Skozi pasje oči

Ura je 6.42, ko prvič odprem svoje pasje oči. Pretegnem se v svoji veliki koči (hvala, gospodar a.k.a. ata Franc) in pomolim glavo skozi vhod. Tako lep razgled imam na balkon in dnevno sobo. Glavna kontrola. Vidim dve majhni žareči lučki, kako se premikata sem in tja. Spet kadita. Ona dva sta torej budna, a čez vikende me na dolge sprehode pelje ona. Tamlada. Potepuhinja. Ona, ki je, pa je spet ni.

Ne razumem. Mislim, vem, da je dlje časa ni, kot je. Vem tudi, da ko pride, hitro spet kam gre. In vem, da mi ves čas nekaj razlaga, kam ona hodi, pa zakaj je ni in Ljubljana ter služba levo desno. Kaj mene briga ta Ljubljana. Verjetno je nikoli ne bom videl in tudi je nočem. Predstavljam si, da so tam neki ekstra negovani mestni pudlji, ki si ne umažejo tac v lužah. Beeeeeedno. Čeprav je tudi en kup drugih, normalnih psov, ki vedo za kaj se splača živeti. Za nedeljsko kost iz goveje juhe na primer. Mljac. Po moje, da tudi v Ljubljani gospe to znajo kuhati svojim psom. No, kuhajo seveda zase, a vsi vemo, da kosmatinec naredi inventuro dnevnega kosila.

Ura je 8.23. Zagledam njene copate, ki vstopijo v kuhinjo. Počasi se približujejo balkonskim vratom, a vem, da to še ni to. Sedaj bo spet nekaj začela čebljati. 3, 2, 1:
“Ja dobro jutro, Luksek. Sj veš, neki na hitr pojem, kavico spijem, pa grema na sprehoda, ok?”

Ja, ok, mislim, a imam kako izbiro slučajno? Ti kar pojej na hitro, pa spij to svojo kavo, da bova potem divjala. Pa res hitro. Sicer ne vem čisto točno, kaj pomeni hitro v človeških minutah, ampak v pasjih se mi zdi, da ona te svoje zajtrke je celo večnost. Uležem se in čakam, da bo prišla še drugič s svojimi nebulozami. Do takrat seveda vsako minuto svojega življenja pospremim z glasnim cviljenjem in laježem. Če ona misli, da ne vem, kdaj se sprehaja po kopalnici, se moti. Uho Luksovo vse sliši. Aha, že gre s svojo drugo rundo: 3, 2, 1:
“Evo, sm pojedla. Sam preoblečem se, pa grema, ok?”

Ja, ok, mislim, a imam kako izbiro slučajno? Ti samo daaaaaj že. Jao mene, če bi se jaz tako počasi vlekel kot se ti, ne bi v življenju ujel nobene mačke. No, saj ne, da sem jo kdaj že. Ampak hipotetično.

Ura je 9.06. Toliko o tem, da bo hitra. Končno se zadekana do ušes privleče po stopnicah. Jaz skačem v zrak in ji dajem vedeti, da sem komaj čakal, da pride. Povedati ne znam, ampak saj verjetno razume, kaj moja dejanja pomenijo? Recimo da. Šolana je, ji že potegne verjetno. Zdaj pa pazite ta ritual, ki ga je ubrala pred časom. Najprej vzame neko črno vrvico, ki mi jo kasneje pripne na ovratnico. Občasno na sprehodu stopi do nje in od mene zahteva, da pridem do nje. Za tem dobim briket. En bogi briket. Ok, bolje kot nič. Če se mi da, pridem. Itak nima veze, ker če jaz res hočem, da bom nekam šel, bom šel. Naj ima veselje. Nato po balkonu nastavi žoge. Nekaj časa nazaj je ugotovila, da to pomiri moje nemirne zobe in živce. Uspelo ji je, svaka čast. Nato pa se začne, vsakič isto:
“Luks, sedi.” Ok, se vsedem.
“Počaka.” Mislim, kaj je s tabo? Čakal sem te ko kreten pet dni, da prideš iz Ljubljane, čakal sem, da poješ svoj zajtrk in spiješ kavo, sedaj pa naj še vedno čakam? Jok brate, odpade. Bom kar lepo skakal.
“Luks, prostor.” Ok, dam prostor.
“Počaka.” Pa ti to resno? Ok, bom počakal čisto malo, če ne bo tole trajalo še v nedogled.

