Potlačena preteklost

Zadnjo uro brez pravega premora prijemam telefon v roke in gledam, če je že prišlo sporočilo. Ne briga me, če imam telefon nastavljen na najvišjo glasnost, ki bi v grobu zbudila še Tita. Po navadi nisem taka. Po navadi vzamem telefon v roke le na vsakih deset minut, a danes je poseben dan. Ne spomnim se, da bi že kdaj bila tako živčna. Sploh ne vem, če razumem, kaj se dogaja. Kako mora biti, ko si v taki situaciji.

Že zjutraj me je Martina vrgla po konci. Ob sedmih. To je zame sredi noči. Priznam, niti pomislim ne, da si kopica delavcev ob tej uri zasluži že sendvič s salamo in kumaricami. Ali da trume zagnancev takrat že švicajo na Rožniku. Ne, jaz sem nočni tip. Skoraj se že ne bi oglasila, a je Martina vztrajala do konca. Razloga, da me kliče tako zgodaj, sta bila lahko samo dva. Ali je zopet zagreznila v enem izmed lokalov, kamor je šla že zvečer samo na eno pijačo, ali pa se je nekaj zgodilo. V obeh primerih je zgodba dovolj dobra, da je očitno imela jajca tako zgodaj težiti po telefonu.

»Ja? Kdo je pa tebe vstati učil?« sem rekla z zaspanim glasom. »Stara, ne zajebavaj se. Umrla bom. Umrla. Daj, morem te videt. Zdle, takoj. Umrla bom.«

»Pa ajde, če boš umrla iz zdle na pol, a ne moreš počakat vsaj še kako uro?«

»Pa ne zajebavaj se, a misliš, da bi te klicala tak zgodi, če ne bi blo resno? Čez petnajst minut na Tromostovju,« je rekla in odložila telefon.

Martina, Martina. Zmešana kot vedno.

Oblekla sem se in se odpravila do mesta srečanja. Itak sem zamujala, v petnajstih minutah se jaz niti iz postelje ne vstanem, kaj šele, da bi prehodila tisti kilometer. Že na daleč sem jo videla, kako živčno postopa iz enega mesta na drugo in divje vleče svoje Marlboro rdeče. Hrana za raka. Hrana za živce.

»Pa kje si, Martina, ljubica? Kaj te tare, da je bilo treba sredi noči iz postelje?« jo vprašam. Ko me je pogledala v oči, sem vedela, da je nekaj prekleto narobe. Predlagala je, da se sprehodiva ob Ljubljanici do prvega prostega mesta za čvek. Aja, ura je pol osmih zjutraj. Povsod so prosta mesta za čvek.

Usedli sva se na lesena tla in ko je mimoplavajoča raca zobala travo v vodi in jo spretno izpljunila, je Martina padla v jok. »Pa stara, kaj ti je, ti nikoli ne jočeš?«

Po nekaj minutah hlipanja in dretja, se je končno umirila. »OK, moram ti nekaj povedati. Tega nisem povedala še nikomur. Nisem mogla, ker me je bilo preveč sram. Toliko enih težkih dogodkov, ki sem jih vsa ta leta držala v sebi. Se delala, da ni nič narobe. Ampak ne morem več.«

»Pa dobro, Martina, veš, da mi lahko zaupaš vse. Ni je stvari na svetu, ki bi se je mogla sramovati. Če smo preživeli tvoje golo poplesovanje sredi Kongresnega trga, potem mislim, da lahko brez obsojanja sprejmem tudi kakšno drugo stvar.«

»Ne razumeš. Tu se ne gre zame. V bistvu se gre, ampak … moj oče …«

»Ja, tvoj oče, Miro, človek, ki ga na vsake toliko srečam in crkujem od smeha od njegovih for?«

»Ja, ta Miro, ta oče, zabaven za ckrnit, res. Kar ne morem se nehat smejat, ko se spomnim,« Martina pripomni ironično. »Navzven že deluje zabaven, skrben, faca. Ampak ti ne veš. On že celo življenje pije. Pa prosim počakaj s komentarji, da povem do konca, preden borovničke popustijo.«

»Čakaj, čakaj, sori, ker te prekinjam, ampak, ti si danes že pila? Ob sedmih zjutraj? In razlagaš mi o pijanem fotru?«

»Pa, a sem ti rekla, da utihni? Če znaš bit tiho včasih ves čas, bodi še sedaj. Ja, spila sem dva deci borovničk in razlagam ti o pijanem fotru. Ampak jaz pijem iz istega razloga, kot piješ ti. Ker greš ven in se maš fajn. Ne piješ pa v zavetju svojega doma, zato, ker se ti sprdne sredi popoldneva. Čepravsem danes jaz storila isto. Mogoče pa res drži, da jabolko ne pade daleč od drevesa. On se ga napije, napije se ga, tako da se vstat ne more. Iz danes na jutri. Ne vem, kaj ga jebe. Drugače je res ok, saj veš. Skrbi zame, faca, ni da ni. Potem pa leži na pol mrtev v postelji še kak teden in se mu blede. Govori stvari, ki sploh ne obstajajo. O vesoljcih sredi spalnice in luknjah v parketu. Tako je grozno, res.« Martina je spet planila v jok.

