Zdravje

Verbalna zloraba

Poznamo več vrst zlorab. Kaj imajo skupnega? O njih se veliko premalo govori.

Vem, to so težke teme. Včasih traja dolgo časa, da celotno zadevo predelaš sam/a, preden lahko poveš komu drugemu. Zavedam se, da veliko ljudi nikoli niti ne pove, da so bili zlorabljeni, ali pa povedo kasneje, ko je to na njih pustilo nepopravljive posledice.

Tudi verbalna je ena od zlorab. Pri njej imam večkrat občutek, da jo omenimo veliko lažje kot katero drugo, a da se nam zdi, da ni tako huda oz. jo lažje sprejmemo kot nekaj kar se pač zgodi. Govorim o situacijah, ko se mož dere na ženo (ali obratno), ko se dereš na prijatelja ali ga zmerjaš z besedami, da je butast in beden ali ko se recimo nadrejeni dere na zaposlenega.

Jaz delim dretje na dve vrsti. Eno je tisto, ko ti malo poči film in povzdigneš glas, mogoče, ko gre nekaj res narobe ali pa ti je drugi storil krivico. Ali pa najdeš partnerja doma z drugim/drugo in ga pošlješ v tri p* m*. Ali pa ko se starejša gospa na Pošti dere, ker se je nekdo vštulil v vrsto, ker tisti prvi že 15 min plačuje položnice. Skratka, ne bom naštevala dalje, ker za nobeno situacijo ni opravičila in vsako stvar na tem svetu se da rešiti na čisto miren način.

Druga vrsta dretja pa je tista, ko se nekdo postavi pred tebe in v navalu besa s povzdignjenim glasom in žalitvami želi pokazati premoč. Ampak zgolj samo želi, ker zame je vsak, ki svojo moč izkazuje z dretjem in žalitvami, le oseba, ki ne zna komunicirati in je neizobražena ali pa ima resne psihične motnje.

Dretja ne toleriram. Na nobeni ravni. Mogoče bi še razumela, da bi se nekdo drl name, ker bi nekaj res totalno zaj* ali pa bi bila jebivetrska in bi ravnala brezbrižno. Potem bi si še mogoče zaslužila. A ne razumem, kako lahko določene osebe tako zelo popizdijo, a v resnici jim želiš samo dobro. Nič nisi naredil narobe, morda si podal samo predlog, a oni vedno znova povzdigujejo glas in prepričani v samo eno (svojo) resnico z dretjem dokazujejo svoj prav. Namesto, da bi se zamislili in premislili o svojih dejanjih in namerah ter končno doumeli, da je po vsej verjetnosti še neka druga pot.

Še enkrat: dretja ne toleriram, še manj poniževanja in izkazovanja moči s čisto napačnimi prijemi. Verbalna zloraba ni nič kaj manj vredna kot katera druga, čeprav se mogoče zdi, da je. Da je katera druga zloraba bolj boleča in pusti trajnejše posledice. A kdo smo mi, da sodimo, kaj koga bolj boli?

Zato vsi dragi šefi, ki se tako radi derete na svoje podrejene. Vse se da zmeniti na miren, človeški način. In upam, da je na svetu čim več takih zaposlenih, ki tega ne tolerirajo in odkorakajo stran takrat, ko se to prvič resneje zgodi. Enako velja pri kateri koli drugi verbalni zlorabi. Besede znajo boleti ravno tako močno kot udarec.

Pravila so zato, da se kršijo

Vsekakor moraš verjeti v to, da je voda mokra. Da je kamen trd. Da si boš opekel roko, če jo daš preblizu ognja. Da ne moreš leteti, če nimaš kril (ali kakšnih drugih pripomočkov). Da lepa beseda pomaga (tebi in tistemu, ki mu je namenjena).

To vse so neka pravila in dejstva, ki se jih naučimo ter v njih težko dvomimo. Voda dejansko je mokra, razen, če si za mokroto izmisliš kakšno drugo besedo.

