So turisti res reveži?

Da lahko razumeš, o čem bom pisala v nadaljevanju, moraš najprej prebrati TALE ČLANEK. Brez skrbi, ni iz Slovenskih novic. Je osnovan na kančku več resnice. Kančku.

Turisti po eni strani so reveži. A ne po srcu ali kar se tiče denarnih sredstev, reveži so, ker velikokrat prepustijo odločitve v roke turističnih delavcev. Ljudem, ki jih ne poznajo. In jim morajo zaupati, da je kombinacija Bled, Postojna, Piran najboljša, kar lahko od Slovenije dobijo. Vsaj tako mislijo.

Dejstvo je, da gre veliko turistov od doma nepripravljenih. Vem, ker se z njimi srečujem dnevno. Poleti sta zvečer k nam prišla dva fanta, Italijana. Nista imela rezervacije. Pol ure sta na trnih sedela na našem kavču in čakala, če bosta lahko spala v zadnjih dveh posteljah, ki smo jih kasneje imeli na voljo. Če jih ne bi, bi verjetno spala v avtu. Ker od ostalih nastanitev so bili prosti le še hoteli. Ko sem jih vprašala, zakaj nista nič rezervirala v naprej, konec koncev smo le sredi sezone, sta mi odgovorila, da si nista predstavljala, da bo v Ljubljani toliko ljudi … kdo pa sploh hodi v Ljubljano?

In nista edina. Ljudje so slišali za Slovenijo, za Ljubljano, a mnogim se niti sanja ne, kaj vse ponujamo. Na žalost se niti nam ne sanja, kakšne zaklade vse lahko ponudimo. Sanja se Bledu in Postojnski jami, ker zanje vedo skoraj vsi, seveda zaradi dobre promocije. Ko kdo pri nas ostane vsaj dve noči in reče, da bo šel malo izven Ljubljane, mu že v naprej rečem … Bled, kajne? In v 95 % imam prav.

Mogoče se niti ne zavedamo, da imamo turistični delavci, sploh tisti, ki turistom ponujamo nastanitvene kapacitete, že mesece pred prihodom turistov v sam kraj, v rokah pravi zaklad. Na tisoče ljudi, s katerimi lahko stopimo v kontakt že isti dan, ko pri nas rezervirajo bivanje. Na dosegu tipkovnice imamo turiste, ki še nimajo izoblikovanega dopusta, roko na srce, verjetno smo eni izmed mnogih v katerih so rezervirali svoje bivanje – večina jih bo odpadla, eden bo ostal.

In tudi naša odgovornost je, da turisti ne hodijo po Sloveniji kot kura brez glave. Da jim sicer rečemo, da je Bled vsekakor vreden ogleda, a da je tudi Bohinj lep, da ni tako daleč in da je tam po navadi malenkost manj turistov. Da sicer Postojnska jama, krasna, a veliko se jih pritožuje, da po taki ceni in takšni gneči, ostane grenak priokus. Morda bi pa šli do Škocjanskih jam ali pa do Križne jame? V mestu je vroče, 35 stopinj, kaj če bi se zapeljali do Velike planine? Ali pa zlezli na kakšen drug hrib? Morda šli pogledat v Logarsko dolino?

Ampak za take stvari jim moramo povedati v naprej. Ne, ko zvečer stojijo na pultu in rečejo, da imajo naslednji dan do večera čas, da nekaj vidijo. Ker takrat mu ne moreš ponuditi izleta na Veliko planino, če turist nima avta, lahko pa ponudiš izlet na Bled, ker tja avtobus vozi vsako uro. Ne bom jim rekla “pojdite do Soče”, ker vem, da tam rabiš dni, ne ure, da lahko zaužiješ vso lepoto. Ljudje cenijo oseben pristop. In prepričana sem, da ne moreš zgrešiti, če jim poveš iskreno mnenje – da prihajajo v Slovenijo v višku sezone, da bo gneča ekstra, da si vsekakor prepričan, da si želijo videti najbolj znane turistične točke, a da po tvojem mnenju, pa je nekaj takih, ki so manj znane, a čudovite. In jih našteješ, poveš iz srca zakaj bi ti šel tja in kaj je tebi tam všeč.

