In, kako je življenje, ko si trideset?

Ej, čisto nič drugače kot pri 29, 28, 27 …

Poznam veliko ljudi, ki se obremenjujejo z leti. Eni bi se celo radi na svojo tridesetko skrili v omaro z zalogo sladoleda in jokastimi serijami ter tako preživeli ta mračen, črn, temen dan.

Ne razumem vseh teh nasvetov, ki so vezani na številko 30:

  • Kaj mora vedeti ženska po tridesetem?
  • 12 stvari, s katerimi se ženske po 30-ki ne obremenjujejo več
  • Krize, ki pestijo ženske pri 30-ih
  • Po 30-em je seks za ženske še boljši
  • So ženske res najbolj privlačne pri 30-ih?
  • Zakaj so ženske 30+ samske

Joj, ta zadnji je dejansko naslov vprašanja na forumu MedOverNet. To bo še zabavno. Najde se nekaj pozitivnih odgovorov, da je biti samski čisto normalno. S tem se strinjam. Pomembna je ljubezen, ni toliko važno od koga je ta ljubezen. Potem pa so tukaj seveda cvetke:

  • Ženska, ki do petindvajsetega leta ni v partnerskem razmerju je zrela za psihiatrično obravnavo. / (op. a. Pokličite Vojnik, da mi posteljejo).
  • Brezposelnost … kje se naj mladi intelektualci najdejo, če nimajo kaj za delat in sredstev za preživetje? / (op. a. Ne vem, na sprehodu v naravi? Na Zavodu za zaposlovanje? Pravi pa seveda v službi, ki se jo da najti, če hočeš).
  • Dečko ajde oladi. / (op. a. se strinjam :D).

Ok, gremo dalje. Trideset je verjetno privlačna številka, ker je okrogla. Nikakor pa ni mejnik za karkoli pomembnega:

  • Do tridesetega bom poročen/a in imel/a dva otroka.
  • Pri tridesetih bom imel/a službo za nedoločen čas.
  • Pri tridesetih bom bolj telovadil/a, ker se kile bolj nabirajo …

Čeprav ta zadnja, moram priznat … pa ne da to povezujem z leti, no, samo res se mi je šele po tridesetem uspelo zrediti za tistih mojih ljubih 5 kilogramov.

No, šu šu s temi nasveti kaj pri tridesetih ja in kaj ne. Dejstvo je da odraščamo in da vsako leto bolj vemo, kaj si želimo. Če ugotoviš tebi pomembne stvari ravno pri tridesetih, ok. Če to ugotoviš tri leta prej ali pa petnajst kasneje, tudi prav.

Ampak, da bo tvoj trideseti rojstni dan razlog za neko paniko? Bog pomagaj. Trideset je zgolj in samo številka. Ali dve lepi številki skupaj. Moje trideseto leto je bilo pravzaprav najboljše leto v mojem življenju in čez slab mesec bom enaintrideset. O, marija, kaj bo šele to prineslo.

Kakšen siv las več. Mačke s slike pa ne. Imam raje pse.

Advertisements

Kje si, princ na starem kolesu?

To bo blog o samskih ženskah. Pretežno, ker bom verjetno umestila še kakšen stavek o tistih srečno zaljubljenih, ki ne vidijo pol metra pred sabo in jim vsi zavidamo. A jim ne? Komu lažeš, no? In to bo blog o pecanju in čustveni depriviranosti.

Večkrat katera od predstavnic ženskega spola reče, da dedci pa res niso več to, kar so bili včasih. Pustimo ob strani, da naša generacija tako ne ve, kako je včasih bilo, razen tistega, kar nam povedo mame, tete in babice, ki včasih dodajo kanček olepšanosti. Dokler jih nekega dne ne prime in ti povedo celotno življenjsko zgodbo, ki je ali pa ni tako zelo srečna, kot smo poslušali od plenic naprej. Ja, dedci so se spremenili. Nič več v vojsko, pa to. Kot da je vojska kriva. Ampak tudi ženske se spreminjamo. Če pod tole potegnemo črto, lahko rečemo, da se vsi spreminjamo in da so naši načini komuniciranja veliko bolj drugačni, kot takrat, ko so dedki dvorili našim babicam.

