Naš resničnostni šov

Meni so kar všeč resničnostni šovi, a nobeden od njih ni tako pristen kot – življenje.

Vstopila je na recepcijo in brez da bi jo pogledala v obraz, sem po glasu prepoznala kdo je. Tisto sezono sem resničnostni šov, v katerem je nastopala, pogledala od prvega do zadnjega dela. Zanimiva druščina so bili, ona pa že takrat kontroverzna.

Plača za posteljo v večposteljni sobi, jo odide pogledat in se kmalu vrne. Dlje časa sedi na recepciji in se pogovarja po telefonu: “Ma ja, sedaj sem tu v enem drugem hostlu. Tam v prvem so mi rekli, da imajo prosto samo še eno ful dražjo privat sobo. Itak, da nisem ostala.” Blink, blink … samo en nasvet vam dam. V veliko primerih, ko vam v nastanitvenem objektu to rečejo, vi pa se zavedate, da je z vami vsaj nekaj malega narobe, so se vas želeli samo na res eleganten način znebiti. Tak vljudnostni f* off. A, evo … oni so se je znebili, sedaj pa bomo še mi ugotovili, kaj bo ušpičila.

Že ko sem zvečer odhajala, sem jo našla na dvorišču s steklenico vina v roki, ko se je poslavljala od nekega fanta. Ok, če se poslavlja, ga očitno ne bo vabila v sobo. V njeno večposteljno sobo, kar ne pomeni, da lahko na prostih posteljah spijo tvoji frendi, ampak da te postelje čakajo na ljudi, ki so za to plačali.

Zjutraj pridem v službo in v programu, ki ga uporabljamo za medsebojno komunikacijo vidim sporočilo, naj ji ne podaljšamo nočitve. Sodelavka je namreč, preden je zaključila smeno, iz sobe metala njenega prijatelja, naša draga gostja pa je to pospremila z: “Slab komentar vam bom dala na Bookingu, ker ne pustite mojim prijateljem, da prespijo pri meni.” Draga moja, najprej spij kakšen kozarček manj, da boš vedela, da rezervacije nisi naredila prek Bookinga, ampak na pultu.

Kmalu za tem v recepcijo vstopita gosta, ki sta na njuno žalost to noč spala v sobi zraven nje. Seveda se pritožita, da je bila galama in da so bili v sobi ljudje, ki nimajo tam kaj početi. Zagotovimo jima, da bo naslednja noč mirna in da punce zagotovo ne bo nazaj. Meni v glavi že malo gori in takoj, ko ura odbije 10.00, kar je čas odjave, vstopim v sobo, da jo zbudim. Trkam na vso moč po postelji in se derem njeno ime, a ona nič. Čez eno uro ponovim opravilo, a še kar nič. Na žalost se nisem spomnila, kar mi je kasneje omenila sodelavka, da kozarec vode vse reši. Nekaj minut čez dvanajsto ponovno vstopim in opazim neko premikanje. Evo, super.

Jaz: “Dobro jutro, vstat bo treba. Ura je dvanajst, odjava je bila ob desetih.”
Ona: “Zakaj me pa niste zbudili?”
Jaz: “Ammmmmmmmmmmm, poskušala dvakrat, pa nisi bila ravno odzivna.”
Ona: “Joj, se opravičujem, takoj bom šla.”
Jaz: “Pa še en nasvet ti dam. Tako, če boš želela še kje kdaj spat. Skupinske sobe so za ljudi, ki za to plačajo. Ne pa za tvoje frende, ki jih voziš v sobo sredi noči.”
Ona: “Kaj, mene niti tu ni bilo ponoči.”
Jaz: “Ammmmm, pritožbo smo dobili od tvojih cimrov in sodelavka je tvojega frenda metala iz sobe že pred tem.”
Ona: “Ok, ok, se opravičujem. Grem takoj.”

Seveda smo izvedeli, da se je enaka zgodba odvijala tudi drugje, ne glede na to, kje spi, enaka galama.

Dragi moji. Slava je že mogoče ok. A te ne opravičuje kretenizma!

Advertisements

Konec zveze s Portugalcem

Dan se je začel podobno kot mnogi dnevi v mesecih poprej. Prva stvar, pardon, človek, ki ga vidim, ko vstopim v službo, je naš portugalski biser. Gost, ki ne dela (pre)velike škode  (razen psihične, ko sem ga nekega dne videla v samih spodnjicah sedeti na stolu in brati knjigo), redno prinaša denar, a zoprn je bolj kot vsi najbolj tečni sorodniki od levega do desnega kolena. Takšne so zime, ne prinesejo vedno snega, prinesejo pa takšne in drugačne sumljive goste.

Ko končno ugasne svoj francoski program na televiziji in za silo pobriše kuhinjo, odkoraka svojim dnevnim izzivom naproti. On namreč zelo gara za svoj dnevni zaslužek. Po mesecih ugibanja mi je namreč ptička končno prišepnila, da že tam od poletja prosjači po Ljubljani z besedami: “kako sem bogi, ker ne vem, kje bom dane spal”. Jaz na žalost vem, kje.

Čez par minut se vrne in razjarjen pove, da njegov cimer meče pepelnike po sobi. Po kratkem stiku, ko se vprašam: “zakaj za vraga so pepelniki v sobi in ne zunaj pred njo,” mu pripomnim, da mogoče je pa on kriv. Kolikor se sliši nesramno, verjemite mi, on je človek, ki te pripelje do roba, ko gledaš vse njegove kuhinjske packarije in ga poslušaš iz dneva v dan. Neverjetno koliko drobtin je on proizvedel v petih minutah prehranjevanja za mizo.

Zaloputne z vrati, se zopet vrne, preklinja in renči. Vsekakor ni ljubo, da se nekdo verbalno spravi nate, kot se je nekdo nanj, a vsaka zgodba ima dve plati. Malo kasneje se oglasi njegov cimer, “zlovešči” gospodič, ki meče pepelnike po sobi.

Jaz: “Šta je bilo?”
On: “Ništa.”
Jaz: “Šta ništa, ajde, v čemu je problem?”
On: “Pa tražio on rizlu od srba, probudio me.”
Jaz: “Pa dobro, ne meči stvari po sobi, šta ti je.”
On: “Pa nisam u sobi, vani sam. Da ga vidiš, kako on trči ko mala beba po ulici.”

No, priznam, vsaj nasmejali smo se.

Portugalca včeraj ni bilo nazaj. Tudi danes ne. Očitno smo se poslovili. Dolgoročni gostje so v hostlu problem, ker se enostavno počutijo preveč domače. In on se vsekakor je. Smo pa dobili nazaj svojo kuhinjo, televizijo in kanček svobode. Podrepen kot on je, bo tako ali tako vedno našel prostor pod soncem.

Naj še komu drugemu v Sloveniji obleke smrdijo po njegovem praženem česnu.