Čustveni izliv

Prvi del zgodbe se nahaja TUKAJ.

Drugi del zgodbe se nahaja TUKAJ.

Pa kolo. Deset let star poni, ki ga je prebarvala na belo in okrasila z rožicami. Sosed, za katerega je dolgo časa mislila, da mu je všeč, pa ji je namestil košarico. Včasih, v trenutkih kot je danes, je sanjala o tem, kako se s ponijem vozi po pariških ulicah in z nasmeškom do ušes pozdravlja mimoidoče. Ustavi se v majhni pekarni, kupi dve bageti, jih naloži v košarico in se odpelje do majhnega apartmaja, kjer jo čaka on. Sanjski moški, 35, z vizijo. Z lepimi modrimi očmi in z nasmehom ob katerem ne rabiš javne razsvetljave. Poleg vsega lepega, kar krasi njegovo telo, zna tudi z besedami. Pa to niso neke puhlice. V očeh mu vidi, da misli resno …

Na uri odbije dvanajst. Pa ni menda tri ure sanjarila? S strahom vzame v roke telefon. Trije neodgovorjeni klici in dva sporočila. Eden je od šefa. Tisti se glasi: »Že tri tedne me zajebavaš. Ne zalivaš več mojih rož, plus tega si daleč od tistega, kar pričakujem od zaposlenih. Ti je tako težko pridet v službo ali sporočit, da te ne bo? Bolje zate, da z zlomljeno nogo ležiš v bolnici, drugače letiš.« Tako, kot se je nasmejala ob tem sporočilu, se ni že dolgo. Če ga zajebava? Normalno, da ga. Rože so pa umetne, cepec.

Drugi sporočilo je od njega. Že po prvih parih besedah je vedela, da ima spet čustveni izliv, ki ga mora ujeti, vrnila pa ga zagotovo ne bo. Ne še. Res si ni tega želela. Samo tu in tam kakšna kavica ob Ljubljanici in za kakšno urico k njemu. To je to. On pa si je želel samo tega, da jo gleda in se ji sladko nasmiha. A vseeno ga ni odjebala. Nekaj jo je vleklo k njemu. Odločila se je, da ga bo poklicala. Niti si ne predstavlja, kako navdušeno se bo javil po tem sporočilu: »Ljubica, kje se skrivaš? Že en teden te nisem videl in mislim, da je danes pravi dan za to, kaj praviš? Vreme je lepo in tvoji kodri so najlepši, ko nanje posije sonce.«

Globoko je vdihnila in še vedno ni bila čisto sigurna ali bo totalno popizdila, ko se bo javil ali se bo ustrašila in požrla vse tisto, kar ji dejansko leži na duši. Oglasil se je. Brez, da bi lahko pozdravil, je začela: »Poglej, stari, všeč si mi, res si mi, ampak dej mal se umiri. Ne morem tko, vse te osladne ljubavi in kako ne moreš brez mene. Gledaš me, ko en zaljubljen pes, ko te primem za nogo, pa zmrzneš. Jaz bi malo več tega in malo manj onega, a to gre pri tebi? To je vse, kar lahko dobiš od mene v tem trenutku. Vzameš ali pustiš?«

Čez slabe pol ure sta že sedela v parku na klopci. Z levo nogo je neumorno udarjal ob tla, s prsti desne roke pa udarjal po kolenu. Svojem. Ker njenega si ne upa prijeti. Po petih minutah tišine, je končno dal nekaj iz sebe.

»Veš, sem razmišljal.«

Se nadaljuje.

Skodelica iz porcelana

Dvajset koščkov. Toliko jih je preštel. Dvajset koščkov,  na katere je razdeljeno njegovo srce. Za vse prijatelje, družbo, službo in tisto deklico, ki biva nekje v kotičku njegove glave. Predolgo. Njej da več kot polovico koščkov. V bistvu si jih je vzela sama.

V četrtek popoldan je stal za pisalno mizo. Zrl je v daljavo in gledal, kako trije oblaki počasi potujejo za gozdom. Eden izmed njih je imel obliko medveda. S prstom je šel počasi čez vsa imena in packe, ki jih je ustvaril skozi leta na tej mizi. Šest imen je naštel. Šest simpatij, ki so prišle ravno tako hitro, kot so tudi odšle. Kako ne bi, če jih je zapisal nekje do sedemnajstega leta. Pa pol centimetra globoka luknja od šestila, ki ga je zaril v mizo, ko je dobil prvi šus. Vsaka zareza je prinesla s sabo spomine. Petnajst let. Zadnje štiri odkar ne spi več v tej sobi, ki ga še vedno čaka pospravljena in brez kančka prahu. Mame.

Nikoli še ni bil v taki situaciji. Kako je življenje včasih smešno. Ob sebi imaš skoraj vedno vse, kar potrebuješ. Ampak, če tega ne opaziš, je vse zaman. Stremiš k idealu, ki ga ni. Si ga pa želiš. Seveda si ga. Dokler ne ugotoviš, da je kot skodelica iz porcelana, ki se lahko v sekundi razbije na nešteto nerazpoznavnih delov, ki jih ne sestavi niti čudež. Če ne bi … ah, če bi ne obstaja, ker se časa ne da prevrteti nazaj.