V 24ur inšpektor so raziskovali, kako gostoljubne so slovenske izletniške točke. Obiskali so tudi KSEVT Vitanje, ki je seveda bolj slabo obiskan. Priznam, da tudi v mojem izboru niso med prvimi, pa ne zato, ker bi bili slabi ali nezanimivi, ampak enostavno zato, ker mi nihče ni predstavil njihove ponudbe, ker niso v ospredju. Zato se niti ne spomnim nanje.

Da ne bom predolga, če si še vedno z mano, hvala … bistvo je, da mora Slovenija kot taka, združiti turistično ponudbo. Ker le tako bodo ljudje še prihajali nazaj. Ker ne bodo imeli več občutka, da so Bled, Postojna in Piran vse, kar morajo videti. In ko to opravijo v dveh do treh dneh, je to to. Zavedati se morajo, da so lahko v Sloveniji teden, dva, tri in da se bodo imeli noro. Ne bo jim dolgčas. Kljub temu, da smo majhni, smo raznoliki.

Zato je članek gospoda Borisa sicer resničen, a zelo posplošen. Zdi se mi, da krivdo vali na turiste. In kljub temu, da mnogi so čisto nepripravljeni, in zaradi tega mi dostikrat slabe volje, se moramo zavedati, da imamo v rokah zaklad. Mi jim lahko svetujemo kam naj gredo, kje naj jedo, kaj si naj ogledajo. Če gost ne ve, bo pri sprehajanju po Trubarjevi zavil v Šeherezado, kjer sem jedla enega najslabših hamburgerjev v življenju. Če ve, bo pa izbiral med vrhunskimi burgerji, ki jih je Ljubljana polna. Če ne ve, bo izgubljen, ko bo v Sloveniji deževalo, ker on je imel v glavi, da bo le en dan v Postojnski jami, vse ostalo je pa na prostem?!

Prepričana sem, da se bodo turisti vračali v Slovenijo še bolj, a ponovno – ko bodo prepričani, da imajo tukaj kaj početi. Za to pa smo zadolženi vsi. In pomembno je, da je vsak od nas, ki s turisti pride v stik, zadolžen, ali bo ta prišel nazaj ali ne.

In kljub temu, da gredo večini turisti na živce … potovanja so ena od najlepših stvari v življenju. Dajmo to spoštovat. Predvsem danes, ko je svetovni dan turizma.

Advertisements

Med dobrim in zlim

V življenju imaš vedno dve možnosti: lahko izbereš, da nekoga zafrkneš, lahko pa izbereš, da nekomu pomagaš.

Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, zakaj je druga možnost veliko bolj primerna, dobra, sprejemljiva in tako naprej. Največkrat, ko ljudje izberejo tisto prvo možnost pa je, ko je v igri denar. Zaslužek. Čim več. Takoj.

Ne zatiskam si oči. Vem, da je v Sloveniji in vse drugje po svetu toliko podlih situacij in podjetnikov. Razen morda v nekaterih koščkih sveta, ki še poznajo srečo in živijo dobro. Ne dobro, v smislu, da imajo vse bedarije, ki jih ceni potrošniški svet, ampak dobro, da znajo ceniti drug drugega.

Tam, kjer ne vedo za zlobo,
tam še vedno rože cvetijo,
tam luna sveti rumeno,
ko pod njo se ljubimci dobijo.

Tam, kjer pesek prekriva poti,
tam drugače živijo,
tam ljudje vidijo smisel
in se z nasmehom zbudijo.

Tja pojdimo, točno tja,
da nas naučijo,
da ni vse v denarju in slavi,
da le naše sanje bledijo.

Sanje, ki jih imaš kot otrok,
ko vse zdi se mogoče,
pojdi tja z mano, da nas naučijo,
kar je njih učil že praoče.

