Z golo sliko do kave

Ah, Tinder. To magično orodje, ki ti v petih minutah “svajpanja” v levo in v desno prinese več sreče ter občutkov presenečenja kot Kinder jajčka. Včasih si vesel (kot pri jajčku, ko naletiš na tistega enega od treh smrkcev, ki jih ponujajo v Hoferju v paketu treh), a včasih žalosten (kot pri jajčku, ko naletiš na tistega, ki ima res bedno igračko).

Ne da delam kakšno posebno kategorizacijo fantov, ki so na tam velecenjenem omrežju, ampak, ko sem razmišljala, kako vam razložiti to moje mnenje, se neke “škatle” v katere bi lahko fante zložila, vsekakor pojavljajo.

  1. Imaš samo eno sliko, pa še ta ni ravno reprezentativna. Kako naj te ocenim na podlagi ene slike? Saj veš, mogoče si frontalno ok, ampak v eni drugi pozi mi pa nikakor ne potegneš. Ja ja, šteje srce, a vseeno … če bi štelo najprej samo srce, potem Tinder sploh ne bi omogočal profilnih slik.
  2. Imaš nekaj slik, a nobenega opisa. Saj ni treba napisati, kje si se rodil, kakšna je tvoja številka noge in katere vse knjige si prebral v lanskem letu, a vsaj kakšna malenkost, po možnosti s kančkom humorja, je dobrodošla. Da prebiješ led.
  3. Nimaš nobene slike. In nobenega opisa. Verjetno ste to tisti, ki samo gledate. Kot bi rekla moja prijateljica: seksal bi, ne bi ga pa noter dal.
  4. Imaš nekaj slik, kakšen simpatičen opis, a najin skupni interes je stran na Facebooku: “Iščem zaposlitev”. Kljub temu, da očitno to stran všečkava oba in da jaz imam službo, se ne morem znebiti občutka, da kaj si eden tistih, ki je brezposeln. Saj ne, da je konec sveta, če si, a roko na srce, bolje je, če nisi. V prihodnjih letih bi rada videla še nekaj sveta, moja plača pa ni tako visoka, da bi pokrila karte za oba.
  5. Imaš napol golo sliko, po možnosti iz fitnesa. Ali na pol golo sliko iz banje. Z mehurčki, cel namiljen in s poudarki na six packih, ki verjetno pri dnevni svetlobi niso tako izraziti.
  6. Imaš slike, kjer si pokril čisto vse športne ativnosti, ki si se jih v življenju udeležil, pa čeprav samo enkrat. Srfanje, kajtanje, plezanje, supanje, plavanje, planinarjenje, skok s padalom … absolvent na Krfu.

A konec koncev, vsi smo samo ljudje in vsi smo si različni, tako da prosto po Prešernu. Kot mi je rekel zadnji znanec s tega omrežja: maš ti to. Prej ko slej se najde nekdo, ki ti sede. Vsaj toliko, da ga želiš spoznati v živo.

Da začnem bolj na začetku …

Bil je simpatičen. Toliko, da sem mu stisnila srček. Znal se je pogovarjati in imel je dejansko kaj pametnega za povedati. In tudi za pokazati. Zato se je nekega dne, še predno sva se spoznala v živo odločil, da mi bo poslal sliko sebe v boksarcah. Seveda z odrezano glavo, če bi se slučajno odločila komu to pokazati. Kar seveda sem, prijateljice res ne smejo biti prikrajšane. Situacija ni bila idealna (postava sicer ja), a konec koncev, ni mi poslal slike svojega spolnega uda. Kar je danes tudi svojevrsten dosežek. Od kod tipom ideja, da ženske padamo na takšne slike, če ga nisem prej še nikoli videla, ne vem. Skratka, zgodba se nadaljuje, beseda da besedo, dečko tudi tu in tam omeni kakšno bolj seksi temo … nič konkretnega, a človek bi rekel, da ne išče ravno samo  prijateljstva. Kakorkoli, zmeniva se za kavo, pivo, sok … nekaj od tega. Pila sem Cockto. Lagala bi, če bi rekla, da v njegovi družbi nisem uživala. Ker sem. A vsekakor mi ni bilo do blaznih zmenkarij in že po prvem zmenku sem vedela, da se z njim v kakšno resno zgodbo ne bi spuščala. No, po pijači nadaljujeva s pogovorom preko Tinderja, nakar kmalu sledi nova slika … tokrat gola, pri čemer je imel spolni ud pokrit z roko. Tudi tokrat z odrezano glavo (tisto zgornjo).