»Ok, Martina pomiri se. Pa od kdaj se to dogaja? Ne morem verjeti, pa ne da te obsojam, ampak prijateljici sva že pet let. Najboljši prijateljici. Res je, da ne hodim velikokrat k tebi domov, ampak vseeno. Niti sanjalo se mi ni, da se kaj takega dogaja v tvojem življenju.«

»Ja, ker se to zgodi enkrat na leto. Mogoče dvakrat. In vsakič, ko se zgodi, mi v solzah obljublja, da se ne bo več ponovilo. Veš, kako je to grozno. Ko ne veš, kdaj ga bo prijelo in zakaj sploh to dela? Dogaja se pa že od vedno. Od vedno. No, verjetno od vedno, saj veš, ko si mali, se ne zavedaš ravno, da je tvoj foter pijanec. Včasih se ti zdi malo čuden, to je pa to. Se spomniš, ko sem ti razlagala o plesnem nastopu v osmem razredu? Nastop za katerega sem pol leta scala kri, da smo ga izpilili do onemoglosti?«

»Seveda se spomnim. Vesele račke, al kaj ste že bli? Ko se je tvoj soplesalec spotaknil in odletel k razdredničarki v naročje?«

»Hahahahaha, to ja. To je bilo to. No, ta nastop mi je res pomenil vse na svetu. Rada sem plesala, ostali so bili super, koreografijo smo izpilili do onemoglosti. Še pet drugih skupin je prišlo, iz šol po Sloveniji. Še televizija nas je prišla snemat. Par tednov prej sem govorila samo o tem. Koliko mi pomeni in oba, foter in mama sta rekla, kako sta ponosna in da komaj čakata, da nas prideta pogledat. Foter je celo rekel, da bo končno kupil kamero, ki jo je sanjal že dolgo časa, in me posnel. No, kaj se je zgodilo … teden pred tem sem ga našla mrtvo pijanega, ko sem pršla iz šole. Pridem domov in ga najdem v postelji. V pižami. Z litrom viskija ob postelji. Takrat je imel ravno dopust. Ne vem ali je dopust planiral zato, da se ga napije ali? Prijela sem tisto steklenico in jo vrgla čez balkon. Takrat sem sklatila desno ogledalo sosedinega avta, ampak me nikoli ni dobila. Preden je mama prišla iz službe, sem obrnila vsak centimeter stanovanja in vrgla stran vsako kapljico alkohola. Pobrala sem mu ključe od stanovanja, avta, kolesa, vse. Mama je itak zdolgočaseno sprejela vse. Nikoli nisem vedela, še danes ne vem, kako sprejema vse skupaj. Ali ji dol visi, se sekira? Ne vem. Vem samo to, da sem ga takrat hotela streznit do petka. Do nastopa. Da bi res prišel. Nekako se je spravil k sebi čez vikend in res je že vse kazalo, da bo do petka tip top. Tudi rekel je, da si želi, da pride. No, nakar ga isti dan kličem dopoldan in se spet ne javi. Kličem enkrat, nič, kličem drugič, nič. Kar stemnilo se mi je pred očmi in vedela sem, kako je na stvari. Točno sem vedela. Šla sem domov, s tresočimi rokami odklenila vrata in pogledala v spalnico. Tam je ležal. Tokrat z literco ob postelji. Samo pobrala sem stvari in šla v šolo. Nastop je sicer uspel in je še vedno eden od najlepših dogodkov v mojem življenju, ampak tako boli. Tako prekleto boli, ko se spomnim na ta dan. Ene slike ali video posnetka ne morem pogledati od tistega dne. Nič. Kot da ne obstaja.«

»Fak, Martina. Tako mi je žal. Res, če bi vedela že prej, bi ti kako skušala pomagati. Ti stala ob strani. Ampak vem, težko je to spraviti iz sebe. Ampak ne sramuj se. To je on, to nisi ti. Nisi kriva, da je tako. Ampak povej mi … je tudi danes kaj narobe? Se je spet ponovilo?«