Vedno je odločitev na vsakem posamezniku. Ni mi jasno, kako lahko nekdo žrtvuje življenje ostalih  samo zato, da njemu ostane več. Koliko prispevkov ni bilo plačanih, koliko ljudi zaposlenih na črno, koliko nizkih urnih postavk dodeljenih, koliko regresov vrnjenih samo zato, da je več denarja, ki gre v počitnice, nove hiše, nov avto, vikend na morju in mogoče tudi kurbe.

Dejansko niti ne razumem, s kakšno pravico za svojo srečo žrtvuješ srečo nekoga drugega. Da daš sebi v žep, ko že imaš tako ali tako preveč in s tem odvzameš nekomu drugemu. Ne vem, a se vsi ti “podjetniki” z nasmehom na obrazu uležejo v posteljo zvečer in potrepljajo po rami?

Res je, da je podjetnikom marsikatera pot v Sloveniji otežena. Da so prispevki in davki visoki. A tako je, vedno imaš možnost oditi drugam. To, da je tukaj nekaj predrago, ti še ne daje pravice, da drugim odvzemaš njihove. Sploh, ker vsi vemo, da marsikateri podjetnik nekoga ne zaposli na črno, ker si prispevkov ne bi mogel privoščiti, ampak zato, da njemu enostavno ostane več.

Na koncu ne štejejo kupi denarja, ampak to, kar nosiš v srcu.

Kritika na kratek rok?

Moj karakter zelo težko sprejema kritiko. Na kratek rok. Priznam, da moj obrambni mehanizem skoči najmanj do Triglava, se po poti ustavi še na enodnevnem oddihu na Bledu in pride nazaj do tja, kjer je začel. Morda malo bolj ogret kot prej, a nič ne de.

Se še učim, da se umirim, a vsaj priznam … dobim vsaj za to kakšne + točke?

Saj ne vem, kaj je hujše … ali da bi kritiko sprejela takoj in se nekako podredila besedi drugih ali da skočim v mini kreg, premislim in čez čas povem, če se strinjam z nasprotno stranjo? Pa ni važno ali je dobro ali slabonamerna. Kritika po navadi vedno izove neka negativna čustva, ne glede na to s kakšnim namenom jo podaš. Čeprav niti ni potrebe po tem, da bi se nanjo odzvala vedno negativno.

Ampak, to ne pomeni, da mi je ne smeš podati. Daleč od tega. Čez nekaj časa, ko bom razmislila, ti bom že povedala … da tudi jaz mislim, da bolj slabo kuham.

In, kako je življenje, ko si trideset?

Ej, čisto nič drugače kot pri 29, 28, 27 …

Poznam veliko ljudi, ki se obremenjujejo z leti. Eni bi se celo radi na svojo tridesetko skrili v omaro z zalogo sladoleda in jokastimi serijami ter tako preživeli ta mračen, črn, temen dan.

Ne razumem vseh teh nasvetov, ki so vezani na številko 30:

  • Kaj mora vedeti ženska po tridesetem?
  • 12 stvari, s katerimi se ženske po 30-ki ne obremenjujejo več
  • Krize, ki pestijo ženske pri 30-ih
  • Po 30-em je seks za ženske še boljši
  • So ženske res najbolj privlačne pri 30-ih?
  • Zakaj so ženske 30+ samske

Joj, ta zadnji je dejansko naslov vprašanja na forumu MedOverNet. To bo še zabavno. Najde se nekaj pozitivnih odgovorov, da je biti samski čisto normalno. S tem se strinjam. Pomembna je ljubezen, ni toliko važno od koga je ta ljubezen. Potem pa so tukaj seveda cvetke:

  • Ženska, ki do petindvajsetega leta ni v partnerskem razmerju je zrela za psihiatrično obravnavo. / (op. a. Pokličite Vojnik, da mi posteljejo).
  • Brezposelnost … kje se naj mladi intelektualci najdejo, če nimajo kaj za delat in sredstev za preživetje? / (op. a. Ne vem, na sprehodu v naravi? Na Zavodu za zaposlovanje? Pravi pa seveda v službi, ki se jo da najti, če hočeš).
  • Dečko ajde oladi. / (op. a. se strinjam :D).