A, pa ga imamo. Očitno dečko, ki bi se rad malo pozabaval. Pa ok, zakaj pa ne. Dogovarjava se za naslednji zmenek, ko omeni kino. Čakaj, kako kino, kino res ni primeren prostor za prve zmenke. Ne glede na to ali se hočeš pogovarjati ali seksati, ne enega ali drugega ne počneš v kinu. Beseda spet da besedo in ko mu kot direktna gospodična pojasnim, kaj si jaz predstavljam, sem ugotovila, da to niti ni približno tisto, kar si je predstavljal on.

Ne vem, res da sem stara 32, a nisem vedela, da so nage slike dandanes zgolj kompliment in vabilo na dejansko … kavo.

Na koncu si samo človek

Veš, da v življenju na koncu ne šteje nobena stvar? Ampak le spomini in doživetja?

Da ti prstan, ki ti ga je podarila babica in slika, ki jo je naslikal tvoj najboljši prijatelj sama po sebi ne pomenita NIČ? Da dejansko pomeni spomin, ki ga imaš ob tem na ti dve osebi? Na trenutek, ko sta ti to dala v roke s čistim in iskrenim namenom? Da je v ozadju zgodba, kako je babici dejansko prstan kupil dedek in to z denarjem, ki ga je trdo prigaral? Da je prijatelj sliko naslikal po še eni pijanski noči s tabo, ko sta do treh ponoči sedela na klopci v parku in debatirala o življenju?

Da je avto le avto? In se po vseh prevoženih kilometrih spomniš najbolj ljudi, ki so sedeli poleg tebe? In vseh komadov, ki so bobneli iz radia, vseh pozdravov na ulico in tistih z užitkom zaužitih kebabov sredi noči? Da ne glede na to ali voziš Mutlplo ali Mercedesa CLS, pleh na koncu ostane samo pleh?

Na koncu nobena stvar ne pomeni popolnoma nič. Denar, status, slava so samo iluzije, ki nam diktirajo življenje.

Moja plača je le nekajmestno število, ki mi da smisel, ko z njo ustvarim spomine. Da sem lahko zaradi tega, ker pridem vsak dan v službo z ljudmi, ki jih imam najraje na tem svetu in hkrati spoznam ljudi iz celega sveta. Od veselih, navdušenih, malo jeznih, utrujenih, hvaležnih, nadrkanih, radovednih, porednih …

Iti na sprehod …
izlet ….
potovanje ….
izkusiti nekaj novega …
sam, v družbi … kakorkoli ti je ljubše …
spoznati neko novo okolje …
nove ljudi ….
deliti z njimi svoje življenje in v svojega spustiti neke nove izkušnje …
ki niso vedno lahke in so po navadi prepletene vsaj s kančkom adrenalina …

to je nekaj, kar si zasluži vsak človek v tem norem in pokvarjenem svetu, kjer nam življenje krojijo budale, ki ne vidijo prek svojega praga.

Potovanja so nekaj najlepšega, kar lahko človek doživi. Ker v nas vzbudijo najlepša čustva, nas postavijo na mejo razumljivega in so dejansko edini pravi spomini, ki v življenju nekaj štejejo.

In vsak, ki se igra s temi čustvi in izkorišča pozitivno energijo nekoga, ki si želi samo vzeti nekaj trenutkov za pobeg iz norega tempa življenja, je zame zgolj nekdo, ki je pozabil živeti. In se bo spomnil na tisto najbolj pomembno, ko bo vse že prepozno.