Še jaz se spomnim časov v osnovni šoli, ko so se začele prve simpatije, listki med poukom, pisma za valentinovo, sramežljivi pogledi na hodnikih. Še v srednji šoli je bilo drugače. Če si želel, da te nekdo opazi, je bilo treba imeti jajca. Takrat se mi zdi, da so jih moški imeli še veliko več. Potrudili so se, da so dobili tvojo telefonsko, ali pa vsaj nažicali sošolko, da ti omeni, da si mu všeč, potem pa je naprej že nekako šlo. Pa povabila na kavo, s kolesom v sosednjo vas, tričetrt ure vožnje, pa trije hribi vmes. Danes pa te sredi noči ‘pokne’ na Facebooku. Kaj pa jaz vem, kaj mi želiš s tem povedati? Lahko, da si le pijan tapkal po Facebooku ali pa si tako ‘napreden’, da misliš, da bo katera ženska tvoj poke dojela kot povabilo na zmenek. Pitaj boga, kaj se komu plete po glavi.

Zdi se mi, da je to ravno največji problem. Ne znamo se več spoznavati, ne da bi prej mačo popil dva močna koktejla, po katerem že sloko hodi in mi pogumno piska na uho in ni šans, da se moja številka znajde v njegovem imeniku. Vzamem v zakup, da jim je težko. Tudi meni bi bilo, če bi morala pristopiti do neznanca, se mu predstaviti in tvegati, da mi reče ‘ej sori, tole pa ne bo šlo’. A vseeno, kdaj vam bo, dragi moški, jasno, da si ne želimo žvižgov po ulici in šlatanja po tazadnji od neznancev sredi lokala? Vsaj zame, je najboljši prvi pristop tisti, ki je spontan, prijazen, normalen. Sproščen (ja, ja vem, živci) pozdrav, vprašanje kako si … in počasi se razvije pogovor. Seveda lahko tudi ženske storimo prvi korak, a ga dostikrat prepustimo vam. Ali pa vam vsaj prej konkretno nakažemo, da ga lahko.

Kje si, princ na starem kolesuZakaj mislim (in po vseh več enakih pogovorih sodeč, nisem sama), da je danes veliko več samskih, moških in žensk, kot včasih? Zakaj? So krive kariere, smo preveč zaprti, izbirčni, ne znamo povedati, kaj hočemo, nedružabni? Včasih je bilo verjetno veliko bolj ‘normalno’ spoznavati nove ljudi na nekih dogodkih, v lokalih, morda celo kar na ulici. Danes pa se precej (ne pravim, da vsi) držimo svoje družbe, ne minglamo in povrh vsega preveč visimo na računalniku. Verjetno nam matere ne rečejo tu in tam zastonj, da doma na vrata že ne bo prišel trkat. Čeprav ne izključujem dejstva, da lahko spoznam krovca, keramičarja ali pa morda poštarja, če ne bi prvih dveh funkcij pri naši hiši opravljal kar moj oče. Je morda tudi razlog, da si ženske želimo preveč? Niti ne. Vsaj ne vse. Čeprav me velikokrat kdo vpraša, kakšnega moškega si želim, mu, poleg tega, da povem, da je to eno najbolj bedastih vprašanj, lahko rečem, da mora biti razgledan in v življenju imeti cilje, ki sežejo dlje od večernega sedenja pred televizorjem. Ni treba, da vozi dober avto, lahko ima kolo, skiro ali pa vsaj spodobne čevlje. Pa da se me ne boji.

Ne glede na to, kdo s kom je in kdo s kom ni, mislim, da gre naša družba tudi v medosebnih odnosih vse globje in globje v drek. Z zagotovostjo lahko trdim, da so moški nekaj desetletij nazaj bolje poznali snubitvene procese, marjetice na travniku in gentlemansko držo. Pa da so imeli več jajc. Ne dobesedno, čeprav je bilo včasih več kokošnjakov, kot danes. Kako že gre tisto … ženske smo z Venere, moški pa z Marsa?

Da ne bom preveč pametna. Kaj pa moški pravite na to? Kaj je krivo, da se težje spravimo skupaj, kot včasih? 

p.s. Vsa domnevanja so povzeta po resničnih pričevanjih (in mojih povzemanjih) širše množice žensk, ki so najbolj kul na svetu, pametne, razgledane, pa še kuhati znajo.

 

 

Je to, da je nekdo že zaseden, samo podatek?