Ok, gremo dalje. Trideset je verjetno privlačna številka, ker je okrogla. Nikakor pa ni mejnik za karkoli pomembnega:

  • Do tridesetega bom poročen/a in imel/a dva otroka.
  • Pri tridesetih bom imel/a službo za nedoločen čas.
  • Pri tridesetih bom bolj telovadil/a, ker se kile bolj nabirajo …

Čeprav ta zadnja, moram priznat … pa ne da to povezujem z leti, no, samo res se mi je šele po tridesetem uspelo zrediti za tistih mojih ljubih 5 kilogramov.

No, šu šu s temi nasveti kaj pri tridesetih ja in kaj ne. Dejstvo je da odraščamo in da vsako leto bolj vemo, kaj si želimo. Če ugotoviš tebi pomembne stvari ravno pri tridesetih, ok. Če to ugotoviš tri leta prej ali pa petnajst kasneje, tudi prav.

Ampak, da bo tvoj trideseti rojstni dan razlog za neko paniko? Bog pomagaj. Trideset je zgolj in samo številka. Ali dve lepi številki skupaj. Moje trideseto leto je bilo pravzaprav najboljše leto v mojem življenju in čez slab mesec bom enaintrideset. O, marija, kaj bo šele to prineslo.

Kakšen siv las več. Mačke s slike pa ne. Imam raje pse.

Je vloganje res zame?

Vse bolj popularno vloganje je marca zajelo tudi mene. Po tednih gledanja Komotar Minute, Caseya Neistata, Mihe Žvižeja itd. sem rekla, zakaj ne bi poskusila tudi jaz posneti kak video. Pa ne zato, da bi se pridružila modni muhi, ampak zato, ker sem bila mnenja, da lahko z vlogom, še bolj kot z blogom, združim moje interese in znanja.

Ampak tu nastane ena težava. Meni se to ne da in priznam, malo me je sram. Poleg tega nočem pokazati toliko, kot bi večina drugih želela videti.

Sram? Ja, sram. Meni ni fora, da vedno sedim v svoji dnevni sobi ali pa na travniku, ko peljem psa na sprehod in govorim v kamero. Jaz hočem, da se dogaja. Ampak to pomeni, da moraš tudi kdaj stati sredi Prešernovega trga in govoriti v kamero. No, verjetno bi to bil problem samo prvič, drugič, mogoče še tretjič, nakar bi ugotovila, da se s tem obremenjujem bolj jaz kot pa drugi. Drugim verjetno dol visi zato, kaj jaz delam pred kamero. Potem je tukaj še dejstvo, da v videe ne želim vključevati sodelavcev, prijateljev, družine. Pa ne zato, da bi imela kaj proti, da so v posnetkih, ampak zato, ker jih ne želim obremenjevati s tem. Vedno spraševati, če lahko, postane naporno in marsikomu znaš iti na živce. Seveda lahko posnameš marsikaj tudi brez tega, da so drugi ljudje vključeni, a potem spet … je to sploh še tako zanimivo?

Jaz menim, da je pri vsaki stvari, v kateri želiš zares uspeti, pomembno, da objavljaš veliko in redno. Ne enkrat na teden, ampak nekajkrat na teden ali po možnosti celo vsak dan. Pa ne da govoriš bedarije in izrabljaš novice, zato da udrihaš po njih in po drugih, ampak da ustvarjaš kvalitetno vsebino. In vloganje je naporno. V času, ko jaz napišem en blog, bi mogoče posnela le en insert vloga. Vloganje pomeni, da snemaš včasih tudi nekaj ur, da dobiš za nekaj minut materiala in to je potem potrebno še zmontirati. To delati poleg tega, da imaš redno službo? Ja, naporno. Veliko neprespanih noči.