»Seveda se je.  Predvčerajšnjim. Na polno. Dva dni je na pol mrtev ležal na kavču. Včeraj zvečer pa pridem domov, mama je že spala, in najdem kri na vratih. Valda stečem v dnevno in ga najdem na tleh. Vrgla sem se na kolena, ker me noge niso več zdržale in samo molila, da je živ. Bil je. Zbudila sem mamo in takoj sva poklicali rešilca.«

»O moj bog. A je vse ok?«

»Ne vem. Jaz sem ostala doma. Ne dvigujem mami na telefon, čeprav je klicala samo enkrat. Prej je poslala SMS, da je baje hudo in da naj pridem. Ne morem. Videt ga ne morem. Naj se spravi k sebi, potem pa ga grem obiskat. Pa odselila se bom. Ne morem.«

»Pa daj. Vem, da je hudo. Ampak pojdi tja. Pokliči mamo. Karkoli. Tvoj foter je konec koncev. Ne predstavljam si, kaj moreš doživljat, ampak lej … kaj če je, bog ne daj, res kaj narobe? Kaj boš? Pojdi tja, da vidiš, kako je. Očitala si boš. Očitno ima res probleme, ki jih mora rešiti. Podpiram, da odrežeš, podpiram, da se odseliš, ampak pojdi tja in se prepričaj,da je ok.«

Martina je planila v jok. Po dvajsetih minutah, ko sva brez besed sedeli druga zraven druge in ko naju je že tretjič brezdomec vprašal, če imava kaj za pit, ironično kajne, se je končno pomirila. Niti dojamem ne, kaj se je pravkar zgodilo. Ampak sedaj ni čas, da razumem jaz. Glavno je, da se on postavi na noge in Martina razreši tole situacijo. Šla je. Šla je v bolnico. Jaz pa čakam na njen SMS. Že jebene tri ure.

 

Po resni zvezi

Zapela si je še zadnji gumb na srajci. Četrti od vratu navzdol. »Hvala, mami, hvala, oči, za dobre gene«. Kako jih je znala izkoristiti. Srajco si je zatlačila v mini krilo in se odela v njen najljubši parfum. Podaril ji ga je njen bivši fant in vedno, ko ga je nosila, je nosila v sebi sladko maščevanje. Manjka samo še pika na i – čevlji z visoko peto, ki ob pogledu čez njene dolge noge proti vrhu vodijo do rdeče šminke.

Čez nekaj minut je že stala pred vhodom stolpnice in čakala na taksi. Ustavil ji je star, neobrit taksist, ki je smrdel po čikih in znoju. Zanimalo ga je vse – kam gre, za koga se je tako lepo uredila in če jo na končni lokaciji čaka kakšen moški. Polizanec stari, po besedah »zakaj si tako tiha, punce niste lepe, ko se jezite«, je mislila da mu bo s torbico razbila nos. K sreči sta že prispela pred njen najljubši lokal. Zalučala mu je deset evrov, ravno pol preveč, kot bi bilo treba in odvihrala skozi vrata. Ko je na koncu dodal še, če lahko dobi njeno številko, je mislila, da bo bruhala.

Glavo je dala pokonci in se samozavestno podala proti vhodu. Ura je odbila že skoraj dvanajst in vedela je, da jo tam že čaka njena najljubša družba. Marko na vhodu, jasno, s svojimi Diesel kavbojkami, edinimi, ki si jih je v življenju lahko privoščil in črno srajco. Njega je odpeljala domov prejšnji vikend, ampak samo zato, ker je izgubil ključe in bil po vrhu vsega še mrtvo pijan. Ob štirih zjutraj je sicer napravil potezo in ji z roko segel pod majico, a je po petih sekundah omagal. Pa on ji niti ni toliko simpatičen, poleg tega ima punco. V tujini. Marko je eden od tistih, ki sledi načelu “če je v drugi državi, lahko delam, kar hočem.”

Na hitro ga je pozdravila in čutila njegov pogled na zadnjici, ko je vstopila v lokal. Tukaj se počuti najbolj domače. Pa ni bila od vedno taka. Do pred pol leta je živela resno, umirjeno življenje s svojim fantom. Živela sta v razkošnem stanovanju, čisto blizu centra in vsi so jima zavidali. On lep, uspešen pravnik, ona lepa, uspešna svetovalka. Skupaj sta bila že dvanajst let in počasi razmišljala o poroki in otrocih. O tem je dejansko bolj razmišljal on. Popredalčkan in z vizijo za pet let naprej, ki si jo je sproti zapisoval v svojo temno modro knjižico. Ona mu je sledila, ker dejansko ji nič ni manjkalo. Dokler se ni nekega jutra zbudila in se vprašala, če je to sploh življenje, ki ga hoče? Posledica prekrokane noči. Od vedno je bila pridna punčka, ki je samo tu in tam, pa še to bolj po sili prilike, spila kakšen šampanjček. Preteklo noč pa jo je Maja, sodelavka iz kadrovske, zvlekla na glasbeno predstavo. En šampanjec je vodil do drugega, ta do martinija in martini do aperola. Aperol ni imel dovolj in se je vrnil k šampanjcu ta pa h kozarcu vina. Vsega se bolj slabo spomni, a en del noči je kristalno jasen. Sedeli sta na stopnicah za lokalom, vsaka s svojim kozarcem v roki in čikom. Takrat je prvič kadila. Maja ji je navdušeno razlagala, kako zelo je vesela, da se končno malo družita in da res ne razume, zakaj tega ne počneta večkrat.