Ker vidim, da tole ne pelje nikamor, se malenkost umirim, da mi lahko pripne to svojo magično črno vrvico in me odpne z verige, ki me tako lepo čuva, ko nikogar ni zraven. Odpet sem, AKCIJA. Hitro pograbim eno od žog in že letiva na travnik. Dejansko mi je kar všeč ta njen pristop. Imam celo eno igračo v obliki kosti, na kateri piše 1000 kg. Haha, močen Luks, močen. Po nekaj metrih grem hitro naprej, čeprav vem, da ne bi smel. Zakaj? Ker takoj zaslišim: “Luks, pridi, Luks počakaj … Luuuuuuks, halooooooo.” Smešna je, res. Saj jo bom počakal na vrhu hriba, samo tako počasi kot pa ona hodi … ne gre. Jaz sem mlad, poskočen, to šiba sem in tja. Čez kakšno minutko pride za mano in reče: “O, Luks.” Seveda … jaz sem, koga pa si pričakovala, divjega prašiča? Saj sem ti rekel, da te bom počakal, samo v pasjem jeziku hahahaha. Počasi se sprehodiva do gozda. Vsake toliko izvede ta svoj vrvičarski manever, ko stopi na vrvico in potem moram jaz do nje in mi da briket. Ampak ok, briket je le briket, pa še vidim jo, kako se trapasto smeje, ko naredim nekaj, kar mi ukaže. Sprehajava se, letava sem in tja, jaz lovim žoge in voham krtine. Juj, veselje. Noro, noro, noro. Ko se malo utrudim, grem do nje in ji nastavim ta zadnjo. Malo me počoha in že spet divjava naprej. Nato pa se, kot vedno, odloči, da greva domov. B.E.D.N.O. Ampak, hahaha, ampak, preden prideva domov, bom naredil še en ovinek. Tam jo vedno prehitim, ni šans, da me ujame. Vsakič, ko je le možno, zgasnem k sosedom, kjer sta dva psa. Sicer oba nenormalno lajata name in renčita, ampak se kaj veliko ne sekiram. Dejansko hodim tja samo zato, da Simoni pokažem, da lahko tudi jaz grem kam, ne samo ona. Čez par minutk, ko že vse po Šentjanžu laja in se buni, pride za mano, me pripne in tako odcapljava domov. Če je res nepozorna, ji uidem še enkrat. Saj vem, da ne smem, ampak če je tako zabavno.

“Luks, ne smeš tja, kolikokrat ti še naj to povem?” me vpraša. Jaz sem mislil, da bi mi mogoče to povedala še ene 1287x.
“Luks, zakaj nisi priden? Zakaj to delaš?” Ammm, ker je fajn?
Luks, priden si, priden.” Ja, no, saj to ti razlagam že ves čas. Odločiti se pa ne znaš ravno najbolj.

Zamenja mi vodo in mi vrže super gumijasto rumeno žogo iz katere … pazi to … padajo briketi!! Ne vem točno, kako je to možno, ampak dejansko ni važno. Mečem jo v zrak, jo s taco kotalim levo in desno ter si tako priborim malico. Hvala bogu za izume, vam rečem.

Kasneje se odpelje in zopet ista zgodba:
“Luks, priden bodi, pridem kmalu, veš … samo … 1, 2, 4, 5x greš spat, pa bom zopet nazaj.”

Mhm, ti samo pojdi, o tem, da ne boš pridna, pa jaz vem veliko več, kot si ti misliš!

 

Advertisements

Zadet piton v Ljubljani

V Ljubljani si lahko v teh dneh ogledate razstavo eksotičnih živali. Takih razstav je tekom leta povsod po Sloveniji veliko, a ta pa je malo posebna, saj si lahko ogledate vse od 7.5-metrskega pitona do aligatorja. Ko sem si danes pogledala posnetek na 24ur.com, me je kar zmrazilo. No pravzaprav me je zmrazilo že prej, ko sem na poti do bloka vsak dan gledala plakate s katerega me je gledal aligator. Lastnik je pitona, ki tehta 140 kilogramov, brez problema božal in držal njegovo glavo na rokah. Glede na to, da tak piton poje baje dve svinji na teden, me zares zanima koliko litrov/kilogramov takšnih in drugačnih pomirjeval je ta žival že dobila vase tekom svojega življenja, da je primeren za v družbo in da očitno ni problema, če se mu katerikoli človek približa, seveda, če je zraven lastnik. Pa ne samo piton, tudi aligator.