Na koncu si samo človek. Brez kakršnih koli dodatkov. In to je nekaj najlepšega. In to je nekaj, kar najbolj boli.

Brez muje se še čevelj ne obuje

Danes je verjetno eno od najboljših obdobij, ko je človek lahko živ. In da dejansko živi, iz dneva v dan. Ne da je le prisoten na tem planetu in ne izkorišča vseh priložnosti, ki nam jih življenje ponuja.

Pomisli, koliko več truda je bilo včasih potrebnega, da si zgradil svoje podjetje, da si vstopil v stik z nekom, ki bi lahko kupil tvoje izdelke ali storitve, koliko več časa, da si prepotoval iz točke A v točko B.

Danes nam na dlani leži praktično cel svet. Ni potrebno, da se omejuješ z mejami svoje vasi, mesta, države ali kontinenta. Potrebno je le, da premakneš tiste v svoji glavi.

A kljub temu, da imamo na voljo toliko več izzivov, to še ne pomeni, da lahko ležimo na kavču in čakamo, da nas bo priložnost lopnila po glavi. Delati moramo dan za dnem, brez pretiranega prestanka. Vsaj dokler ne uspemo.

Iskreno ne razumem posameznikov, ki želijo ustvariti nek posel, a kljub temu nimajo prave volje, iščejo izgovore in so kljub temu petkrat na teden na pijači s svojimi prijatelji. Jeb* ga, če želiš uspeti, se je treba vsaj za nekaj let odpovedati marsičemu in se tu in tam valjati po blatu.

Ne razumem tudi tistih, ki vedo, da imajo partnerje in prijatelje, ki jih vedno znova tiščijo nižje, namesto višje. Saj ne pravim, da moraš čez noč zamenjati celotno garnituro prijateljskega kroga, a vsekakor lahko vsaj enega zelo lenega prijatelja daš na stran in se družiš z nekom, ki je podobnih nazorov kot ti. To, da se poznata že od plenic naprej še ni izgovor in ni pravica, da te omejuje na tvoji poti … ki morda ni 100 % prava, a je zagotova takšna, ki si ji v danem trenutku želiš.

Nobenemu ni mar, če jamraš in se smiliš samemu sebi, jim pa bo mar, ko uspeš. Nihče ne pravi, da bo lahko, a saj veš … brez muje se še čevelj ne obuje.

Ali so spletni portali za primerjavo in ocenjevanje res tako slabi?

Mogoče ti je znano, da je pred časom (in to ni bil prvi primer) gospodič na TripAdvisorju ustvaril fiktivno restavracijo in jo s pomočjo lažnih ocen spravil med najbolj zaželene restavracije v Londonu. S tem je želel pokazati, da je TripAdvisor po domače povedano – beden in se nanj ne moremo zanašati.

Pomanjkljivost TripAdvisorja je, da lahko na tem portalu oceniš restavracijo, hotel, turistično znamenitost itd. tudi, če je nikoli v življenju nisi videl od blizu. Kar pomeni, da lahko zlahka podaš slabo oceno konkurentu ali odlično sebi ali komu, ki te za to prosi. Na drugi strani so komentarji, ki jih lahko preberemo na Bookingu ali katerem drugem rezervacijskem portalu, pristni (pustimo ob strani subjektivno oceno in pričakovanja, o čemer sem že pisala tukaj), saj lahko oceno podajo le tisti, ki so v nastanitvenem objektu dejansko spali.

Posledično se je že zgodilo, da je nekdo, ki je komaj odprl stran na TripAdvisorju in poskrbel za nekaj odlličnih komentarjev, zlezel na prvo mesto med predlogi, čeprav to še ni zagotovilo, da je npr. restavracija zares tako odlična.

Sama pravim, da je tudi tukaj, kot povsod drugje v življenju, potrebna zdrava pamet. 