»Pa saj veš. Služba. Po službi domov, moj vsak dan ob šestih skuha kočerjo in ni šans, da me ni, je ful užaljen. Pa potem še greva na kak sprehod, prebereva kakšno dobro knjigo ob večerih in dneva je konec.« »Užaljen?«, je rekla Maja, »a si ti normalna, stara si enaintrideset, pa živiš kot neka že štirideset let poročena gospa. Užaljen, ker te tu in tam ni doma, a si njegov suženj ali kaj? A ti to dejansko paše, biti takole na vrvici?« »Pa saj mi je super. Rada ga imam. Nič nama ne manjka. Pa pogovarjava se, da bi se drugo leto morda poročila, pa otroci …« je odvrnila in z grenkim priokusom spila še zadnji požirek šampanjca. Maja se je samo nasmejala in rahlo zlobno zastavila naslednje vprašanje: »Kaj pa seks, štima«? »Ja, ja, štima. Tam, dvakrat na teden, po navadi enkrat v soboto in enkrat v nedeljo. Včasih samo v soboto. Tako imava že od vedno. Itak je on moj prvi.«

»Ha ha ha, pa ne me zajebavat. A imata prav urnik al kaj? Poželenje ne izbira dni, draga moja. Zamisli se malo. Ne zaslužiš si, da bi živela praktično kot nuna, ki se tu in tam pregreši. Si še vseeno mlada, no, dokaj mlada, uspešna, lepa ženska in škoda te je, da ti nekdo drug dirigira življenje. Pa ne mi o tem, kako si ga navajena in da ne veš, kje boš koga našla, če ga pustiš. Samo nekaj te vprašam … a si srečna?«

S temi besedami jo je Maja zabodla v srce. Ne more reči, da je nesrečna, a ravno srečna tudi ni. Vse je isto, edina najbolj razburljiva stvar v njenem življenju v zadnjih nekaj letih je ravno ta večer. Kako dolgo že ni bila zunaj z nobeno prijateljico. Saj sploh ne ve, če prijateljice še ima. Uf, spomnila se je, da ji je Katja pred tednom dni poslala SMS, da je rodila. Pa ji ni niti odpisala. Kakšna krava. »Saj ne morem verjeti. Kaj sploh počnem?« je rekla Maji in popila šampanjec do konca. Niti zavedala se ni, kako zelo ji je teh nekaj stavkov obrnilo življenje na glavo.

Ko se je naslednji dan zbudila in glej ga zlomka, bila je ravno sobota, dan za seks, mu je, ko jo je kot vedno prosil, če se lahko kar sama sleče, zabrusila, da se je odločila, da gresta narazen. Brez debate. En teden časa ima, da spakira kufre in gre. Hvala, mami, hvala, oči, ne samo za obline, ampak tudi za stanovanje, ki sta ji ga kupila, ko je diplomirala. Gledal jo je z izbuljenimi očmi, nakar je prešel od joka, do dretja in metanja stvari v steno. Razbil je vazo, ki ji jo je kupil pred dvemi leti v Benetkah in prstan, ki ga je nosila le za posebne priložnosti (družinska srečanja, ker kam drugam tako ali tako nista šla) vrgel skozi okno na dvorišče. Ko se je umiril je seveda rekel, da naj še enkrat dobro premisli in da ne more kar tako dvanajst let vreči stran. »Ne mečem jih stran, samo skrbim za to, da bo naslednjih dvanajst lepših. Kaj pa imava? Bi ti rekel temu ljubezen? Jaz bi temu rekla bolj prijateljstvo. Pa na štriku me imaš. Bog ne daj, da kdaj zamudim tvoje večerje, pobralo bi te, če bi v tem času uživala s kakšno prijateljico na kavi ali pa ne daj bože, da bi spila pijačo s kakšnim moškim. Ja, do tega trenutka sploh nisem dojela, da me omejuješ. Da pišeš zgodbo mojega življenja, namesto, da bi si ga sama. Sem suženj totalno okalupljenega moškega. Zato ja, en trenutek je dovolj, da se odločim, da te ne želim več videti. Ker sem ugotovila, kaj vse zamujam zaradi tebe.«