No seveda smo spet pri problemu mučenja živali, ki se pojavlja verjetno na vseh takšnih in podobnih razstavah, živalskih vrtovih in še kje drugje. Razumem, da imajo nekateri ljudi radi kače, pajke in krokodile ravno tako kot imam jaz npr. rada pse, a logika se mi poruši, ko pomislim koliko pomirjeval te živali dobijo, da so primerne za javnost. Seveda gre verjetno tudi tu bolj kot za hobi, za zaslužkarstvo.

Pes ni igrača ali okras

Vse prevečkrat se zgodi, da imajo ljudje doma psa samo zaradi lepšega. Koliko, predvsem psov na podeželju sem že videla privezane na verigo, ki so redkokdaj spuščeni, namenjeni pa so temu, da oblajajo nepoznane ljudi, ki pridejo k hiši. Nedaleč stran od mene, je gospa kupila psico v zavetišču, ker sta ji prejšnja dva zaradi starosti poginila. Seveda ni dobro premislila in se pozanimala ter je to psico vzela pač zato, ker se ji je na prvi pogled zdela ok. Ko je gospa pripeljala psico domov, pa je po parih dneh ugotovila, da je nikakor ne uboga, ampak konec koncev, kako jo le bi, če je ne pozna dobro, psica pa je imela za sabo tudi pestro in kruto zgodovino. No gospa je seveda ugotovila, da te psice ne bo imela in jo je podturila sosedi, ki pa se prav tako z njo ne ukvarja in je zato skoraj ves čas priklenjena na verigi.

Dober teden nazaj je poleg mene na vlaku sedel par s psom. Njuna vožnja bi originalno morala trajati dve uri, zaradi zamude pa se je vse skupaj zavleklo še za eno uro. Med njunim pogovorom sem ugotovila, da s seboj sploh nista vzela vode in sta bila zaskrbljena, da kako je njun psiček verjetno žejen. Kako se lahko odpraviš na 2 uri dolgo pot in seveda še več, če štejemo zraven pot do vlaka ter iz vlaka domov in ne vzameš vode za svojega psa?

Vem, da mnogo ljudi takšne stvari ne ganejo, vem, da je še več ljudi, ki ne razumejo (ker sami nikoli niso imeli psa) zakaj nekateri zganjamo takšen pomp okoli tega. Ampak, če si ljubitelj psov, tako kot jaz, te takšne stvari prizadanejo. Ljudje, ki brez pomisleka nabavijo psa, samo zato, da ga bodo imeli. Ljudje, ki ne razumejo, da pes rabi pozornost, igro, bližino človeka. Ljudje, ki doma namlatijo svojega psa, ker je storil nekaj narobe, ne pomislijo pa na to, da so krivi v bistvu sami, ker ga niso naučili kaj je prav in kaj narobe, ker konec koncev pes je odsev lastnika.

Pravijo, da kdor ima rad pse, ima rad ljudi in verjetno velja tudi obratno. Ne štejem tu zraven ljudi, ki imajo nekakšen strah pred psi, ker to še ne pomeni, da bi jim storili kaj žalega. A človek, ki je zmožen doma premlatiti psa, je po mojem mnenju zmožen premlatiti tudi svojega partnerja, otroke, še prej pa koga drugega.

Na temo psov sem pisala že tule: Zavržene živali, Preprodaja psov in vsekakor bom na to temo v prihodnosti zapisala še marsikaj.