A skozi odraščanje nas naučijo tudi nekih drugih pravil, ki so odvisna od okolja v katerem se rodimo – odvisna so od družine, države, religije in tako naprej. Tako te lahko starši recimo vzgojijo v duhu krščanstva.

Prav tako nas učijo, da moraš obvezno po osnovni šoli nadaljevati s srednjo, za tem si izbrati čim boljši možen faks in se zaposliti (po možnosti za nedoločen čas).

Enako velja z odnosi. Potrebno si je najti partnerja, se poročiti in imeti otroke.

Vsa zgoraj opisana pravila so še kako prisotna in te lahko marsikdaj spravijo v slabo voljo, ker jih je včasih težko izpolniti ali pa veš, da ti enostavno ne sedejo, a jim slediš, ker so te tako naučili. Zato lahko začneš brez problema v njih dvomiti in jih spreminjati po svoje.

Zakaj bi morala še vedno živeti v duhu krščanstva? Osebno sicer menim, da nekdo nad nami že obstaja, vsekakor pa ne verjamem v vse, kar piše v Svetem pismu. Niti ne zaupam organizaciji, ki se koplje v denarju, v kateri naj bi (poudarek na naj bi) duhovniki živeli v celibatu, ki zatira eno od glavnih človeških potreb in v v kateri ti isti duhovniki posiljujejo otroke, cerkev pa to skriva?

Zakaj bi morali vsi končati neko šolo ali fakulteto, če pa se lahko sami priučimo ogromno stvari? Moje mnenje je, da je vse v glavi in volji. Če si sam dovolj motiviran, da se boš nekaj naučil, se tudi boš in te pomanjkanje formalne izobrazbe ne bo zaznamovalo. Seveda pa se vedno najdejo primitivni posamezniki, a te najdemo v vseh slojih in ne glede na izobrazbo. Prav tako – zakaj bi morala imeti službo s pogodbo za nedoločen čas, če mi je pa veliko bolj razburljivo, da imam svoj s.p. in delam, kar me veseli, pa tudi, če se moram veliko bolj boriti kot bi se sicer?

Zakaj bi se morala nujno poročiti in imeti otroke? Sama sem stara 30 let, nisem poročena in nimam otrok. V tem trenutku niti nimam potrebe ne po enem ne po drugem. Mogoče si bom to želela čez čas, a tudi, če ne. Glavno je, da uživam v vsakem danem trenutku, ne glede na to kje sem in s kom sem.

Določena pravila so zato, da se kršijo. Res je, da pri teh kršitvah po navadi koga razjeziš, recimo starše. A to je tvoje življenje, ne njihovo. Predvsem, ko se osamosvojiš, je vse v tvojih rokah.

Zgoraj zapisano je nastalo na podlagi v tem trenutku na 3/4 prebrane knjige “The code of the extraordinary mind”, avtorja Vishena Lakhianija, ki je ena od boljših knjig, ki sem jo kadarkoli brala. Vsekakor me bo še spodbudila h kakšnemu zapisu, mogoče pa tebe ta, ki si ga ravnokar prebral/a spodbudi k temu, da tudi ti prebereš knjigo.

In ne, to ni plačana reklama :).

Hrana naša (ne)vsakdanja

Informacije so dostopne na vsakem koraku. Pa kaj koraku, danes je dovolj že klik. Še vstati se nam ni treba. In vseh informacij je enostavno preveč. Od viška glava ne boli, pravijo, a če obstaja preveč napačnih informacij, potem nam to lahko le škodi.

Če smo včasih želeli zdravniški nasvet, smo šli k zdravniku. Ali morda v knjižnico. Danes odpremo forum, kjer v 95 % po nekaj minutah izvemo, da imamo najbrž hudo bolezen. Panika. PANIKA!