Kolikokrat ste že bili priča temu, ali pa ste celo to sami naredili, da je nek moški osvajal žensko, ali pa ženska moškega, pa čeprav se ve, da je zaseden/a? Jaz osebno zagovarjam to stališče, da če nekdo že ima partnerja, ga ima – ne diraj. Mislim, da je včasih bolj veljajo prepričanje, da so moški tisti, ki se požvižgajo na to ali je ženska zasedena in na to ali je zaseden tudi sam. No danes so tudi ženske take. Nekaj časa nazaj, mi je kolega pripovedoval, da ga je osvajala natakarica v lokalu … nič posebnega, če ne bi on v ta lokal prišel s punco, kar je bilo jasno razvidno. In sprašujem se, zakaj je treba to počet? Pa ne mislim s tem, da se ne smeš družit z nekom, ki je že zaseden, ne, ampak imej z njim tak odnos kot se spodobi. Se pravi kolegialni, brez neumesnih pripomb, laskanj, pohval ali še več, dotikov. Sploh pa, če je njegov partner zraven in če veš, da je srečen/srečna v svoji zvezi. Kako daleč bi šli? Eni tudi nimajo nič proti, da je nekdo poročen. Pa dajmo razdreti zakon. Mislim, da je tu treba upoštevati tudi to, da si lahko, ko smo mladi, privoščimo malo več, če že. Pri 20. letih npr. je posledica strto srce. Pri npr. 35., ko ima nekdo že družino, pa to za sabo potegne še veliko več. Sploh pa ne vem, ali ni nič slabe vesti, ko si z nekom, za katerega veš, da je zaseden ali pa da si zaseden tudi sam? Teh bedarij jaz mislim da ne bom nikoli razumela. In sem že od vedno zagovornik tega, da se ne vara. Če imaš željo po varanju, že nekaj ni v redu v zvezi, zato jo končaj, potem pa le v objem ali posteljo tistega drugega.

Kot npr. naš slovenski Don Juan Erazem B. Pintar, ko je imel ‘resno zvezo’, a je dejal, da je sex z drugo žensko po kosilu, nekaj čisto drugega. Da to nima nobene veze z ljubeznijo, da to v bistvu ni nič kaj takega, on pač tak je in to mora njegova partnerka razumeti. No, če je to partnerka res razumela, potem prav. Če imata dva neko odprto zvezo, tudi prav. Torej varanje je recimo dopustno, če se partnerja o tem dogovorita. Pa se temu potem sploh reče varanje?

Je stopnja izobrazbe partnerja pomembna?

Ker je možnosti kar nekaj, se bom omejila na eno: en partner ima končano srednjo šolo, drugi pa je študent oz. ima že univerzitetno izobrazbo in je zaposlen. Gre to skupaj ali ne? Jaz sem mnenja, da ja in ne. Odvisno od posameznika in od tega zakaj se tisti, s končano srednjo šolo ni izobraževal še naprej – je to zato, ker se mu ni dalo, ker ni imel denarja, ker ni zmogel? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da to stvar vidim takole … tisti s končano srednjo šolo gre v službo (tam opravlja manj odgovorno delo, kot tisti z univerz. izobr.), pride domov in ima veliko prostega časa (seveda so možne izjeme), študentje pa moramo hoditi na faks, se učiti, delati seminarske naloge itd. V času izpitov smo nemogoči in ko nam teče voda v grlo se učimo tudi cele dneve. Tega pa tisti manj izobražen partner včasih ne razume. Saj reče: ‘ja itak, da razumem, da se moreš učit’, po drugi strani, pa si verjetno misli: ‘pa kako se more učit kar cele dneve, jaz sem se v srednji šoli samo par uric pred testom.’ Razlika je tudi v tem, da smo študentje ves čas navajeni sprejemati neke nove informacije, spremljati razno razne medije in dogodke, ki se dogajajo pri nas in po svetu, tisti s končano srednjo šolo so tega navajeni manj. Še enkrat poudarjam, so izjeme! Kar je pomembno (vsaj zame) je to, da je človek razgledan (včasih je kdo z nižjo stopnjo razgledan 1000x bolj, kot tisti s končanim faksom). Da ne vidi pred seboj samo to, kako bo končal službo in se po tem doma vrgel na kavč ali pa celo popoldne presedel pred računalnikom ali pa s prijatelji(cami) prečvekal v nekem baru. Pomembno mi je to, da imaš in znaš v življenju še kaj več, kot je pa nujno potrebno za tvojo službo, šolo in da se ukvarjaš z različnimi stvarmi, ki dajo tvojemu življenju nek smisel. Bistveno je, da imaš cilje h katerim stremiš in za katere se trudiš iz dneva v dan, da nisi pasiven, kar pa mnogi so. Način življenja dveh s popolnoma različno izobrazbo je lahko zelo podoben, lahko pa je tudi popolnoma različen. Lahko se ujameta, lahko se ne. So seveda izjeme, ampak vseeno mislim, da je več tistih, ki bi se strinjali z mano, če rečem, da je lažje, če se najdeta dva s podobno izobrazbo. Prevelika odstopanja v eno ali drugo stran, pa niso dobra. Je pa to, kot sem že rekla, odvisno od vsakega posameznika in načina življenja. Kot pravimo: sto ljudi, sto čudi.