Pujs kot domača žival

Bojda je že kar dosti ljudi, ki so se odločili, da bodo za domačo žival raje vzgojili pujsa, kot pa na primer psa, mačko, zajčka itd. Pujsi naj bili čisto ubogljive domače živali. Navadijo se na čistočo, se sprehajajo po stanovanju ali vrtu in tudi nimajo prevelikih problemov z drugimi domačimi živalmi. Sama že celo življenje živim v bližini kmetij, zato so mi takšne in drugačne živali dobro poznane in na pujsa sem vedno gledala kot na žival, ki mora biti v štalci, rije po blatu, je pomije, ko je dovolj velik in debel pa ga (žal) čaka kruta usoda na kolinah.

No in kljub temu, da so pujsi čisto prijazne živali, še vseeno dajem prednost psom, mačkom in zajčkom. Ne znam si predstavljati, da bi pujsa čohljala za ušesi, tako kot našega psa, ali pa ga na povodcu peljala na sprehod.

Kaj pa vi?

Tobi

Po kar nekaj objavah na blogu, mislim da je skrajni čas, da tudi moja ‘mala’ žaba dobi svoj trenutek slave. Tobi je moj pes. Je mešanec med nemškim ovčarjem in bernskim planšarjem. Vsekakor spada v skupino veselih psov :) Ima lastnike, ki ga imamo neizmerno radi, dobro jé, ko je kdo doma se prosto sprehaja okoli hiše in po okoliških travnikih, ima dobro družbo sosedovega psa in psičke (ja ja se mi zdi, da so nekaj časa letele iskrice po zraku, potem pa se ga je začela izogibat) .. skratka ima se fajn :) no pa brezveze, da razlagam na dolgo in široko, tule so fotke

Zavržene živali

Sem velika ljubiteljica živali, zato me ljudje, ki ne znajo ali ne morejo skrbeti za svoje ljubljenčke in jih za to odvržejo, spravljajo ob živce in jih bi jih najraje raztrgala, če bi se srečali na štiri oči. Razlogov je verjetno ogromno zakaj nekdo odvrže žival kar nekam, brez da bi primerno poskrbel za njenega novega lastnika, a kakršen koli je že razlog, opravičila za tako dejanje ni. Nekaj časa nazaj so mediji pisali o tem, kako je nekdo na cesto med Brezovico in Veliko Polano odvrgel dve mucki. Za eno muco je bilo že prepozno, ko jih je našla članica društva za zaščito živali Violeta Celec. Ko je ta gospa povedala županu Velike Polane, da je muco našla, je le-ta odvrnil, da naj jo vrže preko ceste v drugo občino in se tako njim ne bo treba ukvarjati s tem. Mislim, da mi ni treba posebej poudarjati kako neprimerno in nečloveško je razmišljanje župana. Nadvse pohvalna in še kako resnična pa je izjava gospe Celec, ko je dejala, da vsi živimo skupaj, tako ljudje, kot živali in da danes so živali, jutri so lahko otroci. Popolnoma se strinjam z njo in mislim, da če lahko nekdo kar tako odvrže ubogo žival, ki praktično ni ničesar kriva, lahko kaj hudega stori tudi človeku. Če kupiš ali nekje dobiš mačko, psa ali katero drugo žival, moraš za njo primerno skrbeti, drugače pa se zavzeti za to, da dobi žival primernega lastnika, ki bo za njo skrbel tako kot se spodobi.

Zakon o zaščiti živali (Ur. l. RS št. 98 z dne 3.12.1999) ščiti živali in omogoča kaznovanje tistih, ki živali zanemarjajo ali jih mučijo (jim namerno povzročajo trpljenje oz. škodijo njihovemu zdravju).
Za ukrepanje sta pristojni veterinarska inšpekcija in policija. Da lahko ukrepata, potrebujeta prijavo.
Zatorej prijavi osebe, za katere veš, da mučijo oz. zanemarjajo svojo/-e žival/-i.

V Sloveniji obstaja po mojih podatkih tudi deset društev proti mučenju živali, za to, če veste, da se  v vaši okolici dogaja v zvezi z živalmi kaj, kar se ne bi smelo – pomagajte, ker živali si same ne morejo!