Tegobe modernega človeka

Eden izmed fenomenov poplave (napačnih) informacij je tudi področje prehrane. Marsikdo od nas si jemlje pravico, da lahko deli nasvete o njej. Posledično se je o tej temi zelo težko kvalitetno informirati. Eni zagovarjajo paleo prehrano, drugi veganstvo, spet tretji črtajo gluten in tako naprej. In ne glede na to, kaj boste prebirali, pri vsakem boste dobili občutek, da je to popoln način prehranjevanja za vas. Po njem boste zdravi, čili, črvsti, poskočni, energija vam bo dvignila klobuk. Verjetno, ker vse to v določenih primerih drži. A tako kot ne paše vsaka podkev na kopito, tudi vsakemu človeku ne odgovarja vsak tip prehranjevanja samo zato, ker se smatra kot “in”. Sploh, če hrano izločaš na podlagi preprostih testov.

Včeraj so o tegobah modernega človeka govorili tudi v oddaji Preverjeno. In novinarka pravi: “dilema se začne že, ko odpremo oči. Jutro diši po kavi, toda, ali je kava zdrava? Zadnjič sem prebrala, da je kava preventiva pred demenco, spet drugje, da ni za ljudi z občutljivim želodcem. Zaradi nizkega pritiska brez kave ne bo šlo, a tu je že nova dilema. Rada imam mleko, toda menda mleko za odrasle ni dobro, sploh v kombinaciji s kavo. Kaj pa sladkor? Bolj zdrav je rjavi, a jaz ga nimam. Življenje postaja, tudi zaradi takšnih dilem okoli hrane, vse bolj zahtevno. Skrb za prehrano pa se lahko kaj kmalu prevesi v svojo drugo skrajnost.” In v nadaljevanju pove: “nekoč so nas svarili pred paradižnikom, da naj bi bil rakotvoren. Danes je spet v redu živilo. Sovražnik številka ena pa je postal gluten.” Seveda k temu dodamo še vsa zdravila, napitke in žavbe, ki NAJ BI prečistile naše telo.

Starejši gospod v prispevku doda: “veste kaj, lepo po domače bom povedal. To je največja oslarija. Če se človek pregiba, se prešvica, toksini grejo lepo vn in stvar je v redu.” Ampak gospod – vi sploh poznate modernega človeka? Moderni človek se težko odlepi od svojega dragega računalnika in se prešvica. Razen, če je za švic kriva služba.

Tudi jaz nimam nobene pravice, da pametujem o prehrani. Ampak zadnje čase, zaradi že omenjenih tegob modernega človeka, veliko berem o teh temah. Na moje vprašanje dobim tisoč različnih odgovorov. Tako da mi na koncu ostanejo le osnove, točnih informacij pa še vedno nimam na pladnju in jih nikoli ne bom imela. A v končni fazi jih niti ne potrebujem, če se držim čisto preprostega nasveta – da poslušam sebe in svoje telo. Če se po polnem krožniku testenin s super kremno omako počutim kot da bi me povozila cela armija, potem verjetno to ni prava izbira. Vsaj ne za vsak dan. Če se po drugi strani počutim malce bolj sveže, če pojem solato, bi morda to morala početi večkrat. Seveda je v osnovi dobro vedeti, česa mi primankuje oz. česa imam preveč. Če tega ne vem, niti ne bom rešila izvora težav. A potem se pojavi druga dilema. Ker sem vitka, si ne smem privoščiti izgube kilogramov. Ampak temu ni naklonjeno sodobno prehranjevanje. Kdaj ste nazadnje zasledili nasvet, kako se zdravo zrediti?

Skrbi za svoj krožnik

Kar mene pri vsem tem najbolj moti, so ljudje, ki so sveto prepričani v svoj prav. Ne jedo jajc, ker so baje škodljive, ne pijejo mleka, ker res ni zdrav. Svinjina, govedina, ni šans. Vse lepo in prav, dokler ta živila izločiš, ker sam vidiš, da se po njih počutiš slabo.

Nespametno obnašanje lahko vodi v ortoreksijo – obsedenost z zdravo prehrano. Ortoreksija se začne z dieto in nadaljuje tako, da posameznik uživa vse manj hrane, kar se lahko konča s podhranjenostjo. Ti ljudje so po navadi zelo ponosni na svojo bolezen in vse ostale prepričujejo, da je njihovo mnenje napačno. Nekaj takih ljudi zagotovo pozna vsak od nas.