Vlogi, vsaj taki, ki jih jaz rada gledam, so dostikrat velik poseg v zasebnost. In kljub temu da mi pozornost dostikrat sede, je zopet ne iščem tako zelo, da bi se spuščala v take podrobnosti.

Mogoče pa je bil tip vlogov, ki sem jih delala všečen. Vsaj nekaj ljudi mi je reklo, zakaj sem nehala in kdaj bo spet kakšen na sporedu. Pa ne vem, če sem pripravljena na hektiko, ki jo to s sabo prinese. Čeprav vem, da tovrstnega vloga, kot bi ga jaz dejansko želela snemati, pri nas ni.

Še vedno pa drži to, da je vloganje format, ki mi vsebinsko najbolj sede. Kaj pa vem, mogoče si premislim :).

Sem pa dala na kup tudi naše, domače vloge. Seznam najdeš TUKAJ. Če sem koga spregledala, javi in ga bom dodala. Bi pa vso zadevo z vloganjem razširila še na eno misel. Res si želim več realnih vlogov in malo manj lepotnih. Ko vidiš, da ima en vlog z noro dobro in poučno vsebino toliko manj podpore kot en, ki govori o tem, ali izbrati lak z bleščicami ali brez. Ampak … vsakemu svoje.

O tem, da so nekateri sposobni sproducirati celoten video ali blog zapis o podarjeni čokoladi ali parfumu in seveda o tem govoriti v presežnikih, pa bolje da nadaljujem v kakšnem drugem zapisu, ker je vsega preveč. Če ti podjetje diktira, da mora biti zapis pozitiven, potem nimaš z njimi kaj početi. Pika.

 

Deževno popoldne

Ležim na postelji (in ne, to ne bo zapis, ki bi ga zlahka uporabili za Playboy) in zunaj dežuje. Hvala bogu. Nekaj dni se že bojujem z neke vrste … pa niti ni prehlad, rahlo povišana vročina, ki me po navadi totalno povozi. Tisti, ki me poznate, že veste. “Spet je bolana.” Spet sem bolana, ja. PIješ vitamine? Pijem, jem, gledam in voham vitamine. Ješ zelenjavo? Jem zelenjavo. Najraje papriko z domačega balkona, za katero nikoli nismo sigurni, če jo je pes poscal ali ne. Ješ sadje? Najraje ga popijem, če se le da, a tokrat ga tudi jem.

Skratka, deževno vreme je idealno, da si lahko bolan brez slabe vesti. Ležiš na postelji, pogledaš mnogo delov “How to get away with murder” (mimogrede – psiho noro dobra nadaljevanka) in na tviterju spremljaš komentarje, kako je na sporedu nov del Game of thrones. Kdor še ni pogledal niti enega dela, naj dvigne roko? Jaz ne morem, ker pišem z obema. Ampak ja, sem med njimi.

Enako sem delala v soboto in nedeljo. S tem, da je čez vikend zunaj sijalo močno sonce, kot si morda opazil/a in je bila slaba vest zato toliko večja.

Ampak nisem samo lenarila. Vsak dan se potrudim, da sem malce bližje cilju, ki sem si ga zastavila. Pa tudi če za 0,0001 %. Ob tem niti ne pozabljam težiti ljudem okoli mene, da se naj že enkrat prestavijo tja, kjer želijo biti. To neko jamranje in kako  se ne da … na ušesih mi ven gleda. Idemo!

A se še spomniš dneva … tam nekje spomladi je bilo … ko si v jopci trepetal/a na klopci in si govoril/a: “Kdaj bo poletje, da lahko hodim v šlapah okoli?” Poletje se je zgodilo in počasi gre mimo. Upam, da si si ga zapomnil/a za vedno. Pa ne še kar eno poletje. Ampak točno to poletje. Poletje 2017. Imaš nekaj slik v glavi, ki ti bodo za vedno ostale v spominu? Ne? Potem lahko samo upaš, da dobiš 2018 poletni popravni izpit.