V tistem trenutku se sploh ni zavedala, kam vse jo bo pripeljala ta odločitev. Od tistega dne, ko je spakiral kufre, se ji je odpeljalo. Obudila je stara prijateljstva, tista, ki jih je lahko. To pomeni, da se je z njo želela dobiti točno ena prijateljica od mnogih, pa še tista samo na popoldanski kavi, ker ima doma tri otroke. Pa nič hudega, spoznala je novo družbo. Poleg Maje, ki je mogoče malo obžalovala besede, ki so spodbudile vso tole obnašanje, je na svojih nočnih pohodih v svojo družbo sprejela na desetine punc in fantov. Predvsem fantov. Tako kot tistega večera, ko je mimo Marka ponosno vstopila na domač teren.

Brez da bi kogarkoli ošvrknila s pogledom, je odšla do šanka in naročila hugota. To je njena uvodna pijača. Nadaljuje se po navadi z rum colo, še eno rum colo, kakšnim lamborghinijem in tako naprej. Po petih, šestih pijačah niti ne izbira več. Kar ji plačajo. In vedno si sama kupi le prvo pijačo. Ozre se po lokalu, da preveri teren. Aha, Marko že spet lovi na drugi strani šanka. Pa tam je David, z njim je preživela divjo noč par tednov nazaj. Ni se najbolje odrezal. Preslabo, da bi zanj menjavala rjuhe. Pa Sara. Tudi s punco je bila, ampak samo na hitro. Ravno toliko, da je potipala, kako je v ženskih hlačkah, če izvzame svoje. Ko se je s pogledom že vračala nazaj pred svojo pijačo, je videla vstopiti visokega, temnega, mogoče malo mlajšega fanta. Na prvi pogled je izgledal odlično in ravno taki padajo pod njeno samozavestjo zadnjih nekaj mesecev. Kot naročeno sta s kolegom zakorakala točno proti šanku, kjer je stala ona. »Dober večer,« ji je rekel, in pri natakarju naročil pivo. »Jaz sem Filip, tole pa je …«. Ozrl se je in ugotovil, da ga je kolega že zapustil. Očitno ima dovolj hiter radar, ki mu pove, da se bo moral prej ko slej umakniti. Razen, če bi s kakšno pristala oba, kar se je tudi že zgodilo. A je Filip klonil pod pritiskom. »Smem vprašati, kako je tebi ime?« jo je vprašal, a ni dobil odgovora. »Rum colo pijem,« mu je odvrnila. To je bil njen test, če so mu všeč keš pičke. Saj ne, da je bila, a všeč ji je bil občutek, kako ji moški ležijo pod nogami. Naročil je rum colo in jo povabil na plesišče. Ni se pogovarjal z njo, niti ni poskušal. Z gibi sta si povedala vse, kar je bilo potrebno za uspešno uverturo v petkov večer.

Se nadaljuje.

 

 

Druga priložnost

»Eno željo ti izpolnim, samo eno, zato dobro premisli«, je rekel modrec in se usedel na skalo. Uprl je svoje zgarane roke na kolena in si mrmral staro pesem, ki mu jo je še kot otrok pel njegov oče. Vedel je, da bo trajalo. Vedno traja, da se spomnijo, kaj je tisto, kar bi radi počeli v drugem življenju.

Na podrtem deblu je sedela četrt stoletja mlada dama. »To je torej to«, si je mislila. Kot bi tlesknil s prsti. Trenutek in te več ni. Pa verjetno nima več smisla objokovati, ker je to počela že zadnje tri dni. Odkar ji je modrec povedal, da bo žal odšla na drugi svet, a da ji lahko da novo priložnost. Izbere si lahko katerokoli življenje hoče. Kjerkoli na svetu. Bogata ali revna. Črna ali bela. Visoka ali majhna. Marsikdo bi bil navdušen nad takšno priložnostjo, ona pa malo manj. Če pusti ob strani grozen občutek, ker zapušča vse na tej strani, je tudi takšna priložnost po svoje … strašna. Kaj izbrati? Kaj je res tisto, kar si želi? Kam? S kom? Kako? Ali si sploh želi? Bo lahko zaživela na novo, če ve, kaj zapušča v tem življenju?