Tudi sama sem izločila določene stvari iz jedilnika (sladkor, belo moko, alkohol) ali vsaj zelo omejila njihovo uživanje. A na svoj krožnik sem dodala jedi, ki sem jih v zadnjih letih jedla veliko premalo. Ne rabiš biti strokovnjak, da ugotoviš, da uživanje premalo zelenjave ni zdravo, kajne?

Vse lepo in prav, da skrbimo, da jemo zdravo. A težava je, ker sploh ne vemo več, kaj zdravo je. Naslanjamo se na neke domneve in s tem obremenjujemo sebe in svoje telo. Bolezen modernega človeka ne bo slaba prehrana, ampak sekiranje in pretirana obsedenost s tem, kaj damo v usta. Sama pa mislim, da je treba slediti le temu: vse v mejah normale. Mogoče pa živim v zmoti in je vse skupaj le velika manipulativna igra.

|Nisem strokovnjak za prehrano, se pa precej dobro spoznam na družbena omrežja. Te zanima, kaj počnem? Klikni TUKAJ.|

Reševalec tudi kot pomivalec avtov in en kon’c smetarja

Nasproti našega bloka v Ljubljani je reševalna postaja podjetja Pacient. Vsakodnevno ali lahko rečem kar vsakourno jih vidim kako perejo reševalna vozila, pometajo dvorišče, potiskajo kante za smeti sem ter tja in podobno. Popolnoma razumem, da nimajo kaj početi v času ko se hvala bogu nikomur nič ne zgodi ali ko jim ni treba prevažati bolnikov na kakšne preglede po zdravstvenih domovih in bolnišnicah, a vseeno se sprašujem ali je prav in higienično, da reševalec eno minuto pere svoje reševalno vozilo in prestavi kanto za smeti, ki je vse prej kot čista, iz enega dela dvorišča na drugega, drugo minuto pa v istih oblačilih hiti na prizorišče prometne nesreče oskrbeti človeka, ki ima odprto rano?

Ali pa je stvar le v tem?: Ozadja ne poznam, zato je možno, da to reševalci počnejo v času, ko zaključujejo z delavnikom, oz. upam, da je tako, ker vsekakor takšna opravila ne gredo skupaj z naravo njihovega primarnega dela.

Odprava študentov medicine v Afriko

Včeraj sva se s cimro in hkrati mojo tesno prijateljico, ki je študentka medicine, udeležili predavanja na njihovem faksu o odpravi njihovih študentk v Afriko. Že kar nekaj let se skupine študentov medicine (Sekcije za Tropsko medicino) odpravljajo v Afriko, kjer pomagajo lokalnemu prebivalstvu. Konkretno ta skupina se je tja (natančneje v Zambijo) odpravila lani poleti in tam preživela tri mesece. V Zambiji imajo svoj klinični center in bolnišnico, kjer zdravnik dnevno pregleda preko sto ljudi, ob torkih in četrtkih pa so na vrsti tudi operacije. Potem pa se naši zdravniki bunijo, da imajo gužvo??

Zgodbe, ki so jih pripovedovale se človeku zasidrajo v srce in te ne pustijo hladnega. Od vseh podatkov o umrljivosti (tako dojenčkov kot njihovih mater), številke o okuženih z virusom HIV so gromozanske, starostna doba je nizka .. skratka, rečem lahko samo vsa čast tem študentkam in že vsem prejšnjim in bodočim skupinam, ki bodo storili isto in šli pomagat v Afriko. Jaz vem, da ne bi zdržala. Pustimo ob strani, da bi serijsko omedlevala ob pogledih na rane, ampak da zdržiš pritisk vseh ostalih dejavnikov – umre ogromno ljudi, veliko izmed njih je dojenčkov, podhranjeni so in najraje bi dal denar kar za vsakega, ki ga spoznaš.