Če odpreš TripAdvisor in je med najboljšimi predlogi hotel, ki ima zgolj 15 ocen in so vse odlične, med njimi pa je večina domačih komentarjev (slovenski hotel – komentarji slovencev), potem je kristalno jasno, da niso vsi pristni. Enako velja za Booking, kjer so pogoji sicer zelo striktni, ali Airbnb, kjer se prav tako da ustvariti lažne komentarje (ampak te dražje stanejo, a o tem kdaj drugič). Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da je lažno ocenjevanje prepovedano?
NAMIG: sama nikoli, razen, če bi bila to zadnja možnost, ne bom rezervirala povsem nove nastanitve ali takšne, ki nima nobene ocene, ker si na podlagi tega, ne morem ustvariti niti približnega mnenja. Dejstvo je tudi, da nihče na svetu ni tako zelo popoln, da bi dobil res same petice. Če drugega ne, je bil gost tečen in si mu stopil na žulj že samo zato, ker obstajaš.

Komentarjev ne smeš nikoli vzeti za sveto stvar. In vse je stvar okusa. Če je stotim ljudem nekaj všeč, še ne pomeni, da bo tudi tebi.

Realno gledano, se da predvsem na TripAdvisorju veliko zmanipulirati. A nikakor ne na dolgi rok. Ko se tam nabere na stotine ali tisoče komentarjev, je nemogoče, da se ustvari tako zelo lažno mnenje. Mislim, da je tudi nemogoče, da ljudi na vratih tako zelo zmanipuliraš (z denarjem / zastonj kosilom / podarjeno pijačo), da bodo podali dobro oceno, če je bila tvoja večerja zanič. Mogoče je res, da so ocene malce stran od resnice, a neko povprečje, neko zlato sredino, se s tem vsekakor da ugotoviti. Res je tudi, da ocene večkrat podajo turisti in ne toliko domačini – kar lahko pomeni, da turistom, ki take hrane niso navajeni, “Gostilna Krvavica” ne bo tako zelo všeč, kar ustvari slabo mnenje pri domačinih. A zopet – poglej jezik, v katerem je komentar zapisan.

Naj razložim na primeru. Prejšnji teden smo se tri punce, lačne kot volk, podale na lov za dobro večerjo v Kataniji (Sicilija). Namenjene smo bile v restavracijo, ki nam jo je priporočila lastnica stanovanja, a smo na poti naletele na drugo, ki je imela po meniju sodeč dobro ponudbo, na vratih pa nas je pozdravil simpatičen Italijan. Kljub temu, da smo vedno ravnale v smislu: “Simona, daj poglej na TripAdvisor kakšne imajo ocene”, v tem primeru nismo. Večerja se je končala tako, da sem jaz dobila najbolj ogabne lignje v mojem življenju, druga punca pa las v pici. Dobile nismo nobenega popusta, kaj šele, da bi bilo kaj zastonj, čeprav nisva pojedli praktično nič. Že vmes sem odprla TripAdvisor. Ocena 2,5 (od 5). Ne rečem, nekaterim je bilo všeč, a večina komentarjev se je nanašala na slabo hrano, dolgo čakanje, boge natakarje, ki se klanjajo noremu in nasilnemu šefu. Ja, tudi focni so že leteli proti gostom in klicala se je policija. Še dobro, da se me v tem primeru nismo želele kregati, a predvsem zato, ker tako ali tako nihče v restavraciji ni govoril angleško. Kot kaže, bi lahko bile še tepene, ker nekaj metrov stran sedel lastnik.

Ni vse perfektno, a mislim, da takšni portali vsekakor pripomorejo vsaj k neki okvirni sliki, ki pomaga turistom – predvsem, da se izognejo res res slabim izkušnjam.

Kako biti dober poslušalec

Saj veš, kako pravijo … no, je pravil Dalai Lama: “Če le govoriš, ponavljaš to, kar že veš. Če poslušaš, pa se lahko naučiš nekaj novega.”