»Vem, kaj razmišljaš. Ne boš se spomnila. Ničesar. Boš samo ti, v nekem danem trenutku. Tam, kjer boš želela. Počutila se boš domače. A od tam naprej je na tebi.« S temi besedami jo je modrec malo potolažil in se sam pri sebi nasmejal. »Vsi imajo isti pogled. Točno vem, o čem razmišljajo.«

Pol ure kasneje so počasi začele padati dežne kaplje. Ena. Dva. Tri. Nasmejala se je. Komaj je čakala, da dež spere z nje vse tisto, kar mora očitno pustiti za sabo in oditi v nov svet. Kam? Že od vedno je potihem sanjala … in zgodilo se je.

Jutranje sonce si je prebijalo pot skozi plasti zaves na ogromnem oknu. Našlo je točno eno linijo in posijalo na moj obraz. Rulete so se mi od vedno zdele precenjene. Sploh, ker so jutra moj najljubši del dneva. Škoda jih je prespati. Pa ogromna postelja, ki jo prekriva bela, sveže oprana posteljnina. Smuknem iz postelje, odgrnem zavese ter odhitim nazaj pod odejo. Ta razgled. Hribi in doline, drevesa in rože, vse odeto v čudovito zeleno barvo, ki je ne bi znal naslikati niti Bojan. Ozka cesta, ki se vije mimo hiše je na varnem, vsi domačini in turisti so vsaj nekaj sto metrov stran. Popoln mir, ko ga rabiš in velika terasa za obiske, ko jih hočeš. Res je, da so mi všeč tudi mesta. Kar je pravzaprav smešno, glede na to, kakšne krokodilje solze sem točila pred leti, ko je bilo treba ostati v mestu. A podeželje ima svoj čar. Sploh, če je nekaj minut vožnje stran še morje. Nisem vedela, da takšni kraji sploh obstajajo. Hvala, modrec.

S pogledom na desno vidim kuhinjo. Ravno prav velika za dva in obiske. Otok s šestimi stoli. In ponve, ki visijo nad njim. V življenju mora biti vedno prostor za dvoje – za sanje in dobro hrano. Dobra hrana je pot do srca in odprtega uma. Čeprav te včasih slaba hrana popelje še dlje. Pa rože. Takšne bolj zelene, ki krasijo kote mojega malega domovanja. Takšne, ki ne potrebujejo pozornosti ves čas. Sploh, ker obožujem prevetritev možgan tudi kje drugje. Bolj v trušču ali še bolj v miru. Kakor zapaše.

Dovolj bo. Vstanem se in se počasi odpravim v kopalnico. Obraz si umijem pod tušem, ker umivalnika ni. Ob vselitvi je bil tam tisti štirioglat. Kot vsaka prava ženska sem tudi jaz dovolj pametna, da vem, da je to grozota za čiščenje. In smo ga zamenjali. No, ga bomo zamenjali. Pogledam se v veliko ogledalo in si odenem kopalni plašč. Nekaj najlepšega pri življenju na samem je tudi to, da se lahko sprehajaš gol kjerkoli želiš. V hiši, ob hiši, celo na velikem vrtu pred hišo. Osvobaja. Odpravim se v kuhinjo in pristavim za čaj. Kave ne pijem več. Mogoče bi bila to še ena od želja za modreca, a nisem razmišljala, da bi na seznam dala tudi – zopet lahko pijem kavo, brez da me boli želodec. Vsega res ne morem imeti. Ura bo počasi osem in počasi bi se moral vrniti.

Saj niste mislili, da v tej postelji spim sama? In da to življenje živim sama? A nekaterih stvari se enostavno ne deli.

Čustveni izliv

Prvi del zgodbe se nahaja TUKAJ.

Drugi del zgodbe se nahaja TUKAJ.

Pa kolo. Deset let star poni, ki ga je prebarvala na belo in okrasila z rožicami. Sosed, za katerega je dolgo časa mislila, da mu je všeč, pa ji je namestil košarico. Včasih, v trenutkih kot je danes, je sanjala o tem, kako se s ponijem vozi po pariških ulicah in z nasmeškom do ušes pozdravlja mimoidoče. Ustavi se v majhni pekarni, kupi dve bageti, jih naloži v košarico in se odpelje do majhnega apartmaja, kjer jo čaka on. Sanjski moški, 35, z vizijo. Z lepimi modrimi očmi in z nasmehom ob katerem ne rabiš javne razsvetljave. Poleg vsega lepega, kar krasi njegovo telo, zna tudi z besedami. Pa to niso neke puhlice. V očeh mu vidi, da misli resno …

Na uri odbije dvanajst. Pa ni menda tri ure sanjarila? S strahom vzame v roke telefon. Trije neodgovorjeni klici in dva sporočila. Eden je od šefa. Tisti se glasi: »Že tri tedne me zajebavaš. Ne zalivaš več mojih rož, plus tega si daleč od tistega, kar pričakujem od zaposlenih. Ti je tako težko pridet v službo ali sporočit, da te ne bo? Bolje zate, da z zlomljeno nogo ležiš v bolnici, drugače letiš.« Tako, kot se je nasmejala ob tem sporočilu, se ni že dolgo. Če ga zajebava? Normalno, da ga. Rože so pa umetne, cepec.