Streslo ga je. Tisti občutek zadovoljstva, ki počasi potuje po hrbtenici navzgor. Spet se je zazrl v daljavo. Ugotovil je, da je človek. Da ima srce in čustva, ki jih lahko deli tudi z drugimi. Da lahko da na plano vse tisto, kar je uspešno dolga leta skrival. Maska, ki je nikoli ni bil pripravljen odvreči. Vse do trenutka, ko je spoznal njo. Takrat je pozabil na vse. Odmislil je vse ovire in podrl vse mostove. Vedel je, da bo korak do nje vedno za polovico krajši in objem z njo ujet v neskončnost.

Vstal se je, odkorakal iz hiše in se vsedel v avto. Z nasmeškom do ušes. Življenje je res včasih smešno. Ob sebi imaš skoraj vedno vse, kar potrebuješ. Ampak, ko to opaziš, ko se tega zaveš in življenje sprejmeš z odprtimi rokami, veš, da ni noben del tvojega življenja kot skodelica iz porcelana. Ker si srečen in tisti pristen nasmeh spremeni vse.

Prioritete

Sedela je na klopci in zrla v majhne hiške v daljavi. Rdeča streha, siva streha in tista pisana ter ožgana od sonca. Na hiški stari kot zemlja in polni zgodb. Tam so živeli že mlajši, starejši, samski in poročeni, soseda pa pravi, da tudi kurbe.

Z leve, po potki pod hribom, je prihajal mlad par. Punca se je smejala, pela in vrtela ter vsake toliko, bolj sebi kot njemu, rekla kakšen stavek. Po italijansko. Pa je prisluškovanje drugim splavalo po vodi.

Pri uživanju v razgledu na stari del mesta jo je zmotilo zvonenje telefona. Po vseh »jebite se vi in vaši sestanki«, ki jih je izrekla sama pri sebi, čeprav je par na levi verjetno ne bi razumel, je končno potegnila telefon iz torbice. Iphone 6, valda. »Če nisi spredaj, si zadaj«, je od vedno govorila. Po vrhu vsega je bil zlat. Vsaj nekaj zlatega, če je že morala pred poletjem pustiti fanta, ki je po sedmih letih še vedno ni zaročil. »Pa sj veš, da moja Honda rabi nove feltne, od kje nej dobim dnar za prstan?«, ji je rekel, ona pa je njemu zlila dva deci limonade v obraz. Ko sta se po dolgem prepiru končno razšla, ji je bilo žal samo za delo, ki ga je vložila v ožemanje limon. Če se po tem meri kvaliteta zveze, potem je bila njena očitno totalno v kurcu.

Bila je daleč najbolj samozavestna punca v mestu, a vseeno je doživela majhen infarkt, ko je zaslišala »Iz pekla do raja«, melodijo za zvonenje, ki si jo je tretji dan v novi službi nastavila za šefa. On je to vedel. Ni pa vedel, da je on pekel in ne raj, ampak glede na to, koliko ljudi živi v zmoti, tudi njemu ne gre posvečati nobene pozornosti.

Danes si je privoščila plavega, čeprav je vedela, da bo verjetno letela. Ampak enostavno ni zdržala več. Branje zakonov in izpolnjevanje Excelovih tabel ji je bilo ravno tako razburljivo, kot če bi Miranu Ališiču rekel, naj bo tiho. Ko bi vsaj delala v pravem Excelu, ona pa je vsak dan izgubljala živce s programom Open Office in se kregala s tajnico na davčnem uradu, ki je vztrajno ponavljala »celo tabelo mi je podrlo gospa, že desetič vam rečem«. Pa dobro, Open Office je zastonj, šef pa rabi verižico za svojo novo ljubico. Kdo bi ji zameril, da je takoj pri koritu, čeprav je za to storila samo eno. Tisto, ob čemer bi se križala marsikatera slovenska babica.

Telefon je dala potiho. Nihče je ne sme motiti med njenim sanjarjenjem. Na prvem mestu je svetla poletna obleka. Visoko nad kolenom. Na drugem mestu so čevlji s peto, v katerih ne bi znala hoditi niti Jennifer Aniston. Na tretjem mestu je kolo. Ja, prave dame se danes vozijo s kolesom. Ker je eko, poceni in ker se ob plapolanju kodrastih las v vetru marsikateremu moškemu napnejo gate. Vsaj tako si predstavlja. Na četrtem mestu pa je on. On, ki ji kljub temu, da ga je začarala mrtvo pijana v največji beznici v mestu, vsak dan da vedeti, da je ljubezen njegovega življenja. Poleg tega je tudi lep in pridno koristi karto za fitnes. Marsikatera punca se v tem trenutku verjetno sprašuje, zakaj za vraga je on šele na četrtem mestu.

Na prvem zmenku ga je najprej ponovno spoznala, ker ji od tistega žura ni ostalo kaj veliko. Razen mačka. Bila pa je toliko prisebna, ali pa on toliko predrzen, da je vseeno dobil njeno cifro. Nato je imela enega od lepših zmenkov v njenem življenju. Nekje proti koncu zmenka ga je prvič posral. Vprašal jo je, če jo lahko poljubi. Čisto na koncu zmenka ga je drugič posral. Rekel ji je, da jo ljubi.

Ravno zato je morala malce bolj razmisliti o njenih trenutnih prioritetah.

Nadaljevanje zgodbe se nahaja TUKAJ.