Slovenci v hostlih

Kdo bi si mislil, da so domači gostje včasih najslabši gostje. Ne vsi, da ne bo pomote.

Slovence, ki bivajo v hostlih, ali drugih vrstah nastanitev, lahko razdelim na tri vrste.

  1. Nekateri v drugem kraju prespijo, ker imajo tam določeno obveznost. Službeno zabavo, koncert, obletnico, podelitev diplome in podobno. S temi načeloma ni nobenih težav. Niti s tistimi, ki niti ne prespijo, ampak sobo uporabijo le za nekaj ur … ali pa uro. Odvisno, kako hitro končajo. Z “dnevnim počitkom”.
  2. Drugi so tisti, ki imajo zdravniške obveznosti. Meni je zelo žal, ampak samo zato, ker ima nekdo težave z zdravjem, zato še ni upravičen do popusta. Poleg tega jih tu in tam zdravnik prestavi in ne vedo, če bodo morali ostati še eno noč (in to po navadi ne vedo zjutraj, ko se je o takih stvareh potrebno odločiti).
  3. Tretji pa so tisti, ki bi se jih morali vsi v velikem loku izogibati in njim namenjam kar nadaljevanje tega zapisa.

To so tisti, ki imajo takšne in drugačne težave. Govorim o brezdomcih, odvisnikih od drog in alkohola ter določenih, ki imajo psihične težave. Če pogledam primere, ko pride do težav z gosti, so po večini krivi Slovenci. Od takih, ki zadrogirani zamašijo stranišče in s cigareto zažgejo jogi. Ali pa se tresejo sredi sobe in plašijo ostale goste. Do takih, ki imajo fobijo, da jih bo nekdo ugrabil ali poškodoval. Iz tega ali kakšnega drugega razloga zato ponoči hodijo gor in dol po sobi ter druge goste osvetljujejo s svetilko dokler se ne prebudijo. Ne zmišljujem si, ravno slednje se je zgodilo včeraj ponoči. Takšni gosti mečejo slabo luč na celoten objekt in na nas, zaposlene, ki smo konec konec takšnega gosta tudi sprejeli. Predvsem, če se “spravljajo” na mlade punce, ki nato prestrašene tavajo po mestu in na koncu prespijo na kavču.  A veš, ko imaš občutek, da ni vajen spati v večposteljnih sobah in potrebuje samo toplo besedo, da to ni nič takšnega ter da bo vse ok. Na koncu rabijo vsi ostali pomoč, on pa se veselo smeji.

Zato se ne čudim, da imajo nekateri hostli striktno politiko, da domačinov ne sprejemajo. Seveda se najdejo izjeme, kot so na primer mladi, ki so v Ljubljani dobili zaposlitev in potrebujejo začasni bivalni prostor dokler si ne najdejo stanovanja. Različni smo si, a še vseeno, največ težav je ravno z domačini. Sploh pozimi, ko so cene nižje in mu cena postelje v večposteljni sobi ne predstavlja takšne ovire.

Seveda je odločitev na nas, katerega gosta sprejeti in katerega ne. A dostikrat je tako, da so tistih prvih 5-10 min na receptorskem pultu popolnoma … no, normalni. Pravi obraz se pokaže kasneje – ko te kličejo ostali gostje, ko začne poplavljati kopalnico ali ko odkriješ odejo, s katero je tako “dobro” prekril ožganino od cigarete. Ali pa ko te obišče policija in koga odpelje.

Vse zgoraj zapisano velja za Ljubljano. Kako je po drugih krajih, ne vem. Če pride Slovenec v Piran, Bovec, Veliko planino, je, vsaj mislim si, drugače, ker to so kraji, ki so že v osnovi počitniški. Seveda lahko na problematičnega gosta naletiš tudi pri tujcih, to ne pozabljam.

Verjetno komu delam krivico, večini zgoraj opisanih pa ne.

Mogoče ja pa res čas, da začnem pisati knjigo ;).