Drugi sporočilo je od njega. Že po prvih parih besedah je vedela, da ima spet čustveni izliv, ki ga mora ujeti, vrnila pa ga zagotovo ne bo. Ne še. Res si ni tega želela. Samo tu in tam kakšna kavica ob Ljubljanici in za kakšno urico k njemu. To je to. On pa si je želel samo tega, da jo gleda in se ji sladko nasmiha. A vseeno ga ni odjebala. Nekaj jo je vleklo k njemu. Odločila se je, da ga bo poklicala. Niti si ne predstavlja, kako navdušeno se bo javil po tem sporočilu: »Ljubica, kje se skrivaš? Že en teden te nisem videl in mislim, da je danes pravi dan za to, kaj praviš? Vreme je lepo in tvoji kodri so najlepši, ko nanje posije sonce.«

Globoko je vdihnila in še vedno ni bila čisto sigurna ali bo totalno popizdila, ko se bo javil ali se bo ustrašila in požrla vse tisto, kar ji dejansko leži na duši. Oglasil se je. Brez, da bi lahko pozdravil, je začela: »Poglej, stari, všeč si mi, res si mi, ampak dej mal se umiri. Ne morem tko, vse te osladne ljubavi in kako ne moreš brez mene. Gledaš me, ko en zaljubljen pes, ko te primem za nogo, pa zmrzneš. Jaz bi malo več tega in malo manj onega, a to gre pri tebi? To je vse, kar lahko dobiš od mene v tem trenutku. Vzameš ali pustiš?«

Čez slabe pol ure sta že sedela v parku na klopci. Z levo nogo je neumorno udarjal ob tla, s prsti desne roke pa udarjal po kolenu. Svojem. Ker njenega si ne upa prijeti. Po petih minutah tišine, je končno dal nekaj iz sebe.

»Veš, sem razmišljal.«

Se nadaljuje.

Skodelica iz porcelana

Dvajset koščkov. Toliko jih je preštel. Dvajset koščkov,  na katere je razdeljeno njegovo srce. Za vse prijatelje, družbo, službo in tisto deklico, ki biva nekje v kotičku njegove glave. Predolgo. Njej da več kot polovico koščkov. V bistvu si jih je vzela sama.

V četrtek popoldan je stal za pisalno mizo. Zrl je v daljavo in gledal, kako trije oblaki počasi potujejo za gozdom. Eden izmed njih je imel obliko medveda. S prstom je šel počasi čez vsa imena in packe, ki jih je ustvaril skozi leta na tej mizi. Šest imen je naštel. Šest simpatij, ki so prišle ravno tako hitro, kot so tudi odšle. Kako ne bi, če jih je zapisal nekje do sedemnajstega leta. Pa pol centimetra globoka luknja od šestila, ki ga je zaril v mizo, ko je dobil prvi šus. Vsaka zareza je prinesla s sabo spomine. Petnajst let. Zadnje štiri odkar ne spi več v tej sobi, ki ga še vedno čaka pospravljena in brez kančka prahu. Mame.

Nikoli še ni bil v taki situaciji. Kako je življenje včasih smešno. Ob sebi imaš skoraj vedno vse, kar potrebuješ. Ampak, če tega ne opaziš, je vse zaman. Stremiš k idealu, ki ga ni. Si ga pa želiš. Seveda si ga. Dokler ne ugotoviš, da je kot skodelica iz porcelana, ki se lahko v sekundi razbije na nešteto nerazpoznavnih delov, ki jih ne sestavi niti čudež. Če ne bi … ah, če bi ne obstaja, ker se časa ne da prevrteti nazaj.

Streslo ga je. Tisti občutek zadovoljstva, ki počasi potuje po hrbtenici navzgor. Spet se je zazrl v daljavo. Ugotovil je, da je človek. Da ima srce in čustva, ki jih lahko deli tudi z drugimi. Da lahko da na plano vse tisto, kar je uspešno dolga leta skrival. Maska, ki je nikoli ni bil pripravljen odvreči. Vse do trenutka, ko je spoznal njo. Takrat je pozabil na vse. Odmislil je vse ovire in podrl vse mostove. Vedel je, da bo korak do nje vedno za polovico krajši in objem z njo ujet v neskončnost.