Je pa tudi res, da ni nič čudnega, če imajo družine tam po pet, šest otrok in da imajo možje več žen. O kontracepciji seveda ne želijo slišati ničesar, pa čeprav bi jo lahko dobili zastonj in prepričana sem, da jih o tem tudi kar veliko opozarjajo, a še vseeno je ozaveščenost na zelo nizki ravni. Če bi se razmišljanje ljudi spremenilo, bi bilo marsikaj drugače, a vseeno je nesmiselno pričakovati, da bodo ljudje v Afriki, glede ne njihove razmere, razmišljali pametneje, če še pri nas matere, ki nimajo denarja, rojevajo po tri, štiri otroke.

Če se vam zdi, da vas je recesija udarila po žepu in da živite v pomanjkanju, vam priporočam ogled kakšnega filma ali pa predavanja o predelih kot je Afrika. Počutili se boste veliko bolj srečne, da ste kjer ste!

Elektronska cigareta

Kot vsi vemo, je kajenje škodljivo, ker cigarete vsebujejo ogromno snovi, ki škodujejo našemu organizmu. Nekaj časa nazaj sem izvedela, da obstaja tudi elektronska cigareta. Ponudnikov le-teh je ogromno, bistvo vseh teh elektronskih cigaret pa je v tem, da so zdravju manj škodljive.

E-cigareta vsebuje nikotin, ne vsebuje pa katrana in vseh ostalih škodljivih snovi. Poleg tega tudi ni dima, saj se iz cigarete kadi para in prav zaradi tega jo lahko kadite kjerkoli, tudi med delovnim časom za pisalno mizo, če želite. Občutek je baje skoraj isti kot pri kajenju. V cigareto vstavite vložek, ki ga izberete po želji (od visoke vsebnosti nikotina pa do brez vsebnosti nikotina, izbirate pa lahko tudi med različnimi okusi), baterijo, ki jo morate vsake toliko časa zopet napolniti in to je to. En vložek naj bi zadostoval za več kot škatlico navadnih cigaret, stane pa manj kot običajni cigareti, zato lahko z e-cigareto tudi prihranite. Z njo pa se lahko kajenja tudi odvadite, saj si lahko, kot sem že omenila, kupite različne vložke, najprej z večjo vsebnostjo nikotina, potem pa vse manj, na koncu pa brez nikotina in imate samo cigareto, da je še tisti občutek cigarete v rokah in ustih.

Skratka ‘fajn’ zadeva. Sicer je nisem preizkusila in je nikoli ne bom, ampak mi je všeč, ker ne smrdi. Kar pomeni, če bi vsa moja družba in družina kadila e-cigareto, bi bilo moje življenje veliko manj smrdljivo :)

Zdravilec Stephen Turoff

V zadnji oddaji Sobotno popoldne je bil gost zdravilec Stephen Turoff. Ta možakar je zdravilec, duhovnik in učitelj. Že okoli 15 let zdravi ljudi. Mnogo ljudi pravi, da je na njem nekaj nenavadnega. Kot je povedala voditeljica te oddaje, se ga na večini slik naj ne bi videlo, saj je namesto njegovega obraza samo bela svetloba. Kot sem sama preverila na internetu, je večina njegovih slik popolnoma normalnih, a na parih pa je res namesto njegovega obraza samo bela svetloba. Dosti ljudi, ki jih je ta gospod zdravil je baje ozdravelo (slepi so spregledali, gluhi so spet slišali itd.). Na njegovi spletni strani je napisano, da se na ljudeh, ki jih zdravi pojavlja sveti prah, barve v oblikih svetlobnih snopov se spuščajo v telesa njegovih pacientov, brisače se obarvajo v rožnate barve in da se na fotografijah svetnikov pojavljajo sporočila napisana z roko. On zase pravi, da ni zdravilec, da je zdravilec Bog, on pa je samo kanal preko katerega Bog zdravi ljudi. Popolnoma priznava klasično medicino in ne želi, da bi se njegovi pacienti temu odrekli, pravi, da je njegova pomoč le dopolnilo. Zdravi v svetlobnih krogih – ljudje se vsedejo v krog, najprej meditirajo, potem pa se povežejo s svetlobo, ki vstopa v njihova telesa. On naj bi s tem vsakega človeka razsvetlil od znotraj.