Koliko od vas dejansko posluša sogovornika, ko govori? Ne samo navidez, ampak tako, da dejansko slišiš in razumeš, kaj pove? Tako poslušaš, da ga lahko na koncu argumentirano vprašaš, kar ne razumeš ali mu vrneš kontro in se vname strastna debata? Mu vmes ponudiš “piškotke”?

Tudi meni se včasih zgodi, da imam že od prej v glavi misel, ki jo na vsak način hočem povedati in posledično poslušam na pol. Ni lepa navada oziroma, če povem drugače, morda nisem lepo naučena.

Če pogledamo podrobneje, obstaja res mnogo knjig, kako biti dober govorec, ne pa tudi veliko knjig, kako biti dober poslušalec, čeprav je tudi to zelo pomembno. Zdi se mi, da ni tako zelo veliko ljudi, ki bi imeli tako karizmo, da jih poslušaš in slišiš ne glede na vse. Ne glede na to, kaj se ti je prej pletlo po glavi, ne glede na to, kakšne probleme imaš tisti trenutek v življenju.

Dober poslušalec mora govorečemu dati kakšno spodbudno besedo, s čimer pokaže, da je res vpleten v pogovor:

  • Nadaljuj …
  • A res?
  • Povej mi več …
  • Čakaj, kaj se je potem zgodilo?
  • Prosim, kaj ti je rekel?
  • Mhm.
  • Oooo, ja.
  • itd.

Zanimajo ga podrobnosti, zanima ga, zakaj si naredil določeno stvar, tako kot si jo, kaj se je zgodilo, kako si se počutil in tako naprej. Navezuje se na informacije, ki smo jih povedali že kdaj v preteklosti in nam da vedeti, da nas je dejansko poslušal in predvsem – da jim je mar. Če ti je mar, ker ti dejansko oseba nekaj pomeni, ali ker imaš od nje npr. poslovno korist, to pa je druga stvar. A še vseeno – najboljši so tisti poslovni partnerji, s katerimi se ujameš na različnih področjih, ne samo poslovnem.

Dober poslušalec tudi ne samo kima in se strinja z vsem. Saj nismo Nutella, da bi bil všeč vsem, pa še pri njej bi se dalo debatirati. Pove nam svojo perspektivo in tudi podrobnosti o svojem življenju.

Dober poslušalec prav tako dopušča različna mnenja in se nam, ko mu omenimo kakšno nerodno stvar iz našega življenja, ne posmehuje. Obsojanj je že tako ali tako preveč. To ne pomeni, da se mora z nami strinjati, daleč od tega. Če se kdaj ne strinjaš z nekom, še ne pomeni, da ne maraš osebe kot take.

Zato se trudimo biti dobri poslušalci. Predvsem v današnjem svetu, ko vse nori in ko nas obdaja nešteto informacij ter motenj. Odložimo telefon, ko smo z družino, sodelavci, prijatelji. Vzemimo si trenutek drug za drugega, od tega bomo tudi vsi vpleteni odnesli veliko več, kot če delamo stvari površinsko.

Na koncu ne štejejo stvari in govorice, ampak tiste besede ter življenjske izkušnje, ki ostanejo za vedno.

Zgoraj zapisane besede so nastale po vtisu ogleda tega videa:

Bi pa dodala še to, da obstajajo tudi govorci, ki jih enostavno ne moreš poslušati. Zato prosim, vprašaj se, če so informacije, ki jih posreduješ drugim, res tako zelo pomembne, ali so to le čenče, ki bi jih lahko zlahka zamenjal s pomembnejšimi temami?

Delo in zabava

Kaj pa vi mislite o tem, če je pametno mešati delo in zabavo?

Poznam oboje ljudi. Takšne, katerim so sodelavci striktno sodelavci in tudi takšne, ki mešajo poslovno in zasebno življenje. Poznam tudi takšne – kjer sta žena in mož, fant in punca, ki sta skupaj ustvarila posel in pretičita skupaj praktično cele dneve.