Preprodaja psov

Ne morem mimo tega, da ne bi o tej temi tudi sama zapisala par besed. Pa čeprav o tem obstaja že veliko strani, videov in slik. Morda pa o tem kdo od vas še ne ve nič. Tudi komentarji na enem izmed drugih blogov so me spet spomnili na to, kakšne svinjarije se dogajajo po svetu. Preprodaja živali je razširjena po vsem svetu. Le kako ne bi bila, ko se pa s tem da mastno zaslužiti. Vedno se najdejo ljudje brez srca in duše, ki uboge živali preprodajajo in vedno se najdejo tudi tisti naivneži, ki jih kupijo. Ja ljudje smo pač taki, da zagrabimo vse kar je ceneje, ne pozanimamo pa se, kaj dejansko kupujemo, kar pa bi sigurno morali storiti, če kupujemo žival. Tole je prispevek, ki govori o preprodaji psov v Sloveniji. Res da je prispevek star že več kot eno leto, ampak razmere so tam še vedno iste. Ta ‘gospod’ (beri: vse kaj drugega kot človek) ima v Celju še danes odprto trgovino, kjer lahko kupite praktično vse. Pse, ptice, plezalce, glodalce … kar vam srce poželi, tudi po naročilu. Ne bom rekla nič drugega kot žalostno in grozno. Lastniku pa želim vse slabo. Da delaš samo zaradi denarja takšne stvari, moraš biti bolan.

Puppy mill je izraz za farme po svetu, kjer se vzrejajo psi … kot po tekočem traku, v nemogočih razmerah, v premajhnih kletkah … takšni psi so ponavadi bolni, kot mladički sicer izgledajo super, a se s časom zadeve samo poslabšujejo. Takšni psi tudi nimajo rodovnika, torej njihove zgodovine (prednike) ne poznate, kar pa seveda povečuje možnost, da je psiček bolan. A ljudi premami to, da ti preprodajalci pse prodajajo ceneje, pa čeprav brez rodovnika. Pa tudi rodovnik ni zagotovilo, obstajajo tudi ponaredki. Tule si lahko ogledate prispevek o puppy mills. Priznam, nisem pogledala celega, ker preprosto nisem zmožna. Že tisto kar sem pogledala, mi je pokazalo dosti jasno sliko o tem, v kakšnih razmerah kužki živijo. Sem pa o tem dosti že prebrala, besede ne bolijo tako zelo kot slika. Če si želi še kdo prebrati, lahko to stori npr. tule ali tule, teh strani pa je še ogromno. Tudi na Facebooku obstaja kar nekaj strani, katerim se lahko pridružite.

Pes je človekov najboljši prijatelj. Če mu daš tisto kar potrebuje in se z njim ukvarjaš ter ga vzgajaš, ti bo to povrnil. Ne bom razlagala kaj vse ti lahko pes nudi. Tisti, ki ga imate, to sami dobro veste, tisti, ki ga nimate, pa si ga želite imeti, se o tem pozanimajte, tisti, ki pa ga nočete imeti, pa vas to tako ne zanima. Jaz ga imam. Mešanec med nemškim ovčarjem in bernskim planšarjem. Ime mu je Tobi. Je najboljši pes na svetu. Vsaj zame. Da ne bo kdo rekel, da pišem o stvareh, ki jih ne poznam.

Drugače pa polagam na srce vsem – pes ni igrača. Res je, da se lahko z njim igrate, a poleg tega zahteva še veliko več. Ogromno časa, volje in ljubezni. Verjemite, da pes še kako dobro ve, kdo ga ima rad in kdo ne. Če nimate veliko časa, pa si vseeno želite pasje družbe, lahko greste v zavetišče, si izberete psa, ki vam je všeč in ga odpeljete na sprehod. In pes rabi svobodo. Ne more živeti ves čas v kletki ali priklenjen na verigo. Rabi tek, rabi igro, rabi pozornost.

Tema o psih je tako široka, da bi lahko o njej pisala dneve in dneve. Veliko je lepih, srečnih zgodb, še več pa tistih groznih. Sploh si ne znamo predstavljati koliko je psov na svetu, ki živijo v nemogočih razmerah, koliko je tistih, ki jih ljudje zavržejo, ker so se jih naveličali. Kaj sem hotela s to objavo doseči ne vem, ker se še predobro zavedam tega, da je to situacijo nemogoče spremeniti. Verjetno vas je o teh problemih večina že slišala, če pa še kdo ni, pa toliko bolje. Veste sedaj.