Stephen Turoff

No po vsem tem si lahko mislite, da ni čudno, da ga ima ogromno ljudi za prevaranta, a še vseeno pa je baje dosti ljudi, ki jih je ozdravil. Glede na to, da se z zdravilstvom ukvarja kar nekaj ljudi, še več pa jih v to verjame, je mogoče kaj na tem. Jaz v to ne verjamem, je pa res, da s tem nimam nobenih izkušenj, zato ne bom trdila, da to ni res in se ne more zgoditi. Verjela pa bom, če bom kdaj to videla na lastne oči.

Vedno samo nasveti za hujšanje

Kaj pa za rejenje?

V vsaki reviji, časopisu in na televiziji so vedno samo nasveti za hujšanje. Tisoč in ena dieta, nasvet kaj lahko jeste in kaj ne, nešteto čajev in tablet, ki pomagajo znižati težo. Ni čudno, da potem toliko ljudi zboli za anoreksijo ali bulimijo, če pa jih obkrožajo sami taki nasveti. Vsi smo bolj ali manj obremenjeni s svojo težo. Razumem, da je prekomerna teža problem, s katerim se sooča ogromno ljudi, ampak prav tako je ogromno ljudi, ki imajo problem s prenizko težo in tudi ogromno tistih z anoreksijo in bulimijo. In kljub temu še vedno prevladujejo suhe manekenke. Pa ne bi bilo nič narobe, če bi imele neko primerno postavo, a je vse več takšnih, ki izgledajo kot živi okostnjaki. In takšne punce predstavljajo ideal ostalim puncam po svetu. Tudi katera, ki ima mogoče super postavo in ravno prav kilogramov, lahko na račun teh preklastih manekenk začne hujšati, ker je pač sveto tisto kar vidimo na televiziji in kar piše v Cosmopolitanu ter podobnih revijah. In ena izmed redkih, če ne celo edinih firm, ki je v svoje oglase vključila normalne ženske, je Dove s svojo kampanjo resnične lepote. Pa je imela katera od žensk kaj proti, ko so videle te oglase? NE! Še vesele so bile, ko so videle, da tudi kak kilogram preveč ni napačen.

Jezna sem, že celo svoje življenje sem jezna, ker moram vedno znova gledati samo nasvete kako shujšati. Jaz hočem, da začnejo pisati tudi o tem kako se zrediti. Sama imam premalo kilogramov, pa nočem se hvaliti s tem, ker se v bistvu nimam s čim. Pa nisem bolana, da ne bo pomote. Ves čas poslušam samo o tem, kako sem suha in kdaj se bom zredila. Pa ni lahko. Ravno toliko truda, kot ga mora nekdo vložiti v to, da shujša, bi morala jaz vložiti v to, da bi se zredila. Pa sem že velikokrat iskala kakšen nasvet, a kakega pametnega še nisem našla. Vem kakšna je rešitev: jej več. Ja, pa ni vse tako lahko, čeprav tega nekateri ne razumejo. In zakaj ne? Zato, ker je cel svet osredotočen samo na zbijanje kilogramov in ne na pridobivanje. Potem pa izpadeš že prava redkost, če rečeš, da bi se rad zredil. Upam, da se bo to kdaj spremenilo. Obe skrajnosti sta problem, a to bi se dalo rešiti, če bi k temu pripomogli tudi mediji, ki postavljajo ideale, ki pa žal niso vedno najboljši.