Sama nisem nikoli imela striktno ločenih poslovnih in zasebnih odnosov. Mogoče, ker delam na bolj sproščenem področju, ali pa mogoče zato, ker temu ne nasprotujem. Pri tej celotni zadevi imam samo eno vodilo: dokler me spoštuješ v poslovnem svetu, sva lahko prijatelja tudi v zasebnem. In karkoli narediva v zasebnem, ne vpliva na poslovnega ter obratno. Poslovni je na prvem mestu. Tako da ne vidim razloga, zakaj se ne bi družili izven delovnih mest, skupaj spili kakšno pijačo, pogledali film ali postali tesni prijatelji.

Večji problem so tisti, ki mešajo med sabo oboje in ne poznajo nobene meje. Veliko raje bi se seveda družili ob pivu kot pa za pisalno mizo. Veliko raje bi na dolgo in na široko razglabljali o svojih življenjskih zgodbicah kot pa načrtovali poslovno prihodnost. Pri takšnih sama raje potegnem mejo – če so takšni moji sodelavci jih “porinem” v škatlo striktnih sodelavcev, ki nimajo vstopa v moje zasebno življenje, če so takšni moji prijatelji, jih obdržim v coni prijateljstva in vem, da v poslovnem svetu, vsaj v sodelovanju z mano, nimajo kaj početi.

Po mojem mnenju je vse odvisno od vsakega posameznika. Različni smo si. Vse je odvisno od tebe in od ljudi, ki te obdajajo. Nevarna kombinacija, kajne?

A kljub vsemu sem mnenja, da če želiš delati vrhunske zgodbe, se moraš povezati na večih področjih življenja. Tam se pokaže strast in resnična ljubezen do dela, ki se ne izraža samo v številkah in v sedenju preko mize, ko vemo zelo malo drug o drugem. Mislim, da se vrhunski rezultati pokažejo takrat, ko se združita 100 % poslovna predanost in vsaj kanček tiste sproščenosti, ko daš v posel sebe. Ne sebe kot zategnjenega poslovneža, ampak sebe kot vse, kar si. To pa zahteva celega človeka.

 

Ali hostel potrebuje dober skupni prostor

Če bi sledila “navodilu”, ki sem ga dobila na začetku svoje poti v turizmu, bi danes zapisala: “Ne, ne potrebuje ga, ljudje se ne družijo tako zelo radi, kot si mislimo”. A zgodba je popolnoma drugačna in nanjo je potrebno gledati iz dveh vidikov.

Ko na skupni prostor gledamo iz vidika lastnika, ki slepo sledi poti do dobička, potem mu vsak prostor, v katerega ne more vtakniti postelje, pomeni neke vrste izgubo. Zakaj bi ljudem dal prostor, kjer se lahko sprostijo in s tem ne zaslužil nič, če lahko namesto tega tam doda še eno sobo in proda več? Dejansko (večji) skupni prostor ne pomeni izgube, ker večina hostlov nima zasedenih kapacitet 365 dni v letu, prav tako pa lahko v skupnem prostoru, ki pomeni izhodiščno točko za zbiranje ljudi, marsikaj počnemo in tudi s tem zaslužimo. A slednje je poglavje zase in o tem bomo debatirali kdaj drugič.

Dober skupni prostor pa veliko (kar ne morem poudariti, kako zelo veliko) doda k vzdušju in zadovoljstvu gostov, kar pa danes šteje največ. Hostel je, vsaj včasih, pomenil nastanitev v večposteljnih sobah, ki so jo turisti izbrali zato, ker je poceni in zato, da bi tam spoznali druge popotnike. Danes lahko po svetu najdemo poceni in drage hostle, preproste ter luksuzne, praktično vsakega s svojo zgodbo. Za hostel tudi niso več tipične zgolj večposteljne sobe, ampak večina hostlov danes nudi tudi zasebne sobe. A kakorkoli, skupni prostor je pomemben. Si predstavljaš hišo ali stanovanje brez dnevne sobe, brez tistega občutka topline? Da ne bi imel/a prostora, kjer se srečaš z ljudmi, ki so ti podobni, ki jih želiš imeti v svoji bližini?