Do poroke na roke?

Danes se baje vse več ljudi odloči, da bodo s spolnostjo počakali do poroke. Razlogov za to je verjetno ogromno, eden izmed njih je sigurno verski. Bog pač ne odobrava seksa pred poroko. Nekje sem prebrala, da bog ni ustvaril seksa zaradi užitka, ampak izključno zaradi reprodukcije in da ni prepovedal seksa pred poroko zato, da mi ne bi uživali, ampak samo zato, da bi nas obvaroval pred neželeno nosečnostjo in boleznimi. Drugi razlog je lahko tudi v tem, da želi nekdo počakati zato, da bo njegov cvet utrgal tisti partner s katerim boš do konca življenja. Kakorkoli, noben razlog ni dovolj dober, da bi me prepričal v to, da je vredno in dobro čakati do poroke. Zakaj? Ker je seks fajn, ker je nekaj normalnega in ker brez seksa zveza na dolgi rok ne funkcionira. Zveza brez seksa je mučenje, obsojena na propad, ker marsikdo ni zmožen zdržati tega pritiska in ker to zahteva popolno predanost, ljubezen in potrpežljivost obeh partnerjev. Zanima me tudi, če tisti, ki čakajo do poroke, v tem dejansko uživajo? A si rečejo, jaz sem pa vesel/a, ker ne seksam s svojim partnerjem, ker se samo pogovarjava in se spoznavava? Kako pa lahko sploh partnerja dobro spoznaš, če z njim ne seksaš? Če ne veš kaj mu paše? Ali mu poveš? Mu razlagaš iz dneva v dan, kako ti paše, pa kje ti paše in kje te bo moral prijet, da ti bo fajn in kje boš ti njega, da mu bo zavrela kri v žilah? Ne predstavljam si. No in vse to velikokrat pripelje do tega, da se takšni pari potem ločijo, ker ugotovijo, da preprosto to ni to in seks ne štima. Na živce mi grejo ljudje, ki smatrajo seks kot nekaj slabega, kot nekaj, kar je pač treba početi, zato ker je tako prav in ker to počnejo vsi. In tisti, ki čakajo do poroke, po mojem mnenju tako mislijo, če ne bi to počeli že prej in ne bi mučili samega sebe, ker v takem početju sigurno ne moreš uživati. Zakaj nekdo sploh seks smatra kot nekaj slabega? Kot nekaj kar se ne sme početi, če nisi poročen? Zaradi seksa smo danes tukaj tudi mi vsi, pa sigurno ga ni človeka na svetu, ki je rekel svojemu partnerju: ‘dejva seksat samo za to, da narediva otroka.’ Pa tisti razlog, da je vredno počakati na partnerja, ki je pravi, ki te ima resnično rad in s katerim boš do konca življenja. Da počakaš na nekoga, ki te ima resnično rad, to je popolnoma prav, da pa čakaš na nekoga, ki je pravi? Slaba ideja. Kako pa veš, da je? Ne moreš vedeti, da boš z nekom do konca življenja. Še najbolj zaljubljeni in sanjski pari so se razšli, ker so spoznali nekoga drugega. In koliko ljudi, je bilo najbolj srečnih, ko so zamenjali partnerja, ker so ugotovili, da seks s tistim prejšnjim sploh ni bil dober, čeprav so mislili da je. Res pa je, da je odvisno kako daleč gre par, ki se odloči za vzdržnost. Se niti ne dotikata, se slečeta drug pred drugim, se ne, si povesta kaj jima paše ali pa morda sta tako ekstremen primer, da niti sama ne vesta kaj jima paše? Skratka, seks je nekaj normalnega, je popolnoma zdrava zadeva, tako v duševnem kot telesnem smislu. Seveda, če počneš to premišljeno, z glavo in zdravo pametjo. S kom, kdaj, kje, zakaj in kako, pa je stvar vsakega posameznika. Če pa je komu super, ker bo čakal do poroke, pa tudi prav. Glavno je, da vsak zase ve, kaj mu daje zadovoljstvo.

headache.jpg