Samomori

Ne vem kaj mi je šinilo v glavo, da sem v Google vtipkala besedo samomor (brez skrbi, nimam črnih misli), a strani, ki sem jih našla so zaskrbljujoče. Kot najprej sem naletela na nek forum, ki naj bi bil, če sem prav razumela, namenjen temu, da bi ljudi odvrnili od samomora, ampak se je razvil v tudi kaj drugega kot to. Res je, da je veliko objav, kjer želijo ostali koga potolažiti, mu pomagati rešiti probleme, a so tudi take, kjer najdeš marsikateri nasvet kako si vzeti življenje, ali pa kje prerezati žilo, da čim prej izkrvaviš. Tam lahko najdeš nasvete od tega katere tablete moraš vzeti, da lahko umreš, pa katero kombinacijo tablet in alkohola, do tega kako pravilno narediti zanko, da se lahko obesiš (s tem, da je tisti, ki je napisal kako se zanko naredi, to naredil samo zaradi splošnega znanja in ne zato, da bi se kdo zaradi tega lažje obesil … ja seveda). Skratka, žalostno in človeka zaskrbi. Kako pri hudiču si lahko podajajo nasvete kako se najhitreje spraviti na oni svet? Ugotovila pa sem tudi, da nekateri neizmerno uživajo v tem, da se spravijo na rob smrti. Meni se to ne zdi niti najmanj smešno, med tem ko oni o tem pišejo čisto na izi – ‘to pa to te ful zadane, si čist na robu, sam pazi, da ne bo to tvoj zadn trip.’ Imajo tudi anketo – kateri način je najboljši (vlak, tablete, štrik …). Nekdo je postavil vprašanje, kako, da se ni mogel ubiti z dihanjem v plastično vrečko, pa mu je drugi odgovoril, da je verjetno pozabil še na uspavalne tablete. Mislim pa folk? Kaj jim ni jasno? Tam so registrirani ljudje, ki dejansko razmišljajo o samomoru, tudi taki so, ki so o tem razmišljali prej, pa so sedaj le ugledali neko svetlo luč, ampak kako lahko tak človek deli nasvete drugemu kako storiti samomor? To niso heci, čeprav jih nekateri žal tako jemljejo. Mogoče se tam res kdo samo zafrkava, lahko pa nekdo vse te objave vzame (dobesedno) smrtno resno. Žalostno se mi zdi, k čemu vse ta prekleti internet kdaj pripomore. Samomorilci naj bi bili vedno na zelo tanki meji med tem ali si želijo umreti ali želijo živeti, zato jih lahko samo majhen ‘nasvet’, stavek, beseda spravijo čez rob. Žal, ne vedno na stran življenja.

Uradne ocene so, da naj bi v svetu letno naredilo samomor okoli milijon ljudi, v Sloveniji pa 600. In Slovenija je v samem svetovnem vrhu po številu samomorov. Razlogov zakaj želi nekdo storiti samomorov je veliko. Lahko je mogoče socialni status, občutek osamljenosti, jeza, depresija … kot vemo obstajajo tudi strani, kjer ljudje pozivajo druge k samomorom. Neka raziskava, ki so jo opravili na Škotskem, je pokazala, da na verjetnost samomora vpliva tudi število bratov in sester (otroci, ki se rodijo mladim mamicam in že imajo brata/sestro), k samomorom naj bi bili nagnjeni bolj tudi tisti otroci, ki se rodijo mamam najstnicam. To niti ni presenetljivo, saj vemo, da mlade mamice velikokrat niso sposobne skrbeti za otroke, tako v finančnem smislu, kot tudi v tem, da tej nalogi še niso dorasle, kar pa seveda slabo vpliva na otroke. Po tisti raziskavi, naj bi tudi nizka teža ob rojstvu vplivala na večjo nagnjenost k samomorom.

Vsakdo izmed nas bi moral poznati tudi opozorilne znake samomora, da vemo kako se takšna oseba obnaša in ji seveda poskušamo potem pomagati. Pozorni moramo biti predvsem na spremembe vedenja pri neki osebi (npr. umik iz družbe, zavračanje ostalih ljudi, žalost, jeza, depresija, govorjenje o samomoru in brezsmiselnosti življenja …).

Skratka, samomori so zelo resna stvar in jo je treba tako tudi obravnavati. Zato me skrbi in preseneča, da obstajajo taki forumi na katerega sem tudi sama naletela in da obstajajo takšni ljudje, ki jim je to vse skupaj velika šala. Dodam naj še samo to, da obstaja tudi svetovni dan boja proti samomoru in to je 10. september. Takrat nas bodo mediji spet obdali z razno raznimi informacijami o tem, no jaz pa sem svoj delež dodala že malo prej.

SIMONA GOBEC