Zakaj je skupni prostor pomemben?

  1. Je prostor, kje se umakneš od po navadi precej natrpanih večposteljnih sob in si vzameš trenutek zase. Kaj točno v tem skupnem prostoru je – ali je to velika kuhinja z veliko mizo, kavč, mize, stoli, družabne igre, televizija, knjige itd. – je odvisno od vsakega posameznega hostla. Vse je odvisno od zgodbe in od tipa gostov, ki jih želiš imeti za goste. Kar daš, to privlačiš, bi lahko rekli.
  2. Je prostor, kjer se lahko podružiš z ostalimi gosti. Če je hostel velik, je priložnosti za spoznavanje ogromno. Če tudi hostel ne organizira nekih posebnih dogodkov, se da že s prostorom kot takim narediti ogromno pri socializaciji – a s tem ne mislim, da manjši kot je, bolje je.
  3. Je prostor, kjer se ob določenih urah lahko nekaj dogaja. Ali so to kosila, večerna druženja, koncerti, turnir v pokru … vse to je priložnost, da goste spravimo na en kup in z njimi nekaj počnemo. Tako si bodo izkušnjo v našem hostlu veliko bolj zapomnili, prav tako pa je to priložnost, da ustvarimo dodaten prihodek.
  4. Je prostor, ki ima dušo in je srce vsakega hostla. Je prostor po katerem vidiš, kaj lastnik da osebi, ki je pripotovala iz drugega konca sveta … je priložnost, da vzpostaviš stik mimo tistega hladnega odnosa – check in – denar – ključi – adijo.
  5. Hostel lahko ima tudi lokal in če ni namenjen zgolj in samo gostom to pomeni, da se bodo tam zadrževali tudi lokalci, ki jim je tako okolje všeč – to pa pomeni priložnost, da se povežejo z gosti, ki cenijo lokalno perspektivo.

Veliko je zgodb in ogromno perspektiv. Vsak ima svojo. Dejstvo pa je, da turizem smo ljudje. In če v osnovi slediš temu, da se postaviš v čevlje gosta, bo domačnost vsekakor prisotna. Razen, če si brezobrazen kreten.

Za konec pa še meni nekaj zelo dobrih primerov skupnih prostorov:

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Happynest Hostel; tale mi je še posebej pri srcu, ker je v dveh nadstropjih. Kot so zapisali avtorji, lastniki hostla posebej ne organizirajo dogodkov, a gostje kar hitro navežejo stik, ker je že prostor sam po sebi dobro zasnovan, prav tako pa k temu prispevajo zaposleni.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Superbude Hamburg in St Pauli; ta že sam po sebi dobi plus točke, ker vsebuje veliko rumene barve (moja najljubša) in – a so to neke vrste samokolnice? Veliko lastnikov zasleduje fensi kavče in stole iz trgovin, a nekaj takega, kar lahko vidimo tu, je tisto, kar si zapomni sleherni gost, ki prestopi prag takšnega hostla.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / We_Bologna Hostel; prostor za dogodke, kjer lahko kakšnim nadebudnim glasbenikom v zameno za koncert ponudijo prenočišče. Win-win.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Valencia Lounge hostel; hostel, ki je odstranil mejo med klasično recepcijo in gostom. Recepcije dejansko ni, sprejmejo te v njihovi “dnevni sobi”. To je ena od meni najbolj privlačnih stvari in sicer, da gost nima občutka, da je tam samo zato, da ti na njegov račun zaslužiš, ampak da se počuti dobrodošlega in da tvoja nastanitev postane njegov dom, če tudi le za kratek čas.

Foto: http://www.hostelgeeks.com / Montacute Boutique Bunkhouse; meni takšna miza takoj da občutek domačnosti in je prostor za srečevanje in za povezovanje med ljudmi. Kot doma.