Vstal se je, odkorakal iz hiše in se vsedel v avto. Z nasmeškom do ušes. Življenje je res včasih smešno. Ob sebi imaš skoraj vedno vse, kar potrebuješ. Ampak, ko to opaziš, ko se tega zaveš in življenje sprejmeš z odprtimi rokami, veš, da ni noben del tvojega življenja kot skodelica iz porcelana. Ker si srečen in tisti pristen nasmeh spremeni vse.

Prioritete

Sedela je na klopci in zrla v majhne hiške v daljavi. Rdeča streha, siva streha in tista pisana ter ožgana od sonca. Na hiški stari kot zemlja in polni zgodb. Tam so živeli že mlajši, starejši, samski in poročeni, soseda pa pravi, da tudi kurbe.

Z leve, po potki pod hribom, je prihajal mlad par. Punca se je smejala, pela in vrtela ter vsake toliko, bolj sebi kot njemu, rekla kakšen stavek. Po italijansko. Pa je prisluškovanje drugim splavalo po vodi.

Pri uživanju v razgledu na stari del mesta jo je zmotilo zvonenje telefona. Po vseh »jebite se vi in vaši sestanki«, ki jih je izrekla sama pri sebi, čeprav je par na levi verjetno ne bi razumel, je končno potegnila telefon iz torbice. Iphone 6, valda. »Če nisi spredaj, si zadaj«, je od vedno govorila. Po vrhu vsega je bil zlat. Vsaj nekaj zlatega, če je že morala pred poletjem pustiti fanta, ki je po sedmih letih še vedno ni zaročil. »Pa sj veš, da moja Honda rabi nove feltne, od kje nej dobim dnar za prstan?«, ji je rekel, ona pa je njemu zlila dva deci limonade v obraz. Ko sta se po dolgem prepiru končno razšla, ji je bilo žal samo za delo, ki ga je vložila v ožemanje limon. Če se po tem meri kvaliteta zveze, potem je bila njena očitno totalno v kurcu.

Bila je daleč najbolj samozavestna punca v mestu, a vseeno je doživela majhen infarkt, ko je zaslišala »Iz pekla do raja«, melodijo za zvonenje, ki si jo je tretji dan v novi službi nastavila za šefa. On je to vedel. Ni pa vedel, da je on pekel in ne raj, ampak glede na to, koliko ljudi živi v zmoti, tudi njemu ne gre posvečati nobene pozornosti.

Danes si je privoščila plavega, čeprav je vedela, da bo verjetno letela. Ampak enostavno ni zdržala več. Branje zakonov in izpolnjevanje Excelovih tabel ji je bilo ravno tako razburljivo, kot če bi Miranu Ališiču rekel, naj bo tiho. Ko bi vsaj delala v pravem Excelu, ona pa je vsak dan izgubljala živce s programom Open Office in se kregala s tajnico na davčnem uradu, ki je vztrajno ponavljala »celo tabelo mi je podrlo gospa, že desetič vam rečem«. Pa dobro, Open Office je zastonj, šef pa rabi verižico za svojo novo ljubico. Kdo bi ji zameril, da je takoj pri koritu, čeprav je za to storila samo eno. Tisto, ob čemer bi se križala marsikatera slovenska babica.

Telefon je dala potiho. Nihče je ne sme motiti med njenim sanjarjenjem. Na prvem mestu je svetla poletna obleka. Visoko nad kolenom. Na drugem mestu so čevlji s peto, v katerih ne bi znala hoditi niti Jennifer Aniston. Na tretjem mestu je kolo. Ja, prave dame se danes vozijo s kolesom. Ker je eko, poceni in ker se ob plapolanju kodrastih las v vetru marsikateremu moškemu napnejo gate. Vsaj tako si predstavlja. Na četrtem mestu pa je on. On, ki ji kljub temu, da ga je začarala mrtvo pijana v največji beznici v mestu, vsak dan da vedeti, da je ljubezen njegovega življenja. Poleg tega je tudi lep in pridno koristi karto za fitnes. Marsikatera punca se v tem trenutku verjetno sprašuje, zakaj za vraga je on šele na četrtem mestu.

Na prvem zmenku ga je najprej ponovno spoznala, ker ji od tistega žura ni ostalo kaj veliko. Razen mačka. Bila pa je toliko prisebna, ali pa on toliko predrzen, da je vseeno dobil njeno cifro. Nato je imela enega od lepših zmenkov v njenem življenju. Nekje proti koncu zmenka ga je prvič posral. Vprašal jo je, če jo lahko poljubi. Čisto na koncu zmenka ga je drugič posral. Rekel ji je, da jo ljubi.

Ravno zato je morala malce bolj razmisliti o njenih trenutnih prioritetah.

Nadaljevanje zgodbe se nahaja TUKAJ.