. Če pride Slovenec v Piran, Bovec, Veliko planino, je, vsaj mislim si, drugače, ker to so kraji, ki so že v osnovi počitniški. Seveda lahko na problematičnega gosta naletiš tudi pri tujcih, to ne pozabljam.

Verjetno komu delam krivico, večini zgoraj opisanih pa ne.

Mogoče ja pa res čas, da začnem pisati knjigo ;).

Jamranje

Danes sem zasledila kup člankov, da povprečen Slovenec za dopust zapravi 212,61 EUR. Kako je to možno, mi še ni jasno … če kdo najde, kako je bila ta raziskava speljana, naj javi. Edina možna razlaga na hitro je, da vanjo niso vključili stroškov bivanja ali pa da so vključili tudi tiste, ki na dopust ne gredo, torej je njihov strošek 0 EUR.

A kar me še bolj preseneča kot članki sami (številke so le številke in kot take držijo, odvisno je samo, kako si jih razlagamo), so komentarji pod njimi. Res je, da sem jih brala na strani Slovenskih novic in o tem mediju imam svoje mnenje, ki ni ravno cvetoče, a vseeno me žalosti, ko berem takšne stvari. Spodaj zapisano je povzeto iz komentarjev …

Kaj pomaga dober avto in dopust, če nimaš potem za hrano?” Se strinjam s prvim delom. Raje star avtomobil ali pa z avtobusom na dopust. No, če bi morala izbirati med avtomobilom in dopustom, bi vsekakor izbrala slednjega. V življenju štejejo le izkušnje. Če se z avtomobilom ne moreš voziti po našem prelepem svetu, ti doma parkiran čisto nič ne koristi. Kvečjemu tepe po denarnici. Ampak sosed … sosed bo pa ljubosumen, če imaš dober avtomobil in to pri nekaterih žal šteje največ.

“Dve mali plači za petčlansko družino.” Še vedno verjamem, da si si za malo plačo kriv sam. Vedno imaš izbiro, tu se ne bom več ponavljala. A najlažje je kriviti državo in delodajalce, namesto, da bi ukrepal sam in poiskal načine, da lahko zaslužiš več. Vsak “genij” ali pa uspešen poslovnež na tem svetu ni nič več od tebe – nne razpravljaj o tem, kako bi lahko bilo in kako ti je hudo, razmišljaj o idejah in kako jih uresničiti. Če že v štartu veš, da imaš nizko plačo in nisi pripravljen narediti tisti korak naprej, da bi imel višjo, mogoče imeti več otrok tudi ni najbolj pametna izbira … a vem, da se tudi z malo da narediti veliko.

“Za dopust sem dal letos krepko prek 4000 EUR.” … in podkomentar “To je lahko za vas, ko vam starši za hrbtom stojijo.” Če niso starši, so pa tajkuni, a ne? Res smo neprivoščljiv narod. In 4000 EUR za konkreten dopust nekje na drugem koncu sveta sploh ni nič čudnega.

“Če bo šlo tako naprej, bomo imeli še manj, ker nam bodo strici vse pojedli.” To, da nekdo nima, ni kriv noben stric. Res je, da bi lahko celotno zadevo z davki drugače zapeljali ali pa bi lahko vsi delodajalci vsaj ne na črno zaposlovali.

“Ne morem si privoščiti dopusta, ker je vse tako drago.” Ne razumem. Če delaš, se trudiš, vztrajaš, kako nimaš denarja za oddih? Poleg tega pa ni povsod tako drago in ni vse drago.

Ni moj namen, da zmerjam zgoraj omenjene ljudi, le ne razumem, kako je lahko naš šport, da samo jamramo in jamramo in jamramo. A se vi sploh zavedate, koliko bi lahko ustvarili, če bi namesto jamranja pomislili, da nam je pravzaprav lepo in da je vsakemu od nas dano, da ustvari nekaj več? Nihče vam ne stoji s pištolo na glavi in vas sili, da po 10, 20, 30 ali 40 let delate za minimalca. Tudi, če ste iz najbolj zabačene vasi v Sloveniji. Vedno lahko greste drugam.  Tudi moja starša sta bolj kot ne celo življenje delala za malo več kot minimalca in tudi jaz bi lahko, če ne bi že leta in leta hodila po svetu z odprto glavo in želela nekaj več. Pa ne samo v smislu denarja, ampak tudi sreče in da nimam niti en dan občutka, da delam nekaj narobe. Pa da lahko nekam grem, ko se mi zahoče. Na izlet, na dopust, na kavo, na tortico. Pa to ni nobeno preseravanje, ampak uživanje v izkušnjah, ki nam jih ponuja življenje, če jih le znamo izkoristiti.